Potem ko sem za njun pogled na vizijo prostorskega razvoja Ljubljane v prihodnjih dveh desetletjih zaprosila ljubljanskega podžupana in arhitekta Janeza Koželja ter arhitekta Boštjana Vugo, sem o mnenju o viziji Ljubljana 2025 kot tudi o mnenju o nekaterih drugih arhitekturnih temah povprašala še Petra Gabrijelčiča, ki je med drugim eden izmed diplomantov Edvarda Ravnikarja, avtorja načrtov za kompleks stavb na današnjem Trgu republike (Cankarjev dom, poslovni stavbi stolpnica B in C, Maximarket), zadnjega arhitekturnega projekta v Ljubljani, ki si zasluži oznaki monumentalen in ikoničen.

Odločila sem se Gabrijelčiča povprašati o ikonični arhitekturi in njeni navzočnosti (odsotnosti) v slovenski prestolnici. Glavna tema kratkega intervjuja pa je tudi tokrat ostala arhitekturno-urbanistični položaj oziroma zastoj v arhitekturno-urbanističnem razvoju v Ljubljani.

Razpravo o arhitekturnem in urbanističnem razvoju Ljubljane ter razpravo o trenutno napovedanih večjih gradbenih podvigih pogosto spremlja tudi omenjanje pojma ikonična arhitektura. Na kaj se izraz arhitekturna ikona sploh navezuje?
Zato, da postane neki objekt sodobna mestna ikona, mora biti izpolnjenih nekaj temeljnih pogojev. Vendar pa tudi v tem primeru ni samo po sebi umevno, da ga bodo ljudje prepoznali kot takšnega. Poizkusimo torej zapisati nekaj bistvenih elementov, značilnih za tovrstne kultne objekte pri nas in v svetu: markantnost ali izjemnost lokacije, velikost objekta, enkratnost njegove arhitekturne podobe, tehnična ali programska inovativnost, pomembnost avtorja in podobno.

V Sloveniji ima identično vlogo kot Fosterjev 'Millau' v Franciji črnokalski viadukt, ki je ta hip morda edina sodobna in vsesplošno razpoznavna slovenska ikona. V njem so se povezali veličastnost objekta, inženirska inovativnost in vrhunsko arhitekturno oblikovanje. Še dva Fosterjeva objekta sta postala sodobni mestni ikoni Londona - Millennium Bridge, razmeroma majhen, vendar tehnološko inovativen most, in sodobna visoka stolpnica v obliki koruznega storža. Njej v Londonu preprosto ne moreš uiti. Oba objekta stojita na uglednih mestnih lokacijah kot tudi graški 'friendly alien' arhitekta Petra Cooka. Je razmeroma majhen objekt, poravnan z višino okoliških zgradb, vendar zaradi domiselnega oblikovanja in sodobnih materialov dominantno navzoč v mestni sliki. Očitno je izjemnost objekta prevladala nad njegovo velikostjo.

Dominanten objekt lahko povzdigne pomen lokacije. Tako je Gehryjev skulpturno oblikovan Guggenheim muzej v Bilbau zaradi svoje ekstravagance pomemben generator procesa reurbanizacije. Ni samo nova mestna ikona, temveč je zarisal do tedaj anonimno industrijsko mesto na evropski kulturni zemljevid.

Velike metropole in glavna mesta na splošno kot turistično znamenitost pogosto izpostavljajo svoje 'arhitekturne ikone'. Za Ljubljano se zdi, da so vse njene arhitekturne ikone historične, da si obiskovalci ogledujejo le staro Ljubljano ali nekatere stavbe iz obdobja povojne moderne. Za katerega od v okviru dokumenta Vizija Ljubljana 2025 napovedanih arhitekturnih projektov menite, da bi Ljubljani lahko podaril pravo sodobno arhitekturno ikono, primer inovativne in kakovostne sodobne arhitekture?
V Ljubljani se ta hip odpirajo tri velika gradbišča, ki imajo že zaradi izjemnosti lokacije, pomembnosti programa in velikosti objektov možnost, da na njih zgradimo nove mestne ikone. To so: območje železniške postaje, novega NUK-a 2 in Kolizeja. Brez dvoma so to objekti, ki bodo usodno zaznamovali mestni prostor. Toda, ali bodo postali nove mestne ikone, na katere bomo lahko Ljubljančani in Slovenci ponosni? Poskušajmo si torej odgovoriti na nekaj vprašanj, da bi lahko vnaprej presodili o nameravanih gradnjah.

Prvo vprašanje je, ali bodo to po programu sodobni objekti, ki bodo pripomogli k programski in urbani prenovi mesta. Ali bodo sodobni tehnološki objekti z inovativnimi tehnologijami, ki jih bodo občudovali tudi tujci? Ali bodo to vrhunska arhitekturna dela, ki bodo sposobna mednarodne primerjave in kot takšna navzoča v sodobni strokovni in poljudni literaturi? Ali bodo to arhitekture, ki gredo v korak s časom? Ali bodo izražale dostojanstvo Slovencev in njihove prestolnice? Če bomo na vsa vprašanja odgovorili pritrdilno, verjetno ni bojazni, da se Slovenija ne bi tudi na prelomu tisočletja dostojno vpisala v zgodovinski prostor svoje prestolnice.

Kakšno sodobno arhitekturno ikono bi vi podarili mestu Ljubljana?
Kot arhitekt nimam niti moči niti pooblastila, da bi sam določal pomembne mestne programe in lokacije, ki bi pogojevali nastanek nove mestne ikone. Lahko si le prizadevam za čim bolj kakovostno opredmetenje takšnih programov v prostor, najpogosteje skozi javne natečaje. V Beogradu se mi je tako ponudila priložnost, da bom skupaj s kolegom Viktorjem Markljem zgradil nov most na podlagi prvonagrajenega natečajnega projekta. Cilj natečaja je bil jasen in nedvoumen. Beograd želi z gradnjo novega mostu zgraditi tudi novo mestno ikono.

