Na MMC-ju smo pridobili in pripravili za knjižno izdajo vojni dnevnik slovenskega vojaka Filipa Jurkoviča iz Gornje Radgone, inženirja, ki je poveljeval moštvu in gradil različne vojaške objekte. V treh letih vojskovanja v prvi svetovni vojni ga je dolžnost vodila na vse tri fronte, ves čas pa je vestno pisal, kaj se mu dogaja.

Njegovo pot lahko spremljate na interaktivnem zemljevidu, v izsekih iz dnevnika jo bomo objavili tudi s prispevki na MMC-ju.
- 1. del: Ločila sva se z veliko bridkostjo v srcu
- 2. del: Dnevno se pričakuje vojno napoved
- 3. del: Prenašali bomo nesrečo, samo da ostanemo na svoji zemlji
- 4. del: Kosci bomb so podobni ostri žagi
- 5. del: Strašni napad na nož
- 6. del: Bradati možje so jokali kakor majhni otroci
- 7. del: Ne slišiš več žalovanja svojih najdražjih
- 8. del: Huda omotica napada, jesti ne morejo
- 9. del: Krompir v oblicah brez soli, kruha pa nič že tri dni
- 10. del: Tisoči so to nesramno lahkoživost plačali s svojim življenjem
- 11. del: Bodite srečnejše, kakor smo mi "kulturni in civilizirani" ljudje
- 12. del: Mrzli veter brije, kakor bi kožo vlekel z obraza

22. november 1916
Danes ob deveti uri se je tukaj bliskovito razširila novica, da je cesar Franc Jožef ob petnajst čez devet zvečer umrl. Čustva so različna. Med vojaštvom eni pričakujejo sedaj konec vojske, drugi govorijo, da bo še sedaj dalje trajala vojska. Samo naši Muslimani zelo žalujejo, ker stari cesar je bil zanje polbog.
Danes so nas obiskali trije ruski zrakoplovi in so prišli od Mielnica nad železniško postajo Szkurat, kjer smo mi delali na postaji. Jaz svoje ljudi z močnim žvižgom iz piščalke opozorim na nevarnost in ni pretekla minuta, je bilo vse moštvo že skrito. Naše topništvo je močno obstreljevalo ruske zrakoplove, vendar so vrgli na nas šest bomb, od teh so tri eksplodirale in tri so padle na močvirna tla ter tam obležale. Škode ni bilo, ker so se morali zrakoplovi hitro vrniti, in smo opazili, da je bil eden poškodovan in se je začel spuščati nižje v smeri Mielnica, tam pa se navpično skoraj spustil na tla.

Danes popoldne ob 2h je imel 49. pehotni polk prisego novemu cesarju Karlu in prisegali so samo avstrijski vojaki. Ogrski vojaki bodo imeli pozneje prisego. Kaj pa to pomeni? Nocoj mi sporoči Mattoni, da ima naše vojaštvo 25. novembra ob pol 12h uri prisego. Meni pa je prinesel tozadevno tiskovino za izpolniti ter moramo vsi gažisti, razen Madžarov, jutri pri 4. Inf. Tru. Div. položiti pismeno zaobljubo.
Porcija kruha se nam je znižala za 200 gramov na dan in dobimo od jutri naprej samo 500 gramov kruha na moža. Od jutri naprej dobimo tudi samo 750 gramov krompirja na teden na moža. Svet je tukaj zelo pust, pri Szkuratu je ogromno močvirje, lesa malo in vas ima okoli 20 hiš, zelo revnih in majhnih, nikjer pravega polja, pač pa dovolj paše poleti. Tudi vas Miryn je majhna in raztresena po hosti, sicer so sedaj te uboge hišice skoraj vse porušene. Edino okrog Mielnice je svet prijaznejši in so tudi lepa polja ter zelo rodovitna. Zemlja je črno in mastno peščena, okoli 50 cm debela plast in pod to plastjo je kreda Kaulin (čista bela glina, sedimentna kamnina). To belo kredo rabijo domačini za beljenje hiš, vojaki pa namesto mila za pranje perila. Perilo postane posebno lepo belo, ampak vojaki trdijo, da je po tem pranju perilo hitro uničeno, da razpada platno. Tudi moj sluga je meni pral s tem Kaulinom moje perilo ter je bilo lepo belo, koliko bodo res se hitreje srajce raztrgale, danes še ne vem. Mielnica je velika vas z lepo in veliko cerkvijo, stoječo na majhnem holmcu, in hiše so lepe, prostorne in pričajo o blagostanju prebivalcev. Danes je vas prazna in bo gotovo tudi izginila s površja, ker so ravno v tem odseku zmerom najbolj srditi boji, namreč za ugodno pozicijo, ki jo po legi zavzema ta vas.

29. november 1916
Ker so Rusi sedaj dva dni ljuto napadali s topništvom naše tukajšnje postojanke, mora nocoj iti od nas 60 mož pomagat ponoči popravljat strelskih jarkov in žičnega omrežja. Popoldne ob štirih se je med našim in ruskim topništvom razvil ljut dvoboj, da nismo nikjer varni, ker na vse strani leté granate. Ena težka granata je zadela naš podzemeljski »Ubichkation« (prebivališče) in ga porušila. K sreči je bil prazen, ker je bilo moštvo na delu v Szkuratu, in to je bil prostor za samo 40 mož.

30. november 1916
Včeraj je že moral narednik Žnuderl hoditi iskat krme za konje v Stebli in jo je snoči pripeljal z dvema vozovoma, malo suhega in počrnelega od mraza, za ubogo našo živino, ker nam že sedaj primanjkuje krme. Pri tukajšnjem Prov. Amt No. 4 (urad za živež št. 4) se za konje krme ne dobi, ker so imele vse čete tukaj v lastnem krogu poskrbeti za zadostno količino sena. V preteklem tednu je poginilo pri tem divizijonu vsled lakote in trpinčenja 36 konj.
Naš nesrečni in pijani Mattoni je še tisto seno razdjal drugim, kolikor smo ga iz Doroguska pripeljali, in ni dovolj, da je tam dve tretjini sena dal pijonirjem, ki so poleti v senci ležali, medtem ko so se naši Bosanci trudili pri košnji in sušenju sena, in tisto krasno krmo ... sedaj pa naj tako smrdeče robidovje uboga žival jé – in še tega mora stradati. To so grobokopi naše države, je nemogoče, da pridemo po taki poti do zaželjene zmage. To nas mora pripeljati v propast, samo popoln idiot mora še verjeti v zmago. Res je bilo naše narodno premoženje veliko, ali kjer se samo uničuje – in to na vse najpodlejše načine – in nič ne pridela človeških dobrin, mora prej ali slej nastopiti popoln polom – in ta nas pričakuje.

Nadaljevanje sledi ...

Če bi zanimiv dnevnik slovenskega vojaka z vseh treh front velike vojne radi prebrali v celoti, ga lahko kupite na spletni strani ZKP RTV Slovenija.