Nadaljevanka televizije Showtime je lani nastala po predlogi knjige The Loudest Voice in the Room novinarja Gabriela Shermana, ki temelji na intervjujih z več kot 600 ljudmi in je zgodba o televizijskem mogotcu Rogerju Ailesu (igra ga praktično neprepoznavni Russel Crowe). Uvodno epizodo ste lahko premierno ujeli v četrtek ob 20.00 na prvem programu Televizije Slovenija, nato pa distopični razplet zgodbe, ki se začne in konča z Ailesovo smrtjo leta 2017, spremljate še naslednjih šest tednov.
Ljudje nočejo biti obveščeni - ljudje hočejo imeti občutek, da so obveščeni.
Leto 2019 je bilo leto, ko se je popkultura, tokrat podkrepljena z zgodbami in uvidi gibanja #MeToo, znova soočila z dolgo senco Rogerja Ailesa, ki je v trenutni ameriški politični pokrajini še kako živ duh. Poleg serije Najglasnejši glas je možaka portretiral tudi film One so bombe (Bombshell) režiserja Jaya Roacha, ki pa je v ospredje postavil peščico novinark, ki so porušile zid tišine in razkrile Ailesovo sistematično spolno zlorabljanje zaposlenih. (Film je sicer problematičen, ker praktično celo breme boja proti zlorabi položi na ramena žrtev, pa tudi zato, ker Ailesa kot betežnega, impotentnega starca obravnava z določeno mero empatije. Več o tem v filmski recenziji.)
Jasno je, da se tudi serija Najglasnejši glas največ posveča Ailesovi zlorabi novinark – ne zatiska si oči pred manipulacijo, posilstvom in diskreditacijo – a obenem sliko zastavi tudi veliko širše. Roger Ailes je fascinanten, vsestranski filmski zlikovec. In sage o zlikovcih se začnejo z njihovo genezo: v prvi epizodi se piše leto 1994, Ailesa so pravkar odpustili s CNBC-ja (nikoli zares ne izvemo, zakaj, je pa implicirano, da je šlo za prekršek iz kategorije spolnega nadlegovanja). Luknjo v svoji konkurenčni klavzuli, ki mu preprečuje zgolj delo za katero koli obstoječo televizijo, izkoristi za to, da se zaposli pri kabelski televiziji, ki sploh še ne oddaja. Avstralski mogotec Rupert Murdoch (Simon McBurney) ga je namreč najel za vodenje nove postaje Fox News, ki bo stopila v vse bolj natrpano areno: dotakratni monopol CNN-a se je odločila izpodbijati tudi novoustanovljena televizija MSNBC.
Roger Ailes je dolgoročno vizijo za Fox News, ki se bolj ali manj ujema s tem, kar njegova televizija simbolizira danes, razvil že v dolgih mesecih priprav in poskusnih oddaj. Ozrl se je po takratni medijski pokrajini in pravilno presodil, da je večina novinarskih družb usmerjena proti levi polovici medijskega spektra. Naj se one stepejo za "liberalne elite", sklene Ailes, "mi pa bomo prevzeli drugo polovico Američanov". Na papirju to v resnici ni nerazumna poslovna strategija. Kabelska televizija mora snubiti nišno tržišče, se zaveda, in točno določenemu ciljnemu občinstvu "prodajati točno to, kar hoče od nas kupiti".
Zanimivo je videti, da bi se na neki točki stvari lahko obrnile tudi zelo drugače. Murdochov prvi pribočnik Ian Rae (Jamie Jackson) se v tem formativnem obdobju (neuspešno) bojuje za vpeljavo resnih novinarskih standardov in integritete, pa čeprav s konservativnim predznakom. Lahko si je predstavljati televizijo, kakršno bi vodil Rae, primarno namenjeno republikancem, a brez izrecne želje po sejanju razdora in sovraštva. A Ailes je imel drugačno vizijo, ki jo lepo ponazarja njegova rekrutacija skrajno desničarskega radijskega gobezdača Seana Hannityja (Patch Darragh). Nikoli mu ni šlo samo za nagovarjanje lastnega ciljnega občinstva, ampak predvsem za blatenje in diskreditacijo "druge strani". Imel je zelo specifičen dar za napihovanje političnih nesoglasij v osebna maščevanja; perečo družbeno problematiko je znal uporabiti kot orožje za večjo polarizacijo Amerike – enaka strategija, ki jo je v svoji predvolilni kampanji pozneje s pridom uporabil Donald Trump.
