Večina regij v Evropi - in to je tudi največji problem - nima izdelane perspektive, s čim naj se ukvarja. Turizem, proizvodnja znanja ... To ni nič, to je danes povsod. Vsako mesto želi biti 'IT-city', vendar to tako ne gre. Vsako mesto skupaj z regijo mora določiti svojo prioriteto, svojo agendo in potem le-tej prilagoditi svoj urbanizem in arhitekturo.
Treba se je zavedati, da zvezdniški arhitekti k svetovni arhitekturi prispevajo manj kot promil produkcije, pa vendar se o njih največ govori. Tako obstaja nekakšna koncentracija govorjenja o lepoti in lahkotnosti, kaj pa 'zaresno' življenje?
Zanemarjeno, vendar ne nepomembno znotraj teme trajnostne arhitekture je tudi vprašanje estetike. Očitno je, da lepe stavbe obstanejo dlje in na ta način delujejo proekološko.
Treba je priznati, da je večina tako imenovanih ekoloških stavb grdih. Na strehi imajo vrt, to pa je tudi vse. Kar se tiče estetike, so ti objekti izredno brezčutni.
Nizozemci smo se, ko sem bil sam star okoli 25 let, počutili prav manjvredne v primerjavi z Američani. Enostavno smo bili na nižji intelektualni ravni.
Potem ko ste že lahko spoznali dejavnike, ki so prispevali k razvoju nizozemske arhitekture, in potem ko ste prebrali mnenje vodilnega moža enega najbolj spoštovanih arhitekturnih birojev o (ne)obstoju globalnega sloga v arhitekturi ter o reševanju stanovanjske problematike, vas vabimo še k prebiranju Maasovih pogledov o trendih v urbanizmu. Zaradi podivjane rasti številnih mest posebej v tretjem svetu, kar je posledica tako imenovanega pritiska podeželanov na gospodarska središča, se zdi še posebej urbanistična dejavnost tista, ki bi ji morali v želji po 'ureditvi sveta' posvečati celo več pozornosti kot arhitekturi. Kaj o tem meni stroka?
Zdi se, da je v globalnem kontekstu urbanizem danes bolj pomemben kot arhitektura, da je z njim povezanih več perečih problemov kot z arhitekturo, vendar se to v delu arhitektov in urbanistov še ne odraža. Tako je na primer znameniti nizozemski arhitekt in arhitekturni teoretik Rem Koolhaas izjavil, da danes arhitektura cveti na račun urbanizma; da je preveč arhitekture in premalo urbanizma.
Se strinjam, da so trenutno urbanistična vprašanja verjetno pomembnejša od arhitekturnih, kot se tudi strinjam s Koolhaasovo izjavo. Tudi sam sem pisal o tem, da je arhitektura le majhna zadeva in da so procesi urbanizma toliko večji. Sprašujemo se torej, kako naj arhitektura prispeva k temu urbanizmu. Potrebno se je zavedati, da zvezdniški arhitekti k svetovni arhitekturi prispevajo manj kot promil produkcije, pa vendar se o njih največ govori. Tako obstaja nekakšna koncentracija govorjenja o lepoti in lahkotnosti, kaj pa 'zaresno' življenje? Potrebno bi bilo, da bi se arhitekti bolj posvečali tudi urbanizmu, šele tako bi bilo mogoče izoblikovati prave perspektive razvoja. Delo našega biroja to poudarja in zato tudi pišemo knjige.
Pomembna tema vašega teoretskega dela je pojem regije, samozadostne regije, ki pa se vključuje v globalne tokove komunikacije in ekonomije. Je regija nekakšno novo mesto, nadomešča tradicionalno mesto in bi bilo potrebno temu prilagoditi tudi urbanistično načrtovanje?
Zaradi faktorja mobilnosti in fluidnosti meje mesta vedno bolj izginjajo in se zlivajo v regije. Obnašajo se kot orjaški konglomerati. Moje vprašanje, ki je skoraj že trditev, je, kaj je naloga, ki jo morajo mesta in regije opravljati. Kaj je globalna agenda mest in regij? Kaj naj bi naredili, da bo regija uspešna? Večina regij v Evropi - in to je tudi največji problem - nima izdelane perspektive, s čim naj se ukvarja. Turizem, proizvodnja znanja ... To ni nič, to je danes povsod. Vsako mesto želi biti 'IT-city', vendar to tako ne gre. Vsako mesto skupaj z regijo mora določiti svojo prioriteto, svojo agendo in potem le-tej prilagoditi svoj urbanizem in arhitekturo. Če bi Ljubljana natančno določila svoje razvojne cilje, bi tukaj lahko zrasel niz povsem drugačnih objektov, ki pa bi imeli svoje poslanstvo.
