S školjkami in pisanim marmorjem obokana soba leži 16 metrov pod palatinskim gričem, od nekdaj žariščem moči starega Rima. Arheologi so do svetišča skušali priti kar dve leti, a zaradi nevarnosti, da bi se vdrla streha, niso mogli uporabiti “klasičnega” izkopavanja. Večji del jame je zasut z zemljo, meritve s sondami pa kažejo, da je visoka okrog osem in široka 7,5 metra.

Od strani ali z vrha?
Ob vprašanju, kako nadaljevati, se mnenja strokovnjakov delijo: nekateri bi z nadaljnjimi izkopavanji skušali odkriti prvotni vhod v jamo, drugi pa bi raje razširili luknjo na vrhu, skozi katero so v jamo že spustili sonde (kopanje ob vznožju hriba bi lahko poškodovalo kako drugo najdišče – Palatin je namreč prepreden z najrazličnejšimi ostanki, ki pričajo o razvoju Rima iz lovske naselbine v središče zahodnega sveta).

Preplet mita in zgodovine
Rimljani so verjeli, da je v jami, ki jo antični teksti omenjajo kot “Lupercale” (lupa v latinščini pomeni volkuljo), volkulja dojila dvojčka Romula in Rema, sinova boga vojne Marsa, ki ju je našla v košari, ki je zapuščena plula po Tiberi. Fantička sta preživela in Romulu gredo, kot pripoveduje legenda, zasluge za ustanovitev mesta Rima leta 753 pred našim štetjem.

Sicer je mesto Rim po vsej verjetnosti nastalo z združitvijo več plemenskih skupnosti, ki so na tem območju živele nekje v 8. stoletju pred našim štetjem; zgodba o dvojčkih je daljni odmev še starejšega verovanja v lare, božanstva, ki v parih varujejo domače ognjišče.

Samooklicani Romulov naslednik
Romul, ki je v bitki za premoč nad mestom ubil svojega brata, je postal tudi prvi rimski kralj. Kasnejši dokumenti poročajo še, da je bila votlina v bližini palače cesarja Avgusta, ki je mitološko izročilo okrog nastanka mesta izkoristil za krepitev svojega ugleda in moči. “Jama Lupercale je bila pomembna za Avgustovo politiko,” je prepričana vodja arheologov na Palatinu Irene Iacopi. “V sebi je videl novega Romula.” Na votlini so našli tudi pečat z belim orolom, o katerem prav tako pričajo številni dokumenti.

Ana Jurc