Najmanj številčni udeleženci na volitvah so najmlajši volivci, trenutno pripadniki generacije Z. Mladi Evropejci tudi ne spremljajo soočenj med kandidati, raziskava Eurobarometra je namreč pokazala, da 79% mladih, starih med 15 in 24 let, sledi vplivnežem in ustvarjalcem vsebin. Pa dobijo na ta način dovolj informacij? Kako naj naslavljajo mlade? Prof. dr. Tomaž Deželan je profesor politologije na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. Med drugim se ukvarja z raziskovanjem klasičnih in sodobnih konceptov državljanstva, volilnimi študijami in politično participacijo. Aktivno deluje kot svetovalec za politično participacijo mladih in je strokovnjak za akreditacijo visokošolskih programov ter strokovni ocenjevalec Evropske komisije in nacionalne agencije Erasmus+.
»V bistvu gre za drugačen tip komunikacije, ki je v resnici zelo pomemben in tisti, ki znajo komunicirat z mladimi, znajo to s pridom izkoriščati in seveda naslavljajo tisto, kar mladi v bistvu potrebujejo oz. na nek način kar mladi počnejo. To pomeni, da je seveda potrebno naslavljat mlade na teh komunikacijskih kanalih v njihovem jeziku, jeziku, ki jim je blizu, bolj vizualno, na nek način krajše, zelo koncizno, ne abstraktno, lahko bi rekli tudi zelo enostavno, ker so seveda omrežja narejena za tak tip komunikacije. Dejstvo je seveda tudi, da se jih hkrati pridobiva z nekim dolgotrajnim sistematičnim delom na določenih vsebinah. Kar pomeni, nevsebinskost, neka splošnost, zamegljenost, dolgočasnost, je nekaj, kar bo mlade zagotovo odvrnilo. Tako da tisti, ki ta del obvladajo in nekateri akterji ta del res dobro obvladajo, imajo izjemno prednost pri teh generacijah.«
Prof. dr. Tomaž Deželan tudi pravi, da mladi znajo ločevati med t.i. resnimi in manj resnimi viri, tako da tudi tisti, ki samo pridobivajo informacije o politiki ali širših družbenih procesih s strani družbenih omrežij, znajo ločevati med kredibilnimi medijskimi hišami in običajnimi vplivneži. Pa so stranke med to kampanjo pred evropskimi volitvami na pravi način nagovarjale generacijo Z?

»Ne, na kratko, ne. In vedno to počnejo napačno. Lahko sicer rečemo, da so razlike med strankami.. morda celo bolj kot to, bi lahko rekli, da so razlike med komuniciranjem določenih strank znotraj različnih obdobij. Lahko smo zaznali tudi primere dobrega komuniciranja z mladimi preko sodobnih komunikacijskih kanalov, a vendarle to terja trud. In na nek način je ta tip komuniciranja tudi komuniciranje, ki zahteva neposredno vpetost samih politikov in preprečuje res močne intervencije strokovnjakov za politično komuniciranje, razen v primerih, ko imajo stranke res ogromno sredstev, da si lahko privoščijo ta tip pomoči. Skratka, po navadi gre nekje za nekaj vmes, nekaj kratkoročnega, nekaj, kar mogoče ni do konca načrtovano in zato je to tudi nekaj, kar mladi prepoznajo kot, po domače: fejkanje oz. kot nekaj, kar ni naravno, kar ni pristno. Načeloma temu ne sledijo, niso zavedeni in na nek način to tudi zavračajo.«
Prof. dr. Tomaž Deželan dodaja, da so mladi zelo zahtevna publika, saj so informacijsko dobro podprti. Predvsem pa je to publika, ki je zelo kritična, ki zna dobro preverjati pristnost samih informacij, njihovo zanesljivost in veljavnost. Zato jih je v tem kontekstu tudi težje zavesti.

Nataša Godec, Radio Slovenia International; projekt Euranet Plus – Boljše razumevanje Evrope