Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa. Pred mikrofon jo je povabila Darja Pograjc.
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa.
V uredništvu ste iskali primerno osebo za zgodbo o aidsu kar leto dni, potem pa se je šele začelo pravo delo. Je danes sploh mogoče toliko časa nameniti eni novinarski zgodbi?
Verjetno me to sprašujete ob upoštevanju hitrosti interneta, družbenih omrežij ipd. Pomembno je, da se zavedate, da to ni bilo edino, kar smo počeli takrat. Skupaj s fotografinjo sva to zgodbo raziskovali ob preostalih dnevnih zgodbah. Tudi danes je to mogoče. Mislim, da lahko kot novinar opraviš svoje sprotno delo, hkrati pa si prihraniš nekaj časa za to, da poglobljeno pripravljaš neko dodatno zgodbo. Vsak teden malo. Možno je, ampak od novinarja to zahteva veliko truda.
Kako pa je na vaše poročanje vplivalo dejstvo, da je bila Hansonova zgodba že znana, ko ste se odločili, da jo boste pokrili? Novinarji si danes prizadevamo, da bi čim večkrat poročali ekskluzivno.
Ja, zaradi tega smo bili na začetku v skrbeh. Ko smo se prvič srečali, sem celo pomislila, da ne bo pravi za našo zgodbo, ker so o njem že pisali. Vendar pa, dlje časa smo preživeli z njim, bolj smo bili prepričani, da je njegova zgodba globlja in da je ni še nihče dobro raziskal. Takrat smo se odločili, da je zgodba vredna raziskovanja. Pravzaprav je to, da se je občasno pojavil na televiziji, postalo prednost. To je pomenilo, da so se ljudje zanimali zanj, še preden smo objavili svojo zgodbo.
Ali so napotki za pisanje dobre novinarske zgodbe danes drugačni, kot so bili pred 28 leti?
Danes moraš biti pri pisanju novinarske zgodbe še boljši, saj ima javnost na voljo ogromno informacij, ki jih spremlja. Zato mora tvoja zgodba še toliko bolj izstopati in zadržati pozornost bralca. Drugačen je tip novinarstva, ki se ukvarja s spremljanjem družbenih omrežij ter hitrim podajanjem in preverjanjem novih informacij. To se je spremenilo. Kar zadeva elemente dobrega obrtniškega pisanja, pa se verjetno v zadnjih 10.000 letih ni nič spremenilo.
Vaš nasvet novinarju, ki ne ve, kaj naj vpraša, je, naj si predstavlja, da gre s sogovornikom na pivo.
Tako za trenutek pozabim, da sem novinarka, in si predstavljam, da sem običajna oseba – človek, za katerega pišem. Po navadi lahko znanca ali prijatelja, s katerim sediš ob pijači, vprašaš kar koli in potešiš svojo radovednost. Ideja s pivom je, da te to malce sprosti in da nisi tako zelo uraden. Ta misel mi pomaga, saj se približam razmišljanju svojega bralca in ne razmišljam strogo novinarsko.
Novinarji pogosto poročamo o neki problematiki, pozneje pa ji ne sledimo več. Kako pomemben je pri zgodbi epilog?
Mislim, da je to ena izmed največjih težav in šibkosti novinarstva. Vržemo se v zgodbo, jo dobimo in potem odidemo k drugi. V vseh letih svoje poklicne poti se ukvarjam s tem vprašanjem, a ga ne znam rešiti. Včasih imamo priložnost, da se vrnemo in izvemo, kaj se je zgodilo čez nekaj tednov ali celo let. Ampak to je odvisno od posameznega novinarja.
Slišala sem dober izraz: fotograf, ki je 11. septembra v New Yorku opravljal svoje delo, je bil med dogajanjem na Manhattnu hudo poškodovan. Pripovedoval je o svoji izkušnji tistega dne in o tem, kako je vplivala na njegov poklic. Govoril pa je tudi o tem, kako se je vrnil na delo, in to je poimenoval “drugo in tretje dejanje”. Večina novinarskih zgodb pa je “prvo dejanje”.
“Mediji so bralce izgubili v trenutku, ko so se nehali spraševati, kaj je pomembno, in se namesto tega vprašali, kaj je najbolj brano,” je misel stanovskega kolega. Kako jo komentirate?
