Primorec v poznih 30 letih zase pravi, da ima dve identiteti: slovensko in ameriško. Domovine ne more pozabiti, hkrati pa ga je dobro desetletje v ZDA potegnilo v kozmopolitski vrtinec kultur in tamkajšnje vrhunske znanosti.

Zanjo padajo nagrade: že leta 2011 ga je ugledna ameriška revija MIT Technology Review uvrstila med 35 najuspešnejših inovatorjev na svetu, mlajših od 35 let, med prejemniki pa je bil tudi ustanovitelj Facebooka Mark Zuckerberg. Istega leta je od ameriške državne znanstvene fundacije prejel pol milijona dolarjev, namenjenih perspektivnim mladim raziskovalcem.

Novejša je nagrada sklada Sloan, namenjena najboljšim raziskovalcem in profesorjem na področju računalništva v ZDA. Med dozdajšnjimi prejemniki te nagrade je 42 poznejših nobelovcev.

Kaj je torej Barbič, ki izhaja iz manjšega kraja v bližini Mosta na Soči, storil za vso to pozornost? Sprva študent ljubljanske Fakultete za matematiko in fiziko, nato doktorski študent na Carnegie Mellon, postdoktorski pa na Massachussets Institute of Technology, je naredil preboj na področju 3D-animacije.

Njegova metoda je bila uporabljena v številnih znanih filmih. Med drugim jo uporabljata Disney in Pixar, Barbič pa je sodeloval tudi pri trenutno aktualnem delu trilogije Hobit. V njegovo veliko zadovoljstvo: pisateljstvo in film sta stvari, ki jima je sprva nameraval posvetiti življenje.
Vabljeni k branju MMC-jevega intervjuja Uspešne Slovenije.

Ste navdušenec nad Gospodarji prstanov in Hobiti?

Sem. No, niso to ravno moji najljubši filmi vseh časov, me pa navdušujejo po tehnološki plati. Vsak izmed njih je mejnik v tehnologiji računalniške grafike. Prizori, ki so posneti od blizu, so večinoma igrani, tisti bolj od daleč pa so računalniško ustvarjeni. Impresivne animacije množičnih bitk, v katerih se spopadajo tisoči vojakov, so razvite z deset let starim algoritmom novozelandskega podjetja Weta Digital. Da niti ne govorimo o glavnem spaku, Gollumu. Prelomna stvar je bila njegova obrazna mimika, saj jo je bilo treba prenesti z glave človeka, ki ima povsem drugačne dimenzije in obrazne mišice.
Weta Digital je trenutno tehnološko najnaprednejše podjetje na svetu, kar zadeva vizualne učinke v filmih. Sicer je takšno rangiranje kontroverzno, ampak neformalno so poleg njih na taki ravni le še v Industrial Light and Magic iz San Francisca, nekdanje podjetje Georgea Lucasa, lani prodano Disneyju. Podjetji sta prejeli največ oskarjev ter prispevali največ tehnoloških prelomnic.

Ste si ogledali Smaugovo puščo?

Tukaj v Los Angelesu, skupaj s študenti.

So tudi v tem filmu kakšne prelomnice? Meni je najbolj ostal v spominu prizor, v katerem se druščina v sodih spusti čez brzice in se obenem bojuje s sovragi.

Smaugova pušča je bila nominirana za oskarje v treh kategorijah, med drugim tudi za vizualne učinke (pobrala jih je Gravitacija, op. a.). Izjemna je animacija plazov cekinov pod zmajem. Fizikalno temu rečemo dinamika sistema togih teles, "multibody dynamics". Vsak cekin je togo telo, v prizoru pa se jih na milijone podira, trkajo drug ob drugega, na gibanje vpliva trenje.

Gre za izredno kompleksen, večplasten problem. Težko je sestaviti algoritem, ki je hkrati učinkovit, stabilen, rezultat pa je videti realistično. Drugi prelomni prizor vključuje zmaja, oblitega z zlato talino. Tam vidimo simulacijo faznega prehoda zlata iz trdnega v tekoče stanje, kombinirano z enačbami gibanja tekočin. Gre za t. i. enačbe Navier-Stokes .

Impresiven je tudi prizor, v katerem Bilbo spleza na vrh drevesa ter se ozre na ogromen hrastov gozd, ki valovi v vetru. Tukaj pride v poštev mehanika trdnih snovi, pa tudi stohastični algoritmi za generiranje vetra.

Kje ste imeli prste vmes pri Hobitu?

Film se naredi tako, da se najprej napiše scenarij in določi približna vsebina vsakega kadra, nato se seveda posname ali animira. Vsak kader posebej se pregleda znotraj podjetja, kjer padejo raznovrstne kritike: da je treba popraviti barvo ozadja, spremeniti teksturo ali fizikalne parametre gibanja. Vsak kader gre skozi več iteracij, dokler ni dokončno odobren. Sodeloval sem na sestankih v Weta Digital v Wellingtonu na Novi Zelandiji, na t. i. možganskih nevihtah. Fiziki in matematiki vemo, kaj je mogoče, kje so meje tehnologije, in to tudi povemo, ko producent zahteva nekaj nemogočega. Poleg tega sem imel dostop do vseh računalniških modelov, animacij in tekstur v filmu in na njih sem preizkušal algoritme.

