Razmere v slovenskih zaporih se od epidemije covida-19, ko so bili med interventnimi ukrepi tudi predčasni odpusti iz zapora in prekinitve prestajanja zaporne kazni, iz dneva v dan slabšajo. Na eni strani strmo narašča število zapornikov, na drugi je prišlo do kadrovske podhranjenosti pri zaporniškem osebju. Če je bilo sredi decembra v slovenskih zaporih zaprtih 1685 ljudi, jih je bilo sredi januarja že 1748. Glede na podatke uprave za izvrševanje kazenskih sankcij (Ursiks) je bila zasedenost slovenskih zaporov nekaj manj kot 135-odstotna. Največja gneča je v ljubljanskem zaporu, kjer je zasedenost nekaj več kot 204-odstotna, v Mariboru 163-odstotna in v Celju 145-odstotna. V največjem slovenskem zaporu na Dobu je bila 125-odstotna.

"Zasedenost strmo narašča in je najvišja od ustanovitve Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij (URSIKS) v letu 1995. Veliko breme predstavlja ravno kategorija zaprtih oseb po 308. členu kazenskega zakonika, trenutno še posebej v priporu," so za MMC pojasnili na URSIKS-u.

308. člen kazenskega zakonika obravnava prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države, med drugim tudi tihotapljenje tujcev, ki nezakonito prehajajo slovensko mejo. Tihotapci ljudi po podatkih URSIKS-a predstavljajo že več kot 50-odstotni delež med priporniki, med obsojenci pa okoli 30-odstotni.

"Iz podatkov, ki so dostopni v letnih poročilih uprave za izvrševanje kazenskih sankcij glede strukture obsojencev po vrsti kaznivih dejanj, lahko navedemo, da so kazniva dejanja zoper javni red in mir, kamor sodi 308. člen KZ-1 (pa tudi nekatera druga kazniva dejanja), po zastopanosti v letu 2022 na drugem mestu (21,3 odstotka), v letih 2019 do 2021 so prav tako na drugem mestu (delež 2021: 18,98 odstotka, 2020: 21,03 odstotka, 2019: 16,95 odstotka), v letu 2018 pa so bila tovrstna kazniva dejanja na četrtem mestu po zastopanosti (sedem odstotkov), kar kaže na porast tovrstnih kaznivih dejanj od leta 2019 dalje. Na prvem mestu so v vseh teh letih premoženjska kazniva dejanja," so še navedli na URSIKS-u.

Lani odrejen pripor za 514 tihotapcev

Janševa vlada je z novelo kazenskega zakonika sredi junija 2020 dvignila kazni za tihotapljenje tujcev v Slovenijo z največ petih let zapora na zaporno kazen od tri do deset let. Tistim, ki so si pri tem pridobili nesorazmerno premoženjsko korist ali so sodelovali v hudodelski združbi, pa grozi do 15 let zapora, kar je sicer kazen, ki je predvidena za najhujša kazniva dejanja, kot so denimo uboj ali skupinska posilstva.

Poslanci tedanje vladajoče koalicije so menili, da je zvišanje kazni nujno, saj naj bi to zmanjšalo motiviranost tihotapcev ljudi ali pa naj bi jim s tem sporočili, "da se iskanje nezakonitih poti ter prevažanje prek slovenskih meja ne izplača".

Glede na trenuten položaj višje kazni niso preplašile tihotapcev ljudi pri nezakonitih prehodih meje. Pred dobrima dvema tednoma, ob predstavitvi dela policije v letu 2023, je generalni direktor policije Senad Jušić pojasnil, da so policisti v letu 2023 obravnavali 479 dogodkov (v enakem obdobju lani 242), v katerih je bilo prijetih 557 tihotapcev ljudi (548 tujcev in devet slovenskih državljanov). Za 514 tihotapcev pa je bil odrejen pripor.

Kakšne ukrepe za zmanjševanje zasedenosti zaporov so si domislili na ministrstvu za pravosodje?

Zaradi stiske z vedno večjo prezasedenostjo slovenskih zaporov je ministrstvo za pravosodje pripravilo predlog zakona o dodatnih ukrepih za zagotavljanje varnosti v zavodih za prestajanje kazni zapora zaradi prezasedenosti in pomanjkanja pravosodnih policistov (objavljen je bil sredi decembra na portalu e-demokracija).

Ministrstvo za pravosodje je v predlogu zakona med poglavitnimi novostmi poudarilo urejanje pravnih podlag za predčasni odpust zapornikov. Obsojencem, ki se "ustrezno obnašajo, si prizadevajo pri delu in se aktivno udeležujejo drugih koristnih dejavnosti ter so prestali dve tretjini kazni", bi omogočili predčasni odpust s prestajanja kazni pol leta pred iztekom kazni, namesto treh mesecev, kot je trenutno v veljavi.

Poleg predčasnega odpuščanja bi zakon omogočil uvedbo začasnih ukrepov, kot je prekinitev kazni obsojencem, če jim v zaporu zaradi prezasedenosti ne bi mogli omogočiti "varnega in funkcionalnega bivanja". Kot predvideva predlog zakona, bi bilo prestajanje zaporne kazni prekinjeno do treh mesecev, če bi bila uradna zmogljivost zapora presežena za 20 odstotkov, prekinitev prestajanja kazni pa bi se podaljševala, dokler bi obstajali razlogi za prekinitev.

Obsojencem, ki so še na prostosti, pa bi začasno odložili prestajanje kazni v zaporu.

Težave s pomanjkanjem pravosodnih policistov

Glede težav s pomanjkanjem zaporniških paznikov oz. pravosodnih policistov bi v omenjenem zakonskem predlogu povečali obseg ur, ki jih lahko mesečno opravijo upokojeni pravosodni policisti, ali pa bi to delo lahko pogodbeno opravljali tudi nekdanji pravosodni policisti, ki jim je prenehalo delovno razmerje pravosodnega policista po lastni volji, zaradi upokojitve ali pa so bili premeščeni na drugo delovno mesto.

"Zaradi kadrovske podhranjenosti se dogaja tudi, da zaprte osebe niso varovane s stalno prisotnostjo pravosodnega policista in se izvajajo le občasni nadzori, čeprav bi jih v normalnih kadrovskih razmerah morali varovati. Nočne izmene v nekaterih zavodih so okrnjene, kar predstavlja izjemno težavo pri izrednih dogodkih, saj je reakcijski čas daljši, s tem pa se veča nevarnost eskalacije samega izrednega dogodka, prav tako pa zmanjšanje števila pravosodnih policistov pri izvajanju nalog pri pravosodnih policistih povzroča psihične obremenitve in povečan strah," so v zakonskem predlogu predstavili težave zaradi pomanjkanja pravosodnih policistov.

Madžarska spustila na prostost 1500 tihotapcev

V javnosti so se sicer omenjale tudi druge ideje, kako rešiti prostorsko zaporsko zadrego zaradi vedno večjega števila prijetih tihotapcev ljudi. Med drugim, da bi denimo kazensko zakonodajo glede tihotapcev ljudi omilili, tako da bi tihotapce izgnali iz države in jim za dalj časa prepovedali vstop v državo ter jim izrekli denarne kazni in zaplenili vozila.

Slovenija pa se verjetno ne bo odločila za tako radikalno potezo, kot se je sosednja Madžarska, ki sicer velja za precej strogo glede ilegalnih migracij. Lani poleti se je odločila, da bo razbremenila zapore in zmanjšala stroške za davkoplačevalce. Zato je, kot so tedaj poročali mediji, iz zapora izpustila več kot 1500 tihotapcev ljudi, tujih državljanov, in jim dala na voljo tri dni, da zapustijo Madžarsko. Zaradi te poteze je bila precej ogorčena sosednja Avstrija, pa tudi Evropska komisija.

Kaj o predlaganih predlogih menijo strokovnjaki za kazensko pravo in penologi?

Miha Šepec s katedre za kazensko pravo mariborske pravne fakultete poudarja, da predlog, da bi začeli skrajševati kazni zato, ker imamo zasedene zapore, ni neki resen predlog, ki bi lahko imel pravno utemeljitev.

"Država mora zagotoviti prostore za obsojence. Reševanje zaporne politike zagotovo ni še dodatno nižanje kazni, ki so v Sloveniji že tako ekstremno nizke. Zdaj pa naj bi jih nižali, ker nimamo prostora za zapornike? Mislim, da je to neresno, žaljivo do žrtev kaznivih dejanj, obenem pa ni vredno resnega strokovnega komentarja. Ne vem, kdo se lahko spomni takšne ideje in jo celo resno zagovarja v javnosti," pravi in dodaja, da ne gre za deset tisoč zaprtih tihotapcev ljudi, temveč nekaj sto.

"Resna politika sprva predvidi neko situacijo. Tudi nekomu, ki ni zelo politično vešč in se ne spozna na mednarodno situacijo, je trenutno jasno, da bo število beguncev iz vzhodnih držav, ki so v vojnem stanju, verjetno poraslo. Poleg tega je Slovenija ena glavnih tranzitnih držav, ki povezuje vzhodno Evropo z osrednjo Evropo. Politika bi se morala bolje pripraviti, da zavaruje meje," poudarja in pravi, da je trend povečanih ilegalnih migracij prisoten že več let, od vojne s Sirijo.

"Leta 2020 je bila sprejeta novela kazenskega zakonika, ki je poostrila ravno kaznovalne sankcije za prepovedano prehajanje mej, za tihotapljenje ljudi čez mejo. Pred tem smo imeli relativno nizke kazni, ki so variirale do treh let, v nekaj hujših primerih do pet let. Zdaj so kazni za naš kazenski sistem zelo visoke, kar pomeni, da je takratna politika, na oblasti je bila Janševa vlada, to problematiko vzela resno in jo predstavila z vidika kaznovalne politike kot resen problem z zelo visoko kaznijo, ki je primerljiva kaznivim dejanjem posilstva. Torej gre za resno visoko kazen. S tem je dala politika vedeti, da ima tihotapljenje ljudi za resno kaznivo dejanje. Če bi bila tukaj zaporna kazen eno leto, potem bi ravno obratno delovalo, kot da to ni resen problem. Kazen je ostala, kar pomeni, da kazenska zakonodaja tihotapljenje ljudi tretira kot resno dejanje in je treba te ljudi ustrezno sankcionirati, dokler se seveda zakon ne spremeni. Če trenutna politika misli, da to ni resen problem, lahko tudi sama spremeni zakone," poudarja in meni, da je trenutna kazen za tihotapljenje ljudi primerna: "Suverenost države se v prvi fazi vrednoti tudi po suverenosti njenih meja. Država lahko pove, koga bo spustila v državo in koga ne. To je eden od atributov suverenosti naše države. Če lahko vsakdo prihaja v našo državo, tihotapi ljudi, potem pa na koncu dobi pogojno kazen ali pa sploh ni kaznovan, saj tako ali tako ni prostora v zaporu, potem ne vem, kdo nas bo od zunaj jemal kot resno državo."

Reševanje zaporske prezasedenosti z odlogom nastopa začetka prestajanja kazni se mu zdi boljša rešitev, saj gre za ljudi, ki so na prostosti, kot pa, da se začnejo zaporniki spuščati z razlogom prezasedenosti.

"To bi dejansko pomenilo, da obsojenci dobivajo popust na kazen zato, ker je država nesposobna zagotoviti prostore za prestajanje kazni. To je z vidika kaznovalnega prava komično in o tem ne more biti resne strokovne debate. Vendar bi moral tudi odlog kazni imeti neki smiseln rok. Namen sankcije je, da bi morala biti čim hitrejša po izvršenem dejanju. Potem ko se dejanje izvrši, bi moral biti postopek kar se da hiter in učinkovit, da se kazen začne čim prej, ko je dejanje še sveže, da tudi žrtve dobijo neko zadoščenje in povračilo. Dlje ko čakamo na izvršitev sankcije, manjši učinek ima," pojasnjuje.

