Ernst Ingmar Bergman se je rodil 14. julija 1918 v mestu Uppsala severno od švedske prestolnice, v družini luteranskega duhovnika. Do danes je v zgodovini filma ostal zapisan kot najslavnejši portretist mučenj, fantazij, norosti in zakonske nezvestobe. "Bistvo naše vzgoje je temeljilo na načelih greha, priznanja, kaznovanja, odrešenja in odpuščanja," je o lastnem otroštvu zapisal v avtobiografiji Laterna magica (1986).

Film kot osnovna življenjska potreba
Njegov prvi film je bila Kriza iz leta 1944. Tega leta je spoznal, da je edino moderno izrazno sredstvo – film: "Delanje filmov je zame instinkt, potreba, tako kot hrana, pijača ali ljubezen," je pojasnil ob neki priložnosti. Prvi mednarodni uspeh je doživel leta 1955 s filmsko komedijo Nasmeh poletne noči – pravzaprav mu je uspeh tega filma prinesel popolno umetniško svobodo do konca kariere. Zavedal se je sicer, da to ni bilo pozitivno v čisto vseh pogledih: od tistega hipa dalje ni od nobenega kolega več dobil konstruktivne kritike. Pohvalili so vse, kar jim je pokazal.

Od konca 50. let dalje so njegovi filmi postajali vse bolj mračni: pripovedoval je predvsem o zakoncih v krizi, razklanih posameznikih ali odsotnosti Boga.

Od leta 1944 do zadnjega celovečerca Sarabanda iz leta 2003 je posnel okrog 60 filmov, med katerimi je treba omeniti vsaj klasike Sedmi pečat (1957), Kriki in šepetanja (1973), Prizori iz zakonskega življenja (1973), Jesenska sonata (1978) ter Fanny in Alexander (1982). Rad je delal z igralkami in za nekatere spisal njihove najboljše filmske vloge. Med njimi so bile Maj Britt Nilsson, Harriett Andersson, Eva Dahlbeck, Ulla Jacobsson in Liv Ullmann. Z mnogimi med njimi je imel tudi ljubezensko razmerje, kar je bilo svoj čas redna tema tabloidov – denimo takrat, ko je zvezdnico Persone Bibi Andersson dal na čevelj, da bi začel zvezo z Liv Ullmann. (Poročen je bil petkrat in imel devet otrok.)

Veliki režiser je sam priznaval, da je bil v svojih zasebnih odnosih vse prej kot vzoren mož, kaj šele oče. O brezbrižnosti do lastnih otrok je izjavil sledeče: "Imel sem slabo vest, dokler nisem odkril, da je imeti slabo vest zaradi nečesa tako resnega, kot je zapustitev otrok, pačenje – način, kako si prizadeti kanec trpljenja, ki pa niti za hip ni primerljivo s trpljenjem, ki si ga povzročil."

Še vedno žive klasike
Med najpomembnejšimi nagradami, ki jih je prejel, sta bila zlata palma za življenjsko delo na 50. filmskem festivalu v Cannesu leta 1997 (edini v zgodovini je prejel to "palmo palm") in oskar, ki mu ga je za filmski opus leta 1970 podelil Hollywood. Režiral je tudi tri dobitnike oskarja za najboljši tujejezični film, in sicer za Vir dekliškosti (1960), Čez temno ogledalo (1961) ter Fanny in Alexander. Slednji, ki portretira tragično življenje družine skozi oči dveh otrok, je zelo priljubljen na Švedskem, kjer ga vsako leto v času božiča predvajajo na televiziji.

"Največji filmski umetnik od izuma kamere"
Bergman je bil "morda največji filmski umetnik, gledano v celoti, od izuma filmske kamere", kot je leta 1988 ob režiserjevem 70. rojstnem dnevu izjavil Woody Allen. Za velikana so ga šteli tudi drugi ugledni kolegi, na primer Martin Scorsese, Robert Altman, Francis Ford Coppola, Akira Kurosava in Wim Wenders.

"Niti en dan ne mine, ne da bi razmišljal o smrti," je Bergman izjavil v dokumentarcu Bergman Island (2004) režiserke Marie Nyreröd. Umrl je 30. julija 2007 na svojem domu na otočku Faro v Baltskem morju, kjer se je za stalno nastanil leta 1967 in kjer je posnel več svojih mojstrovin, med njimi Persono (1966).