Britanski arhitekt, ki ga največ ljudi pozna kot načrtovalca steklene kupole na prenovljeni stavbi nemškega parlamenta, viaduktu Millau, po londonskem milenijskem mostu in tako imenovani londonski kumarici, si je nagrado, ki jo od leta 1999 podeljujejo v imenu španskega prestolonaslednika princa Felipeja, po mnenju žirije prislužil kot "arhitekt obdobja globalizma", čigar delo združuje "estetske odlike, intelektualno refleksijo ter dialog med okoljem in prebivalci skozi specifično obravnavo prostora, svetlobe in materije".
Ob tem si je zanimivo prebrati, kako Foster sam označuje svoje delo in svoj pogled na arhitekturo. Naslednji citat povzema misli, ki jih je Foster zapisal pred desetletjem, ko je dobil Pritzkerjevo nagrado: "Verjamem, da najboljšo arhitekturo tvori sinteza vseh elementov, ki gradijo stavbo: struktura stavbo drži pokonci; servisni del omogoča njeno delovanje; pomembna je ekologija stavbe - ali omogoča naravno prezračevanje, ali sploh lahko odpremo okna, kakšna je kakovost svetlobe; uporabljeni materiali - ali dajejo stavbi značaj masivnosti ali lahkotnosti; značaj prostorov; simbolika oblike; odnos med stavbo ter silhueto mesta in pokrajino cest; način, na katerega stavba zaznamuje mesto ali podeželje. Menim, da so vse te prvine pomembne, ne glede na to, ali ustvarjamo novo ikono ali pa se podrejamo historični kulisi. Uspešna arhitektura upošteva vse te točke in še mnogo drugih."
Izod iz jame in poezija hidravličnega inženirstva
Ime Norman Foster pogosto povezujejo s tako imenovanim gibanjem high-tech (imenovanim tudi ekspresionizem strukture) znotraj britanske arhitekture. Kot nam je povedal tudi arhitekturni kritik in zgodovinar Kenneth Frampton, gre za arhitekturo, ki je med drugim iskala navdih v tehnoloških utopijah v maniri Buckminsterja Fullerja in za katere največji simbol pogosto izpostavljajo londonsko Lloydovo zgradbo (Lloyd's Building) Fosterjevega rojaka Richarda Rogersa. Čeprav Foster nad oznako high-tech v zvezi z njegovimi deli ni najbolj navdušen, priznava, da ga tehnologija navdušuje in dodaja: "Odkar se je človek priplazil iz jame, je nenehno iskal nove tehnološke mejnike. Tehnologija je del naše civilizacije in biti antitehnološko nastrojen, bi pomenilo, napovedati vojno arhitekturi in civilizaciji. /.../ Če me sme prevzeti strast do poezije svetlobe v mojih projektih, potem smem uživati tudi v poeziji hidravličnega inženirstva." Foster sicer sebe raje povezuje z modernističnim lokom razvoja arhitekture in poudarja svoje veliko spoštovanje do materialov, zaradi česar svoje delo razume tudi kot kontinuiteto z gibanjem 'Arts and Crafts' iz 19. stoletja.
Modri ovratniki iz manchesterskega predmestja
Življenjska zgodba Normana Fosterja je zgodba o velikem življenjskem uspehu, saj govori o fantu iz revne delavske družine v Manchestru, ki je pustil šolo in se resnega učenja lotil šele med služenjem vojaškega roka. Kot član britanskega letalstva se je začel poglabljati v zakone elektronike in letalstva in se po odsluženem roku pridružil manchesterskemu arhitekturnemu biroju John Bearshaw and Partners in šele nato začel študirati arhitekturo. O tem, zakaj se šolanja ni lotil že prej, je Foster dejal: "Prihajam iz delavske četrti v Manchestru. V Britaniji se je tedaj (v zgodnjih petdesetih, op. P. B.) zdelo popolnoma nemogoče, da bi nekdo, ki je pripadal 'modrim ovratnikom', prišel na univerzo. Da bi vendar zbral denar za šolnino, sem opravljal kar najbolj raznovrstna dela, od prodajalca sladoleda pa do varnostnika v nočnem klubu. Sprejel sem dela, za katera se je zdelo, da omogočajo kar največji zaslužek v kar najkrajšem času." Na drugem koncu zgodbe o prodajalcu sladoleda stoji 74-letnik z magisterijem z Yala, baronskim nazivom in z mnogo prestižnimi nagradami.