Za vsem tem umetniškim delom, ki navdihuje in navdušuje, je ogromno ukvarjanja s suho matematiko. Kje je lepota matematike, če sploh je?

V matematiki je strašno velika lepota. Matematika je abstraktna in sama po sebi nima neke konkretne aplikacije, zato je uporabna povsod, na vsem obstoječem. To je paradoks: nekaj, kar ni konkretno, je hkrati univerzalno. Zato je matematika tako močna.

Ta moč je torej dečka z Mosta na Soči, ki je v osnovno šolo hodil po makadamski cesti, ponesla od ljubljanske Fakultete za matematiko in fiziko do ukvarjanja s filmi Petra Jacksona.

Že v srednji šoli me je zanimala filmska režija in sem se nagibal k temu, da bi se podal po njeni poti. Nisem imel kamere, v okolici ni bilo nobenega filmskega krožka, skratka, ta pot je bila žal zaprta. Vse skupaj sem med študijem matematike in pozneje računalništva dal na stranski tir. Šele na doktorskem študiju, ko sem dobro zagrizel v računalniško grafiko, pri kateri sem moral povezati enačbe z dobro vizualizacijo, se je svet umetnosti vrnil. Mogoče me je vse to po 20 letih popeljalo nazaj k srednješolski ljubezni, filmu, ampak ne neposredno, temveč skozi matematiko.

Kaj vas je gnalo v tujino?

Moji študijski kolegi so, vsa čast jim, tudi po diplomi ohranili žar do teoretične matematike. Mene je abstraktna algebra vse manj zanimala. Vsi predmeti so mi šli odlično, a v srcu se nisem povezal z abstraktnim, temveč z uporabnim, še posebej kar zadeva računalnike. V Sloveniji sem iskal možnosti, da bi vse skupaj povezal, bile pa so pičle oziroma neuhojene. Veljalo je, da če dokončaš določen dodiplomski študij, ga na istem področju nadgrajuješ tudi podiplomsko. Takrat je bilo zelo neobičajno, da sem hotel preusmeritev z matematike na računalništvo - v bistvu sem bil eden prvih, ki je izvedel tak prestop.

Bil sem star 24 let in prebijal sem se skozi zame zelo težko obdobje po koncu sicer izjemno uspešnega študija matematike. Fakulteta mi je ponudila službo asistenta na matematiki, ne na računalništvu, kamor sem želel. Ponudbo je bilo težko zavrniti, saj me je akademska kariera zanimala. Posledica so bili meseci brez kakršne koli službe in bil sem na tem, da akademsko propadem.

Zato sem se prijavil na vrhunski podiplomski študij računalništva v ZDA. Ker je bila prijavnica podkrepljena z močnimi priporočilnimi pismi ljubljanskih profesorjev, za kar se jim zahvaljujem, sem bil sprejet. Šele zatem sem dobil tudi računalniško ponudbo iz Slovenije, kar se mi je zdela lepa gesta, ampak takrat je bilo že prepozno. Sprejet sem bil na vrhunsko univerzo v svetovnem merilu in tega ne zavrneš. Odločitve nikoli nisem obžaloval.

Na svetu obstajajo štirje najboljši, medsebojno nekako izenačeni programi računalništva. Sekira mi je padla v med, saj sem bil sprejet na enega izmed njih. Dobil sem točno tisto, kar sem želel. Splet okoliščin v mojem življenju se je vedno tako razvil, da sem v vsaki krizi dobil tudi dobro rešitev. Na koncu se je izkazalo, da so bile tiste rešitve tudi najboljše možne. Na koncu sem postal vrhunski strokovnjak na dveh področjih. Poleg slovenske matematične imam celotno računalniško izobrazbo iz ZDA, za katero sem moral v prvih dveh letih v Ameriki trdo garati.

V znanosti gre trend tako ali tako proti interdisciplinarnosti: vse več je treba povezovati različna področja.

Vedno me je zanimanje gnalo v različne stvari hkrati. Nikoli nisem dobro razumel, zakaj me tako močno zanimajo hkrati film, književnost, računalništvo in matematika. Hotel sem celo postati pisatelj romanov v francoščini in se preseliti v Pariz. Veliko pozneje, že kot profesor v Ameriki, sem doumel, da gre za tip osebnosti: renesančni človek, polihistor. Vse moje življenjske dileme so izvirale iz tega. Ko sem odraščal, sem mislil, da je z menoj nekaj narobe, ker so skoraj vsi drugi že točno vedeli, kaj želijo v življenju.
Zato dam majhen nasvet vsem tistim v Sloveniji, ki so zdaj morda v podobnih dilemah, naj razmislijo: morda so kot osebnost renesančni človek. Navadno se polihistorje dojema samo kot tiste največje genije, Leonardo da Vinci, Bertrand Russel ali Steve Jobs, a ni nujno, da je vsak polihistor totalen genij. Seveda pa se mora v današnjem svetu tudi polihistor za nekaj specializirati, ne more kar skakati okrog in početi vse po malem. Na nekaj se mora zelo dobro spoznati.

Vsekakor po 13 letih v ZDA zelo dobro poznate ameriški univerzitetni sistem. V čem je boljši in v čem slabši od slovenskega?

O tem sem že veliko in podrobno pisal. Razlik je ogromno, glavna in temeljna pa je, da je v ZDA študij treba plačati. In to kar drago. To dejstvo študij bistveno spremeni. Ne nujno vedno na boljše, so tudi slabe plati. Če gre študent na javno univerzo, je šolnina sicer nekoliko nižja, ampak za slovenske oči še vedno hudo visoka - najmanj 10.000 evrov na leto.

Študentova percepcija se povsem predrugači. Študenti postanejo aktivni in zahtevni do profesorjev, saj so stranke. Za nekaj so plačali, in to hočejo tudi dobiti. S tem univerzo prisilijo, da zagotovi kakovostna predavanja, hkrati pa lahko nastane tudi napeta situacija, ko postanejo pretirano zahtevni. V redkejših in skrajnih primerih zahtevajo celo to, da jim kot profesor rešuješ domače naloge. Hitro in sprotno odgovarjanje na elektronsko pošto študentov ob vseh urah, tudi ob koncih tedna, je tukaj nekaj normalnega. Ravno tako moramo profesorji enkrat tedensko po dve uri, ob vnaprej dogovorjenem in objavljenem času, biti dostopni študentom v našem kabinetu za dodatna vprašanja in pojasnila. Vedno pride veliko študentov in ostajam v pisarni še veliko dlje kot samo dve uri na teden. Želel bi si, da bi nekaj takega imeli na voljo tudi slovenski študenti.

Študij mora biti muka. Za izobrazbo je treba delati in vanjo vlagati napor. Drugačnega sistema, kako priti do kakovostnega znanja, ni izumil še nihče. Obstaja pregovor: do geometrije ni kraljevske poti. To so besede starogrškega Evklida. Kralj ga je poklical na dvor, saj so mu bile strašno všeč risbe, trikotniki in drugi liki. Kralj je vse te všečne enačbe želel na hitro spoznati, toda Evklid ga je postavil na realna tla: tudi kralj se mora pomujati.

Slaba stran ameriškega sistema je, da so študenti zaradi finančnih bremen pod velikim stresom. Včasih se mi smilijo. Še posebej manj premožni so ob koncu študija do vratu zadolženi in živijo svoja mlada življenja v skrbeh za prihodnost. Zelo jih skrbijo ocene, saj jih bo morebitni delodajalec dobro preveril. Kapitalistični delodajalec želi najboljše delavce. Posledično se to izrazi kot pritisk na profesorje in asistente, češ, vi ste odgovorni, ali bomo uspeli ali propadli. Več je prosjačenja in zahtevanja boljših ocen. Več je zahtev za popravljanje ocene, več je e-pošte: dnevno prejmem najmanj pet e-pisem na predmet, ki ga učim. Včasih tudi več, na vse pa sproti odgovarjam.

Ste "žleht" profesor?

Ne, v bistvu sem med najbolj priljubljenimi na oddelku, tudi glede na študentske ocene mojega dela, ki je na lestvici od 1 do 5 pri 4,9.

Kaj pomeni, če dobite povprečno oceno 3?

Že dve nima nihče, se pa zgodi, da ima kakšen profesor povprečno oceno 3. Sistem gre takole: vsakega profesorja vodstvo fakultete enkrat letno ocenjuje. Prvi kriterij je raziskovalno delo: koliko ima objav, v kako kakovostnih revijah in koliko denarja je iz drugih virov načrpal za svoje raziskave. Drugi kriterij je pedagoško delo, ki temelji na oceni študentov in več drugih kriterijih. Zadnji kriterij so aktivnosti po raznih odborih fakultete. Slednjega se vsak brani, ker mu jemlje čas za raziskave.

Vse skupaj vpliva na tvojo plačo za naslednje leto. Gre za povišico od 0 do 5 odstotkov. Višja ocena pomeni višjo povišico. Če si v službi deset ali dvajset let, se vsota lepo nabere.

Kaj pa, če dobiš cvek?

Takrat pride elektronsko sporočilo vodje oddelka in pogovor okoli slabe ocene. Profesor mora predstojniku razložiti, zakaj slabo uči in kaj namerava glede tega storiti.

Na neki ljubljanski fakulteti je bil primer osebe, ki je sodelovala pri izvedbi določenega predmeta in dolga leta od študentov dobivala porazno slabe ocene pedagoškega dela. Veliko let je minilo, da so to osebo po pritožbah naposled zamenjali, a le na papirju. Na urnik je fakulteta zapisala drugo ime, sporna oseba pa je še naprej opravljala isto delo. So podobni primeri v ZDA?

V ZDA je sistem, kaj storiti v primeru slabe ocene profesorja, od univerze do univerze različen. Večina uporablja t. i. tenure sistem, torej stalne profesure. Podobno kot trajni mandat sodnikov v Sloveniji. S tem, da gredo profesorji v ZDA skozi zelo zahtevno preizkusno dobo, ki v povprečju traja šest let. V tem času velja, da mora profesor morebitno slabo oceno zelo hitro izboljšati, sicer izgubi službo. Ko pa enkrat dobi stalno profesuro, mu ta nevarnost ne grozi več. Sistem ščiti profesorje in jim daje moč, da si upajo povzdigniti glas in javno povedati svoje mnenje, pa naj bo to o delu vlade ali o vodstvu lastne univerze.

Ko enkrat profesor dobi "tenure", resnejše sankcije padejo le v primerih, če profesor na primer neha hoditi na lastna predavanja ali pa če bi bil vpleten v kriminal. Potem bi seveda izgubil službo.

Torej trajni mandat v ZDA dobro deluje?

Stopnička je dovolj visoka, da je ne preskoči vsak. Na moji univerzi jih približno tretjina odpade. V šestih letih se pa kakovost dela že pokaže, težko je tako dolgo skrivati nesposobnost. "Tenure sistem" je v očeh mladih ameriških profesorjev prednost, saj v primeru uspeha zagotavlja trajno službo. Imeti trajno službo v ZDA je velika redkost! Teh šest let je navadno vrhunec kariere, najbolj razburljivih in najbolj produktivnih. Takrat daš vse od sebe.

Razlika s Slovenijo je mogoče v tem, da ko v Sloveniji prideš v neko fazo in dobiš neki naziv, ga je skoraj nemogoče izgubiti. Ko enkrat postaneš del sistema, ostaneš na isti stopnički - in v najslabšem primeru ne napreduješ - ali greš naprej.

Dejali ste, da je iskanje denarja zelo pomemben kriterij. Ali ne ravno to prinaša velik konflikt interesov, če sta univerza ter profesor na njej preveč odvisna od zunanjega financiranja? Kako naj bo potem objektiven in neodvisen in naj bi kritiziral vlado, če mu daje denar, ali kritičen od neke industrije, če se mora truditi za njena nakazila?

Strinjam se, da je to nevarnost. Obstaja pa tudi nasprotna nevarnost: izolacija od gospodarstva. Predvsem tam lahko izveš za dejanske in konkretne probleme, ki potrebujejo čimprejšnjo rešitev. To velja še posebej za aplikativne znanosti, za inženirstvo in tehnologijo. V izolaciji lahko kaj kmalu začneš reševati neresnične in nerealne probleme. Šele z obiskom v Weta Digital sem na primer ugotovil, da bi bilo koristno animirati ortotropične materiale, ki so upogljivi v različne smeri, kot je človeška mišica. Problem bi nastal, če bi v laboratoriju začel reševati izključno probleme tega podjetja.

Treba je torej najti ravnotežje med obema skrajnostma. Mene financirata ameriška vlada ter Sloanova fundacija, zato sem od industrije neodvisen. Od mene ne pričakujejo konkretnega izdelka, ideje pa ostanejo v lasti univerze, ne zunanjega sponzorja. To v Ameriki ni vedno tako. Prenekateri profesorji so prisiljeni jemati denar od industrije ... In potem se zgodi tisto, kar ste rekli. Postanejo podaljšana roka podjetja s tem, da izvajajo le tiste raziskave, ki podjetju koristijo.

Na naši fakulteti je vse to rešeno s pravilnikom, ki profesorjem dovoljuje le petino časa porabiti za konzultacije z zunanjimi podjetji, hkrati pa od podjetja, v katerem je sam lastnik določenega deleža delnic, načeloma ne sme prejemati sofinanciranja za raziskave. Na moji univerzi je meja postavljena pri 10.000 dolarjih. V kolikšnem konfliktu interesov si, nato glede na delež oceni neodvisna komisija.

Ste neodvisni ocenjevalec znanstvenih člankov, t. i. peer reviewer. Kaj menite o sistemu oz. očitku, da vse bolj sledi načelu: objavi ali izgini?

Na leto recenziram okoli 40 člankov. Načelo, ki ste ga omenili, je žalostna resnica svetovne znanosti. Poudarek na količini objav je prevelik. Tudi v Ameriki poteka ostra dirka za članke. Če tega ne počneš, hitro izpadeš. Povsod po svetu se pozablja, da je lahko tudi en sam članek v vrhunski reviji precej pomembnejši in odmevnejši od treh - tudi v isti reviji. Če nekdo objavlja trikrat več, še ne pomeni, da je trikrat boljši znanstvenik.

Torej sistem preveč posplošuje. Ampak brez posploševanja tudi ne bi deloval.

Na žalost je tako, da je treba točkovati, koliko je kdo objavljal in kje. Objektiven sistem pač mora obstajati, drugačnega od obstoječega je težko narediti. Obenem se moramo zavedati, da točke ne povedo vsega. Na moji univerzi, pa tudi na številnih drugih vrhunskih v ZDA, ne zbiramo takšnih točk za napredovanje v nazive. Pred stopnico v trajno profesuro univerza za mnenje prosi približno 15 starejših profesorjev, vrhunskih strokovnjakov s potrebnega področja. To bo čez približno leto dni storilo tudi 15 vrhunskih strokovnjakov za računalniško grafiko v obravnavi mojega primera. Ti profesorji so izkušeni in znajo ločiti med enim strašno odmevnim člankom in tremi, ki so povprečni. Tudi tako lahko pridemo do znanstvene resnice in nekoga resnično ovrednotimo. To manjka v Sloveniji. V Sloveniji je na splošno težko postaviti objektiven sistem, ker je scena manjša in se ljudje med seboj poznajo.

Na splošno je težko postaviti kar koli bolj robustnega od tega, da kakovost revije pomnožimo s številom člankov. Po drugi strani znanstveniki nismo neumni in se sistemu prilagodimo s serijskim objavljanjem, pri čemer so članki narejeni na hitro, nedodelano in minimalistično - ravno dovolj, da so nekam sprejeti. To seveda ni namen znanosti in ni moj slog. Osebno imam manj objav, so pa odmevne. Če bi hotel nazaj v slovenski sistem, bi imel težave. Vprašanje, ali bi zbral dovolj točk za profesuro! V Sloveniji ne bi ločili med menoj, ki sem napisal en roman, in nekom drugim, ki je navrgel 20 črtic. Jaz bi imel točko, on 20 točk.

Imamo seveda tudi drugi ekstrem. Vedno se najdejo - tudi tukaj v Los Angelesu - profesorji, ki zlorabljajo drugo plat medalje in upravičujejo nedelo, kar je zloraba sistema. Porečejo, sem nerazumljen genij, ki imam malo člankov, ki jih nihče ne razume ...

In jih čas še ni doumel ...

Da, in kaj naj rečeš taki osebi? Zato kvantitativno zunanje ocenjevanje mora obstajati.

Znameniti Peter Higgs je potožil, da bi ga danes odpustili s katere koli fakultete na svetu še pred ugotovitvijo bozona, ker ima premalo objav.

Higgs ni ravno primer zlorabe. Zloraba sistema bi bila, če bi se nekdo pred 10 leti širokoustil, da bo njegov članek čez 5 let strašno uporaben, na tej podlagi pa zahteval napredovanje in bonitete. Čez pet let pa od članka ne bi bilo nič res odmevnega.

Vaše objave so vsekakor pritegnile pozornost znanstvene srenje in bile tudi nagrajene. Kaj ste novega "pogruntali"?

Matematično povedano, hitrejši način za reševanje diferencialnih enačb prožnih teles. Fizika opisuje vesolje s pomočjo fizikalnih zakonov, ki so izraženi skozi matematične enačbe. En segment enačb se nanaša na prožna telesa. Večina teles je vsaj nekoliko prožnih, mnoga med njimi se tudi vidno upogibajo. Drevesa v vetru, stavbe ob potresu, človeški notranji organi, ki se gibajo zaradi fizioloških procesov, upogljivi deli strojev ... Vse to je treba matematično opisati in modelirati. Zanje sem razvil več metod za hitrejše reševanje, toliko hitrejše, da se lahko izvajajo v realnem času, a še vedno kakovostno.

Napisal sem tudi programersko knjižico Vega FEM, poimenovano po Juriju Vegi. Vsebuje okoli 100.000 vrstic kode v C/C++ in je povsem zastonj. Implementira tako moje kot nekatere druge algoritme. Je praktični doprinos k znanosti: ne pišem le člankov, ampak sem tudi ustvaril orodje, ki ga lahko kdor koli uporabi. Zdi se mi pomembno, da je Vega FEM brez omejitev, pa čeprav me je že kar nekaj kolegov vprašalo, zakaj sem tako altruističen in nič ne zaračunavam. Verjamem v odprtokodno programje. Tukaj sem šel še korak dlje, kot je v znanosti običajno.

Je kdo že izkoristil to priložnost?

Weta Digital je knjižico uporabila na več filmih. Uporablja jo tudi okoli 1.500 raziskovalcev z drugih univerz pri svojem delu. Med njimi je veliko univerz in podjetij s področja računalniške grafike, pa tudi s širših vej inženirstva.

Mojo znanstveno metodo, ki sem jo objavil že leta 2005, je pred kratkim podjetje Disney/Pixar dodelalo v dovršen sistem za hitro animacijo gibanja oblačil na likih iz njihovih filmov. Javno jo bo predstavilo na kongresu SIGGRAPH 2014. Poleg tega s francoskim podjetjem Haption začenjam projekt uporabe v strojništvu, ki se nanaša na sestavljanje kompleksnih komponent v navidezni resničnosti.

Igrate računalniške igre?

Včasih, zdaj pa že kakšni dve leti ne. Nekoč smo divje igrali StarCraft. Še do pred kratkim smo z nekdanjimi sošolci s Carnegie Mellona - jaz v Los Anglesu, druga dva v San Franciscu in New Yorku - StarCraft poganjali prek interneta in tako obujali spomine na študentske čase. Zdaj pa mi žal zmanjkuje časa za igre.

Zelo so mi všeč tiste, ki prinašajo prelomnice v smislu fizike, denimo Far Cry, že deset let stara "streljačina". Vsak nivo je ogromen in izjemno natančno modeliran. Eden izmed njih, cel otok s pragozdom, je tako kompleksen, da potrebuješ petnajst minut, da se prebiješ z enega na drugi konec. Kaj je problem? Za računalniško grafiko je izjemno zahtevno v realnem času prikazovati celoten pragozd oziroma ta ogromen zalogaj spraviti v pomnilnik računalnika.

Moj magistrski študent je tu, v Los Angelesu, ustanovil podjetje, ki se ukvarja z navidezno resničnostjo. Natančneje, ukvarja se z igrami, ki se namesto na računalniškem zaslonu prikazujejo v čeladi za navidezno resničnost. Zaslon neposredno pred vašimi očmi vas postavi v vzporeden, trirazsežen svet. Študentovi ponudbi, naj pridem na obisk ter preverim njihov napredek, se nisem mogel upreti, saj so mi zagonska podjetja zelo pri srcu.

Na glavo so mi poveznili čelado, ki je poganjala prvoosebno "streljačino". Igral sem in igral, minilo je deset, dvajset minut, pa kar nisem nehal. Pošasti me niso mogle ubiti. Ko sem naposled končal seanso, so mi rekli, da sem od 200 preizkuševalcev igre prišel najdlje. Očitno sem sposoben zelo dobro igrati računalniške igre. Hitro najdem poanto in ugotovim, kako v njej čim dlje preživeti.

Najbolj pa me je impresionirala neka druga stvar. Igra je bila neverjetno realistična. Bil sem prav šokiran, kako dobro je bilo. V tistih dvajsetih minutah sem pozabil, da sem pravzaprav v neki sobi in ne v igri. Pozabil sem, da me v praksi obkroža realni svet, in se popolnoma vživel v navidezno resničnost. Po tej izkušnji sem šele razumel, zakaj je nekdo vložil v tisto podjetje.

Za tega študenta in njegov razvoj imam kar dober občutek. Razvili so tako strojno opremo, naglavno čelado, kontrolno programje zanjo in igre. Če jim bo vse skupaj uspelo spraviti na sprejemljivo nizko ceno, mislim, da bo ta Survios kar velika uspešnica.

Torej poskušajo ustvariti konkurenco Oculus riftu?

V bistvu doživljamo preporod koncepta navidezne resničnosti. Ne le s temi zaprtimi čeladami, ki te odrežejo od sveta, temveč tudi s t. i. obogateno resničnostjo, ki jo prinašajo transparentni vizirji. Ti dodajajo elemente v vidno polje, kot na primer počne Google Glass. Če se ozremo kakšnih 30 let v prihodnost, si lahko predstavljamo, da bomo že vsi opremljeni s temi zadevami.

Je to dobro ali slabo?

Seveda je treba preprečevati zlorabe, ampak to dojemam kot dobro. Verjamem v tehnološki napredek in v to, da tehnologija življenje izboljša, ne poslabša. Nekoč v prihodnosti - v naslednjih dekadah verjetno še ne - bodo najbrž s kirurško operacijo vgradili čip v oko. Očala ne bodo več potrebna, v očesu bo kamera. Danes je to še nepredstavljivo, a z razvojem medicine bo postalo sprejemljivo in mislim, da bomo prišli do točke, ko si bodo ljudje pripravljeni računalniške čipe vgrajevati v dele telesa.

Saj si jih že zdaj. Poznamo primere šol, ki so mladoletne učence opremile s čipi, da so lahko nadzorovale njihovo gibanje.

Ja, ampak tukaj gre za geolokacijo. To je zloraba zasebnosti. Sem proti temu, da se lahko posameznika locira, kjer koli že je. Spet smo pri vprašanju primerne uporabe tehnologije. Takšen čip mora imeti možnost, da ga uporabnik sam kadar koli izklopi.

