Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa. Pred mikrofon jo je povabila Darja Pograjc.
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa.
V uredništvu ste iskali primerno osebo za zgodbo o aidsu kar leto dni, potem pa se je šele začelo pravo delo. Je danes sploh mogoče toliko časa nameniti eni novinarski zgodbi?
Verjetno me to sprašujete ob upoštevanju hitrosti interneta, družbenih omrežij ipd. Pomembno je, da se zavedate, da to ni bilo edino, kar smo počeli takrat. Skupaj s fotografinjo sva to zgodbo raziskovali ob preostalih dnevnih zgodbah. Tudi danes je to mogoče. Mislim, da lahko kot novinar opraviš svoje sprotno delo, hkrati pa si prihraniš nekaj časa za to, da poglobljeno pripravljaš neko dodatno zgodbo. Vsak teden malo. Možno je, ampak od novinarja to zahteva veliko truda.
Kako pa je na vaše poročanje vplivalo dejstvo, da je bila Hansonova zgodba že znana, ko ste se odločili, da jo boste pokrili? Novinarji si danes prizadevamo, da bi čim večkrat poročali ekskluzivno.
Ja, zaradi tega smo bili na začetku v skrbeh. Ko smo se prvič srečali, sem celo pomislila, da ne bo pravi za našo zgodbo, ker so o njem že pisali. Vendar pa, dlje časa smo preživeli z njim, bolj smo bili prepričani, da je njegova zgodba globlja in da je ni še nihče dobro raziskal. Takrat smo se odločili, da je zgodba vredna raziskovanja. Pravzaprav je to, da se je občasno pojavil na televiziji, postalo prednost. To je pomenilo, da so se ljudje zanimali zanj, še preden smo objavili svojo zgodbo.
Ali so napotki za pisanje dobre novinarske zgodbe danes drugačni, kot so bili pred 28 leti?
Danes moraš biti pri pisanju novinarske zgodbe še boljši, saj ima javnost na voljo ogromno informacij, ki jih spremlja. Zato mora tvoja zgodba še toliko bolj izstopati in zadržati pozornost bralca. Drugačen je tip novinarstva, ki se ukvarja s spremljanjem družbenih omrežij ter hitrim podajanjem in preverjanjem novih informacij. To se je spremenilo. Kar zadeva elemente dobrega obrtniškega pisanja, pa se verjetno v zadnjih 10.000 letih ni nič spremenilo.
Vaš nasvet novinarju, ki ne ve, kaj naj vpraša, je, naj si predstavlja, da gre s sogovornikom na pivo.
Tako za trenutek pozabim, da sem novinarka, in si predstavljam, da sem običajna oseba – človek, za katerega pišem. Po navadi lahko znanca ali prijatelja, s katerim sediš ob pijači, vprašaš kar koli in potešiš svojo radovednost. Ideja s pivom je, da te to malce sprosti in da nisi tako zelo uraden. Ta misel mi pomaga, saj se približam razmišljanju svojega bralca in ne razmišljam strogo novinarsko.
Novinarji pogosto poročamo o neki problematiki, pozneje pa ji ne sledimo več. Kako pomemben je pri zgodbi epilog?
Mislim, da je to ena izmed največjih težav in šibkosti novinarstva. Vržemo se v zgodbo, jo dobimo in potem odidemo k drugi. V vseh letih svoje poklicne poti se ukvarjam s tem vprašanjem, a ga ne znam rešiti. Včasih imamo priložnost, da se vrnemo in izvemo, kaj se je zgodilo čez nekaj tednov ali celo let. Ampak to je odvisno od posameznega novinarja.
Slišala sem dober izraz: fotograf, ki je 11. septembra v New Yorku opravljal svoje delo, je bil med dogajanjem na Manhattnu hudo poškodovan. Pripovedoval je o svoji izkušnji tistega dne in o tem, kako je vplivala na njegov poklic. Govoril pa je tudi o tem, kako se je vrnil na delo, in to je poimenoval “drugo in tretje dejanje”. Večina novinarskih zgodb pa je “prvo dejanje”.
