Rosa Pinninger, profesorica kognitivne in vedenjske terapije na univerzi v Amidalu, je na čelu raziskave povezave med tradicionalnim argentinskim plesom in dolgoročnim izboljšanjem počutja. Za izhodišče je vzela primerjavo z meditacijo: "Če hočeš plesati tango, moraš biti v sedanjosti, moraš se zbrati in ne pustiti mislim, da ti uhajajo drugam." V tem vidi vzporednico z dihanjem, na katerega se je treba osredotočiti pri meditaciji.

Kdor lahko hodi, lahko tudi pleše!
Izgovorov, da za ples niste nadarjeni, ne sprejema: "Kdor lahko hodi, lahko tudi pleše tango - le da je tu treba biti pozoren na korake." Seveda za izboljšanje počutja njenih tečajnikov obstaja tudi preprost razlog: s plesom se zamotijo in ne razmišljajo o vsem, kar jih pesti. "Ko enkrat vidijo, da lahko na nekaj drugega mislijo tri minute, kolikor traja en ples, ugotovijo, da položaj morda le ni brezizhoden."

Tanga seveda še ne bodo v kratkem predpisovali kot zanesljivo zdravilo. "Meditacija je aktivnost za posameznika, tango pa skupinska. Vsak mora sam ugotoviti, kaj mu bolj ustreza," opozarja Pinningerjeva.

"Zviranje" z dna družbe
Tango se je v 19. stoletju rodil med črnci revnih predmestij Buenos Airesa; ulice je kar naenkrat preplavilo "vulgarno in pohujšljivo zviranje", ki se je bogatejšim slojem od samega začetka upiralo. Tango se je pod vplivom kubanskih in afriških plesov rodil na skrajnem robu družbe in ugled pridobil šele, ko si ga je kot zadnji krik mode prisvojila takratna svetovna prestolnica kulture - Pariz.

Sama beseda tango izvira iz latinskega glagola tangere (dotikati se); drugi njegov izvor iščejo v afriških izrazih za boben. Za tango sta značilni medsebojna komunikacija in improvizacija: vnaprej naučenih figur ta ples ne pozna.