Med rednim obnavljanjem stavbe na berlinski Schumannstraße so namreč v avditoriju odkrili azbest, strupeno snov, zaradi katere se je med drugim zelo zavlekla odstranitev vladne palače nekdanje Nemške demokratične republike, imenovane tudi Hiša republike (Haus der Republik). Odstranjevanje azbesta namreč zahteva skrajno previdnost, saj ne sme 'uiti' v okolje, poleg tega pa smejo delo opravljati le posebej izurjeni delavci v specialnih oblačilih. Eno do zdaj največjih onesnaženj z azbestom, o katerem pa se ni dosti govorilo, se je zgodilo med terorističnimi napadi 11. 9. 2001. V dvojčka Svetovnega trgovinskega centra je bilo namreč vgrajenega veliko azbesta, ki se je ob zrušenju nebotičnikov izločil v zrak. Z delčki azbesta onesnaženi zrak naj bi tedaj vdihavalo več deset tisoč ljudi.
Upanje na možnost selitve na nadomestni oderNemško gledališče bi moralo v novo sezono vstopiti 5. decembra. Za tedaj je bila predvidena premiera Strindbergove Sanjske igre, ki bi obenem pomenila povsem prvo predstavitev novega intendanta berlinske Komične opere (Komische Oper je ena od treh berlinskih opernih hiš, zanjo pa je značilen lahkotnejši program) Barrieja Koskyja v vlogi režiserja v običajnem in ne opernem gledališču. S tem zdaj ne bo nič. Sanacija neoklasicistične stavbe arhitekta Eduarda Titza se bo namreč zavlekla in gledališče nikakor ne bo nared za predstave pred februarjem. V nemškem gledališču sicer upajo, da jim bo vendar uspelo najti nadomestni oder, a upanje je zelo verjetno jalovo. Edina možnost bi bila selitev v Schillerjevo gledališče, ki ga pa bodo začeli sanirati že januarja, kajti pripravljeno mora biti do leta 2010, ko se bo vanj med prenovo matične stavbe začasno preselila Državna opera (Staatsoper).
Zlata doba z Maxom Reinhardtom
Nemško gledališče v zadnjih letih doživlja preporod. Gledališče, ki se je po drugi svetovni vojni znašlo v Nemški demokratični republiki, se je pod intendantom Thomasom Langhoffom (gledališče je vodil med letom 1991 in 2001) spet uspelo uveljaviti kot ena vodilnih nemških gledaliških hiš. Kljub temu za zlato obdobje Nemškega gledališča še vedno veljajo prva desetletja 20. stoletja, ko je tukaj deloval znameniti režiser Max Reinhardt. V Avstriji rojeni Reinhardt je nemško gledališče vodil kar 25 let (med letoma 1905 in 1930), v tem obdobju pa se je kot eden vizionarjev gledališke umetnosti uspel uveljaviti tudi v tujini.
Reinhardt je v nemški gledališki umetnosti uvedel novost, ko je poudaril predstave, pri katerih je pomembno skupno delovanje scene, govorjene besede, glasbe in plesa. Njegove uprizoritve so opisovali kot magične, zakaj, pa lahko še danes izvemo ob ogledu filma Sen kresne noči, ki ga je Reinhardt leta 1935 posnel v ZDA. Tja je režiser pobegnil ob preboju nacistov na oblast, kajti grozilo mu je, da bo naslednji na vrsti 'pregrešnih' kulturnikov, nad katerimi se bodo znesli nacisti. S tem pa se je končalo tudi zlato obdobje Nemškega gledališča.
Polona Balantič
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje