A na katerega strokovnjaka se obrniti? Danes imamo na področju duševnega zdravja že toliko različnih virov pomoči, da se je težko znajti, v intervjuju za MMC opozarja psihiatrinja Vesna Švab.
Med strokovnjake s področja zdravstvenega in socialnega varstva ter šolstva, ki lahko pomagajo ljudem z duševnimi težavami, spadajo osebni zdravniki, pediatri, psihiatri, psihiatri za otroke in mladostnike, klinični psihologi, psihologi, psihosocialni svetovalci, svetovalci v vzgoji in izobraževanju, socialni delavci, specialni pedagogi, delovni terapevti, logopedi.
Prvi korak pri iskanju pomoči v duševnih težavah je običajno izbrani osebni zdravnik, ki je usposobljen za prepoznavanje duševnih motenj in predpisovanje antidepresivov; pri otrocih in mladostnikih je to izbrani pediater. Osebni zdravnik po potrebi izda napotnico za psihiatra, kliničnega psihologa ali drugega specialista, usmeri v center za duševno zdravje odraslih oziroma otrok in mladostnikov, v preventivni program centra za krepitev zdravja v okviru zdravstvenega doma itn. Lahko pa se posameznik na center za duševno zdravje, odraslih ter otrok in mladostnikov obrne tudi sam, jih pokliče ali jim pošlje elektronsko sporočilo.
Centri za duševno zdravje, ki imajo prostore v zdravstvenih domovih, so novost v slovenskem zdravstvenem sistemu. Omogočajo multidisciplinarno obravnavo, pri kateri sodelujejo različni strokovnjaki, kot so psihiater, klinični psiholog, psiholog, socialni delavec, delovni terapevt in medicinska sestra, pri otrocih tudi logoped in specialni pedagog. Hkrati uvajajo skupnostno obravnavo, ko strokovni timi obiskujejo ljudi s hujšimi duševnimi težavami na njihovih domovih. Od načrtovanih 28 regionalnih centrov za otroke in mladostnike je do zdaj vzpostavljenih že 21 centrov, od načrtovanih 25 centrov za odrasle pa 16 centrov.
V primerih neposredne ogroženosti zdravja ali življenja je na voljo nujna zdravniška pomoč (klic v sili 112) in pa nujna psihiatrična pomoč, ki je v Sloveniji dobro organizirana. Psihiatrične bolnišnice v Ljubljani, Mariboru, Vojniku, Ormožu, Begunjah in Idriji imajo ambulante za nujne preglede.
Psihiater je zdravnik specialist psihiatrije, ki se med petletno specializacijo skozi klinično prakso usposobi za diagnosticiranje in zdravljenje duševnih motenj, po potrebi tudi z zdravili. Z dodatnim izobraževanjem se lahko usposobi tudi za psihoterapevta. Napotnica zanj načeloma ni potrebna, a jo po besedah psihiatrinje Vesne Švab zlasti v otroški in mladostniški psihiatriji ponekod zahtevajo, saj imajo velik obseg dela in lahko tako bolje upravljajo začetne postopke usmerjanja.
Otroški in mladostniški psihiater je zdravnik specialist otroške in mladostniške psihiatrije, ki obravnava otroke in mladostnike z duševnimi motnjami, pri čemer po potrebi predpisuje zdravila. K njemu lahko otroka ali mladostnika napoti pediater ali pa ga na pregled naročijo starši oziroma se naroči mladostnik sam.
Klinični psiholog je psiholog, ki po opravljenem 5-letnem študiju psihologije opravi pripravništvo v zdravstvu, strokovni izpit, 4-letno specializacijo iz klinične psihologije skozi klinično prakso, obvezno usposabljanje iz psihoterapije in specialistični izpit. Pri svojem delu se večinoma ukvarja s kliničnopsihološkim ocenjevanjem oziroma psihodiagnostiko na podlagi psiholoških testov, s psihološko pomočjo, nevropsihološko rehabilitacijo in tudi s psihoterapijo. Klinični psihologi delajo na vseh ravneh zdravstvenega varsta, običajno v timih, navaja Zbornica kliničnih psihologov Slovenije. So zdravstveni delavci, vendar ne morejo predpisovati zdravil.
Delo psihologa lahko opravlja posameznik, ki je končal študij psihologije ali biopsihologije, navaja program Mira. Psiholog se večinoma ukvarja z duševnimi procesi, osebnostjo in vedenjem psihično zdravih posameznikov in skupin. Delo opravlja na področju vzgoje in izobraževanja, socialnega varstva, zdravstvenega varstva, kadrovanja in organizacije dela, v policiji, vojski, zaporih, nevladnih organizacijah itn. Nudi psihološko svetovanje, razbremenilne pogovore in psihoedukacijo (učenje ljudi o duševnih težavah in načinih spoprijemanja z njimi), lahko pa ima tudi dodatna znanja iz psihoterapije. Na podlagi psihološkega ocenjevanja lahko poda psihološko mnenje, ne postavlja pa diagnoz in ne predpisuje zdravil.
Kot psihoterapevti lahko v javnem zdravstvu delajo samo klinični psihologi in psihiatri, usposobljeni iz vedenjsko-kognitivne psihoterapije, psihoanalitične psihoterapije, sistemsko družinske ali skupinske terapije. Tudi psihologi lahko opravljajo psihoterapijo v okviru zdravstva, a samo v centrih za duševno zdravje, kjer delajo v timu z drugimi strokovnjaki in pod ustreznim mentorstvom, navajajo v Zbornici kliničnih psihologov Slovenije. V zasebnem sektorju izvajajo samoplačniško psihoterapijo ljudje različnih izobrazbenih in poklicnih profilov, med njimi tudi takšni, ki nimajo ustreznih kvalifikacij.
Psihosocialni svetovalec je strokovnjak (običajno psiholog ali socialni delavec) za nudenje psihosocialne pomoči pri izboljšanju kakovosti življenja ali pri reševanju lažjih življenjskih težav, navaja program Mira.
Za celovito obravnavo ljudi z duševnimi težavami, kar je eden od ključnih ciljev novega pristopa k duševnem zdravju, ni pomembno le sodelovanje različnih strokovnjakov znotraj zdravstvenega sistema, temveč tudi njegovo povezovanje z nezdravstvenimi službami, kot so centri za socialno delo, zavodi za zaposlovanje, šolske svetovalne službe in nevladne organizacije. Ali, kot pravi psihiatrinja Vesna Švab v intervjuju za MMC: "Uspeli bomo, če bo strokovna pomoč ljudem dostopna, če bo čim bližje njihovega doma, če bomo delali multidisciplinarno v sodelovanju z vsemi pristojnimi službami v lokalni skupnosti in če bomo znali izbrati pravo kombinacijo terapij, ki bodo pomagale posamezniku."
A četudi je strokovna pomoč še tako dobro organizirana in dostopna, je posameznik s težavami v duševnem zdravju ne more biti deležen, če je ne poišče. In ena najtežjih ovir pri iskanju pomoči je stigma duševnih motenj.
Klinični psiholog in vedenjsko-kognitivni psihoterapevt Peter Janjušević, zaposlen v Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše Ljubljana, v intervjuju za MMC potrjuje, da imajo nekateri starši zaradi stigme še vedno težave poiskati pomoč za svojega otroka pri strokovnjaku: "Kot povedo, so dolgo omahovali, ali naj pripeljejo otroka k nam, ker so si mislili "saj še ni tako hudo" ali pa "kaj bodo pa ljudje rekli". Tudi mladostniki priznajo, da jih je sram priti k nam, češ "oni pa že niso psihiči".
Stigma, ki jo človeku nameni okolje, je zelo boleča, pritrjuje psihiatrinja Mojca Zvezdana Dernovšek. "Včasih mi kakšen bolnik celo reče, da so ga domači izločili, ker je osramotil družino." A najhujša je samostigma, ko se človek zaradi svojih duševnih težav počuti manjvrednega, težave zanika in pozno išče pomoč. "Ljudem skušamo dopovedati, da so težave v duševnem zdravju enako pomembne kot težave v telesnem zdravju in da jih je treba reševati," poudarja psihiatrinja Dernovšek.
