Oglas
Evropska mesta so lepa mesta. Ni treba biti arhitekt, da to opaziš.
"Ne smemo ponavljati preteklosti, ko gradimo prihodnost. Narediti moramo bolje."
"Ameriška mesta se, ker nimajo imenitne zgodovine, razvijajo po drugačnem vzorcu kot evropska. V splošnem so zanje značilna zelo gosto pozidana poslovna središča (downtown) in zelo razprostranjena predmestja, zato za gibanje po mestu vsak potrebuje avto. Zaradi okoljevarstvenih vprašanj se bo po mojem mnenju ta vzorec spremenil in v 20 letih bodo ameriška mesta postala bolj podobna evropskim."
Evropski forum za arhitekturno politiko je nevladna organizacija, neformalno omrežje strokovnjakov s področja arhitekture in urbanizma, ki na rednih srečanjih razpravljajo o perečih vprašanjih stanja in razvoja evropske urbane krajine. Sklepno dejanje srečanj vključuje artikulacijo smernic, v skladu s katerimi naj bi države članice Evropske unije vodile svojo arhitekturno politiko in katere forum kot neobvezna priporočila posreduje Evropski uniji. Čeprav je bilo kot glavno področje razprave napovedano obravnavanje prilagajanja arhitekturnega snovanja in urbanističnega načrtovanja klimatskim spremembam in čeprav so to problematiko izpostavljale tudi točke v Ljubljani sprejete Končne deklaracije o urbani prenovi in klimatskih spremebah, so predavatelji svoja predavanja koncipirali precej svobodno in so nagovorili več različnih tem, vsi po vrsti pa so v ospredje postavljali predvsem težišče svojega dela.
urbani razvoj, odnos med starim in novim, vloga arhitekture pri oblikovanju bivalnega okolja in arhitekturna prenova – 'dopustili' že organizatorji, je prispeval tudi k nepojenjanju zanimivosti dvodnevnega foruma in k preprečitvi padca srečanja v 'postanost', katera bi nastopila ob vztrajanju predavateljev pri sicer v tem trenutku nujnem, a zaradi sindroma 'ogromno govoriti – malo povedati' že kar malo postanem diskurzu o odnosu med arhitekturo in urbanizmom na eni ter okoljevarstvom in prilagajanjem našega bivanja klimatskim spremembam na drugi strani.Država ohranja (mora ohranjati) pristojnost
Organizatorjem ljubljanskega srečanja je uspelo k sodelovanju pritegniti številne zares eminentne predavatelje, ki so nam spregovorili o zelo različnih tematikah, katerih ključno sporočilo pa je bilo enoznačno in posebej v kontekstu ljubljanske situacije zelo poučno. Čeprav drži, da velikega planskega urbanizma, katerega izraz so bili, na primer, dolgoletni projekti urejanja mesta Otta Wagnerja na Dunaju ali Jožeta Plečnika v Ljubljani, danes ni več in čeprav, kot nam je zaupal Juhani Katainen, predsednik Evropskega sveta arhitektov, arhitekte in urbaniste danes vedno bolj 'težita' birokracija in konflikt interesov z ekonomsko močnimi zasebniki, strategija razvoja urbane krajine tudi po besedah Roba Docterja, predstojnika znamenitega Berlage instituta iz Amsterdama, mora ostati pristojnost države.
Participativna arhitekturna politika morda ni prava
Ljubljanski podžupan Janez Koželj, ki je v predavanju izpostavil predvsem politično razsežnost dela arhitekta, je poudaril, da je urbanistični plan sistem komuniciranja z javnostjo, da mora ta plan bolj usmerjati kot nadzorovati in da mora vsebovati splošna načela, ki ničesar ne predpisujejo dokončno, pač pa so osnova za pogajanja med za gradnjo zaintereseiranimi partnerji. Arhitekturna politika naj tako širi prostor javne participacije, naj povezuje javno z zasebnim, naj deluje kot angažirana javna umetnost in naj spodbuja nove oblike solidarnosti. Vse skupaj se sliši kot demokratični ideal in kot platforma za participativno politično skupnost, katera pa v primeru arhitekturne politike morda vendar ne more biti pojmovana kot ideal. Gre vendar za strokovno področje, katerega morajo prav zaradi njegovih obsežnih implikacij za življenje celotne mestne skupnosti voditi strokovnjaki v sodelovanju z državo, ki se tudi v razmerah neoliberalizma ne sme odpovedati svoji osrednji vlogi oziroma svoji konstitutivni vlogi za obstoj skupnosti.