“Mediji so bralce izgubili v trenutku, ko so se nehali spraševati, kaj je pomembno, in se namesto tega vprašali, kaj je najbolj brano,” je misel stanovskega kolega. Kako jo komentirate?
Vse življenje so me kritizirali – kot tudi veliko drugih novinarjev –, da pišemo samo zato, da prodajamo časopise. Ne vem, ali je kar koli, kar sem napisala, prodalo časopis.
Sprašujem zaradi odzivov bralcev na vašo nagrajeno zgodbo …
Ja, doma imam veliko škatlo sovražne pošte. Ko sem dokončala reportažo, mi je urednica povedala, da so zaradi nje izgubili bralce. Ne vem natančno, koliko, verjetno več sto, morda več tisoč. Veliko ljudi je zaradi jeze odpovedalo naročnino. Vprašala sem jo, zakaj mi tega ni povedala prej, in odgovorila mi je: “Nisem želela, da čutiš pritisk javnosti. Tvoja naloga je bila narediti čim boljšo reportažo, moja skrb pa je naklada.”
Kako med vsemi zgodbami izbrati tisto, ki jo je vredno povedati?
Treba je izbrati zgodbo, ki je trenutno relevantna. Lahko napišem zgodbo, ki je zelo zanimiva in pomembna, vendar če ne ujamem pravega časovnega okna, v katerem javnost verjame, da je pomembna, bo ostala neopažena. Opažam tudi, da se veliko novinarjev podaja na lov za zgodbo, za katero pa nimajo pravih orodij – dostopa do ljudi, podatkov, ne morejo potovati – in zato zapravijo veliko časa. Tretja stvar pa je čut za univerzalnost zgodbe. To pomeni, da tudi če zgodba pripoveduje o nekom, ki ga ne poznaš, se lahko poistovetiš z njim.
Veste, moja starša prihajata iz majhne vasi in takrat se ni odprto govorilo o homoseksualcih. Njuna hči pa gre in napiše zgodbo o dveh homoseksualcih, ki umirata za aidsom. Ups. Šele ko sem dobila Pulitzerjevo nagrado, mi je mama rekla, da bi rada prebrala mojo zgodbo. Ko je končala, mi je povedala, da še vedno ne odobrava teh ljudi in njihovega načina življenja, ampak da je odnos obeh mož neverjetno podoben njenem odnosu z možem. Prepoznala je univerzalno zgodbo o zavezanosti dveh partnerjev v razmerju.
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa. Pred mikrofon jo je povabila Darja Pograjc.
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa.
V uredništvu ste iskali primerno osebo za zgodbo o aidsu kar leto dni, potem pa se je šele začelo pravo delo. Je danes sploh mogoče toliko časa nameniti eni novinarski zgodbi?
Verjetno me to sprašujete ob upoštevanju hitrosti interneta, družbenih omrežij ipd. Pomembno je, da se zavedate, da to ni bilo edino, kar smo počeli takrat. Skupaj s fotografinjo sva to zgodbo raziskovali ob preostalih dnevnih zgodbah. Tudi danes je to mogoče. Mislim, da lahko kot novinar opraviš svoje sprotno delo, hkrati pa si prihraniš nekaj časa za to, da poglobljeno pripravljaš neko dodatno zgodbo. Vsak teden malo. Možno je, ampak od novinarja to zahteva veliko truda.
Kako pa je na vaše poročanje vplivalo dejstvo, da je bila Hansonova zgodba že znana, ko ste se odločili, da jo boste pokrili? Novinarji si danes prizadevamo, da bi čim večkrat poročali ekskluzivno.
Ja, zaradi tega smo bili na začetku v skrbeh. Ko smo se prvič srečali, sem celo pomislila, da ne bo pravi za našo zgodbo, ker so o njem že pisali. Vendar pa, dlje časa smo preživeli z njim, bolj smo bili prepričani, da je njegova zgodba globlja in da je ni še nihče dobro raziskal. Takrat smo se odločili, da je zgodba vredna raziskovanja. Pravzaprav je to, da se je občasno pojavil na televiziji, postalo prednost. To je pomenilo, da so se ljudje zanimali zanj, še preden smo objavili svojo zgodbo.
Ali so napotki za pisanje dobre novinarske zgodbe danes drugačni, kot so bili pred 28 leti?
Danes moraš biti pri pisanju novinarske zgodbe še boljši, saj ima javnost na voljo ogromno informacij, ki jih spremlja. Zato mora tvoja zgodba še toliko bolj izstopati in zadržati pozornost bralca. Drugačen je tip novinarstva, ki se ukvarja s spremljanjem družbenih omrežij ter hitrim podajanjem in preverjanjem novih informacij. To se je spremenilo. Kar zadeva elemente dobrega obrtniškega pisanja, pa se verjetno v zadnjih 10.000 letih ni nič spremenilo.
Vaš nasvet novinarju, ki ne ve, kaj naj vpraša, je, naj si predstavlja, da gre s sogovornikom na pivo.
Tako za trenutek pozabim, da sem novinarka, in si predstavljam, da sem običajna oseba – človek, za katerega pišem. Po navadi lahko znanca ali prijatelja, s katerim sediš ob pijači, vprašaš kar koli in potešiš svojo radovednost. Ideja s pivom je, da te to malce sprosti in da nisi tako zelo uraden. Ta misel mi pomaga, saj se približam razmišljanju svojega bralca in ne razmišljam strogo novinarsko.
Novinarji pogosto poročamo o neki problematiki, pozneje pa ji ne sledimo več. Kako pomemben je pri zgodbi epilog?
Mislim, da je to ena izmed največjih težav in šibkosti novinarstva. Vržemo se v zgodbo, jo dobimo in potem odidemo k drugi. V vseh letih svoje poklicne poti se ukvarjam s tem vprašanjem, a ga ne znam rešiti. Včasih imamo priložnost, da se vrnemo in izvemo, kaj se je zgodilo čez nekaj tednov ali celo let. Ampak to je odvisno od posameznega novinarja.
Slišala sem dober izraz: fotograf, ki je 11. septembra v New Yorku opravljal svoje delo, je bil med dogajanjem na Manhattnu hudo poškodovan. Pripovedoval je o svoji izkušnji tistega dne in o tem, kako je vplivala na njegov poklic. Govoril pa je tudi o tem, kako se je vrnil na delo, in to je poimenoval “drugo in tretje dejanje”. Večina novinarskih zgodb pa je “prvo dejanje”.
“Mediji so bralce izgubili v trenutku, ko so se nehali spraševati, kaj je pomembno, in se namesto tega vprašali, kaj je najbolj brano,” je misel stanovskega kolega. Kako jo komentirate?
Vse življenje so me kritizirali – kot tudi veliko drugih novinarjev –, da pišemo samo zato, da prodajamo časopise. Ne vem, ali je kar koli, kar sem napisala, prodalo časopis.
Sprašujem zaradi odzivov bralcev na vašo nagrajeno zgodbo …
Ja, doma imam veliko škatlo sovražne pošte. Ko sem dokončala reportažo, mi je urednica povedala, da so zaradi nje izgubili bralce. Ne vem natančno, koliko, verjetno več sto, morda več tisoč. Veliko ljudi je zaradi jeze odpovedalo naročnino. Vprašala sem jo, zakaj mi tega ni povedala prej, in odgovorila mi je: “Nisem želela, da čutiš pritisk javnosti. Tvoja naloga je bila narediti čim boljšo reportažo, moja skrb pa je naklada.”
Kako med vsemi zgodbami izbrati tisto, ki jo je vredno povedati?