Vse življenje so me kritizirali – kot tudi veliko drugih novinarjev –, da pišemo samo zato, da prodajamo časopise. Ne vem, ali je kar koli, kar sem napisala, prodalo časopis.
Sprašujem zaradi odzivov bralcev na vašo nagrajeno zgodbo …
Ja, doma imam veliko škatlo sovražne pošte. Ko sem dokončala reportažo, mi je urednica povedala, da so zaradi nje izgubili bralce. Ne vem natančno, koliko, verjetno več sto, morda več tisoč. Veliko ljudi je zaradi jeze odpovedalo naročnino. Vprašala sem jo, zakaj mi tega ni povedala prej, in odgovorila mi je: “Nisem želela, da čutiš pritisk javnosti. Tvoja naloga je bila narediti čim boljšo reportažo, moja skrb pa je naklada.”
Kako med vsemi zgodbami izbrati tisto, ki jo je vredno povedati?
Treba je izbrati zgodbo, ki je trenutno relevantna. Lahko napišem zgodbo, ki je zelo zanimiva in pomembna, vendar če ne ujamem pravega časovnega okna, v katerem javnost verjame, da je pomembna, bo ostala neopažena. Opažam tudi, da se veliko novinarjev podaja na lov za zgodbo, za katero pa nimajo pravih orodij – dostopa do ljudi, podatkov, ne morejo potovati – in zato zapravijo veliko časa. Tretja stvar pa je čut za univerzalnost zgodbe. To pomeni, da tudi če zgodba pripoveduje o nekom, ki ga ne poznaš, se lahko poistovetiš z njim.
Veste, moja starša prihajata iz majhne vasi in takrat se ni odprto govorilo o homoseksualcih. Njuna hči pa gre in napiše zgodbo o dveh homoseksualcih, ki umirata za aidsom. Ups. Šele ko sem dobila Pulitzerjevo nagrado, mi je mama rekla, da bi rada prebrala mojo zgodbo. Ko je končala, mi je povedala, da še vedno ne odobrava teh ljudi in njihovega načina življenja, ampak da je odnos obeh mož neverjetno podoben njenem odnosu z možem. Prepoznala je univerzalno zgodbo o zavezanosti dveh partnerjev v razmerju.
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa. Pred mikrofon jo je povabila Darja Pograjc.
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa.
V uredništvu ste iskali primerno osebo za zgodbo o aidsu kar leto dni, potem pa se je šele začelo pravo delo. Je danes sploh mogoče toliko časa nameniti eni novinarski zgodbi?
Verjetno me to sprašujete ob upoštevanju hitrosti interneta, družbenih omrežij ipd. Pomembno je, da se zavedate, da to ni bilo edino, kar smo počeli takrat. Skupaj s fotografinjo sva to zgodbo raziskovali ob preostalih dnevnih zgodbah. Tudi danes je to mogoče. Mislim, da lahko kot novinar opraviš svoje sprotno delo, hkrati pa si prihraniš nekaj časa za to, da poglobljeno pripravljaš neko dodatno zgodbo. Vsak teden malo. Možno je, ampak od novinarja to zahteva veliko truda.
Kako pa je na vaše poročanje vplivalo dejstvo, da je bila Hansonova zgodba že znana, ko ste se odločili, da jo boste pokrili? Novinarji si danes prizadevamo, da bi čim večkrat poročali ekskluzivno.
Ja, zaradi tega smo bili na začetku v skrbeh. Ko smo se prvič srečali, sem celo pomislila, da ne bo pravi za našo zgodbo, ker so o njem že pisali. Vendar pa, dlje časa smo preživeli z njim, bolj smo bili prepričani, da je njegova zgodba globlja in da je ni še nihče dobro raziskal. Takrat smo se odločili, da je zgodba vredna raziskovanja. Pravzaprav je to, da se je občasno pojavil na televiziji, postalo prednost. To je pomenilo, da so se ljudje zanimali zanj, še preden smo objavili svojo zgodbo.
Ali so napotki za pisanje dobre novinarske zgodbe danes drugačni, kot so bili pred 28 leti?
