Do dobrega poznavanja gob ne boste prišli z branjem knjig, ampak boste največ znanja dobili od izkušenih gobarjev. A letos je bera slaba, tako slabe ne pomnijo niti najstarejši gobarji. O letošnji letini gob smo se pogovarjali s predsednikom Mikološke zveze Slovenije Amadeom Dolencem, več o strupenih gobah in razlogih za zastrupitve z njimi pa je spregovoril član mikološke komisije Andrej Piltaver, ki opaža, da so ljudje pogosto površni, saj niti ne pogledajo dobro, kaj naberejo.

Med gobarjenjem se nadihaš svežega zraka in sprehodiš
Amadeo Dolenc je gobar že 60 let, član Mikološke zveze Slovenije je že 40 let, zadnjih 13 let je tudi predsednik, sicer pa je aktiven član Gobarskega društva Bisernica.

Pri zvezi se bolj strokovno ukvarjajo z glivami, pri društvih je pomemben tudi družabni del. "Zveza veliko da na strokovnost, in sicer uvrščamo nove vrste gob, jih poimenujemo, organiziramo strokovna srečanja najvišjih strokovnjakov in izvajamo izpite za strokovne nazive Mikološke zveze," je povedal Dolenc. Društva imajo pa še razstave, strokovne ekskurzije in izobraževanja do stopnje pripravnika. Zadnje čase se tudi društva vse bolj povezujejo in imajo razna srečanja, kamor povabijo tudi goste iz tujine.

"Tisti, ki najde novo glivo, jo mora poslikati, narediti eksikat ali posušek, napraviti mikroskopske raziskave, kar se posreduje naši komisiji, in takšno gobo potem uvrstimo kot novo na seznam. Eksikat pa pošljemo na Gozdarski inštitut v Ljubljano, ki zbira naše posuške, in ima že kar veliko mikoteko." Začeli so z Indeks fungorum (mednarodna podatkovna baza gliv), kjer je več kot 200.000 vpisov, ki služijo za razne analize. Na osnovi tega so napravili rdeči seznam zavarovanih oziroma ogroženih gliv.

Pri gobah so pomembne nianse
Znan evropski mikolog je rekel, da lahko od 500 do 600 gob poznaš na videz, vse ostalo je treba pogledati pod mikroskopom, saj pri gobah odločajo malenkosti. "Zato ne dajem več informacij po telefonu, ampak želim gobo videti v živo. Se je že zgodilo, da je nekdo gobo opisal, da je rjave barve, v resnici je bila siva. Lastnost dobrega poznavalca je, da ko nekaj ne ve, vpraša, in se ob tem še nekaj nauči," pove Dolenc.

Nihanja temperatur so eden izmed vzrokov za slabo rast gob
"Tudi v prejšnjih letih se je zgodilo, da kakšen teden ni bilo nobene gobe v gozdu, ampak to je bilo res redko. Letos je bil pa le kakšen teden, da si nabral par gob, sicer pa nič," je povedal Dolenc. Vzroke pripisuje suši in nenadnim padcem temperature, na primer podnevi je 20 ºC, ponoči pa le šest stopinj. Gobe rastejo takrat, ko je temperatura približno enaka podnevi in ponoči. Poleg tega ni bilo niti dežja dovolj, saj smo imeli eno lepših poletij.

S sabo vzemite zračno posodo in nožek
Ko se odpravite v gozd po gobe, morate s sabo vzeti zračno posodo, po navadi je to košara, in nožek, saj morate gobe na rastišču očistiti. Oblecite se v dolga svetlejša oblačila in pokrite s kapo zaradi klopov, v deževnem vremenu obujte škornje, pa še kakšno palico za lažjo hojo si poiščite.

Dolenc opozori tudi na nepravilno poimenovanje, saj običajno pravimo ljudje vsem gobanom jurčki, vendar je pravi jurček le jesenski goban (lat. Boletus edulis).

Pri nabiranju gozdnih sadežev upoštevajte tudi zakonodajo
Upoštevati morate tudi zakonodajo, in sicer pazite, kje parkirate, ter da po zakonu lahko naberete največ dva kilograma gozdnih sadežev. To pomeni na primer kilogram gob in kilogram kostanja ali dva kilograma kostanja ipd. V Sloveniji je 41 zavarovanih gliv, ki jih ljudje ne poznajo, opaža Dolenc. Med njimi je najbolj znan karželj (lat. Amanita caesarea) oziroma blagva, kot ji rečejo na Kozjanskem. "Pravijo, da nabiranje ne zmanjša rasti gob, vendar menim, da pri karžlju to drži, pri drugih glivah pa po vsej verjetnosti ne," pravi Dolenc.

"Mikološka zveza Slovenije in 27 gobarskih društev imamo kodeks, ki se ga morajo člani držati. Vedno pravim, da je razlika med gobarji in 'gobarji'. Letos ni bilo gob in če bodo začele rasti, bo za vsakim grmom en gobar. Sicer pa menim, da se ta kodeks najbolj krši po Pokljuki, kamor hodijo tudi tujci. Tam so določene cone, kjer lahko nabiraš in kje ne."

Najbolj se krši na področjih, ki so znana po rasti jurčkov. Moral bi obstajati nadzor in tudi ustrezne kazni za kršitelje, veliko pa prispevajo tudi mediji.

