V sredo popoldne bo na Val prikolesarilo dekle, ki je v teh tednih na poti iz Varšave do Turčije. Več tisoč kilometrov dolgo pot premaguje na starem kolesu svojega očeta, kliče ga kar Peggy. Kasia Zwolak na svoji kolesarski dogodivščini po Balkanu lovi predvsem unikatne zgodbe ljudi, ki jih želi nekoč združiti v knjigi.
Kasia Zwolak več tisoč kilometrov dolgo pot premaguje na starem kolesu svojega očeta, kliče ga kar Peggy
“Dekle na kolesu sem jaz … in najverjetneje še zelo veliko drugih deklet, ki po svetu potujejo s kolesom.” Tako se jedrnato in z navdušenjem v glasu, ki se ga nalezeš že po nekaj izgovorjenih besedah, predstavi Kasia, svetlolasa mlada Poljakinja, ki je od srede septembra na poti.
Kasia Zwolak na svoji kolesarski avanturi po Balkanu lovi predvsem zgodbe, unikatne zgodbe ljudi; nekoč jih želi združiti v knjigi.
Nikoli ne potujem zaradi države same, vedno zaradi ljudi. Vsak od nas ima namreč svojo zgodbo.
Nekatere je že napisala in objavila, nekatere so napisane samo napol, nekatere so še vedno v njeni glavi. “Na koncu bi jih rada vse zbrala v knjigi,” se ji je zareklo … potem pa je gostobesedno nadaljevala, da bo knjiga napisana v dveh jezikih – angleščini in poljščini.
V Sloveniji je ostala šest dni. “Neverjetnih šest dni,” se je namuznila. Večino časa, ki ga je preživela v Sloveniji, je bila v Kungoti pri prijatelju Petru. Med drugim ji je pokazal nekaj čudovitih točk v okolici – v spominu ji bo ostal, pravi, sprehod do slapa sredi gozda …
Na neki jasi sva naletela na dva gozdarja. Bila sta sredi kosila. Povabila sta naju, naj prisedeva … Le kdo bi zavrnil povabilo na gobovo juho sredi zimskega gozda?! Eden izmed njiju me je zbodel, zakaj kolesarim sredi zime, pa mu je drugi odgovoril namesto mene: “Ker vsi preostali to počnejo poleti!”
Kasia v Sloveniji
foto: Kasia Zwolak
Priletna Peggy in roza lak za nohte
Kasia svoje kolo kliče kar Peggy, pravi, da je ‘ona’ in da je stara poldrugo desetletje. “Za na pot nisem hotela novih stvari. Če imaš kaj novega, si še toliko bolj v skrbeh, da ti bodo to ukradli.” Potem sva v pogovoru preiskali vso njeno prtljago. Šest potovalnih torb tovori s sabo do Sredozemlja, marsikaj ji je odveč, je priznala, a nekaj stvari je vendarle nepogrešljivih. Pričakovala sem, da bo na plano privlekla kakšno rezervno zračnico, slušalke … nikakor pa ne …
… rekla bi, da je najljubši del moje kolesarske opreme roza lak za nohte …
Na poti od Varšave do Istanbula se še najbolj veseli Sarajeva, pa tudi držav, o katerih ne ve ničesar. Na primer Črne gore. “Morda me je tega neznanja lahko sram, a na drugi strani gledam na svojo nevednost kot na privilegij. Kot nepopisan list namreč laže vsrkaš vse, kar ti prečka pot, brez predsodkov si, brez pričakovanj.”
V ponedeljek je Kasia že prikolesarila na Hrvaško. Njen načrt je, da doseže Atene. Potem bo videla, kam jo bo klicalo naprej – morda v Istanbul, morda v Ciper, morda v Izmir in naprej na Bližnji vzhod …
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Kasia Zwolak
09.12.2015
V sredo popoldne bo na Val prikolesarilo dekle, ki je v teh tednih na poti iz Varšave do Turčije. Več tisoč kilometrov dolgo pot premaguje na starem kolesu svojega očeta, kliče ga kar Peggy. Kasia Zwolak na svoji kolesarski dogodivščini po Balkanu lovi predvsem unikatne zgodbe ljudi, ki jih želi nekoč združiti v knjigi.