Danes moraš biti pri pisanju novinarske zgodbe še boljši, saj ima javnost na voljo ogromno informacij, ki jih spremlja. Zato mora tvoja zgodba še toliko bolj izstopati in zadržati pozornost bralca. Drugačen je tip novinarstva, ki se ukvarja s spremljanjem družbenih omrežij ter hitrim podajanjem in preverjanjem novih informacij. To se je spremenilo. Kar zadeva elemente dobrega obrtniškega pisanja, pa se verjetno v zadnjih 10.000 letih ni nič spremenilo.
Vaš nasvet novinarju, ki ne ve, kaj naj vpraša, je, naj si predstavlja, da gre s sogovornikom na pivo.
Tako za trenutek pozabim, da sem novinarka, in si predstavljam, da sem običajna oseba – človek, za katerega pišem. Po navadi lahko znanca ali prijatelja, s katerim sediš ob pijači, vprašaš kar koli in potešiš svojo radovednost. Ideja s pivom je, da te to malce sprosti in da nisi tako zelo uraden. Ta misel mi pomaga, saj se približam razmišljanju svojega bralca in ne razmišljam strogo novinarsko.
Novinarji pogosto poročamo o neki problematiki, pozneje pa ji ne sledimo več. Kako pomemben je pri zgodbi epilog?
Mislim, da je to ena izmed največjih težav in šibkosti novinarstva. Vržemo se v zgodbo, jo dobimo in potem odidemo k drugi. V vseh letih svoje poklicne poti se ukvarjam s tem vprašanjem, a ga ne znam rešiti. Včasih imamo priložnost, da se vrnemo in izvemo, kaj se je zgodilo čez nekaj tednov ali celo let. Ampak to je odvisno od posameznega novinarja.
Slišala sem dober izraz: fotograf, ki je 11. septembra v New Yorku opravljal svoje delo, je bil med dogajanjem na Manhattnu hudo poškodovan. Pripovedoval je o svoji izkušnji tistega dne in o tem, kako je vplivala na njegov poklic. Govoril pa je tudi o tem, kako se je vrnil na delo, in to je poimenoval “drugo in tretje dejanje”. Večina novinarskih zgodb pa je “prvo dejanje”.
“Mediji so bralce izgubili v trenutku, ko so se nehali spraševati, kaj je pomembno, in se namesto tega vprašali, kaj je najbolj brano,” je misel stanovskega kolega. Kako jo komentirate?
Vse življenje so me kritizirali – kot tudi veliko drugih novinarjev –, da pišemo samo zato, da prodajamo časopise. Ne vem, ali je kar koli, kar sem napisala, prodalo časopis.
Sprašujem zaradi odzivov bralcev na vašo nagrajeno zgodbo …
Ja, doma imam veliko škatlo sovražne pošte. Ko sem dokončala reportažo, mi je urednica povedala, da so zaradi nje izgubili bralce. Ne vem natančno, koliko, verjetno več sto, morda več tisoč. Veliko ljudi je zaradi jeze odpovedalo naročnino. Vprašala sem jo, zakaj mi tega ni povedala prej, in odgovorila mi je: “Nisem želela, da čutiš pritisk javnosti. Tvoja naloga je bila narediti čim boljšo reportažo, moja skrb pa je naklada.”
Kako med vsemi zgodbami izbrati tisto, ki jo je vredno povedati?
Treba je izbrati zgodbo, ki je trenutno relevantna. Lahko napišem zgodbo, ki je zelo zanimiva in pomembna, vendar če ne ujamem pravega časovnega okna, v katerem javnost verjame, da je pomembna, bo ostala neopažena. Opažam tudi, da se veliko novinarjev podaja na lov za zgodbo, za katero pa nimajo pravih orodij – dostopa do ljudi, podatkov, ne morejo potovati – in zato zapravijo veliko časa. Tretja stvar pa je čut za univerzalnost zgodbe. To pomeni, da tudi če zgodba pripoveduje o nekom, ki ga ne poznaš, se lahko poistovetiš z njim.
Veste, moja starša prihajata iz majhne vasi in takrat se ni odprto govorilo o homoseksualcih. Njuna hči pa gre in napiše zgodbo o dveh homoseksualcih, ki umirata za aidsom. Ups. Šele ko sem dobila Pulitzerjevo nagrado, mi je mama rekla, da bi rada prebrala mojo zgodbo. Ko je končala, mi je povedala, da še vedno ne odobrava teh ljudi in njihovega načina življenja, ampak da je odnos obeh mož neverjetno podoben njenem odnosu z možem. Prepoznala je univerzalno zgodbo o zavezanosti dveh partnerjev v razmerju.
Pri Postojnski jami pravijo, da je tudi letošnja sezona – sezona presežkov. Obisk je – tako, kot je za letošnje leto predvidela tudi Svetovna turistična organizacija, porasel za 4 do 5 %, jamo si bo ogledalo 800.000 obiskovalcev, vse znamenitosti, s katerimi podjetje Postojnska jama upravlja, pa 1.300.000 turistov. S predsednikom uprave Marjanom Batageljem se je pogovarjala Sabrina Mulec. Povedal ji je, da je največji porast beležil Predjamski grad in to pripisal tudi temu, da je letošnje leto, leto kulturnega turizma. In kaj pravi o letošnji sezoni?
Pri Postojnski jami pravijo, da je tudi letošnja sezona – sezona presežkov. Obisk je – tako, kot je za letošnje leto predvidela tudi Svetovna turistična organizacija, porasel za 4 do 5 %, jamo si bo ogledalo 800.000 obiskovalcev, vse znamenitosti, s katerimi podjetje Postojnska jama upravlja, pa 1.300.000 turistov. S predsednikom uprave Marjanom Batageljem se je pogovarjala Sabrina Mulec. Povedal ji je, da je največji porast beležil Predjamski grad in to pripisal tudi temu, da je letošnje leto, leto kulturnega turizma. In kaj pravi o letošnji sezoni?
Odločba ustavnega sodišča s katero je razveljavilo prvi odstavek 57. člena zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora, ki je dopuščal, da se je zakon uporabljal tudi za nazaj, še vedno zelo odmeva. Tudi danes še ni znano na koliko zadev natančno bo vplivala. Tožilstva so doslej vložila 24 tožb za odvzem premoženja nezakonitega izvora, 6 zadev je že pravnomočno končanih. Tožilci za zdaj še niso umaknili nobene tožbe, sodišča pa zaradi odločitve ustavnega sodišča še niso prekinila ali odločila v nobenem postopku. Ne na prvi ne na drugi stopnji. Jolanda Lebar se je o tem, kako bodo ravnali tožilci, pogovarjala z vodjo civilno finančnega oddelka na specializiranem državnem tožilstvu magistro Barbaro Lipovšek. Prav tožilci tega oddelka so odredili največ finančnih preiskav in vložili večino tožb za odvzem premoženja nezakonitega izvora.
Po Zasavju potekajo štiri etape 1800 km dolge Slovenske turnokolesarske poti. Te dni zasavski del urejajo mladi prostovoljci iz tujine. V četrtkovem jutru na Prvem se je Mojca Delač o tem pogovarjala z zasavsko dopisnico Karmen Štrancar Rajevec.
Otroci nimajo le pravic, ampak tudi obveznosti. To bo še posebej v ospredju z začetkom novega šolskega leta, ki se nezadržno bliža. Domače naloge, učenje, slabe ocene, obšolske dejavnosti. S tem se za marsikaterega otroka, mladostnika in tudi njegove starše začenja nočna mora. Kakšne so pravice in obveznosti v trikotniku otroci – šola – starši? V studio smo povabili Marka Juhanta, specialnega pedagoga za motnje vedenja in osebnosti.
Izzivi, s katerimi se sooča Evropa so tema evropskega foruma Alpbach, ki poteka v istoimenskem kraju v Avstriji, letos pod sloganom »Raznolikost in odprtost«. Na forumu, ki bo potekal do petka, predstavniki politike, znanosti, gospodarstva, kulture in civilne družbe na različnih dogodkih torej razpravljajo o izzivih, pred katerimi je »Stara Celina«. Danes je potekal tudi panel, na katerem so govorili o pravici do samoodločbe in mednarodno pravnih izzivih povezanih z njo in prihodnostjo Evropske unije. Tam je sodelovala tudi pravnica, magistrica Ana Stanič, ki jo je po dogodku v Alpbach poklicala Mojca Delač.