Ravno zaradi IT-revolucije se zdi, da regije postajajo vedno bolj 'dvojne'. Da na eni strani obstajajo materialne regije v prostoru in digitalne regije, omrežja komunikacij, storitev, ki se iz snovnega sveta raztezajo v virtualni prostor. Se to odraža tudi že v urbanističnem načrtovanju, prehaja urbanizem iz dejanskega v virtualni svet?
Resnica je, da se urbanistično načrtovanje spreminja počasi, nekoliko zaostaja za siceršnjim tehnološkim razvojem. Danes tako v urbanizmu še ni povezave med fizičnim in virtualnim svetom. Najpomembnejši dejavnik, ki vpliva na urbanistično teorijo in prakso je dejstvo, da se zaradi hitrih migracij ljudi danes mesta spreminjajo hitreje kot kadar koli prej.
Obstajajo pa tudi drugi trendi. Tako zaznavamo tudi nekakšne povratne tendence ponovnega poudarjanja lokalnosti. Spet se pojavljajo težnje k postavljanju tovarn v lokalnem okolju, namesto njihove koncentracije v deželah s ceneno delovno silo. Zanimivo bo videti, kam bo to pripeljalo in kaj bo to pomenilo za mesta in regije.
Bo morda kmalu nastalo nekaj, kar bi lahko imenovali globalni urbani sistem?
Oh, to že tako ali tako obstaja. Toliko potujemo in komuniciramo, da meje v bistvu sploh ne obstajajo več.
V vašem eseju o metamestih oziroma mestih podatkov (datatown) ste zapisali, da bi 376 podatkovnih mest zmoglo preživeti skoraj 89 milijard ljudi. Kaj so ta fantastična podatkovna mesta?
Ključno sporočilo tega eseja je predvsem, da se ne smemo bati rasti mest. Bistveno je le, da mesta definirajo svoje poslanstvo in temu prilagodijo infrastrukturo. Potem nimajo več kaj skrbeti. Ljudje se potem lahko začnejo množiti in vsi bodo preživeli.
Vseeno se zdi številka 89 milijard skoraj neverjetna. Je bila ta raziskava osnovana na resničnih podatkih, je zares verodostojna?
Vprašanje resničnosti v raziskavah je vedno dvoumno. Ta konkretna raziskava je temeljila na podatkih, ki so nam jih posredovali mednarodni znanstveniki, ki se ukvarjajo s preučevanjem koncepta trajnosti v mestih.
Ena od velikih tem v arhitekturi in urbanizmu je koncept trajnosti, arhitekture, ki bi dolgoročno blagodejno vplivala na življenje človeštva in na njegovo sožitje z okoljem ...
Sicer je nujno, da o tem govorimo; in tudi politiki radi govorijo o trajnostni arhitekturi, ker je to 'uporabna' tema. Meni pa se zdi predvsem neka trenutna fiksacija. Modno je govoriti, naj gradimo brez stekla, brez oken, naj uporabljamo takšen in takšen kamen ... To je neumno. Veliko promotorjev trajnostne arhitekture je zelo ozkogledih in pojma trajnosti nikakor ne obravnavajo celovito. Da bi bila trajnostna arhitektura in urbanizem zares lahko uporabna za širše množice, bi bilo potrebno bolj natančno definirati kriterije trajnosti. Pri tem je potrebno upoštevati ekonomske, energetske, družbene parametre, katere pa bi sam želel ločiti. Kako lahko namreč primerjaš jabolka in hruške?
Povsem lahko razumem, da si ljudje želijo energetsko varčnih stavb. Vendar pa je dejstvo, da večina čezmerne potrošnje energije nastaja v prometu. Gradnja novih zgradb namreč tudi pogoltne veliko energije. In Estetika pa je del definicije kvalitete v arhitekturi.
Sprejeli ste vabilo Brada Pitta za sodelovanje pri obnovi New Orleansa. Zakaj ste se odzvali, kakšna je vaša naloga in kako delo poteka?
Ponudbo sem sprejel, ker ljubim New Orleans, pa tudi Pittovo pobudo. V resnici sem se tudi že sam oziral v New Orleans. Po Katrini sem počakal kakšno leto in opazoval, kaj se dogaja. Vse se mi je zdelo katastrofalno. Rekel sem si, tukaj imate to mesto, ki ga morate vnovič zgraditi, toliko možnosti imate, pa nič. Mesto morate obogatiti z atrakcijami, ker te prinašajo potencial za razvoj. Zato sem potem sprejel naročilo za šolo Martina Luthra Kinga. Povprašal sem več otrok, kakšno šolo si želijo, in na koncu sem se odločil, da zgradimo šolo, ki bo nekako spominjala na hrib; na hrib, na katerega lahko pobegnemo iz grdega okolja običajnih starih stanovanjskih hiš.
