V Cankarjevem domu je gostovalo litovsko Mestno gledališče iz Vilne (OKT), ki je v Linhartovo dvorano vneslo shakespearjanski duh, popolnoma preoblečen v sodobno črnino, obdano z zrcalnimi odsevi. Litovsko gledališče, in z njim tudi vodja tega gledališča, režiser Oskaras Koršunovas, slovi po temelju, ki se zavzema predvsem za sodobno dramo, moderno uprizarjanje klasikov, v ospredje pa postavlja koncept odrske metafore in dramskega momenta. Osnovno vodilo gledališča je uprizarjati klasike, kot da bi šlo za sodobno dramatiko, in sodobno dramatiko uprizarjati, kot da bi šlo za klasike; prav zaradi tega imajo predstave neko skupno vez, ki fluidno prehaja od spektakla Romeo in Julija pa vse do sodobnega gledališča, kot je na primer 'gledališče u fris'.
Od šepeta do krika
Gostujoča predstava Hamlet je v Koršunovasovi postavitvi črpala (tudi) iz interpretacije poljskega teoretika in poznavalca Shakespearja Jana Kotta, ki Hamleta razume tudi kot odsev nas samih v zrcalu. Predstava se začne z – do kričanja naraščajočim – šepetom igralcev, ki se s hrbtom obrnjeni od občinstva, gledajoč v ogledalo (začetna scena izrazito spominja na gledališko garderobo), sprašujejo: 'Kdo sem?' Koršunovas tako pred gledalce že takoj vpelje tisto, kar lahko štejemo za temeljna vprašanja predstave; gre za vprašanja identitete, samote, upora … Hamletova želja po maščevanju je lahko razumljena tudi kot želja po uporu, sploh če je – tako kot v tej postavitvi na trenutke – kombinirana s (pretirano?) kričavostjo. Vendar pa prav ta 'kričavost' pripomore k malce nelagodnemu občutku, kar še okrepijo grozeči elektronski šumi in brnenje kot glasbena podlaga.
Igra zrcaljenja in odsevov
"Močno smo potrebni samoanalize, da bi razumeli dogajanje okoli nas in spoznali, katere odločitve moramo sprejeti za preživetje. Morda bomo morali v sebi celo negovati nekakšno ‘paranojo’, da bi preprečili temeljne napake pri razumevanju sveta. Premagati moramo tihoto mrtvila, ki nas obdaja, ugotoviti in ponovno spoznati, da gre za iluzijo," je o svojem Hamletu zapisal Koršunovas. Iluzijo v tem primeru več kot nazorno predstavljajo ogledala oziroma ličilne mizice, ki pa so v resnici spretna in impresivna scena, s pomočjo katere se v trenutku prestavimo v temačne sobane in hodnike Elsinorja, obzidje ali kar je pač za igro v tistem trenutku nujno.
Neprestano pa je prisotna igra zrcaljenja in odsevov. Tako pravzaprav postane Hamlet igra v igri oziroma je v njem ves čas čutiti mišelovko, ki sicer odpre drugi del predstave in svoj vrh doživi z navzočnostjo miši – to je igralca s plišasto mišjo glavo nadeto na glavi, v belih žabicah in z baletnimi copatki na nogah.
Raztrgana tančica
Podiranje in ponovno vzpostavljanje iluzije opravljajo tudi igralci, ki se maskirajo ter demaskirajo pred nami, kar obenem izpostavlja tudi za sodobno gledališče precej tipično vprašanje, kje so meje gledališkega in realnega ter kdaj je igralec on sam in kdaj je lik, ki ga upodablja (prav tu so ogledala pomembna). Vendar pa igralci tokrat ostajajo v svojih gledaliških vlogah in uspešno gradijo odrski spektakel, ki ga je mogoče enačiti tudi z litovsko sodobnostjo. Vsaj glede na Koršunovasove besede: "Ta generacija ne živi v resničnem svetu, ampak v erotizirani iluziji. Preračunljiva je, prilagodljiva in samoobvladana. Pri tem pa ni pripravljena sprejemati odločitev, kot pripadajo odraslim. Živi za zaveso, ki jo ločuje od resničnosti, in to zaveso je treba raztrgati".
Gledališka iluzija Shakespearjevega Hamleta, ki ne glede na izrazito sodobno postavitev (Rosenkrantz in Guildenstern na primer nastopita kot gejevski par) premetanost stavkov, ohranja svojo klasičnost, postavlja ogledalo pred gledalca in sprašuje njega samega, kdo je. Tu pravzaprav ne gre več za hamletovsko vprašanje biti (to se mimogrede pojavi dvakrat, tudi ob koncu predstave), ampak za vprašanje sleherniku, ki naj bi raztrgal tančice lastnih sanj in se pognal v resničnost.