Pa je Chimes At Midnight kljub temu videlo le zanemarljivo malo ljudi. To je bilo dolga leta namreč praktično nemogoče.

Prav zato je projekcija, ki je v okviru festivala Screen Arts Festival v Norwichu napovedana za začetek avgusta, deležna precej pozornosti. Predvajali bodo namreč "čisto novo, še nikoli videno" restavrirano različico Wellesove adaptacije Shakespearovih dram, v kateri je režiser sam nastopil v vlogi Johna Falstaffa, obilnega, bahavega, strahopetnega viteza in pribočnika bodočega kralja Henrika V. Prav v tej svoji "žalostinki za veselo staro Anglijo" ("lament for Merrie England"), kot ji je rekel, je Welles menda najbolj zasijal kot igralec.

Kot številni Wellesovi filmi, je bil tudi ta konglomerat Shakespearovih zgodovinskih dram (natančneje povedano: obeh delov Henrika IV., Riharda II., Henrika V. in Veselih žen Windsorskih) posnet "na horuk" - sicer v tipično wellesovski improvizirani maniri in z epskim razmahom, a obenem z zelo okleščenim proračunom, kar je eden izmed razlogov, zakaj je film dolga leta ostal bolj ali manj zakopan v arhivih. Vprašanje avtorskih pravic je tako zapleteno, da si ga do zdaj niso znali razjasniti, poroča britanski The Independent.

Distribucijske pravice prodal za 750 tisočakov
Med snemanjem je denarja preprosto zmanjkalo, zato se je bil Welles prisiljen po pomoč obrniti na producenta Harryja Saltzmana. Ta je primaknil 750 tisoč dolarjev, da so film lahko dokončali, v zameno pa je dobil distribucijske pravice za ves svet. Saltzman jih je pozneje predal drugi družbi, ki je bila nato žrtev prevzema. Po njegovi smrti leta 1991 je izbruhnil sodni spor glede tega, komu natančno distribucijske pravice zdaj pripadajo, zaradi česar je film izginil s kinotečnih platen - niso ga, denimo, predvajali niti v okviru obsežne londonske retrospektive Wellesovih del leta 2003. Napako so dve leti pozneje poskušali popraviti organizatorji festivala v Locarnu, ki so si od Saltzmanove vdove izborili dovoljenje za enkratno predvajanje (pa čeprav je bila kopija zelo slaba).

Bodo Polnočni zvonovi zdaj vendarle lahko svobodno zadoneli?
Za bližajočo se britansko projekcijo ima zasluge distribucijsko podjetje Mr Bongo, ki je sklenilo nekakšen dogovor s hčerko prav tako že pokojnega producenta Emiliana Piedre, ki je imel pravice zgolj za predvajanje v Španiji in Franciji.