Predsednik republike Borut Pahor se je v svojem imenu in imenu države izbrisanim opravičil za nezakonit izbris 25.671 oseb iz registra stalnega prebivalstva, ki se je zgodil pred natanko 30. leti. Tako je zgodba o najbolj množični kršitvi človekovih pravic, ki jo je zagrešila Slovenija po osamosvojitvi, dobila moralen epilog. Vsi izbrisani so po 30. letih deležni vsaj državnega opravičila, čeprav, sodeč po odzivih, tako med politiko kot na družbenih omrežjih, del slovenskega življa tega ne odobrava.

Predsednik Pahor se je izbrisanim opravičil na pobudo Amnesty International Slovenije (AIS) in Civilne iniciative izbrisanih aktivistov (CIIA), ki sta lani jeseni sprožila peticijo za javno opravičilo države ob 30. letnici izbrisa.

"Vsa ta leta od ustanovitve Civilne iniciative izbrisanih aktivistov je bil naš cilj, da pritiskamo na predsednika države, da pride do opravičila. Težili smo k temu, da se država opraviči zaradi nezakonitega izbrisa," je za MMC pojasnil predsednik Civilne iniciative izbrisanih aktivistov (CIIA) Irfan Beširević.

"Opravičilo še ni konec našega boja, je pa lepo in tudi pošteno, da se končno država opraviči za nezakoniti izbris. Naš boj ni končan, zahtevali bomo, da se zakonom uredi status vseh izbrisanih. Druga zadeva je, da mladi v Sloveniji ne vedo, kaj sploh je bil izbris. Naš cilj je, da bi to prišlo še v učbenike srednjih šol. Še to dvoje naredimo in to je tisto, kar ima naše društvo še v načrtu," je dodal Beširević, ki je bil tudi sam izbrisan in je imel, kot pravi, srečo, da ga ni policija v zgodnjih devetdesetih letih deportirala preko meje.

Sorodna novica Pahor izbrisanim: Opravičilo je potrebno za nazaj in kot zaveza za naprej

Izbris 25.671 prebivalcev Slovenije

Slovenija 26. februarja 1992 je iz evidenc stalnega prebivalstva izbrisala 25.671 ljudi, večinoma po poreklu iz drugih republik nekdanje Jugoslavije, ne da bi jih o tem obvestila in ne da bi imeli možnost pritožbe.

Ob osamosvojitvi Slovenije konec junija 1991 so tisti, ki so imeli slovensko republiško državljanstvo Slovenije (V nekdanji Jugoslaviji so imeli vsi prebivalci dvojno državljanstvo, republiško in jugoslovansko), samodejno pridobili državljanstvo nove države. Vsi državljani drugih republik SFRJ s stalnim prebivališčem v Sloveniji pa so na podlagi ob osamosvojitvi sprejetega zakona o državljanstvu Republike Slovenije dobili pravico, da v šestih mesecih zaprosijo za državljanstvo.

Za tiste, ki državljanstva niso pridobili (ker iz različnih razlogov niso vložili vloge ali ker je bila njihova vloga zavrnjena ali zavržena oz. je bil postopek ustavljen), je začel 26. februarja 1992 veljati zakon o tujcih, ki jim je odvzel status prebivalcev s stalnim prebivališčem v Sloveniji. Izbrisali so jih iz registra stalnega prebivalstva in jih vpisali v evidenco tujcev.

Z odvzemom statusa so izgubili tudi ekonomske in socialne pravice, ki so vezane na status stalnega prebivalca. Glede na zakon o tujcih pa so si morali na novo urediti pravni status v Sloveniji. Kar drugim tujim državljanom, ki so pred osamosvojitvijo bivali v Sloveniji, ni bilo potrebno.