Tudi zato je toliko pomembnejše izraziti besede, ki nam jih je zaupal Docter, na čigar ustanovi se je med drugim izpopolnjeval Vasa J. Perović iz biroja Bevk Perović arhitekti, ki v ljubljanski arhitekturni politiki prav tako pogreša 'utopični moment', moment, ki dokazuje, da oblast vendar bdi nad mestnim urbanizmom in arhitekturo. Docter je uspešnost nizozemske arhitekture in urbanizma pojasnil z besedami: „Država je tukaj zato, da daje dobre zglede. Pri nas vlada vpliva na izjemno velik del gradbenih projektov – naroča ali soupravlja infrastrukturne projekte, projekte urbane prenove, gradnje velikih kompleksov … Država zna biti dober klient in tako daje zgled trgu, saj lahko od drugega dobro ravnanje pričakuješ le, če tudi sam ravnaš vzorno.“
Uspešni londonski nered
Zdi se, kot da je srednja pot, urbanizem, ki ne zapoveduje, ampak usklajuje interese, pot številnih pomanjkljivosti. V družbah, kjer obstaja visoka stopnja zavedanja o pomenu nenehnega izgrajevanja urbanega okolja, ki je 'uporabno' in obenem lepo, ter za katere je značilna 'drznost', ki se ne boji temeljitejših posegov v urbano tkivo, lahko mesta uspešno živijo tudi v stanju, v katerem se oblast popolnoma odpove sistematičnemu reguliranju mestnega urbanističnega načrta. Katainen nas opozori na London, mesto, ki se številnim obiskovalcem zdi vrhunec hektičnosti in kaotičnosti v Evropi. In kjer se nihče ne znajde prav hitro. „Na nek način jim uspeva obvladovati ta nered,“ za MMC o Londonu pove Katainen, ki britansko prestolnico postavi ob Pariz in Helsinke, ko govori o imenitnih evropskih mestih.
Sanje o mestu s konca 19. stoletja
To so tudi mesta, ki ohranjajo zgodovinsko jedro oziroma tisto, kar je za mestno središče veljalo konec 19. stoletja in na začetku 20. stoletja. Izpostavitev tega obdobja ni naključna, saj po mnenju Joana Busquetsa, enega najbolj uglednih katalonskih arhitektov, arhitekturnih teoretikov in univerzitetnih profesorjev, ravno mesto tega obdobja v mislih številnih Evropejcev nekako velja za ideal idilične metropole. To so bili zametki velikega mesta 20. stoletja, ki je temeljilo na motornem prometu. Mesto 21. stoletja bo drugačno. „Podoba mesta prihodnosti … Ne poznamo je, moramo jo še definirati. Pri tem moramo znati pokazati razumevanje za preteklost mesta, ki ga oblikujemo, vendar pa preteklosti ne smemo ponavljati. Narediti moramo bolje,“ za MMC pove Busquets, ki vendar izpostavi nekaj značilnosti mesta prihodnosti: motorni promet ne bo več obvladoval mestnega prometa in mesto ne bo več segregirano v poslovne, stanovanjske, proizvodne, trgovske in druge predele. Mesta bodo sicer ogromna, vendar pa se bodo njihove funkcije prepletale znotraj kontinuiranega mestnega ambienta.
Velik problem je zapostavljanje podeželja
Katainen in Busquets, čeprav oba zagovornika nujnosti inovativnosti v arhitekturi in vnašanja novosti v urbani organizem, kot bistvo evropskega bivanjskega okolja izpostavljata predvsem zgodovinsko jedro, okoli katerega se še danes razvijajo (se 'morajo' razvijati) evropska mesta, in potrebo po varovanju podeželja. O slednjem nam Katainen spregovori na mojo pobudo, saj se dozdeva, da v evforiji razprav o upravljanju z metropolami, ki so pravi 'požeruhi' energije in ki prav tako 'goltajo' vsako leto večji del evropskega prebivalstva, pozabljamo na nujnost načrtovanja razvoja podeželja. Z mojim opažanjem se strinja tudi Katainen, ki sicer ne pozabi dodati, da v njegovi rodni Finski vsako stavbno dediščino zelo cenijo in znajo z njo tudi upravljati, drugje pa ni tako. Krivec: denar. „Danes je glavna težava to, da investitorji denar usmerjajo le v velika mesta, kamor v iskanju dobrih delovnih mest nato prihajajo tudi ljudje. Zato je podeželje zapostavljeno, odmira. To nikakor ne bi smelo biti tako. Gre za velik sociološki problem.“
Podeželje in njegovo krajino je treba 'pripeti' na mesto. Tako meni Busquets, ki je dolga leta sodeloval pri urbani regeneraciji Barcelone. „Mesto mora v svoje tkivo znova vključiti naravno okolje in nikakor ne sme vladati ideja, da obstaja meja, na kateri se mesto konča in se začne podeželje. /.../ Vendar pa ta reintegracija podeželja v mesto ne sme biti 'potuha' meščanom. Zelo pomembna je namreč tema reciklaže. Mesto mora biti sposobno reciklirati vse odpadke, ki jih proizvede. Proces recikliranja mora intenzivirati in ga narediti za del procesov mesta kot organizma.“ Podeželje tako ne sme postati smetišče.