Želel sem si otrokom dati šolo, na katero bi bili ponosni. Želel sem si tudi, da stavba ne bi poskušala zbrisati spomina na Katrino. Ljudje naj se je spominjajo, saj morajo biti sposobni živeti z mislijo na to katastrofo. Zato smo se odločili, da hrib zgradimo iz ostankov starih stavb, tako da učilnice, ki prodirajo skozi hrib na prosto, v bistvu sobivajo z ostanki razvalin, ki jih je za seboj pustila Katrina.
Delo v New Orleansu je zame tudi neke vrste izraz protesta, kritike. Cena zemlje v New Orleansu je namreč močno padla in v to ničvredno zemljo noče nihče investirati. Ljudje so zato danes samo še bolj revni, pa so bili revni že pred Katrino. Z gradnjo v New Orleansu skušam tako ljudem podariti nekaj, na kar bodo ponosni, kar bo zvišalo njihovo samozavest.
Sami torej delujete tudi v ZDA. Obstajajo kljub globalizaciji med ameriško in evropsko sodobno arhitekturo še naprej razlike? Nizozemski arhitekt in teoretik Bart Lootsma je na primer dejal, da Američani na evropsko arhitekturo gledajo kot na intelektualno nezrelo, konceptualno nejasno in polno kompromisov. Zakaj takšno mnenje?
V resnici je to svoje mnenje že spremenil. Zavedati se morate, da je intelektualni potencial ZDA v primerjavi z evropskim in azijskim že dolgo neprimerljivo večji. Princeton in Harvard sta središči, kjer so se v osemdesetih in devetdesetih oblikovali ključni koncepti sodobne arhitekture. Ameriški teoretiki so odlični opazovalci, ki so ta svoja opažanja predstavili v odličnih in zelo kritičnih knjigah. Tega v Evropi ni bilo.
Vendar se je to nekoliko spremenilo. In kar je še pomembneje, nizozemski arhitekti učijo, da je ta opažanja, teorijo mogoče aplicirati v dejanskih mestih. In to tudi počnejo. Podobno se dogaja na Kitajskem.
Na nek način se moramo tako vzhodnoameriškim univerzam kar zahvaliti za ta trenutek ponižanja. Kot tudi za njihove teorije. Ameriška ekonomija nikoli ni dopuščala arhitekturnih eksperimentiranj, kot si jih lahko privoščimo na Nizozemskem. Zato tamkajšnja praksa tudi ni tako drzna kot pri nas, v zadnjem času tudi v Španiji in vedno bolj na Kitajskem in v Indiji. Obenem je pomembno, da je ameriška arhitekturna teorija tudi evropska teorija. Veliko vlogo je v njej namreč igrala francoska filozofska misel iz osemdesetih, ki so jo Američani kar pogoltnili in jo prevedli v arhitekturo.
Polona Balantič
Večina regij v Evropi - in to je tudi največji problem - nima izdelane perspektive, s čim naj se ukvarja. Turizem, proizvodnja znanja ... To ni nič, to je danes povsod. Vsako mesto želi biti 'IT-city', vendar to tako ne gre. Vsako mesto skupaj z regijo mora določiti svojo prioriteto, svojo agendo in potem le-tej prilagoditi svoj urbanizem in arhitekturo.
Treba se je zavedati, da zvezdniški arhitekti k svetovni arhitekturi prispevajo manj kot promil produkcije, pa vendar se o njih največ govori. Tako obstaja nekakšna koncentracija govorjenja o lepoti in lahkotnosti, kaj pa 'zaresno' življenje?
Zanemarjeno, vendar ne nepomembno znotraj teme trajnostne arhitekture je tudi vprašanje estetike. Očitno je, da lepe stavbe obstanejo dlje in na ta način delujejo proekološko.
Treba je priznati, da je večina tako imenovanih ekoloških stavb grdih. Na strehi imajo vrt, to pa je tudi vse. Kar se tiče estetike, so ti objekti izredno brezčutni.
Nizozemci smo se, ko sem bil sam star okoli 25 let, počutili prav manjvredne v primerjavi z Američani. Enostavno smo bili na nižji intelektualni ravni.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje