Če smo pred nekaj dnevi obdelali štiri zgodovinske spomenike, znotraj katerih so se gibali ljudje, ki so pisali zgodovino avtokefalne srbske pravoslavne cerkve, in izmed katerih so bili nekateri tudi pomembna intelektualna in kulturna središča, katerih pomen je presegal meje domače škofije, stare srbske države in celo Bizanca, ki je v drugi polovici 14. stoletja začel osvajati s srbskim prebivalstvom naseljeni predel Balkana, si bomo tokrat ogledali kulturne spomenike, ki so bili za srednjeveško srbsko državo bistvenega pomena.

Središče oblikovanja srednjeveške Srbije
Prvi med temi pričevalci srbske zgodovine je stari Ras, samo okoli 50 kilometrov oddaljen od kraja Peć, katerega samostanski kompleks je Unesco že razglasil kot ogroženega. Stari Ras je pravzaprav eno najpomembnejših srbskih zgodovinskih mest. To je bila namreč prestolnica države Raške, najpomembnejše srednjeveške srbske države, ki je ključno pripomogla k združevanju srbskih plemen v enotno srednjeveško državo.

Ena izmed prvih omemb kraja je tista, ki jo je v delu De Administrando Imperio, nekakšnem priročniku za vladanje Bizancu podrejenih ljudstvev, zapisal otomanski vladar Konstantin Porfirogenet; vzdevek Porphyrogennetos pomeni rojen vijoličen, saj naj bi se Konstantin VII. rodil v vijolični sobani bizantinske cesarske palače. To je bilo okoli leta 950. Objekti, ki jih je kot svetovno kulturno dediščino prepoznal Unesco, pa so bili večinoma zgrajeni po 12. stoletju.

Verska "rošada" ustanovitelja dinastije Nemanjićev
Izjema je cerkev sv. Petra in Pavla blizu Novega Pazarja, ki je bila cerkveno središče raške države. Cerkev je zanimiva iz več kot enega razloga. Najprej gre za cerkev, v kateri se je Štefan Nemanja (vladavina: 1166-1196), ustanovitelj dinastije Nemanjićev, odrekel katolištvu in sprejel pravoslavje. V tej cerkvi naj bi Nemanja, po smrti povzdignjen v svetnika, tudi sklical znameniti cerkveni zbor, ki je prepovedal takrat na Balkanu zelo razširjeno nepravoverno gibanje bogomilstvo. In tudi v tej cerkvi se je Nemanja odpovedal prestolu v korist svojega drugorojenega sina Štefana.

Cerkev sv. Petra in Pavla pa je zanimiva tudi zaradi svoje nenavadne arhitektonske zasnove, ki je posledica večkratnih dozidav in prezidav objekta. Najverjetneje v 10. stoletju so namreč zgradili cerkev s precej nenavadnim, skoraj popolnoma okroglim tlorisom in s kupolo v sredini. To zgodnjekrščansko zasnovo pa so poznejše dozidave skoraj popolnoma obrasle, tako da je vidna le še na predelu apside.

Izginuli Jurijevi stolpi
V času vladavine Štefana Nemanje pa so zgradili še eno 'posrečeno' cerkev, o katere posebnosti spregovori že njeno ljudsko poimenovanje – Đurđevi stupovi (Jurijevi stolpi). Nad v slogu zgodnje raške arhitekture zgrajeno cerkvijo sta se namreč nekoč vzpenjala dva stolpa, odlikovala pa jo je tudi lepo oblikovana plitva kupola. Ta je bila obnovljena, stolpov pa po hudih poškodbah objekta v balkanskih vojnah niso obnovili.

Prav tako niso obnovili do danes zelo slabo ohranjenih fresk v komnenskem slogu, ki so jih po naročilu Nemanje izdelali okoli leta 1175. Gre za freske v slogu, ki se je v bizantinski državi uveljavil v času vladavine dinastije Komnenidov in ki obenem pomeni vrhunec bizantinske umetnosti, ki je bila v obdobju od 10. do 12. stoletja tudi glavni vir navdiha zahodne umetnosti, predvsem beneške in sicilijanske. Enega najboljših primerkov komnenskih fresk pa danes najdemo v cerkvi sv. Panteleimona v kraju Nerezi v bližini Skopja.

Samostan bostroumnega vladarja Štefana Uroša I.
Nekoliko pozneje kot omenjene cerkve je bil zasnovan stari sopoćanski samostan, ki ga najdemo pod starim Rasom v smeri proti izviru reke Raške. Samostan, posvečen Sveti Trojici, je ustanovil kralj Štefan Uroš I. (vladavina: 1234-1276), pod katerim je Srbija tako po zaslugi upadanja moči njenih tekmecev Bolgarije in Epirja kot tudi zaradi bistroumnega kraljevega spodbujanja razvoja gospodarstva, postala velika balkanska sila. Ustanovna listina se sicer ni ohranila, vendar pa so samostan verjetno dogradili v petdesetih letih 13. stoletja. Od samostanskega kompleksa, ki je bil obdan z obzidjem, se je do danes ohranilo tako malo, da ga ni mogoče rekonstruirati, ohranila pa se je samostanska cerkev Sv. Trojice.