Vendar bi v trenutnem položaju, kot pravi, država morala preprosto urediti prostore za prestajanje kazni zapornikov. "Kakršen koli drug predlog je neutemeljen in ni vreden kakršne koli resne debate. Naj pa poudarim, da s kazenskega vidika ni treba, da so zapori nekakšni hoteli s štirimi zvezdicami, kjer bo vsak zapornik imel svojo sobo, televizijo, internet in kjer bodo kazen preživeli, kot da bi bili dopustu. Zapor mora biti nekaj, kar ljudi odvrača od kaznivih dejanj. Seveda morajo biti ustrezne razmere v zaporih, vendar primerne zapornikom. To so ljudje, ki so zločinci, ki so bili pravnomočno obsojeni in ki si zdaj zaslužijo pošteno kaznovanje, ne pa da se z njimi dela v rokavicah in skrbi le za to, da bo za njih v zaporu najbolje poskrbljeno," je še poudaril.

Prekinitve prestajanja kazni zapora imajo lahko tudi neželene stranske učinke

Matjaž Ambrož s katedre za kazensko pravo z ljubljanske pravne fakultete pravi, da je predlog mogoče razumeti kot zbirko nujnih ukrepov za blažitev težav, povezanih s prezasedenostjo zavodov in pomanjkanjem pravosodnih policistov.

"Ukrepanje je v danem položaju nujno potrebno, zavedati pa se je treba, da imajo predlagani ukrepi tudi stranske učinke. Širitev možnosti predčasnega odpusta na šest mesecev pred iztekom kazni (prej tri) je z vidika obsojencev najbrž najmanj problematična. Bo pa povzročila spremenjeno razmerje med predčasnimi in pogojnimi odpusti. Zaradi razširjenih možnosti predčasnih odpustov bo manj pogojnih odpustov, ti bodo prihajali v poštev zlasti pri daljših zapornih kaznih," je za MMC pojasnil Ambrož.

Dodatna možnost prekinitve prestajanja kazni zapora po uradni dolžnosti ima lahko po njegovem mnenju tudi neželene stranske učinke: "Pomeni izvrševanje zaporne kazni "na obroke," čas na prostosti se namreč v prestano kazen ne všteva. To po eni strani podaljša čas, ki je potreben za to, da obsojenec z zaporno kaznijo opravi, po drugi strani pa prekine dejavnosti in programe, pri katerih je morebiti sodeloval v zavodu. Iz predloga zakona ni popolnoma jasno razvidno, v kolikšni meri naj bi bila upoštevana volja obsojenca glede prekinitve, piše le, da jo direktor zavoda odredi po uradni dolžnosti in da se obsojenec ne more prostovoljno vrniti v zavod (kot to velja po trenutni ureditvi)."

Odlog nastopa kazni zaradi prezasedenosti zavoda pa, kot pravi, pomeni uvedbo "čakalnih vrst" za prestajanje zaporne kazni.

"Takšne čakalne vrste smo doslej poznali iz nekaterih drugih držav s prezasedenimi zapori. Tako kot prekinjanje izvrševanja zaporne kazni ima lahko tudi čakanje na izvršitev kazni negativne učinke. Zaradi njiju je težje oceniti, kdaj natanko bo zaporna kazen prestana, in načrtovati življenje po njej, tudi samo čakanje podaljšuje stres, povezan s kaznijo," trdi Ambrož.

Tujim zapornikom je nesmiselno prekinjati kazen

"Tovrstni ukrepi, ki jih povzroči prenaseljenost zaporov, so praviloma v nasprotju z idejo in prakso kaznovanja. Predčasno odpuščanje je vedno znak humane politike, ki mu ne nasprotujem, je pa smiselno, če je utemeljeno iz vsebinskih razlogov, ne pa zaradi prenapolnjenih zaporov," pa pravi penolog in pravnik Dragan Petrovec.

"Kazen sama po sebi uravnava le malokatere družbene procese. Prekinitev kazni obsojencem je v primeru tihotapcev ljudi nesmiselna. To so skoraj brez izjeme tujci, ki bodo šli v tem času iz Slovenije, saj tukaj nimajo kje bivati. Prav tako se ne bodo vračali, da bi odslužili kazen. Če pa prekinjajo kazen drugim obsojencem, da bi imeli prostor za tujce, obsojene zaradi tihotapstva, je to vsebinsko nesmisel. Popolnoma enako velja za odlog nastopa kazni. Že zdaj pa je večini teh storilcev izrečen poleg zaporne kazni še ukrep izgona za več let," pojasnjuje Petrovec.