"Še danes so mnogi prepričani, da so ti ljudje sami krivi, ker niso hoteli vzeti državljanstva. Po moji oceni je 80 odstotkov teh ljudi hotelo slovensko državljanstvo, pa jim je bilo to na nezakonit način preprečeno," je konec decembra v pogovoru, ki je del serije o osamosvajanju Slovenije, ki jo pripravljajo v Središču za javno zgodovino, ustanovljenem na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani, povedal pravnik Matevž Krivic, ki se že vrsto let bori za pravice izbrisanih. Ob tem je takrat dodal, da drugi spet niso hoteli vzeti slovenskega državljanstva, ker so se pač bali, da bodo izgubili državljanstvo v drugi republiki, ker imajo tam svojo lastnino, drugi so zanemarjali ureditev statusa …

"Ali nekdo vzame ali ne vzame državljanstvo, je to stvar njegove proste odločitve. Tisti, ki niso zaprosili za državljanstvo ali ga niso hoteli, ga pač zato niso dobili. Popolnoma nezakonito pa je bilo, da so jim zaradi tega, ker niso pridobili slovenskega državljanstva, odvzeli pa status zakonitega prebivalca, kot tujci. To so bili novi tujci. Tisti tujci, iz ZDA, Avstralije, Velike Britanije itd., ki so že živeli kot tujci v Sloveniji, njim se ni nič spremenilo. Na tej podlagi je ustavno sodišče dejalo, da če drugim tujcem ni bilo treba nič storiti, da ohranijo status, tudi novim tujcem tega ne bi bilo treba storiti. Država tega ne bi smela tega zahtevati, status bi moral ostati in težave izbrisanih ne bilo," je še tedaj pojasnil Krivic.

Policijske deportacije izbrisanih

Za številne izbrisane se je nato začela življenjska tragedija, saj so bili deportirani preko meja, kjer so se znašli sredi vojn na Balkanu in tam celo izgubili življenja. Nekateri so, kot pravi predsednik civilne iniciative izbrisanih aktivistov, nato končali kot slovenski begunci v Srbiji, saj so imeli pred tem zgolj slovensko državljanstvo in dokumente, ki so jim jih po izbrisu uničili. Postali so ljudje brez državljanstva, apatridi.

"Policija je izvajala deportacije. Imamo tudi depešo Slavka Debeljaka (tedanji podsekretar, odgovoren za področje upravnopravnih notranjih zadev v času izbrisa o. p.), kjer je napisano, da se deportacije lahko izvaja brez odločb. Policija te ni privedla na sodišče, temveč le na mejo. Policija je pozneje s tem prenehala, ker ni hotela več izganjati ljudi brez odločb. Mene so hoteli izgnati, vendar sem imel to srečo, ker niso želeli več izganjali brez odločb. Poslali so me na sodišče, kjer sem vse pojasnil in je sodnica presodila, da ni razloga za izgon. Tako da me niso izgnali iz Slovenije. Koliko je bilo dejansko deportiranih, tega števila ne bomo izvedeli, ker se še dandanes veliko izbrisanih boji o tem govoriti, čeprav smo zmagali na ustavnem in evropskih sodiščih," se spominja Beširević.

Če se je izbris začel pod Demosovo vlado, ki jo je vodil Alojz Peterle, notranji minister je bil Igor Bavčar, se tudi pozneje pod vlado, ki jo je vodil Janez Drnovšek za izbrisane ni nič spremenilo glede njihovega statusa in pravic, vse do februarja leta 1999, ko je ustavno sodišče ugotovilo, da je bil izbris iz registra stalnega prebivalstva nezakonit.

Kot pravi Beširević, sam ni poznal mnogo primerov, izbranih vse do leta 2002, ko je že zdaj že pokojni Aleksandar Todorović na Ptuju ustanovil Društvo izbrisanih prebivalcev Slovenije (DIPS). V Beširevićevi družini so bili izbrisani le trije, med drugim njegov pokojni brat Suad, v Ljubljani rojeni nogometaš in nogometni trener, ki je med drugim treniral tudi ljubljansko Olimpijo. Izbrisali so jih, čeprav so denimo imeli slovenske matične številke (EMŠO).