Freske preživele tudi brez strehe nad glavo
Za arhitekturo zadnje je značilno, da spominja na zahodnjaško triladijsko baziliko in da je tudi kupola izgubila dominantno vlogo, značilno za bizantinsko arhitekturo. Čeprav arhitekturno cerkev ne izstopa, pa je toliko dragocenejša njena notranjost. Freske, ki so ena sama delavnica – o tem priča tudi slogovna sklenjenost poslikav – izdelane okoli leta 1265, so namreč nekateri strokovnjaki razglasili celo za najlepše bizantinske stenske poslikave tega obdobja.

Še posebno izstopa upodobitev Marijine smrti, prizor, ki igra v pravoslavnem ceremonialu še posebej veliko vlogo. Gre namreč za prizor, ki se navezuje na za veliko nočjo ključni verski praznik pravoslavcev, na praznik Marijinega vnebovzetja, ki ga sicer praznujejo tudi katoliki, v pravoslavnem obredju pa ima zaradi poudarjenega čaščenja device Marije še večjo vlogo. Omeniti velja še, da je tako dobra ohranitev fresk skoraj čudež, saj je bila cerkev kar tri stoletja brez strehe in z delno porušeno kupolo.

Zadnji dom Štefana Nemanje
Nedaleč od starega Rasa pa stoji eden izmed najbolje ohranjenih in tudi sicer najpomembnejših cerkvenih kompleksov v vzhodnem predelu evropske celine. To je samostan Studenica, v zgodbi o katerem spet srečamo že znano ime Štefan Nemanja. Ta je namreč proti koncu svojega življenja, v teku katerega je utrdil državo in fevdalni sistem v njej, začel razmišljati o zadnjih trenutkih svojega tuzemskega življenja, kakor tudi o odhodu v onostranstvo. Globoko verni Nemanja je za svoje zadnje počivališče izbral do takrat nenaseljeno, a izredno očarljivo dolino reke Studenice, kjer so na njegovo 'povelje' zgradili samostan. Natančen datum gradnje samostana ni znan, znano pa je, da se je Nemanja leta 1196 kot njegov prvi predstojnik že naselil v Studenici.

Pogled na Zahod
Na območju znotraj obzidja so v belem marmorju pozidali dve cerkvi, in sicer cerkev device Marije in cerkev sv. Joahima in Ane, imenovano tudi Kraljeva cerkev. Za arhitekturo Studenice je značilno, da izraža 'pogled na Zahod' mlade srbske države. Država si je namreč prizadevala za utrditev vezi z velikimi silami zahodne Evrope in to se je odrazilo tudi v sakralni arhitekturi Studenice, za katero je značilen videz zahodnjaške romanike. Tako na primer v sklopu Marijine cerkve vez s pravoslavnim vzhodom potrjuje bolj ali manj le kupola z značilnim dvanajsterokotnim bobnom, za katero poznavalci menijo, da je v gradbeno-tehničnem pogledu zelo zahtevna in da so bila gradbena dela odlično izpeljana.

Bizantinski umetniški preporod 13. stoletja
Cerkvi odlikuje imenitno v kamnu izklesano okrasje, delo romanske klesarske umetnosti po južnoitalijanskih vzorih, Studenica pa slovi tudi po svojih freskah iz 13. in 14. stoletja. To je bilo slikarstvo obdobja Paleologov, o katerem smo pisali že v prispevku o spomenikih na Kosovem, in za katerega je značilen prehod slikarstva od prejšnje večje togosti, discipliniranosti in zadržanosti v obdobje poudarjene pripovednosti, monumentalnosti in bogate diferenciacije likov, ki so postavljeni v raznovrstno arhitekturno in krajinsko okolje. Omenimo naj le delo slikarjev Mihaela in Evtihija, ki sta svoje mojstrstvo dokazala že z zgodnejšimi deli v Ohridu, v studeniški Kraljevi cerkvi pa sta izvedla nekaj svojih najboljših del, katera odlikujejo zlasti bogato oblikovanje prizorišča in živahno pripovedništvo.

Zgoraj zapisan je bil le povzetek oziroma majhen izsek iz celote umetniškega bogastva, ki ga premore v zgodovini sicer večkrat zaradi naravnih in s človeško roko povzročenih nesreč prizadeta Studenica. Spomin na te nesreče pa je le še en opomin, kako zelo pomembno je, da se spomenike, ki so zaradi nenehnih političnih pretresov na tem koncu sveta veliko manj poznani kot na primer občasno umetniško tudi manj kakovostna arhitektura Francije ali Italije, obvaruje pred nadaljnjimi nesrečami.