Sorodna novica Damin gambit: kako posneti napeto nadaljevanko o šahu?

Morda ste prebrali roman You Should Have Known avtorice Jean Hanff Korelitz in ste ves čas vedeli, kako se bo Zlom razpletel. Ampak tudi če ga niste, nam je popkultura v zadnjih desetletjih postregla s toliko serijami Davida E. Kelleya, da se da žanr nove uspešnice razbrati že iz začetka prve epizode ‒ Zlom je "Majhne laži, ampak v New Yorku", vključno z Nicole Kidman v vlogi dobro situirane lepotice z (nepremostljivimi?) zakonskimi težavami. (Izraz hladne odmaknjenosti, s katerim zakriva strto notranjost, počasi postaja njen zaščitni znak.)

Serija, ki jo je v celoti režirala Susanne Bier (v teh primerih zvezdniški režiser pogosto podpiše le epizodo ali dve), ponuja številne iztočnice za družbenopolitično kritiko in analizo, a v resnici se zaveda, kaj v svojem jedru je: sočen šund o umoru in prešuštvu, klasična kriminalka, križana z resničnostnim šovom.

Nicole Kidman je Grace Fraser, vestna in predana psihiatrinja za bogataše z Upper East Sidea. Kadar ne rešuje tujih zakonov, sedi v odboru za organizacijo dobrodelne dražbe v zasebni šoli svojega sina. To je tiste vrste dražba, kjer snobi dražijo kozarec vode iz pipe za tisoč dolarjev, ker bi tako zelo radi pomagali deprivilegiranim otrokom do šolnine. Dame v odboru so sicer na tihem zgrožene, kadar jim pot dejansko kiža kak starš, ki je otroka na šolo spravil s pomočjo finančne podpore: dober primer je Elena Alves (Matilda De Angelis), mlajša, lepša in definitivno seksualno neposrednejša od drugih mam. Ko na sestanek odbora prinese novorojenko in jo začne ob mizi dojiti, to lahko razumemo kot naivno nepoznavanje zapete aristokratske družbe ali pa kot nekaj precej bolj inteligentnega: implicitno sporočilo ženskam, da se ne bo pustila ustrahovati denarju, moči in prestižu, tudi zato, ker lahko zlahka pritegne pozornost njihovih mož.

Grace je edina, ki na družbeno izobčenko Eleno ne gleda samo s pomilovanjem, ampak z dejansko naklonjenostjo ‒ in zdi se, da tudi Elena čuti afiniteto (morda celo spolno privlačnost?) do Grace. Psihiatrinja dvoumne detajle srečanj z mlajšo žensko brez zadržkov deli s svojim možem. Jonathan (Hugh Grant) je karizmatičen, šarmanten zdravnik s smislom za humor, ki zdravi otroke z rakom, ljubi svojo ženo in se ljubeče posveča njunemu sinu Henryju (Noah Jupe) ‒ zveni skoraj predober, da bi bil resničen, mar ne?

Sledijo manjši kvarniki v zvezi z zapletom serije.

Dan po omenjeni dobrodelni dražbi, s katere se je Elena izmuznila predčasno (in s solzami v očeh), newyorško družbo pretrese škandal: slikarko je njen lastni sin Miguel (Edan Alexander) zjutraj našel v mlaki krvi. Nekdo jo je s topim predmetom ne samo ubil, ampak izmaličil do nerazpoznavnosti. Istočasno Grace ugotavlja, da ne more najti svojega moža: domnevno je odpotoval na medicinsko konferenco v Cleveland, a ni nastanjen v nobenem izmed tamkajšnjih hotelov, svoj telefon pa je "pozabil" doma. Iz tira jo vrže tudi detektiv Mendoza (Edgar Ramirez), ki jo presenetljivo natančno zaslišuje v zvezi s smrtjo ženske, ki je bila zanjo samo bežna znanka.