Shranjevanje gob
Gobe morate čim prej porabiti, opozori Dolenc, le lisičke so lahko več dni v hladilniku, potem pa postanejo usnjene in čez nekaj časa začnejo greniti. "Sam jih vložim ali zamrznem in ne prekuhavam, čeprav to marsikdo počne. Ugotovil sem, da se 30 odstotkov okusa med kuhanjem izgubi. Sveže gobe očistim, narežem in zamrznem. Lisičke pa prepražim na oljčnem olju ali maslu, dokler voda ne izpari, ohladim in zamrznem," opiše načine shranjevanja Dolenc. Jurčki zdržijo zamrzovanje dlje časa, medtem ko dežnikarice niso primerne za zamrzovanje, saj izgubijo okus.

Ljudje so pri nabiranju pogosto površni
Andrej Piltaver kot vzrok za zastrupitev z gobami izpostavi tudi površnost. "Starejši gobarji, ki nabirajo gobe že leta, jih nabirajo rutinsko in so površni. Poleg tega so razlike med posameznimi vrstami včasih tako majhne, da jih tudi zelo dober opazovalec komaj razloči. To sem iz lastnih izkušenj videl na zeleni mušnici, ki sem jo prepoznal po vonju in ne po videzu. Včasih so razlike med glivami tako majhne, da strupeno gobo pobere tako začetnik kot dober poznavalec gob," je povedal Piltaver.

Prvo pravilo pri nabiranju je najprej dobro poznavanje gob, ne tisto, kar je povedal sosed, drugo pa, da ne nabirate prestarih ali premladih gob, ker je pri teh zaradi razvoja vrsto še teže določiti. Težava so lahko pokvarjene gobe in gobe, ki se jih nabira v dežju, ker se zelo hitro pokvarijo, in zmernost. Če smo v dežju nabrali dežnikarice, ki so že razprte, jih ne dajajte v hladilnik, ampak takoj očistite in uporabite. V suhem nabrani gobani in lisičke pa zdržijo v hladilniku več dni, pravi Piltaver.

Le desetina od približno 2800 gob je primernih za uživanje
"Problem je tudi to, da ljudje poleti naberejo več gob in jih shranijo v nepredušni embalaži v vročem avtomobilu. Vsak posamezen trosnjak je živ in se brani proti temu, da bi propadel. Ko pa umre, prenehajo vsi fiziološki procesi in pride do hitrega kvarjenja in razpadanja, na kar lahko vplivajo tudi temperature." Po daljših obdobjih, ko gobe ne rastejo, se pojavi množična rast, ljudje hitijo v gozd in potegne tudi tiste, ki jih običajno ne nabirajo. "Poznam kar nekaj primerov, ki so zaužili strupene gobe in nato iskali zdravniško pomoč. Od približno 2800 gob je mogoče le desetina takih, ki so primerne za uživanje. Desetina pa takih, ki so smrtno nevarne in zaradi njih prihaja do zastrupitev. Pri nas je to zelena mušnica in kakšni dežnički," pojasnjuje Piltaver.

Ob zastrupitvi je medicinska pomoč nujna
Medicinska znanost je zdaj že tako napredna, in ko zdravniki ugotovijo, da gre za sum zastrupitve z zeleno mušnico, z ustreznim načinom zdravljenja pomagajo zastrupljencu. V preteklosti tega protistrupa ni bilo, zato so zdravniki samo nemočno gledali bolnike. Prihaja tudi do drugih zastrupitev, ki niso življenjsko nevarne, vendar ko se ljudje zastrupijo z gobami, dobijo za vse življenje strah in odpor do njih.

Dobro poznavanje gob gre z ustnim izročilom od staršev na otroke ali s spoznavanjem na terenu in ne z branjem v knjigah, meni Piltaver. Človek, ki hoče dobro spoznati gobe, naj se vključi v gobarsko društvo, ki jih je kar nekaj po Sloveniji.

Previdno pri nabiranju gob
Predvsem pa tu velja načelo previdnosti, zato so se jih stari narodi bali. Klasične vrste gob so dobre in užitne, vendar jih ni več kot 24. Goba mora biti okusna in užitna, poleg tega jo morate res dobro poznati, če jo naberete v gozdu. Če niste izkušeni gobarji, je najbolj varno, da si jih kupite na tržnici ali v trgovini, kjer se izvaja nadzor. Prednost gojenih gob je, da jih lahko kupite kadar koli, pa še spraševati se vam ni treba, ali so užitne. Nekateri menijo, da so gobe, ki zrastejo v gozdu, boljše od gojenih, vendar Piltaver meni, da je to nesmisel. Ne glede na to, ali so šampinjoni ali tartufi, vsaka goba tekne, če je ustrezno pripravljena.

Andrej Piltaver je bil z gozdom in gobami očaran že kot otrok, ko je hodil s starši nabirat gozdne sadeže. Po navadi so nabirali jurčke, lisičke in še kakšno golobico. "Mene je vedno zanimalo, kako se vsem tem gobam reče. Že takrat sem videl, da so različne. Ko sem se začel z gobarjenjem ukvarjali tudi profesionalno, sem videl, da je to zelo široko področje brez konca. Tudi ko prideš na nivo sto vrst in več sto vrst ter posamezne rodove, se še vedno pojavljajo stvari, ki jih ne poznaš in so presenečenje tako ali drugače. In ta pestrost te vleče naprej."