V sredo popoldne bo na Val prikolesarilo dekle, ki je v teh tednih na poti iz Varšave do Turčije. Več tisoč kilometrov dolgo pot premaguje na starem kolesu svojega očeta, kliče ga kar Peggy. Kasia Zwolak na svoji kolesarski dogodivščini po Balkanu lovi predvsem unikatne zgodbe ljudi, ki jih želi nekoč združiti v knjigi.
Kasia Zwolak več tisoč kilometrov dolgo pot premaguje na starem kolesu svojega očeta, kliče ga kar Peggy
“Dekle na kolesu sem jaz … in najverjetneje še zelo veliko drugih deklet, ki po svetu potujejo s kolesom.” Tako se jedrnato in z navdušenjem v glasu, ki se ga nalezeš že po nekaj izgovorjenih besedah, predstavi Kasia, svetlolasa mlada Poljakinja, ki je od srede septembra na poti.
Kasia Zwolak na svoji kolesarski avanturi po Balkanu lovi predvsem zgodbe, unikatne zgodbe ljudi; nekoč jih želi združiti v knjigi.
Nikoli ne potujem zaradi države same, vedno zaradi ljudi. Vsak od nas ima namreč svojo zgodbo.
Nekatere je že napisala in objavila, nekatere so napisane samo napol, nekatere so še vedno v njeni glavi. “Na koncu bi jih rada vse zbrala v knjigi,” se ji je zareklo … potem pa je gostobesedno nadaljevala, da bo knjiga napisana v dveh jezikih – angleščini in poljščini.
V Sloveniji je ostala šest dni. “Neverjetnih šest dni,” se je namuznila. Večino časa, ki ga je preživela v Sloveniji, je bila v Kungoti pri prijatelju Petru. Med drugim ji je pokazal nekaj čudovitih točk v okolici – v spominu ji bo ostal, pravi, sprehod do slapa sredi gozda …
Na neki jasi sva naletela na dva gozdarja. Bila sta sredi kosila. Povabila sta naju, naj prisedeva … Le kdo bi zavrnil povabilo na gobovo juho sredi zimskega gozda?! Eden izmed njiju me je zbodel, zakaj kolesarim sredi zime, pa mu je drugi odgovoril namesto mene: “Ker vsi preostali to počnejo poleti!”
Kasia v Sloveniji
foto: Kasia Zwolak
Priletna Peggy in roza lak za nohte
Kasia svoje kolo kliče kar Peggy, pravi, da je ‘ona’ in da je stara poldrugo desetletje. “Za na pot nisem hotela novih stvari. Če imaš kaj novega, si še toliko bolj v skrbeh, da ti bodo to ukradli.” Potem sva v pogovoru preiskali vso njeno prtljago. Šest potovalnih torb tovori s sabo do Sredozemlja, marsikaj ji je odveč, je priznala, a nekaj stvari je vendarle nepogrešljivih. Pričakovala sem, da bo na plano privlekla kakšno rezervno zračnico, slušalke … nikakor pa ne …
… rekla bi, da je najljubši del moje kolesarske opreme roza lak za nohte …
Na poti od Varšave do Istanbula se še najbolj veseli Sarajeva, pa tudi držav, o katerih ne ve ničesar. Na primer Črne gore. “Morda me je tega neznanja lahko sram, a na drugi strani gledam na svojo nevednost kot na privilegij. Kot nepopisan list namreč laže vsrkaš vse, kar ti prečka pot, brez predsodkov si, brez pričakovanj.”
V ponedeljek je Kasia že prikolesarila na Hrvaško. Njen načrt je, da doseže Atene. Potem bo videla, kam jo bo klicalo naprej – morda v Istanbul, morda v Ciper, morda v Izmir in naprej na Bližnji vzhod …
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Kasia Zwolak
09.12.2015
V sredo popoldne bo na Val prikolesarilo dekle, ki je v teh tednih na poti iz Varšave do Turčije. Več tisoč kilometrov dolgo pot premaguje na starem kolesu svojega očeta, kliče ga kar Peggy. Kasia Zwolak na svoji kolesarski dogodivščini po Balkanu lovi predvsem unikatne zgodbe ljudi, ki jih želi nekoč združiti v knjigi.
Kasia Zwolak več tisoč kilometrov dolgo pot premaguje na starem kolesu svojega očeta, kliče ga kar Peggy
“Dekle na kolesu sem jaz … in najverjetneje še zelo veliko drugih deklet, ki po svetu potujejo s kolesom.” Tako se jedrnato in z navdušenjem v glasu, ki se ga nalezeš že po nekaj izgovorjenih besedah, predstavi Kasia, svetlolasa mlada Poljakinja, ki je od srede septembra na poti.
Kasia Zwolak na svoji kolesarski avanturi po Balkanu lovi predvsem zgodbe, unikatne zgodbe ljudi; nekoč jih želi združiti v knjigi.