Sta se Grace in Elena poznali bolj, kot nam je serija doslej razkrila? Bomo upoštevali maksimo, slišano v prvi epizodi, po kateri "je vedno kriv klinčevi mož"? Elenin mož Fernando (Ismael Cruz Córdova) ima očitno težave s potlačenim besom in tudi v zakonu menda ni bilo vse rožnato. So si ustvarjalci izposodili prijem Gillian Flynn in se bo izkazalo, da je nezanesljiva pripovedovalka Grace zločinski veleum, ki skuša v maniri romana Ni je več zrušiti svojega moža? Sta zakonca vsiljivko v svojem razmerju "odstranila" skupaj in bosta zdaj – v dobri stari tradiciji sodnih dram – svojo obrambo zgradila na utemeljenem sumu (tj.: porota se ne more odločiti, kdo je kriv, zato oba odkorakata na svobodo)? Njun sin očitno nekaj ve in je pripravljen narediti skoraj kar koli, da bi starša ostala poročena. In ne nazadnje: težko je spregledati, da je v na videz nepomembni vlogi Graceinega očeta v dogajanje vpleten Donald Sutherland. Bi ga producenti res zaposlili, če zanj ne bi imeli konkretnejše naloge, kot je teatralno ustrahovanje Henryjevega ravnatelja?

Sledijo večji kvarniki v zvezi z razpletom Zloma.

V nadaljevanju bomo izvedeli več o odnosu zakoncev Fraser do zdaj že pokojne Elene, a že v prvi epizodi je jasno, da je Zlom tiste vrste serija, kjer sta osrednja zlikovca ‒ poleg dejanskega morilca ‒ bogastvo in razredna privilegiranost, ki posameznika v celoti izolira od posledic za njegova dejanja (glej tudi veliko boljšo serijo Nasledstvo na HBO).

Scenarij torej ponudi več različnih teorij o krivdi za umor, a vseeno je zelo zgovorno, da bo večina gledalcev iskala razloge, zakaj ni kriv točno tisti lik, ki je imel najbolj očitno motivacijo in priložnost ter ga posredno bremeni cel kup dokazov. Osrednji preobrat Zloma je v tem, da … preobrata ni. Smo se pustili na krivo pot zapeljati zato, ker smo na osumljenca gledali z ljubeče perspektive njegovih družinskih članov? Ali pa nekje v podzavesti premožne belske moške merimo z drugačnim vatlom kot druge segmente populacije? Smo navajeni, da jim dajemo vedno nove priložnosti, tudi, ko postane očitno, da si jih ne zaslužijo? Priznajte: ste bili za brutalen umor prej pripravljeni okriviti mladoletnega fanta kot pa pravega morilca?

Zlom vprašanja o rasnih in razrednih predsodkih sicer odpira, a jih nato ne zna zares poglobiti ali ponuditi odgovorov nanje. Eden od peščice latinskoameriških likov je prikazan kot zapeljiva seksbomba in potem (prevečkrat, predolgo) samo še kot iznakaženo truplo. Serija, ki kaže ambicije, da bi presegla okvire žanra in ponudila tehten komentar sveta, v katerem živimo, tega na koncu ne zmore. Največji užitek, ki ga lahko ponudi Zlom, je zgolj in samo pojasnilo umora v njegovem jedru.

Nobeno presenečenje ni, da je visokoproračunska HBO-jeva produkcija vizualno sijajen izdelek, kljub temu, da se naslanja na vizualne klišeje: Susanne Bier zimo v New Yorku posname na tak način, da hkrati sugerira hladno odtujenost in sijajno ekskluzivnost visoke družbe. Spominski prebliski, ki so morda samo groteskne asociacije ali predstave, učinkovito spletejo vzdušje psihološke srhljivke, ki se nato v drugi polovici serije prevesi v sodno dramo.

In ker je David E. Kelley tako rekoč boter proceduralnih televizijskih dram, mu lahko prišepnemo še idejo za odvetniško nadaljevanko o Jonathanovi zagovornici, Haley Fitzgerald (Noma Dumezwent). Čeprav ima tukaj stransko vlogo in je pomembna šele v sklepnih epizodah, je njen nastop pravcati tour de force, ki zasenči vsakogar, s komer se znajde pred kamero. "Bila je na tvoji strani, ampak si jo izgubil," sikne svoji stranki skozi stisnjene zobe. Če že ne dobi lastne serije, pa si prav zasluži katero od vidnih nagrad s televizijskimi kategorijami.

Ocena: 4-