Prva odločitev ustavnega sodišča se je nanašala na izbrisane, ki so "nezakonito" ostali v Sloveniji ali pa se jim je uspelo vrniti. S ponovno pritožbo na ustavno sodišče, da je treba omogočiti popravo storjene krivice vsem izbrisanim prebivalcem Slovenije, pa so uspeli na ustavnem sodišču leta 2003. Večina izbrisanih je namreč zapustila Slovenijo. Krivic je v zadnji Sobotni prilogi Dela navedel podatek, je Slovenijo zapustilo okoli 15.000 izbrisanih, 10.000 pa jih je ostalo.

Kljub odločitvam ustavnega sodišča ob prelomu tisočletja se je slovenska politika nato izmikala popravi krivic izbrisanih. Beširević pravi, da so si nekateri izbrisani zgolj uredili status v Sloveniji: "Ker v Sloveniji spet ni bilo posluha za popravo krivic, smo šli pač na evropsko sodišče. Leta 2007 smo vložili tožbo na Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) in evropsko sodišče je leta 2010 prvič odločilo v korist izbrisanih. Slovenija se je pritožila na to odločitev evropskega sodišče in evropsko sodišče ji je dalo, če lahko tako temu rečemo, klofuto. Določilo je, da so potrebne še odškodnine, kar mi nikoli nismo zahtevali. Zahtevali smo ureditev statusov."

Odškodninske tožbe večinoma neuspešne

Sorodna novica "Odškodnina mi ne more vrniti očeta"

Slovenska država je glede odškodnin sicer sledila ESČP-ju, vendar so bile po Beširevićevih besedah "zelo mizerne, poniževalne, le 50 evrov za mesec izbrisa." "Čeprav je bila recimo takrat, ko je se to odločalo, socialna podpora 250 evrov. Mi smo pa dobili 50 evrov. Lahko gremo za trikratnik tega s tožbo na sodišče, vendar na sodišču še nihče, kar jih poznam, ni dobil odškodnine. Plačevali so samo sodne stroške. Slovenija bi morala zakonsko urediti status izbrisanih. Do odškodnin so upravičeni samo tisti, ki so si že uredili status v Republiki Sloveniji. Veliko ljudi živi v tujini in si ne morejo urediti statusa, zaradi pogojev in dokazil. Eden izmed izbrisanih, ki so ga izgnali v Bosno, ne more dokazati, da ga je Slovenija deportirala, ker je policija leta 2004 uničila vse dokaze o deportacijah. Imamo informacijo, da pač teh podatkov ni in tega ne moreš dokazati. Sodišča izbrisane sprašujejo, ali so delali? Kako si lahko delal, če nisi imel dokumentov in potem tega ne upoštevajo. Ogromno primerov je še na sodiščih, naš sodni mlin počasi melje. Ampak na koncu ne dobijo desetino tega, kar bi morali ali pa sploh nič ne dobijo in plačajo zgolj sodne stroške po dva, tri tisoč evrov. Ljudje se tudi ne upajo iti na sodišče, ker vedo, kaj se tam dogaja," še poudarja Beširević in dodaja, da sam ni šel v tožbo zaradi višje odškodnine: "Veliko izbrisanih ne zanimajo odškodnine, temveč, da lahko normalno zaživijo, da lahko vsaj šolajo svoje otroke." Hkrati pa je po njegovih besedah v Sloveniji še veliko izbrisanih, ki nimajo statusa, se praktično skrivajo in ne morejo normalno živeti, ker ne morejo delati.

Mirovni inštitut ima, kot pravi, še šest, sedem primerov na sodišču glede posameznikov, ki so že 30 let izbrisani.

Kaj pomeni uradno opravičilo predsednika države?

"Opravičilo predsednika Pahorja za izbris je vsekakor pomembno in ga lahko štejemo kot del poprave krivic, ki so bile povzročene izbrisanim. Da so oblasti kršile pravice izbrisanih, sta sicer že ugotovila tako ustavno sodišče kot Evropsko sodišče za človekove pravice, vendar je z vidika poprave krivic nujno, da storjeno krivico prizna tudi država oziroma v njenem imenu njen predsednik. Vendar pa ne moremo reči, da se je s tem zgodba o izbrisu zaključila, saj večina izbrisanih do zdaj ni bila deležna nobene od oblik poprave krivic. Več kot polovici izbrisanih (približno 13.000) nezakonito odvzeti status ni bil povrnjen, s tem pa tudi niso bili upravičeni do odškodnine. V Sloveniji še vedno živijo posamezniki in posameznice brez urejenega statusa, ustrezno pravno sredstvo pa jim ni na voljo.

Izbris je v življenjih izbrisanih pustil nepopravljive posledice, tisti, ki so ga zakrivili, pa zanj niso nikoli odgovarjali," je za MMC pojasnila Katarina Vučko iz Mirovnega inštituta, ki je bil poleg Amnesty International Slovenija, nevladna organizacija, ki si je v preteklih letih najbolj prizadevala za pravice in ureditev statusa izbrisanih.

Direktorica AIS-a Slovenija Nataša Posel poudarja, da bo Pahorjevo opravičilo izjemno pomembno dejanje, h kateremu so leta in leta pozivali izbrisani in civilno družbene organizacije.

"Kot družba namreč moramo zaključiti obdobje sprenevedanja in zanikanja izbrisa. Izbrisani morajo dobiti sporočilo, da sta njihova krivica in trpljenje prepoznana in da je zanj priznana odgovornost države; in tudi ostali prebivalci in prebivalke moramo vedeti, da živimo v državi, ki je drugačna kot pred 30. leti. Vendarle pa opravičilo nima ne moči ne namena nadomestiti drugih ukrepov poprave krivic; spomnimo, da več kot polovica izbrisanih še vedno ni dobila povrnjenega stalnega prebivališča in ni bila upravičena do odškodnine, nekateri še vedno živijo brez stalnega prebivališča, prav tako se s strani državnih institucij ne dela ničesar, da bi se ohranjal spomin živ in mladi za izbris sploh ne vedo – zato smo do epiloga še daleč," pravi direktorica AIS-a.

Kaj o izbrisu menijo nekateri politiki iz 90. let?

Nekdanji minister za notranje zadeve Andrej Šter (1994–1997) je bil denimo ob odločitvi ustavnega sodišča 2003 o nezakonitosti izbrisa med podpisniki javnega poziva, s katerim so nasprotovali odločitvi ustavnega sodišča in kot so tedaj poročali mediji, so podpisniki poudarili, da so tisti, ki so ostali brez državljanstva, za to krivi sami, saj bi lahko zanj večkrat zaprosili in da je povsem krivično, da zdaj obtožujejo njih.

Na seji odbor DZ-ja za notranjo politiko, ki je leta 2010 razpravljal o noveli zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic SFRJ-ja v Sloveniji, ki naj bi celovito uredila status izbrisanih, pa je Šter dejal, da je bilo delo državne uprave legalno in legitimno, zato je zanj govorjenje, da so izbrisani madež na slovenski osamosvojitvi, zgolj insinuacija, ki je bila v slovenski politični prostor "lansirana z znatno pomočjo dela slovenske politike".

Kakšno je njegovo trenutno stališče o uradnem opravičilu v imenu države, kar bo storil predsednik države Pahor, pa je za MMC pojasnil, da "kar sem imel povedati o tem, sem povedal, javno, jasno in glasno. Predsednikovih namer vsekakor ne morem komentirati."

Za mnenje o potezi Pahorja smo povprašali tudi nekdanjega predsednika vlade, ki je sprejela zakonodajo, ki je omogočila izbris, Alojza Peterleta, vendar odgovora nismo prejeli.