Moj fokus je usmerjen na bolj napredne čipe, ki niso le vgrajeni v telo, temveč so povezani z živčnim sistemom. Primer: namesto da se leta mučite, se učite in berete knjige, da bi se naučili francoskega jezika, greste v knjigarno, kupite čip in si ga vtaknete v glavo. Vsakdo bo imel v glavi namenski priključek, računalniški "port", ki bo čip povezal z možgani: podobno kot vstavimo nov zemljevid v avtomobilski GPS. Tako boste lahko osvojili katero koli znanje. Mogoče bomo na koncu ugotovili, da kraljevska pot do geometrije obstaja. Je pa težko napovedati, kdaj bo to.

Vse to zveni kot znanstvena fantastika. Kolikšna je dejanska, realna možnost, da se tak scenarij nekoč odvije?

Mislim, da je realno. Tudi znanost o možganih se vse hitreje razvija. Vse bolje razumemo, kako delujejo nevroni in nevronske mreže. V Evropski uniji teče projekt, pri katerem izdelujejo atlas celotnih možganov na ravni vsakega nevrona posebej. To je prva stopnica v globlje razumevanje delovanja možganov, ki bo morda prinesla čipe za enciklopedično znanje, pri katerem je poanta v memoriziranju podatkov. Recimo pri študiju prava, pri katerem se pravniki včasih pošalijo, da je kot učenje telefonskega imenika na pamet. Ali ne bi bilo zanimivo, da bi imeli v glavi celoten Google ali Wikipedijo? Raziskovalci bi bili še vedno potrebni za razvijanje novega znanja, ampak dostop do njega bi bil za večino ljudi lažji.

Kombiniranje človeka in stroja poleg nadejanja pozitivnih vidikov, ki ste jih omenili, pelje tudi do interneta strani. Do povezanosti vse večjega deleža stvarnosti v informacijsko mrežo. Če bodo vanjo povezani tudi možgani množic, bo tema vaše diplomske naloge precej pomembna - kodiranje oz. enkripcija podatkov.

Več ko je podatkov na svetu, bolj kot so zmogljivi algoritmi za njihovo obdelavo, večja je potreba, da se varno hranijo. Če gremo tudi v ta ekstrem, da v internet stvari povezujemo ljudi, potem je vsebina mojih možganov dostopna tudi nekomu od zunaj. Kam ste šli, s kom ste se srečali, kaj mislite od drugih ljudeh ... Tukaj se odpirajo pomembna vprašanja zasebnosti. Vzporedno z napredkom tehnologije bo treba z vsaj isto hitrostjo izboljševati tudi varnost. Če je ljudje ne bodo sprejeli, bo propadla.

Vrednoti varnosti komunikacije in zasebnosti sta postali aktualni ob plazu odkritij, kako NSA - pa tudi varnostne agencije številnih drugih držav - grobo posegajo vanju. Živite v ZDA. Kako tamkajšnja javnost dojema to debato?

Mislim, da je to velik problem, na katerega bo treba na neki način odgovoriti. Tu je večina ljudi zaskrbljenih. Ne govorim zgolj o nekih profesorjih in intelektualcih, govorim o čisto običajnih Američanih. Stvar je kar resna in je Američane malo zdramila. NSA je to počel dolga leta, ko je bilo to na pol javno znano. Zdaj vsaj vsi javno vemo za ta problem. Razkritja so marsikomu dala misliti, počuti se manj varen kot prej. Objektivno gledano ni nič manj varen kot včeraj, ko tega nismo vedeli - mogoče je ob zavedanju bolj varen danes.

Vsekakor problematika ni igorirana. Amerika je država osebnih svoboščin. Individualizem peljejo v skrajnosti, ampak to hkrati pomeni, da so jim osebne svoboščine svete: zasebnost, pravica, da ti nihče ne prisluškuje. Zato ogromno ljudi kar ni moglo verjeti, da se to sploh dogaja. To je bil za Američane šok. Ogrožen je bistven del Amerike, njenega načina življenja.

Mene osebno to ne skrbi v smislu, da bi zaradi teh pojavov spremenil svoj način življenja. Ne pazim, kaj govorim po telefonu, s prijatelji komuniciram kot vedno. Prvič zato, ker nimam nekih hudih skrivnosti. Imam znanstvene, niso pa to ravno jedrske bombe [smeh]. Drugič zato, ker kot znanstvenik računalničar vem, da je tehnološko gledano izjemno težko prisluškovati 300 milijonom ljudem hkrati. Tehnološko to ni izvedljivo. Tudi če bi ameriška vlada jutri javno rekla, da bo prisluškovala vsem Američanom, je to tako ogromna količina podatkov, da že od začetka ne vem, kam bi jih sploh shranili. Dalje, vprašanje je, ali bi obstoječi algoritmi zmogli to analizirati in iz množice izločiti bistveno. Množično prisluškovati ni tako preprosto. Če verjamemo predsedniku Barracku Obami, NSA tega niti ne počne. Lahko pa to počne v omejenem obsegu.