"Ljudje nočejo biti obveščeni – ljudje hočejo imeti občutek, da so obveščeni," pripomni naš protagonist na neki točki. Ailesa bi bilo mogoče na hladen, distanciran način skoraj občudovati kot nekakšnega zločinskega veleuma, če ne bi bilo ves čas očitno, da so ga gnale osebne zamere, kompleksi in seveda pritlehna hotenja.
V naslednjih tednih bomo lahko spremljali, kako je Ailesova televizija po tragediji 11. septembra začela cinično podpihovati in promovirati neutemeljeno vojno, ki jo je v Iraku začel George W. Bush. Postopoma v v svoje poročanje vpeljujejo vse več populističnih prijemov, kot je na primer dosledno navajanje predsedniškega kandidata kot Baracka Husseina Obame in teoretiziranje o njegovi domnevni muslimanski vzgoji. Serija namigne celo, da je Ailes skoval geslo Make America Great Again in med prvimi opazil, kakšen "predsedniški" potencial se skriva v nepremičninskem bahaču, ki se vse pogosteje pojavlja na televiziji.
Najglasnejši glas je zgodovinska lekcija o tem, kako se je ustvarila najbolj uničujoča struja ameriške medijske sfere in kako je pridobila toliko moči, da je lahko imela ključno vlogo pri vzponu in volilni zmagi Donalda Trumpa (trenutni predsednik se v seriji pojavi le prek odlomkov televizijskih poročil, saj bi uporaba igralca verjetno uničila iluzijo resničnosti).
Klasični način spremljanja serije – torej po eno epizodo na teden – je v primeru Najglasnejšega glasu dejansko optimalen: ogled na mah je v meni vzbudil obup in rahel gnus nad človeštvom. Ironično je sicer, da so ženske, ki jih je Ailes zlorabljal (v ospredju sta Gretchen Carlson (Naomi Watts) in Laurie Luhn (Annabelle Wallis)), večinoma prikazane enodimenzionalno in površno; v resnici nihče od potencialno fascinantnih stranskih likov ne dobi priložnosti, da bi o njem izvedeli kaj več kot osnovne podatke. Zanimal bi nas na primer lucidni piarovec Brian Lewis (Seth MacFarlane) ali pa Ailesova skrivnostna tajnica Judy (Aleska Palladino), za katero ni popolnoma jasno, ali je samo nemočna nema priča ali zvesta vojščakinja.
Priznati je treba, da Najglasnejši glas s svojim pravičniškim besom in zelo jasno podano poanto zagotovo ni subtilna serija, kar se pozna tudi v igralskemu pristopu; Crowe je večino časa koleričen, eksploziven manijak v eni sami – najvišji – prestavi. Pred nami je eden tistih izdelkov, ki nagovarja že prepričane, in bo pri drugih verjetno deležen kritik "liberalne samozaverovanosti". V tej zgodbi so vsi zlobci nagneteni na eni strani politične pregrade, drugim pa se ni treba spraševati, kdaj in kako so prispevali k degradaciji političnega diskurza v ZDA.
Po drugi strani pa: ali bi bilo o figuri, kakršna je Ailes, sploh mogoče narediti politično nevtralen film?
Ker je bil Ailes neizpodbitno odvratno človeško bitje, gledalca toliko bolj potre konec njegove zgodbe. Že mogoče, da se je v zadnjih mesecih življenja zaradi obtožb spolnega nadlegovanja moral predčasno upokojiti, a mašinerija, ki jo je zgradil, nadaljuje pot po njegovih jasno začrtanih smernicah.
Ailesovo življenje je prilika s temačnim naukom, da bodo zlobni, a vplivni možje prosperirali (skoraj) do konca. Če bodo morebiti odgovarjali za svoja dejanja (pred čimer je Ailesa rešila smrt), bo to tako ali tako le performativna gesta pred vrnitvijo k statusu quo. Nikoli ne smemo pozabiti, da je Ailes kljub svojemu nečastnemu odhodu pobral 40-milijonsko odpravnino, Murdoch pa se mu je javno – brez kakršnih koli omemb zlorab – zahvalil za njegove storitve.
Ocena: 4-.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje