Na MMC-ju smo pridobili in pripravili za knjižno izdajo vojni dnevnik slovenskega vojaka Filipa Jurkoviča iz Gornje Radgone, inženirja, ki je poveljeval moštvu in gradil različne vojaške objekte. V treh letih vojskovanja v prvi svetovni vojni ga je dolžnost vodila na vse tri fronte, ves čas pa je vestno pisal, kaj se mu dogaja.

Njegovo pot lahko spremljate na interaktivnem zemljevidu, v izsekih iz dnevnika jo bomo objavili tudi s prispevki na MMC-ju.
- 1. del: Ločila sva se z veliko bridkostjo v srcu
- 2. del: Dnevno se pričakuje vojno napoved
- 3. del: Prenašali bomo nesrečo, samo da ostanemo na svoji zemlji
- 4. del: Kosci bomb so podobni ostri žagi
- 5. del: Strašni napad na nož
- 6. del: Bradati možje so jokali kakor majhni otroci
- 7. del: Ne slišiš več žalovanja svojih najdražjih
- 8. del: Huda omotica napada, jesti ne morejo
- 9. del: Krompir v oblicah brez soli, kruha pa nič že tri dni
- 10. del: Tisoči so to nesramno lahkoživost plačali s svojim življenjem
- 11. del: Bodite srečnejše, kakor smo mi "kulturni in civilizirani" ljudje

2. november 1916
Ob 4h popoldan smo dobili brzojav od poveljstva 4. armade, da moramo od tod naprej na fronto. Hvala Bogu, bo to »ženskarjenje« gotovo prenehalo sedaj in deloma ta tovarišija.

5. november 1916
Bili smo celih 50 ur zbrani in pripravljeni, preden smo dobili vlak za naš odhod. Ugodno je to, da je lepo vreme in smo lahko pohajali po okolici ter si za slovo še zadnjikrat ogledali res te lepe kraje tukaj. Včeraj sva imela z Mattonijem oster nastop zaradi sena, ki ga je pustil on odpeljati, oziroma so si sami od nas zvozili pionirji od »Bugsflotille«, in to celo 53 voz. Naši so sicer na tukajšnji stiskalnici naredili 65 bal sena, pa to je malo do spomladi za sedem konjev in dve kravi. Vsak prosti čas sem porabil za te ljudi, da so kosili in sušili seno, da ne bi naša uboga živina stradala. Zdaj gre ta pijanec in še to drugim šenka. Travnikov in trave je za vsakega dovolj, da bi si pri malo dobre volje in pri letošnjem lepem vremenu sena lahko preskrbel več, kakor bi ga potreboval.
Ob 8.15 je bil cel oddelek zbran pred hišo Pansky dvor in pri tej priliki dá meni Mattoni svoji dve sliki s pripombo: »Gospod Jurkovič, vzemite ti dve fotografiji od mene za spomin. Pozabite vse. Mi smo vsi bogi hudiči. Vi ste srečnejši kot jaz.« Poda mi roko. V zakonu je baje zelo nesrečen, Mattoni. Ob 8.30 smo odkorakali iz Wolezkow na kolodvor Dorogusk in ob 11.30 se odpeljemo v Grywiatke.
Ob 10.45 pride poveljnik stotnik Artur Zar z vsemi njemu podrejenimi častniki in damami na kolodvor. Mi smo bili že pripravljeni za odhod, naenkrat ukaže naš poveljnik, da vse naše moštvo se uvrsti v četvero vrst, 15 korakov od vagonov, obrnjenih proti vlaku. Nato pristopi s svojim pribočnikom stotnik Zar in drži iskren zahvalni govor na vse moštvo ter navaja vso globoko požrtvovalnost vsakega poedinca, ter da smo dovršili dela, da so našla samo občudovanje vseh predstojnikov. On (Zar) osebno nima dovolj toplih besed, da bi se nam tako zahvalil, kakor smo si z našim trudom in vestnostjo zaslužili, potem se obrne proti meni, mi poda svojo desnico in reče solznat v očeh sledeče: »Gospod tehnični vodja, v vas sem spoznal značaj, ki ga celo življenje ne bom pozabil. Vaša strokovna znanja so tako obsežna, predvsem vaša praktična iznajdba je občudovanja vredna. In nimam vrednosti, s katero bi se vam lahko zahvalil. Predlagal sem vas za 'zaslužni zlati križec s krono'. Upam, da bo to isto priznanje podeljeno. Še enkrat prisrčna hvala za vaš trud in naj vas Bog obdrži pri življenju za blagoslov vaše družine.«
V tem položaju smo tudi vsi slikani in g. Zar mi obljubi, da dobim tudi dve sliki za ta spomin. Kakor vsi oficirji, tako je bilo tudi moštvo solznato. To je prvi in menda zadnji primer, da bi se nam kakšni oficir tako iskreno zahvalil za dovršeno delo. Ob 11.45 dobimo signal za odhod, moštvo kliče iz vsega grla »Živjo, gospod Zar!«, ravno tako nas v slovo oficirji in njihove žene iskreno pozdravljajo in kličejo srečno vrnitev k naši družini. Tako smo se odpeljali spet na fronto. Ob 5h zvečer smo se pripeljali v Grywiatke ter smo tam izstopili in prenočili. Z Mattonijem sva spala v hiši številka pet. Noč je temna kakor v rogu in brije pristna ruska zima. Ponoči je naju tako zeblo, da nisva mogla spati, a zakuriti si nisva imela s čim, ker ni bilo dobiti drv.

14. november 1916
Mraz imamo od začetka novembra dnevno hujši, povrh ta strašni ruski veter tukaj. Ljudje so slabo oblečeni, obutev raztrgana, ležišča, da se Bog usmili. Za poletje bi bilo, za zimo pa smrt za moštvo. Vse prezira delavske oddelke, dobijo tisto, kar drugim četam ostane – in to je malo ali celo nič. Ravno tako stanovanjski prostori: se nam dajo tisti, v katerih druge bojne čete nočejo več stanovati. Nasprotno pa morajo ti reveži v potrebi celo pred prve strelske jarke iti ponoči popravljat razstreljene žične ovire ali izboljšat razstreljene strelske jarke, kakor smo to že s tem oddelkom morali večkrat storiti.
Dasiravno smo tukaj del prednjih bojnih čet in je bojišče samo dva kilometra od nas, vendar dobimo isto hrano kakor čete v zaledju, ki imajo razne druge ugodnosti, vsaj prostega nakupa in boljšega stanovanja. Sedaj imamo zjutraj za može na dan: 23 gramov konzervne kave in 700 gramov kruha, opoldne 180 gramov govejega ali zmrznjenega ovčjega mesa z juho, prikuha 90 gramov fižola in 10 gramov »Dörgemuse« (sami črvi), zvečer pa prežgano juho brez masti. Vsak četrtek pa namesto gornjega obeda prvič nič kruha, samo 200 cvibaka, eno konzervo in štiri kilograme krompirja. To je hrana za cel dan v četrtku. Sedaj pa delaj težko cel dan v mrazu, razcapan in polbos ter spi pri tem mrazu v nezakurjenem vojnem ležišču.

18. november 1916
Nocoj, ko smo prišli domov, brije jako mrzel sever s finim in ostrim snegom, da brije po obrazu, kakor bi kožo vlekel z obraza. Po večerji grem v barako z narednikom Žnuderlom in je za spati pri tem mrazu nemogoče. Takoj sem ukrenil, da dobim 3 »Zelltöffen« (mala peč na drva) od regimenta, ker mi je gospod referent zelo naklonjen. Bosanci pa pridejo k meni s povzdignjenimi rokami: »Gospodine Werkmeister, molimo vas kot svoga Boga, pomozite nama, da dobimo još jedno deko za pokrit. Nam je zima, da Bog se čuvaj. Mi hočemo ovdje umreti od zime. Nas nikdo neče doči kuči, da vidimo našo ženo i djeco, molimo Vas, gospodine Jurković.«
Ker sem vedel, da Mattoni ne bo tudi na mojo prošnjo nič ukrenil, sem takoj poskrbel za dovolj drv in določil tako, da moštvo po vrstnem redu skrbi za temeljito kurjavo v treh pečicah, ki sem jih dobil pri polku proti vrnitvi. Razen posameznih topovskih strelov je sedaj tukaj čudovit mir. Ali je spet mir pred viharjem, kakor je to bilo poleti pri Tarażu? Kolikšen?

Nadaljevanje sledi ...

Če bi zanimiv dnevnik slovenskega vojaka z vseh treh front velike vojne radi prebrali v celoti, ga lahko kupite na spletni strani ZKP RTV Slovenija.