Kako pa je na splošno živeti čez lužo? Pogrešate kaj tolminski sir in dober kruh? Slišal sem, da se dober kruh v ZDA kar težko dobi.
To je res. Nemogoče je dobiti dober kruh. V Los Angelesu je mogoče kakšna pekarna, ampak ob vsem iskanju še nisem našel kruha take kakovosti, kot je v Sloveniji. Domov se vračam približno trikrat na leto in vedno jem slovenski kruh in tolminski sir, ki ju imam zelo rad.

Kako je živeti v Ameriki? Na splošno je lepo. Sicer daleč od tega, da bi bilo idealno, ampak za nekoga v mojem poklicu je to neko normalno, prijetno življenje. Seveda imamo tudi mi neke svoje skrbi. V Los Angelesu je nekaj več kriminala, ki zmanjšuje kakovost življenja, vendar ne tako strašno. Živim v Santa Monici. Med nočnim sprehodom po ulici in parku sem pozoren na okolico, a me ne skrbi kaj dosti. V bistvu pa je skoraj povsod na svetu več kriminala, kot ga je v Sloveniji. Slovenija je nekakšen otok varnosti. Drugače je pa tukaj zelo kozmopolitsko. Življenje je tukaj -večje. Bolj je pisano, srečaš lahko zelo različne in zanimive ljudi.

Osebno imam poleg tega tukaj odlične pogoje za raziskovanje. V ZDA lahko delam vrhunske raziskave, sploh zdaj, ko imam financiranje ameriške vlade. Pred dvema tednoma sem dobil odobren nov projekt, ki mi je prinesel dodatnega pol milijona dolarjev za raziskavo, tako da imam zdaj na voljo že milijon dolarjev, pa tudi dobro opremo, laboratorij in zelo dobre kolege. Tudi vodstvu fakultete zaupam. Vsak dan, ko grem v službo, imam občutek, da sem tam zelo zaželen in da si vodstvo prizadeva storiti vse za čim boljše pogoje dela. Brez nekih skritih načrtov. Ne grem v službo z razmišljanjem o neki strategiji, kaj hoče moj šef od mene in kaj moram strateško dejati, da dobim, kar hočem. Ni mi treba igrati šaha.

Ne bom trdil, da je tako povsod po Ameriki - zelo je odvisno od situacije. Na mojem oddelku je ogromno priseljencev v ZDA, ki so naposled postali profesorji. Skoraj dve tretjini sta taki. V takšnem okolju je zelo zanimivo delati, saj si soočen z drugačnimi pogledi na svet. Ko se pogovarjaš s profesorji iz Irana, izveš nekaj novega o njihovi kulturi, prevzameš določene načine dela - in obratno seveda. Precej je tudi Evropejcev: Nemcev, Francozov, Angležev ... Če bi enkrat nekdo izračunal, koliko znanstvenikov se je v zadnjih 40 letih izselilo iz EU v ZDA, bi se zgrozili.
Talilni lonec še vedno deluje.

Da, dobesedno, ameriški talilni lonec deluje še vedno in naprej. To je velika prednost Amerike: prideš sem in izgubiš občutek, da si tujec. Res je sicer, da ni tako idealistično: nikoli ga popolnoma ne izgubiš. Ne moreš pozabiti svojega rodu, od kod izhajaš. Vsaj jaz ne morem. Tega se zavedajo tudi tukaj rojeni Američani. A ravno ti so mi večkrat dejali: "Daj, nehaj misliti, da si prišel od tam zunaj, da si prišlek, zdaj si med nami, tukaj gradiš prihodnost in si del nas."

Ne vem, če bi tako porekel kakšen Evropejec. Ne vem, če bi priseljencu v Slovenijo po desetih letih res tako iskreno rekli, da je del nas.
Odvisno. V Prekmurju so na primer Evropejci zelo radi kupovali poceni nepremičnine ter uživali zanje relativno poceni življenje, sosedje pa so pogosto bili zadovoljni, da imajo "imenitne" angleške sosede.
To je seveda čisto nasprotje Ameriki. Izpade tako, kot da Slovenec potrjuje neko samopotrditev iz dejstva, da je k njemu prišel tujec. Meni je sicer ta slovenski pogled simpatičen, saj iz njega veje gostoljubnost.

Občudujem pa tudi Američane, ki te samopotrditve ne potrebujejo, ampak so bolj pragmatični in orientirani v prihodnost.

Bomo vaše ime videli tudi pri naslednjem delu Hobita?

Imam dva tipa algoritmov, ki sem jih razvil, in sem jih eksperimentalno zaganjal na Hobitovi bazi podatkov. Mišljeni so za naslednji film, Bitko petih vojska. Pogajanja še potekajo.