Peščica otrok svoje izobraževanje v času šolanja na osnovnih šolah opravlja, po prepričanju večine, na neklasičen način. Zakon o osnovni šoli namreč staršem daje pravico, da svojim otrokom omogočijo šolanje na domu. Kakšne so izkušnje tistih, ki so izbrali to možnost? Kakšni so pomisleki stroke? Kako je z opravljanjem izpitov? Odgovore dobite v prispevku Tine Lamovšek.
DOBRO SEM je program za krepitev duševnega zdravje ranljivih skupin, ki so ga pri Zvezi prijateljev Ljubljana Moste – Polje zasnovali pred dvema letoma. V studiu smo gostili koordinatorko programa, Živo Logar, ki je povedala, da je odziv na projekt dober, seveda pa si želijo, da bi svojo mrežo trenerjev in delavnic še razširili, saj je v hitrem tempu vsakdana skrb za duševno zdravje izjemnega pomena.
Na območju Haloz dobiva vse bolj konkretne obrise nova oblika povezovanja med občinami in turističnim ponudniki, ki si želijo tako domačim kot tujim obiskovalcem približati ta del spodnjega Podravja. Jeseni naj bi tudi uradno zaživela interesna zveza, ki jo bodo financirale haloške občine in bo omogočila tudi profesionalno ukvarjanje s promocijo Haloz.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Novo šolsko leto prinaša spremembe pri številu ur, ki ga bodo v osnovnih šolah namenili gibanju. V t.i. razširjenem programu, ki ga bodo izvajali v osnovnih šolah, bo eden od treh sklopov posvečen tudi gibanju in zdravju za dobro psihično in fizično počutje. Da je smiselno imeti tovrstne programe, dokazuje tudi kmalu končani projekt Zdrav življenjski slog, s katerim so zaustavili naraščanje debelosti pri slovenskih otrocih. Podrobnosti o programu, ki bo prinesel 5 ur gibanja na teden, in nekaterih pomislekih pa v prispevku Tine Lamovšek.
Zaradi nižjih cen je Tručija postala vnovič privlačna tako za turiste, kot tudi za tiste, ki radi nakupujejo. Koliko časa bo v Turčiji še mogoče kupovati po izjemno ugodnih cenah in kakšen je avgustovski utrip v tej državi? Pogovarjali smo se s predsednikom Združenja hotelirjev Slovenije Gregorjem Jamnikom, ki Turčijo obiskuje že leta.
V Mojstrani so se začeli že 26. Aljaževi dnevi, ki že dobrega četrt stoletja obujajo spomin na življenje in delo dovškega župnika, ki je dodobra razburkal življenje v tej dolini in pustil velik pečat tudi v zavesti Slovencev. Letos so se začeli še posebej aktualno, saj so strokovnjaki domačinom prišli iz prve roke predstaviti prihodnost Aljaževega stolpa, ki se v kratkem, kot je znano odpravlja na pot v dolino, kjer bo deležen nujnih popravkov.
Poleg velikega pomanjkanja prostora pa se oskrbovanci in njihovi svojci soočajo z velikimi stroški oskrbe. Kot pojasnjuje sekretar Skupnosti socialnih zavodov Jaka Bizjak je skupen strošek starostnika, ki potrebuje bolj zahtevno oskrbo, okoli 1600 evrov. Približno 400 evrov prispeva zdravstvena zavarovalnica, a delež se hitro zmanjšuje in, kot pravi Bizjak, to ne pokrije niti stroškov kadra. Raziskave kažejo, da samo četrtina starostnikov potrebuje tovrstne storitve. A ti, ki jih potrebujejo, jih rabijo veliko in stroški do konca njihovega življenja lahko narastejo na 100 tisoč evrov. Glede na raziskavo OECD ni države, kjer bi si upokojenci v celoti sami financirali storitev. Zato so zahodne države že poskrbele za sistem dolgotrajne oskrbe, s katerim poskrbijo za socialno najšibkejše.
V Ljubljani se je končalo večdnevno srečanje mladih v okviru Evropskega mladinskega parlamenta. Gre za izobraževalni program, ki združuje mladino iz 38 držav in ji omogoča razpravo o aktualnih vprašanjih, ki zadevajo Evropsko unijo in svet. V Ljubljani se je v organizaciji slovenskega EMP zbralo 170 mladih iz 27 držav.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Neveljaven email naslov