Na prvem programu nacionalne televizije lahko danes ob 21.30 teden sklenete s filmom Wima Wendersa, Ne hodi mi trkat (Don't Come Knocking) iz leta 2005. Film, ki ga je Wenders posnel po predlogi kratke zgodbe uglednega dramatika Sama Sheparda (scenarij sta napisala skupaj, Shepard pa ima v njem tudi glavno vlogo), se je tistega leta v Cannesu potegoval za zlato palmo.

Wim Wenders in Sam Shepard sta 21 let po klasiki Pariz - Teksas spet združila moči, tokrat za zgodbo o igralcu, ki ga je povozil čas. Shepard, ki je znan ljubitelj Divjega zahoda, je napisal scenarij po svojem okusu. Upodobi odcvetelega igralca westernov, Howarda Spencea, ki mu pri šestdesetih letih dni zapolnjujejo mamila, alkohol in (pre)mlada dekleta. Ko ima nekega dne vsega dovolj, (dobesedno - na konju) odgalopira iz sveta, ki ga je po 30 letih začel utesnjevati. Člani filmske ekipe, ki so vajeni njegovega zamujanja, se sprva ne ukvarja s tem, kje je, ko pa se več dni ne pojavi na snemanju, produkcijska hiša, ki financira film, pošlje za njim zasebnega detektiva Sutterja (Tim Roth).

Preteklost "potrka na vrata"
Prvi postanek: Howard sklene obiskati svojo osemdesetletno mater, ki je že dolga leta ni videl. Kmalu pride na dan, da jo je pred skoraj tridesetimi leti poklicala neka ženska, ki je trdila, da je s Howardom noseča. To, da ima nekje že odraslega otroka, se po prvem šoku Howardu izriše kot upanje, da morda še lahko ubeži svojemu narcisoidnemu in brezupnemu življenju.

Po Ameriki posejani otroci
Spotoma pa smo priča še eni odisejadi; mlado dekle se odloči pepel pokojne matere odnesti v njen rodni kraj in hkrati poiskati očeta, ki je - nihče drug kot Howard Spence. V svoji glavi ga idealizira, od njega pričakuje vse in hkrati nič. Nenazadnje je tu še Earl, prav tako Howardov sin (rodil se je iz igralčeve zveze z Doreen (Jessica Lange)), ki pa odsotnega očeta sovraži. Howard mora tako prvič v življenju poskusiti narediti nekaj nesebičnega - med seboj zbližati vse svoje sorodnike - in to, še preden ga Sutter za ovratnik zvleče nazaj na snemanje.

Eden največjih režiserjev novega nemškega filma, Wim Wenders, je vneti občudovalec in raziskovalec ameriške popkulture, zlasti filma in rocka. Glasbenike, kot so Nick Cave, Ry Cooder, Lou Reed in Bono, ki je z Andreo Corr tudi posnel pesem za Ne hodi mi trkat, šteje med svoje prijatelje. V Nemčiji je v sedemdesetih režiral priznano road movie trilogijo Alice in the Cities, Wrong Move in Kings of the Road.

Toda pot do sodelovanja in ustvarjanja v filmski industriji onkraj luže ni bila lahka; za prvi Wendersov veliki preboj velja prav Pariz - Teksas. "Končno sem delal film, ki ni blodil in vijugal sem ter tja in vsepovsod. Sam Shepard je vanj vnesel način ustvarjanja od začetka do konca (forward movement), ki je sicer zelo ameriški, vendar vedno redkeje uporabljen." Najbrž sta tudi zato po 21 letih znova združila moči za dramo o iskanju identitete in izgubljene preteklosti, Ne hodi mi trkat.

Film, ki se ti zgodi
Film seveda ni pisan na kožo vsakomur - kritiki so ga sprejeli s precej mešanimi odzivi. Večinoma so se strinjali, da gre za "vizualno osupljivo" filmsko pripoved, ki "zaobjame vso veličastnost in osamljenost Divjega zahoda", obenem pa se je marsikomu zdela vsebinsko preveč razvlečena in prepolna zastranitev. Če je ena kritičarka filmu očitala, da "trpi za čustveno brezciljnostjo", pa je drugi Ne hodi mi trkat razumel kot film, v katerem "se malo raztegnete, tavate okrog in pustite, tako kot liki, da se vam preprosto zgodi." Najbolje, da se sami odločite, v katerega od obeh taborov spadate.