Nikoli ne potujem zaradi države same, vedno zaradi ljudi. Vsak od nas ima namreč svojo zgodbo.
Nekatere je že napisala in objavila, nekatere so napisane samo napol, nekatere so še vedno v njeni glavi. “Na koncu bi jih rada vse zbrala v knjigi,” se ji je zareklo … potem pa je gostobesedno nadaljevala, da bo knjiga napisana v dveh jezikih – angleščini in poljščini.
V Sloveniji je ostala šest dni. “Neverjetnih šest dni,” se je namuznila. Večino časa, ki ga je preživela v Sloveniji, je bila v Kungoti pri prijatelju Petru. Med drugim ji je pokazal nekaj čudovitih točk v okolici – v spominu ji bo ostal, pravi, sprehod do slapa sredi gozda …
Na neki jasi sva naletela na dva gozdarja. Bila sta sredi kosila. Povabila sta naju, naj prisedeva … Le kdo bi zavrnil povabilo na gobovo juho sredi zimskega gozda?! Eden izmed njiju me je zbodel, zakaj kolesarim sredi zime, pa mu je drugi odgovoril namesto mene: “Ker vsi preostali to počnejo poleti!”
Kasia v Sloveniji
foto: Kasia Zwolak
Priletna Peggy in roza lak za nohte
Kasia svoje kolo kliče kar Peggy, pravi, da je ‘ona’ in da je stara poldrugo desetletje. “Za na pot nisem hotela novih stvari. Če imaš kaj novega, si še toliko bolj v skrbeh, da ti bodo to ukradli.” Potem sva v pogovoru preiskali vso njeno prtljago. Šest potovalnih torb tovori s sabo do Sredozemlja, marsikaj ji je odveč, je priznala, a nekaj stvari je vendarle nepogrešljivih. Pričakovala sem, da bo na plano privlekla kakšno rezervno zračnico, slušalke … nikakor pa ne …
… rekla bi, da je najljubši del moje kolesarske opreme roza lak za nohte …
Na poti od Varšave do Istanbula se še najbolj veseli Sarajeva, pa tudi držav, o katerih ne ve ničesar. Na primer Črne gore. “Morda me je tega neznanja lahko sram, a na drugi strani gledam na svojo nevednost kot na privilegij. Kot nepopisan list namreč laže vsrkaš vse, kar ti prečka pot, brez predsodkov si, brez pričakovanj.”
V ponedeljek je Kasia že prikolesarila na Hrvaško. Njen načrt je, da doseže Atene. Potem bo videla, kam jo bo klicalo naprej – morda v Istanbul, morda v Ciper, morda v Izmir in naprej na Bližnji vzhod …
Več kot leto dni mineva od začetka veljavnosti novega gradbenega zakona, nanj pa je bilo toliko pripomb, da je Ministrstvo za okolje in prostor dopustilo nekaj popravkov in javno razpravo, iz katere bodo izšle nekatere spremembe. Na ministrstvu pripombe še pregledujejo. So pa že sami, potem ko se je nanje vsul pritisk notarjev in bank, tudi nepremičninske stroke, predlagali, da popravijo tisti člen, ki določa, da bodo posli z nepremičninami, ki ne bodo imele vseh dovoljenj, nični. Kako naj preverimo, da je nepremičnina res zgrajena v skladu z dovoljenji, je bilo pogosto vprašanje notarjev. Ti so se bali, da jih bodo stranke zaradi ničnosti poslov čez leta tožile in zahtevale odškodnine. Sicer pa še vedno velja: dovoljenja je treba imeti. Upravne enote so zato zasute z delom. Z državnim sekretarjem na MOP Alešem Prijonom in častnim predsednikom nepremičninskega združenja FIABCI se je pogovarjala Maja Derčar.
Napad na Lekarne Ljubljana in posledično večdnevno nedelovanje sistema je pokazalo, da je skrb za varnost v sodobni informacijski družbi izjemnega pomena. Napadalci svojih žrtev ne izbirajo več naključno, višina odkupnin pa je z nekaj sto narasla do več tisoč evrov. Kako se zaščititi pred prihodnjimi podobnimi napadi? Urška Henigman je poklicala na Si-Cert. Tadeja Hrena je najprej vprašala, kaj lahko na nacionalnem odzivnem centru za kibernetsko varnost povedo o dogajanju v Lekarnah Ljubljana.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ali so razmere v azilnem domu res tako slabe, kot trdijo nekateri aktivisti in predstavniki prosilcev za mednarodno zaščito? O tem, kakšno je življenje v azilnem domu in s kakšnimi težavami se soočajo prosilci za azil, veliko ve vodja projekta Pomoč pri nastanitvi in oskrbi prosilcev za mednarodno zaščito Faila Pašić Bišić, ki je vsak dan v azilnem domu. Prosilcem tam z različnimi dejavnostmi pomaga in jih pripravlja na življenje v Sloveniji. Spregovorila je tudi o incidentu, ki se je v azilnem domu zgodil konec julija. S Failo Pašić Bišić se je pogovarjala Lucija Dimnik Rikić.
Notranjski regijski park namerava Cerkniškemu jezeru vrniti podobo iz časa Janeza Vajkarda Valvasorja. Strženu, glavnemu vodotoku Cerkniškega jezera, so namreč v minulem stoletju in še prej strugo zravnali, da bi bilo tam čim dlje suho. Domačini, zlasti starejši, vsi povedo, da jezero ni več tako, kot je bilo nekdaj. Denar za poseg so v Notranjskem parku začeli iskati že pred tremi leti, renaturacijo pa bodo najprej opravili na glavnem vodotoku Stržen, kjer bodo zravnano strugo z okljuki podaljšali za dobre tri kilometre. Gre za zajetno naložbo, vredno približno 2,5 milijona evrov, pokrili pa jo bodo z denarjem iz finančnega mehanizma LIFE in kohezijskih skladov. Poroča Marko Šrklj.
Veliko ljudi gre poleti ne le na morje, temveč tudi v gore. 1,7 milijona obiskovalcev obišče slovenske gore na leto, gorniška sezona pa je v teh poletnih tednih na vrhuncu. Kakšna je letošnja sezona, kakšno je življenje in delo oskrbnika planinske koče in še kaj, smo izvedeli od Francija Beguša, oskrbnika Orožnove koče na planini za Liscem, koče, ki je bila prva, ki jo je postavilo Planinsko planinsko društvo, in sicer pred 125 leti.
Kmetje stopnjujejo pritisk na državne organe z očitki o neučinkovitem upravljanju z zvermi. Kako velik je v resnici ta problem in ali smo prišli do meje sobivanja? Komentar Jernejke Drolec.
Pred dobrim mesecem so slovensko-italijansko mejo na območjih policijskih uprav Koper in Nova Gorica začele nadzirati skupne policijske patrulje. Delujejo štirikrat tedensko v 10-kilometrskem pasu na obeh straneh ob različnih urah, podnevi in ponoči, glede na ugotovitve analiz tveganja. Doslej so policisti teh patrulj na slovenski strani ustavili 12 tujcev in jih po postopku vrnili na Hrvaško, v Italiji so prejeli še 15 tujcev. Reportaža dopisnice Mirjam Muženič.
V javnosti se vrstijo poročila o pokolih ovac ob katerih poslušamo, da so se volkovi preveč namnožili, da so spremenili vedenje in da napadajo celo črede, ki jih varujejo električne ograje. Po drugi strani želimo volkove ohraniti v naravi, katere del so vedno bili. Debata o tem, kako bi bilo treba populacijo volkov v Sloveniji kljub vsemu omejiti, zato še zdaleč ni preprosta. "To je zavarovana vrsta in zaradi tega je v preteklosti sodišče prepovedalo odstrel," razlaga Rok Černe, vodja projekta za ohranjanje velikih zveri pri Zavodu za gozdove Slovenije.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Nicola Salvi se je rodil 6. avgusta leta 1697 v Rimu. Da je bil domačin, mu je pomagalo tudi pri pridobivanju naročila za vodnjak. Bil je namreč eden od arhitektov, ki so se potegovali za naročilo takratnega vladarja mesta, papeža Klemna XII. Gradnjo so financirali z dobičkom od loterije, po predračunu naj bi stala slabih 18000 skudov, valute takratnega časa, a je bila seveda dražja in tudi daljša, kot so sprva načrtovali.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Mladi so se imeli v sklopu projekta Poglej in ne pozabi priložnost pogovarjati s tistimi, ki so preživeli holokavst. Med tistimi, ki so opisovali svojo izkušnjo v koncentracijskih taboriščih, je bil tudi danes 89-letni Nadir Dedić iz Bosne in Hercegovine, ki živi v Zagrebu. Povedal je, da je v Jasenovcu umrlo veliko njegovih sorodnikov, ki niso bili krivi ničesar, razen tega, da so bili, kdor so bili – torej Romi. Poročilo s terena na Poljskem, kjer je radijska ekipa (ob 75. obletnici spomina na genocid Romov) obiskala Krakov in Auschwitz, je pripravila Darja Pograjc.
O počitniških dneh, ki so na francoske in belgijske ceste prinesli več kot 600-kilometrske zastoje. Z našo dopisnico Eriko Štular pa tudi o delu in življenju v Bruslju.
Po kakšnih cestah, kako in v čem smo nekoč hodili oz. se vozili na morje? Kaj je bila obvezna oprema in zakaj imamo na takratne zastoje na cesti in vrste pred trajekti čisto drugačen spomin kot na sodobno vožnjo do morja? O dopustovanju in predvsem poti na morje nekoč smo govorili v nedeljskem jutru na Prvem, svoje ugotovitve je predstavila avtorica razstave o dopustovanju v času nekdanje Jugoslavije, spomine pa so dodali tudi poslušalci in poslušalke.