Mesto Ljubljana je izdelalo vizijo Ljubljane leta 2025. Kakšno je vaše mnenje o določilih, vključenih v ta dokument?
Študija, kot je 'vizija Ljubljane do leta 2025', je poskus, kako ujeti zadnji vlak pri pripravi in sprejemanju novega občinskega prostorskega načrta Ljubljane, ki se pripravlja že vrsto let, in vanj vključiti najnovejše mestne projekte. Žal se je šele z novim županom in njegovo ekipo začelo v mestu tudi bolj konkretno razmišljati o širokopoteznih razvojnih načrtih, zato je elaborat, ki je ta hip v sprejemanju, v večini povzetek programskih in strokovnih pogledov polpreteklega obdobja in v manjši meri rezultat novih vizionarskih pogledov mestne oblasti in stroke. Prav gotovo pa je pri vsakem projektu najpomembnejša odločitev, da ga v resnici želimo izvesti.

Ali se mesto Ljubljana pri formuliranju načrtov urbanistično-arhitekturnega razvoja Ljubljane posvetuje tudi z zasebnimi arhitekturnimi biroji in s stroko, zastopano na fakulteti za arhitekturo?
Pri pripravi dokumentov urbanističnega razvoja mesta Ljubljane sem bil kot profesor fakul tete za arhitekturo pogosto vključen v delo pri pripravi ali revidiranju dokumentov, ali kot izvajalec posameznih študij ali kot kritik materiala, ki so ga pripravljali drugi. Ob tem sem spoznal, da je mesto pogosto žrtev togosti naše prostorske in urbanistične zakonodaje, ki posredno sama sproža prostorski nered, hkrati pa mestu ne daje veliko možnosti, da bi si samo urejalo svoj prostor.

V zadnjih letih se zdi, da urbanistično-arhitekturno podobo Ljubljane še najbolj določa zasebni kapital. Kakšno je vaše mnenje – bi morala mestna oblast obdržati 'vrhovno oblast' na področju urbanistično-arhitekturne politike in bi morala posledično izdelati in natančno uresničevati dolgoročni urbanistični načrt ali pa je spontano generiranje urbanistične realnosti prek sovplivanja javnih in zasebnih akterjev boljša rešitev?
Živimo v kapitalizmu. Za takšno družbo smo se prostovoljno sami odločili. In kapitalizem ima svoja pravila igre tudi na področju urbanega razvoja. Čeprav je res, da se mesta na Zahodu gradijo v večini z zasebnim kapitalom, je tudi res, da imajo občine v rokah močen vzvod v obliki prostorskega načrta, s katerim kapitalu omogočajo ali onemogočajo njegove namere. In tega se kapital zaveda in je zato pripravljen na kompromis. Govorimo torej o dogovornem urbanizmu. Težava slovenskih mest je, da ostanejo ti dogovori (kompromisi) le na verbalni ravni, ker mesta nimajo svojih urbanističnih zavodov, ki bi te dogovore tudi prostorsko artikulirali v duhu javnega interesa. Zato nam na nivoju izvedbe dogovorov uhajajo stvari iz rok.

Kaj bi izpostavili kot najbolj žgočo arhitekturno ali urbanistično težavo mesta Ljubljana?
Kot najbolj žgočo težavo izpostavljam skoraj 30-letni izostanek urbanistične stroke v mestu, kar je pogojevalo nekontroliran razkroj mestnega tkiva v mestnih četrtih in na mestni periferiji. Zaradi izostanka žive urbanistične stroke je zastal načrtni razvoj mesta in njegovih sistemov, v mesto so vdrle ruralne prakse prostorskega razvoja in ga na nekaterih mestih izmaličile do neprepoznavnosti.

Ne zanikam potrebe po reurbanizaciji posameznih mestnih četrti in mestnega centra, kar je pogoj mestne vitalnosti, vendar morajo potekati ti procesi načrtno in z jasno vizijo o prihodnosti. Odločno zanikam potrebo po nekritičnem in neusklajenem nadomeščanju kakovostnih mestnih ambientov z 'modernimi' surogati. Ob tem se lahko veliko naučimo od Ravnikarjevih velikih mestnih projektov. Kljub velikosti njihovih programov, površin in višin jih je uspelo Ravnikarju harmonično vključiti v mestni prostor in ohraniti zgodovinsko in prostorsko plastovitost mesta in njegove značilne kvalitete. Takšen je Ferantov vrt z ohranjenim ambientom Rimske ceste, pa Trg republike z ohranjenimi pogledi na grad in še bi lahko našteval. S takšnim, strokovnim iskanjem usklajenih urbanističnih rešitev moramo nadomestiti le permisivni prostorski liberalizem, ki vlada v prostoru slovenskih mest, kajti sicer smo se od Ravnikarja očitno bore malo naučili.

Ob tem je treba poudariti, da se je v Ljubljani že večkrat velikopotezno gradilo. Potem je mesto preprosto zaspalo, zato se po 30 letih dremeža zdijo nameravani projekti šok tako za prebivalstvo kot tudi stroko. V prihodnje bodo stvari potekale očitno z večjo naglico. Kompleksnost novih nalog bo zahtevala večjo okretnost mestne uprave in liberalizacijo njene prostorske politike. To pa ne pomeni manjšo, temveč veliko večjo potrebo po stroki in njeni strokovni podpori.

Polona Balantič