Kasia Zwolak več tisoč kilometrov dolgo pot premaguje na starem kolesu svojega očeta, kliče ga kar Peggy
“Dekle na kolesu sem jaz … in najverjetneje še zelo veliko drugih deklet, ki po svetu potujejo s kolesom.” Tako se jedrnato in z navdušenjem v glasu, ki se ga nalezeš že po nekaj izgovorjenih besedah, predstavi Kasia, svetlolasa mlada Poljakinja, ki je od srede septembra na poti.
Kasia Zwolak na svoji kolesarski avanturi po Balkanu lovi predvsem zgodbe, unikatne zgodbe ljudi; nekoč jih želi združiti v knjigi.
Nikoli ne potujem zaradi države same, vedno zaradi ljudi. Vsak od nas ima namreč svojo zgodbo.
Nekatere je že napisala in objavila, nekatere so napisane samo napol, nekatere so še vedno v njeni glavi. “Na koncu bi jih rada vse zbrala v knjigi,” se ji je zareklo … potem pa je gostobesedno nadaljevala, da bo knjiga napisana v dveh jezikih – angleščini in poljščini.
V Sloveniji je ostala šest dni. “Neverjetnih šest dni,” se je namuznila. Večino časa, ki ga je preživela v Sloveniji, je bila v Kungoti pri prijatelju Petru. Med drugim ji je pokazal nekaj čudovitih točk v okolici – v spominu ji bo ostal, pravi, sprehod do slapa sredi gozda …
Na neki jasi sva naletela na dva gozdarja. Bila sta sredi kosila. Povabila sta naju, naj prisedeva … Le kdo bi zavrnil povabilo na gobovo juho sredi zimskega gozda?! Eden izmed njiju me je zbodel, zakaj kolesarim sredi zime, pa mu je drugi odgovoril namesto mene: “Ker vsi preostali to počnejo poleti!”
Kasia v Sloveniji
foto: Kasia Zwolak
Priletna Peggy in roza lak za nohte
Kasia svoje kolo kliče kar Peggy, pravi, da je ‘ona’ in da je stara poldrugo desetletje. “Za na pot nisem hotela novih stvari. Če imaš kaj novega, si še toliko bolj v skrbeh, da ti bodo to ukradli.” Potem sva v pogovoru preiskali vso njeno prtljago. Šest potovalnih torb tovori s sabo do Sredozemlja, marsikaj ji je odveč, je priznala, a nekaj stvari je vendarle nepogrešljivih. Pričakovala sem, da bo na plano privlekla kakšno rezervno zračnico, slušalke … nikakor pa ne …
… rekla bi, da je najljubši del moje kolesarske opreme roza lak za nohte …
Na poti od Varšave do Istanbula se še najbolj veseli Sarajeva, pa tudi držav, o katerih ne ve ničesar. Na primer Črne gore. “Morda me je tega neznanja lahko sram, a na drugi strani gledam na svojo nevednost kot na privilegij. Kot nepopisan list namreč laže vsrkaš vse, kar ti prečka pot, brez predsodkov si, brez pričakovanj.”
V ponedeljek je Kasia že prikolesarila na Hrvaško. Njen načrt je, da doseže Atene. Potem bo videla, kam jo bo klicalo naprej – morda v Istanbul, morda v Ciper, morda v Izmir in naprej na Bližnji vzhod …
Na javni tribuni o razmerah na RTV Slovenija so govorci v Slovenskem mladinskem gledališču v Ljubljani opozorili na pritiske na zaposlene in predstavili peticijo za javno radiotelevizijo.
V Bosni in Hergcegovini na grozote vojne, predvsem na to, kako jo doživljajo otroci, opominja muzej vojnega otroštva. V Sarajevu so ga odprli pred petimi leti, že leto kasneje ga je Svet Evrope razglasil za muzej leta. V njem je danes 5000 eksponatov iz 15 območij vojn in konfliktov, največ iz Bosne in Hercegovine. Svoje izpostave (oddelke) imajo tudi v New Yorku, Haagu in Kijevu. Osebju iz ukrajinskega glavnega mesta so pomagali pobegniti, ko so se začeli ruski napadi, z njimi pa žal tudi nova pričevanja in spomini na odraščanje v vojni.
V ospredju delovanja gibanja Mladi za podnebno pravičnost je socialno pravičen in bolj ambiciozen zeleni prehod, ki bo v svoje bistvo postavljal dejanske potrebe ljudi in narave, ne pa interesov kapitala. Njihove zahteve po spremembah izhajajo iz večletnega omejevanja možnosti demokratičnega odločanja državljank in državljanov, saj se po njihovem vse pomembne odločitve sprejemajo za zaprtimi vrati, v kabinetih odločevalcev. Sami so ubrali drugačen pristop, šli so do ljudi in njihove predloge vključili v nabor zahtev, na koncu so jih zapisali 29.
Iz Ukrajine je doslej pobegnilo skoraj 3,5 milijona ljudi, so danes sporočili Združeni narodi in pri tem pohvalili ukrajinske sosede za pomoč. Največ beguncev, več kot dva milijona, je prečkalo mejo s Poljsko. Iz Poljske in Romunije pa že poročajo o kriminalnih dejanjih, o izkoriščanju stisk žensk in o zlorabah pod pretvezo nudenja pomoči. O trgovini z ljudmi v luči vojne v pogovoru s Katjušo Popović iz Društva Ključ – centra za boj proti trgovanju z ljudmi.
27. dan vojne v Ukrajini, 3,5 milijona beguncev, skupaj 10 milijonov razseljenih ljudi. Aktualno dogajanje komentira zunanjepolitični komentator Miha Lampreht.
V četrtek se začenja volilna kampanja pred državnozborskimi volitvami. Ali lahko primerjamo javnomnenjske raziskave o podpori političnim strankam različnih agencij? Kaj so prednosti in kaj slabosti teh raziskav, krojijo ali merijo javno mnenje?
Skupina raziskovalcev Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani in obeh kliničnih centrov se je priključila evropskemu projektu Genomic Data Infrastructure. V okviru projekta bodo strokovnjaki pridobili Slovenski genom, ki bo izredno olajšal genomsko diagnostiko v Sloveniji, tudi na področju redkih bolezni, saj bo v skupno evropsko bazo združil podatke o genetski variabilnosti reprezentativnega vzorca zdravih prebivalk in prebivalcev Slovenije. Zdrave Slovence vabijo k darovanju nekaj kapljic krvi. Prijave zbirajo na spletni strani redkih bolezni.
Aleks Petrov je leta 2018 prišel v Slovenijo iz Kijeva skupaj s soprogo in hčerkama, starima 6 in 10 let. V Ukrajinski prestolnici so prodali hišo, ki so jo zgradili, in se odločili, da nadaljujejo življenje v Evropski uniji. V Slovenijo so prišli zaradi narave in kolesarjenja, pravi danes. Glede na vse, kar se v Ukrajini dogaja zdaj, je bila odločitev prava. Zadnji tedni pa so bili tudi za Aleksa Petrova zelo stresni. Iz Ukrajine je namreč reševal ženine in svoje starše. Kako je potekal njihov beg iz napadene države, je pripovedoval Mateji Železnikar
V zobozdravstvu ugotavljajo, da je slabša ustna higiena ena od posledic epidemije. To velja zlasti za otroke in starejše. Kljub temu, da so bile zobozdravstvene ambulante razen v prvem valu epidemije odprte, so bile ustavljene preventivne dejavnosti. Pri tem je pomembna tudi lastna skrb za zdravje in redni zobozdravstveni pregledi, ki pa so za mnoge nedosegljivi.
Gostilna oz. Lokanda Devetak na Vrhu sv. Mihaela nad Sovodnjami, 10 minut vožnje iz Gorice, deluje že več kot 150 let. Dobra tri desetletja jo vodi zamejski Slovenec Avguštin Devetak z ženo in s štirimi hčerami, njihova filozofija je ohranjanje tradicije in kraškega kulinaričnega izročila, ki jima dodajajo nove sestavine. Sami pridelajo velik del tistega, kar ponujajo na jedilniku, saj je hči Sara z možem vzpostavila ekološko kmetijo, ki je namenjena tudi izobraževanju. Velik pomen družina Devetak namenja tudi ohranjanju slovenskega jezika in slovenskih jedi.
Evropska prestolnica kulture je prestižni naziv, ki ga vsako leto, po kompleksnem mednarodnem procesu izbire, podelijo dvema evropskima mestoma. Nosilka naziva za celotno leto oblikuje in izvede izvirni program umetniških in kulturnih dogodkov, s katerim poudarja bogastvo evropske kulturne različnosti, njeno skupno zgodovino in dediščino ter utrjuje medsebojno razumevanje skozi univerzalni jezik ustvarjalnosti. Leta 2025 bosta ta naziv združeno nosili Nova Gorica in Gorica. Kako potekajo priprave na ta projekt, kakšen je pomen skupne kandidature in kaj naziv prinaša prebivalcem obeh Goric, nam je pojasnil Robert Frandolič, član goriškega odbora EPK.
Življenje slovenske narodne skupnosti na Goriškem in glasbeno dejavnost rojakov, ki se srečujejo v Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici, nam predstavljata predsednica Slovenskega centra za glasbeno vzgojo Emil Komel Franca Padovan, županja občine Števerjan in pokrajinska predsednica SSO, ter pesnik David Bandelj, zborovodja večkrat nagrajenega mladinskega mešanega zbora Emil Komel.
Kulturni center Lojze Bratuž v italijanski Gorici je središče ljubiteljske kulture, vzgojno in športno središče, ki združuje Slovence z obeh strani meje. Predstavila nam ga je predsednica Franka Žgavec.
Že 10 let se v središču prestolnice, na Pogačarjevem trgu, nekaj let pa še v izbranih slovenskih mestih, vsak petek spomladi in poleti odvija Odprta kuhna, kjer pridejo na svoj račun ljubitelji ulične hrane. Utrip s prvega dne 10. sezone je v mikrofon ujela Tina Lamovšek.
Znani novinar opozarja, da so javni mediji zaradi pritiskov populističnih in skrajno desničarskih gibanj na razpotju in da se morajo vnovič boriti za neodvisnost. Opozarja tudi, da brez neodvisnih medijev ni demokracije.
Po tem, ko je pred dobrimi tremi leti največje slovensko živilsko podjetje Perutnina Ptuj dobilo ukrajinskega lastnika, tam zdaj vsak dan od začetka vojne zbirajo potrebščine za pomoč Ukrajini. Pri tem so se še posebej izkazali prav v Perutnini zaposleni Ukrajinci.
V Stari Elektrarni v Ljubljani je potekala mednarodna konferenca Skupaj do stanovanj, na kateri so govorke in govorci pozornost namenili različnim oblikam reševanja stanovanjskega vprašanja. Konferenca je zaostreno stanovanjsko krizo umestila v čas in prostor in ponudila vpogled v nešpekulativne skupnostne stanovanjske rešitve, ki dobro delujejo v tujini in bi lahko pomembno prispevale k reševanju stanovanjskega vprašanja tudi pri nas. Po predstavitvi dveh dobrih praks iz tujine – Stanovanjske zadruge Kohlenrutsche iz Dunaja in Skupnostnega zemljiškega sklada iz Bruslja, so o stanju pri nas razpravljali predstavniki nekaterih pobud za stanovanjske zadruge iz lokalnega okolja in javnih akterjev. Konferenca se je udeležila Urška Henigman.
Mladi sicer marsikatero prekarno delo lahko združijo s študijem in ga opravijo v času, ko nimajo študijskih obveznosti, a prekarno delo jim ne omogoča finačne zanesljivosti, pogosto potrebujejo tudi več ur za opravljeno delo, kot dobijo plačano. Pogosto opravljajo povsem enako delo kot redno zaposleni.
Že od januarja ni bilo večjega dežja. Suša je v kmetijstvu že povzročila težave. Ali lahko že zdaj rečemo, da bodo zaradi pomanjkanja paše prizadeti tudi živinorejci?
Od leta 2016 je tretja sreda v marcu slovenski Dan možganov. Vlada Republike Slovenije je namreč takrat na pobudo Sinapse, Slovenskega društva za nevroznanost in Sveta za možgane razglasila ta dan in s tem je bila Slovenija tudi prva v svetovnem merilu, ki je na tak način priznala pomen tega organa in skrbi zanj. Ob šestem dnevu možganov je Mojca Delač pred radijski mikrofon povabila zdravnico in nevroznanstvenico, prof. dr. Majo Bresjanac, vodjo laboratorija za regeneracijo in plastičnost živčevja na Inštitutu za patološko fiziologijo ter predsednico Slovenskega društva za nevroznanost.