Ideji nujnega ohranjanja zgodovinskega jedra in posvečanja večje pozornosti podeželju se zdita posebej v slovenskem okolju izredno aktualni. Prav tako aktualna za naše okolje pa je celotna vsebina Busquetsovega predavanja, enega najbolj zanimivih predavanj v sklopu foruma, na katerem so kot predstavniki slovenske stroke nastopili Vasa J. Perović, Janez Koželj, Niko Jurca, Bogdan Reichenberg, Peter Gabrijelčič, Jurij Kobe, Peter Fister, Peter Krečič, Uroš Lobnik, Viktor Pust in Metka Černelč. Busqets je izpostavil deset strategij razvoja mest v 21. stoletju. Traktat o vseh na tem mestu ni mogoč, zato pa velja omeniti nekaj pristopov, za katere menim, da bi se lahko dobro odrezali tudi v Ljubljani.
Če zvlečeš cerkev z enega konca mesta na drugo
Morda najbolj kontroverzna strategija je strategija tako imenovane ključne stavbe, po danes že legendarni Gehryjevi stavbi Guggenheimovega muzeja pogosto imenovana tudi 'Bilbao-efekt'. Gre za postavitev impresivne stavbe, ki se morda niti ne vključi dobro v obstoječo arhitekturno situacijo, ki pa ravno zaradi svoje izjemnosti v mesto vnese nov zagon. V ljubljanskem kontekstu, kjer od izgradnje Ravnikarjevega kompleksa na današnjem Trgu republike ni bilo sezidanega večjega arhitekturnega kompleksa in kjer je posledično arhitekturna miselnost ljudi 'zakrnela', bi takšna realizacija kljub neizbežnemu plazu kritik vendar utegnila biti spodbuda za prihodnost.
Vendar le, če bi bila programsko utemeljena, saj, kot nam pove Busquets, takšne stavbe nikakor ne rešijo vseh težav in lahko celo, če njihova lokacija ni dobro načrtovana, spremenijo težišče mestnega življenja: „Kot če bi v preteklosti cerkev ze enega konca mesta zvlekli na drugega.“ Kot zelo evropskega Busquets izpostavi pristop, imenovan odprti prostori. Gre za iskanje 'lukenj' v mestnem tkivu in vnašanje novih javnih programov, vpetih v nove arhitekturne ambiente. Slovenski mentaliteti ustrezen se zdi tako imenovani minimalistični pristop, ki predvideva subtilno preoblikovanje mesta, kar pa se zdi posebej v primeru Ljubljane, ki zahteva temeljito infrastrukturno prenovo, nezadosten. Bližje mi je eksperimentalni prostop, ki bi tako kot pristop ključne stavbe verjetno pretresel avtohtono prebivalstvo, katerega izraz pa osebno vidim v kompleksu novega potniškega centra in Emonike, ki se zdi projekt precejšnjega tveganja, ki pa, uspešen, utegne veliko pripomoči k razvoju Ljubljane.
Prava pot je seveda kombinacija več pristopov, začinjena s pogumom. In s samozavestno vero v uspeh, kakršna je značilna tudi za Busquetsa, čigar besede bi morda veljalo vzeti za vodilo pri definiranju arhitekturne politike tudi pri nas. „Mesto prihodnosti bo po mojem mnenju boljše od mesta preteklosti. Če tega napredovanja ne bi bilo, bi bilo naše delo popolnoma zaman. Mi nismo takšne 'sorte', da bi gledali v preteklost in tam iskali nekaj idealnega ...“
Polona Balantič
Evropska mesta so lepa mesta. Ni treba biti arhitekt, da to opaziš.
"Ne smemo ponavljati preteklosti, ko gradimo prihodnost. Narediti moramo bolje."
"Ameriška mesta se, ker nimajo imenitne zgodovine, razvijajo po drugačnem vzorcu kot evropska. V splošnem so zanje značilna zelo gosto pozidana poslovna središča (downtown) in zelo razprostranjena predmestja, zato za gibanje po mestu vsak potrebuje avto. Zaradi okoljevarstvenih vprašanj se bo po mojem mnenju ta vzorec spremenil in v 20 letih bodo ameriška mesta postala bolj podobna evropskim."
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje