Institucija muzeja, dostopnega za kar najširše občinstvo, sega v obdobje razsvetljenstva, v obdobje začetka slavljenja uporabe razuma kot največje človekove vrline. Z razsvetljenstvom in odkrivanjem zgodovine človeške civilizacije je bil povezan tudi vznik novega arhitekturnega sloga, imenovanega romantični klasicizem, sloga, v katerem so bili zgrajeni prvi veliki muzeji na evropskem kontinentu. Romantični klasicizem je bil slog obujanja antične arhitekture, torej arhitekture starogrške kulture, ki je v očeh razsvetljencev veljala za humanistični vzor za vse čase. Antičnim so se pridruževale tudi renesančne prvine, saj je renesansa kot čas prekinitve s srednjeveškim 'tičanjem v temini neznanja' pomenila odkritje človeka in narave ter z njima povezane znanosti.
Durandova biblija romantičnega klasicizma
Najvplivnejši v oblikovanju 'norme' romantičnega klasicizma so bili francoski arhitekti, predvsem J.-N.-L. Durand, ki je v dveh zvezkih izdal Précis des leçons d'architecture données à l'École Polytechnique (Priročnik arhitekturnih lekcij izvajanih na Politehniki). Delo učenca velikega arhitekturnega vizionarja Boulléeja je postalo velika uspešnica po vsej Evropi in je do sredine 19. stoletja ohranilo sloves nekakšne biblije romantičnega klasicizma. Od kod ta vodilna vloga francoske arhitekture, ki je nasledila italijansko nadvlado v arhitekturi? Veliko zaslug za to ima odločitev francoske države za ustanovitev akademije za podiplomsko šolanje francoskih arhitektov v Rimu.
Sicer pa so dogodki, ki so vodili do razmaha romantičnega klasicizma bili še uveljavitev jedkanic G. B. Piranesija, ki so predstavljale fiktivne in z romantiko zaznamovane arhitekturne ambiente, ki so skoraj vedno vsebovali antične prvine, ter izid številnih teoretskih razprav, nastrojenih proti nabuhlemu in 'neresničnemu' baroku. Še posebej vplivno je bilo seveda delo Nemca J. J. Winckelmanna Gedanken über die Nachahmung der griechischen Werke (Misli o posnemanju grških del, 1755), v katerem izrazi več kot stoletje čislano vodilo odlične arhitekture; plemenita preprostost, tiha veličina (edle Einfalt, stille Größe) je bil izrek, ki je odlično antično arhitekturo razlikoval od baročne površinske razkošnosti.
Utilitarni slog države, mecenke kulture
Romantični klasicizem je bil tako predvsem utilitaren slog, katerega cilj je bilo izobraževanje ljudstva. Zato se je za dolgo uveljavil kot idealen slog za javne zgradbe, medtem ko v zasebno stanovanjsko gradnjo nikoli ni zares prodrl. Muzeji so bili tako značilni spomeniki romantičnega klasicizma, kot prvi vzor v tej arhitekturni zvrsti pa se pogosto navaja muzej Pio-Clementino arhitekta Michelangela Simonettija v Vatikanu. Zgradba je bila zgrajena med letoma 1769 in 1774 in je izvorno predstavljala renesančna in antična dela; danes je v njej na ogled starorimska in starogrška skulpturalika. Muzej je v muzejsko stavbo uvedel tudi idejo osrednje rotunde kot nekakšnega središča svetišča znanja in kulture. To idejo je v svojem muzeju (Altes Museum) v Berlinu najbolj izpopolnil Karl Friedrich Schinkel.
Nemška muzejska blazost, ki ne koristi nikomur
Ravno Nemci so bili tisti, ki jih je gradnja muzejev najbolj prevzela. Zato je tudi Friedrich Nietzsche govoril o muzejski blaznosti, ki prek predstavljanja iz njihovega izvornega konteksta iztrganih artefaktov maliči resnico o preteklih civilizacijah in ki sodobnemu človeku ne prinaša nobenega koristnega oziroma uporabnega znanja. Prvi znameniti nemški muzej obdobja romantičnega klasicizma je bila münchenska gliptoteka (Glyptothek) Lea von Klenzeja, arhitekta, najbolj znanega kot načrtovalca Walhalle, templja zaslužnim Nemcem.
