Raziskava PISA preverja bralno, matematično in naravoslovno pismenost slovenskih 15-letnikov. Najnovejši podatki kažejo na splošen upad tako pri matematični kot tudi pri naravoslovni in bralni pismenosti. Zakaj je temu tako pojasnjuje Nina Jelen, inovativna učiteljica, ki je na izboru Global Teacher Prize zastopala barve Slovenije in se potegovala za najboljšega učitelja na svetu:
Ta upad bralne pismenosti je težava, ki opažajo učitelji pri nas in pa tudi v tujini, v začetku poletja sem se namreč udeležila delavnice v Bruslju, kjer smo se sestali učitelji z vsega sveta in res je večina učiteljev takrat poročala o tem, da imajo otroci več težav pri razumevanju besedil, pri iskanju informacij, pri izločanju tistih bistvenih podatkov, tudi njihov besedni zaklad je šibkejši, recimo večino časa berejo krajša, skrajšana besedila. Zdaj vzroke za to lahko najbrž iščemo v drugačnem načinu preživljanja časa, kot so ga preživljali otroci včasih, sedaj manj časa berejo, več časa se ukvarjajo tudi z digitalnimi mediji, kot so družbena omrežja, pa video igrice, pa kratki spletni članki. To pa vodi v krajše in površinske oblike branja, te pa seveda ne spodbujajo takšnega globokega razumevanja besedil, saj vsi vemo, da smo v sodobnem času narejeni tako bolj na hitro, če je recimo posnetek na Tik toku daljši od ene minute, ga ljudje že preskočijo. Bralna pismenost pa zahteva čas pa vajo, zato da lahko človek potem kritično razmišlja, kritično razume. Če se ta veščina ne spodbuja dovolj v šolah pa doma, potem so tukaj tudi potem slabši rezultati.

Najboljše rezultate medtem dosegajo dijaki iz Singapurja, Južne Koreje in Kanade. Slovenski učenci pa so podpovprečne rezultate dosegli tudi na področju ustvarjalnega mišljenja:
Tudi sama opažam, da je treba otroke naučiti in spodbujati pri tem, da so ustvarjalni, kreativni, pa da kritično razmišljajo. V bistvu treba jih je spodbujati pri tem, da si to sploh upajo, da se jim da. Zdaj včasih pridejo razred, pa naredijo vse tisto, kar predvidevajo, da bi učitelj rad od njih, ne upajo pa si narediti nekaj več, tisto piko na i in pri tem jih je res res treba spodbujati pa z njimi iskati neko rešitev, neko nadgradnjo. Zdaj, če podam neki konkreten primer, recimo projektno delo, moji učenci so imeli predstavitve mest, torej vse so naredili v šoli, najprej so poiskali informacije v knjigah, na spletu, pripravili so miselni vzorec, naredili so predstavitev v nekem spletnem orodju, zdaj že tu so morali biti kritični, iskati so morali smiselne, resnične, bistvene podatke. Pri tem ne se pa seveda tudi uri bralna pismenost. Njihove predstavitve so bile super, vse tako, kot smo se dogovorili, ampak res je manjkala tista pikica na i in zato smo pri vsaki predstavitvi razmišljali, kaj bi lahko recimo naredili, da bi bila ta še boljša. Recimo, ko so predstavljali Zagorje, bi lahko napisali zraven nekakšen govor Perkmandeljca ali pa pri Ljubljani izdelali zmaja. Torej pri naslednjih predstavitvah, ko so pa pripravljali opis živali, smo se pa že dogovorili, da morajo narediti še nekaj več, pokazati ustvarjalnost, kreativnost, no, takrat so pa že zaživeli. Imela sem deklico, ki je recimo predstavljala orla in izdelala njegovo gnezdo v naravni velikosti z naravnimi materiali, pa fanta, ki je pri predstavitvi bolhe prinesel lisičji kožuh, mislim, da ga je vzel babici, vanj skril taka čisto majčkena zrnca, mi pa smo jih morali poiskati. Na ta način je hotel prikazati, kako težko je najti bolho. Pri predstavitvi noja so iz gline izdelali nojevo jajce v naravni velikosti in ga tudi primerjali s kokošjim. Pa odtise živali. Ampak da smo mi prišli do tja, je bilo vložena veliko truda, pa pogovorov, pa mojih nekih govorov o tem, kako naj si upajo biti ustvarjalni, drugačni, zanimivi, kakšni carji so, ko naredijo nekaj, ko je tako vav, a ne? Torej cel proces.

Učiteljica Nina Jelen pravi, da je treba razvijati brano pismenost, ustvarjalnost in tudi druge kompetence, ki jih bodo otroci nekoč potrebovali pri poklicu, četudi ta poklic danes sploh še ne obstaja. Pri tem sama uporablja sodobne metode poučevanja.
Zdaj mi živimo včasih, ko je znanje, poznavanje podatkov dostopno na dosegu žepa, torej na telefonih, na napravah, ampak samo dostop do teh podatkov še ne naredi, da je človek izobražen, da kritično razmišlja, da je razgledan, zato smo učitelji v teh časih v malce drugačni vlogi kot nekoč, če so bili prej učitelji nekakšni podajalci znanja, je sodobni čas to zelo spremenil, zdaj moramo učence predvsem naučiti, kje lahko poiščejo podatke, pa kako preverijo, če so resnični, pa to, da stvari povezujejo med seboj, da logično sklepajo, kritično razmišljajo, da vztrajajo, da so motivirani, pa to, da sodelujejo med seboj, to je tudi zelo pomembna veščina.

Strinja se, da bi bila treba v slovenski učni sistem pogosteje vpeljati vsebine, npr. o varnosti na spletu, o spolni vzgoji, finančni in medijski pismenosti, itd.. Eden večjih izzivov slovenskega šolstva pa ostaja izobraziti generacije, da se bodo manj učile iz knjig in več sami, izkustveno in pri tem kritično razmišljali.

Mateja Arnuš, Radio Slovenia International; projekt Euranet Plus - Boljše razumevanje Evrope