Grški arheologi menijo, da bi morala vlada donirati denar za ureditev čim več antičnih gledališč. Le če se uporabljajo, lahko dobro predstavljajo duha civilizacije, ki jih je zgradila. Foto: Reuters
Grški arheologi menijo, da bi morala vlada donirati denar za ureditev čim več antičnih gledališč. Le če se uporabljajo, lahko dobro predstavljajo duha civilizacije, ki jih je zgradila. Foto: Reuters
Epidaver ni le najbolj znamenito starogrško gledališče, pač pa je tudi najbolj uporabljeno. Vsako poletje se v gledališču na peloponeškem polotoku zvrsti niz predstav v maniri antične gledališke umetnosti. Foto: EPA

Na slabo vzdrževanje starih gledališč so že opozorili arheologi, ki so vlado pozvali k akciji za restavriranje številnih od nekaj več kot 100 gledališč, kolikor se jih je ohranilo ali pa so jih ponovno odkrili. Arheologi pozivajo tudi k nadaljevanju arheoloških raziskovanj, kajti nekje pod grško rušo naj bi tičali ostanki še okoli 28 gledališč, o katerih nekdanjem obstoju pričajo pisni viri. Petros Themelis, profesor klasične arheologije, je prepričan, da bi si morala vlada prizadevati za to, da bi čim več antičnih gledališč služilo svojemu prvotnemu namenu. Le na ta način bi bilo zagotovljeno njihovo redno vzdrževanje in bi obiskovalci lahko dobili pravo predstavo o kulturnem pomenu največjih grških arheoloških čudes.

Starogrško gledališče, ki je pravzaprav staroevropsko
Starogrško gledališče ima tudi širši kulturno-civilizacijski pomen. Tukaj v petem stoletju ni bila rojena le klasična grška drama, pač pa je to rojstni kraj klasične dramatike na sploh. Evripidova in Sofoklejeva dela, ki so jih preigravali v Epidauru, Delfih, na Milosu in v drugih znamenitih gledališčih, namreč pomenijo tudi zametek klasične dramatike vse evropske celine.

Epidaver, kraj antičnega gledališča in popolne lepote
Najbolj znamenito je zagotovo gledališče v Epidavru. Zgrajeno v 4. stoletju pred našim štetjem slovi kot antično gledališče z najboljšo akustiko. Tudi če igralec na odru šepeta, ga lahko povsem razumejo celo gledalci v zadnjih vrstah. Gledališče v Epidavru sicer slovi tudi zaradi svoje arhitekture; njena simetrija in lepota, skupaj s fantastičnim pogledom na pokrajino, ki se za prizoriščem igre odpira vsem 15.000 obiskovalcem, kolikor jih sprejme teater, ustvarjajo pravo kulturno-zgodovinsko čudo, vredno ohranitve.

In verjetno bolj vredno denarnih investicij kot vaze in reliefi, za katerih vrnitev iz tujih muzejev si tako vztrajno prizadeva grška vlada. Ta se je v svojih z arheologijo povezanih posegih že večkrat izkazala za nespametno in predvsem željno 'golih zmag' in slovesa. Arheologi imajo tako na primer veliko povedati zoper novi akropolski muzej v Atenah, ki po sodbi mnogih kazi pogled na akropolo in v katerega je bilo vloženega ogromno denarja, s katerim bi lahko iz ovoja podivjanega rastlinja izluščili več kot ducat starih gledališč.

P. B.