Klenzejeva nekoliko dolgočasna zgradba je bila zgrajena po francoskem vzoru z izstopajočim portikom, na vsaki strani katerega se raztezata pusti krili, po sodbi številnih arhitekturnih kritikov okrašeni s precej neposrečenimi edikulami. Notranjščina se je posrečila toliko bolj in muzej, do leta 1830 okrašen s freskami in štukaturami izjemnih umetnikov Petra von Corneliusa in Wilhelma von Kaulbacha, je že ob slovesnem odprtju veljal za umetniško mojstrovino.
Programsko delo K. F. Schinkla
Podobno velja za Schinklovo muzejsko zgradbo, v kateri si danes lahko ogledamo zbirke egipčanske in antične umetnosti. Muzej, zgrajen med letoma 1824 in 1828, velja za enega s personalno noto najbolj zaznamovanih spomenikov romantičnega klasicizma in za izjemno programsko delo. Gre za prispodobo skrite zakladnice znanja. Stranske stene so zato popolnoma neokrašene, le sprednji del krasita kolonada z jonskimi portali ter niz orlov. Samo telo stavbe je umaknjeno in ob bežnem pogledu skoraj nevidno za stebriščem. Tako kot je skrito znanje o starih kulturah, pot do katerega ne sme biti prelahka. Vrhunec te metafore je tako skrita kupola nad rotundo, ki se je po Schinklovi sodbi od zunaj ni smelo videti, zato ima muzejska stavba na strehi le nizek kvader s skupino figur, znotraj katerega je skrita kupola.
Muzejski sklop na reki Spree
V slogu romantičnega klasicizma je muzejski zgradbi (Neues Museum in Alte National Galerie) ob prvem berlinskem muzeju na otoku na reki Spree zgradil Schinklov učenec F. A. Stüler, četudi se za galerijsko stavbo govori, da je idejo zanjo podal nad arhitekturnim snovanjem izredno navdušeni kralj Friedrich Wilhelm IV. Preden se usmerimo v druge dežele, naj še omenimo, da je nekaj, kar bi lahko imenovali muzejski arhitekturni slog, zares obstajalo. To med drugim potrjuje odsotnost sicer na Nemškem tedaj izredno vplivne 'lokalne' variante romantičnega klasicizma, imenovane Rundbogenstil (slog polkrožnega loka), ki se je zgledovala predvsem po italijanski renesansi, vendar pa v muzejsko zgradbo nikoli ni zares prodrla.
Dobre muzejske stavbe tudi v 'provinci'
Za zares dober primer muzeja obdobja romantičnega klasicizma velja danski muzej Thorwaldsens arhitekta M. G. Bindesbolla. Med letoma 1839 in 1848 zgrajena köbenhavnska zgradba v muzejsko stavbo uvaja nekoliko egipčanske estetike. Vtis slednje ustvarjajo posebni proporci preprostih elementov zgradbe, stopnjujejo pa jih freske z eksotično tematiko. Še en primer zanimive muzejske stavbe z območja, ki velja za obrobje arhitekturnega snovanja, je budimpeški narodni muzej Michaela Pollaka. Gre za zelo klasično stavbo s poudarjenim tempeljskim vhodom, ki precej spominja na Britanski narodni muzej arhitekta Roberta Smirka. Gradnja tega objekta je bila megalomanski gradbeni projekt, saj je veljalo, da je med letoma 1825 in 1850 bilo ravno prizorišče postavljanja tega muzeja največje gradbišče starega kontinenta.
Sodobnih muzejskih stavb ne povezuje usklajeni arhitekturni slog. Kljub temu je v zadnjih dveh desetletjih zaznati tendenco h gradnji vedno bolj ekstravagantnih muzejskih objektov, katerih načrtovalci se pogosto kar nekoliko požvižgajo na uporabnost svojih spomenikov. Ne mislijo na v muzeju predstavljene eksponate, ampak svoj objekt koncipirajo kot eksponat sam za sebe.
Polona Balantič