Treba je izbrati zgodbo, ki je trenutno relevantna. Lahko napišem zgodbo, ki je zelo zanimiva in pomembna, vendar če ne ujamem pravega časovnega okna, v katerem javnost verjame, da je pomembna, bo ostala neopažena. Opažam tudi, da se veliko novinarjev podaja na lov za zgodbo, za katero pa nimajo pravih orodij – dostopa do ljudi, podatkov, ne morejo potovati – in zato zapravijo veliko časa. Tretja stvar pa je čut za univerzalnost zgodbe. To pomeni, da tudi če zgodba pripoveduje o nekom, ki ga ne poznaš, se lahko poistovetiš z njim.
Veste, moja starša prihajata iz majhne vasi in takrat se ni odprto govorilo o homoseksualcih. Njuna hči pa gre in napiše zgodbo o dveh homoseksualcih, ki umirata za aidsom. Ups. Šele ko sem dobila Pulitzerjevo nagrado, mi je mama rekla, da bi rada prebrala mojo zgodbo. Ko je končala, mi je povedala, da še vedno ne odobrava teh ljudi in njihovega načina življenja, ampak da je odnos obeh mož neverjetno podoben njenem odnosu z možem. Prepoznala je univerzalno zgodbo o zavezanosti dveh partnerjev v razmerju.
Raziskovalnemu duhu Noči raziskovalcev se s projektom Humanistika, to si ti! pridružuje Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani skupaj s še štirinajstimi članicami ljubljanske univerze. Program bo temu primerno izredno pester in tudi interdisciplinaren. Segal bo od bioinformatike do umetnostne forenzike, od prebiranja srednjeveških rokopisov do matematičnih pobegov iz predavalnice. Lotili se boste lahko najrazličnejših eksperimentov in poklepetali z znanstveniki.
Spletno oko, Center za varnejši internet Slovenije in Uprava kriminalistične policije Generalne policijske sta pripravila že osmi posvet o zlorabi otrok na internetu, tokrat s podnaslovom Iz teorije v Prakso. Posvet je namenjen v prvi vrsti organom pregona, predstavnikom tožilstev in sodišč, ponudnikom internetnih storitev, pripravljavcem zakonodaje, zaposlenim v šolstvu in centrih za socialno delo ter nevladnim organizacijam, ki se ukvarjajo s to problematiko.
Osem let je minilo od katastrofalnih poplav, ki so prizadele osrednjo Slovenijo, še posebej Ljubljano. Takrat smo jim rekli stoletne poplave, tudi zato, ker nanje nismo bili pripravljeni. Kako pa je danes. Spet je tu jesen, za nami je že prvo močnejše deževje. Bomo spet presenečeni, če bomo po osmih letih spet doživeli stoletne poplave? Ali pa smo tokrat nanje bolje pripravljeni.
Delavnice, projekcije, vodstva po muzejih, galerijah, knjižnicah in drugih institucijah pa okrogle mize, odprta vrata raziskovalnih ustanov in znanstveni festivali na glavnih trgih štirih mest – vse to bo 28. septembra ponudila Evropska noč raziskovalcev. Včeraj smo na Prvem že povedali, kako bo videti raziskovanje v galeriji, danes pa se z Darjo Pograjc sprehajamo po Tehniškem muzeju Slovenije v Bistri. Razlaga direktorica muzeja Natalija Polenec.
Letos mineva 150 let od začetka organiziranega odvetništva na Slovenskem. Odvetniki so bili pogosto gonilo demokratičnih sprememb, kljub temu da so bili vedno trn v peti vsakokratni vladajoči oblasti, pravi predsednik odvetniške zbornice Roman Završek. Danes so odvetniki ustavna kategorija, pa jih oblast ne jemlje vedno resno. Pogosto so med prvimi, ki opozarjajo na zakonodajne spodrsljaje. Včasih pa spodrsne tudi kateremu od odvetnikov, ko komentira aktualno družbeno dogajanje.Ob tej priložnosti je izšla obsežna monografija na 352 straneh, ki so jo predstavili danes. V njej je predstavljen razvoj odvetništva na Slovenskem, predstavljenih je 10 najbolj slavnih slovenskih odvetnikov ter portreti 28-tih pomembnejših odvetnikov. Z urednikom monografije, odvetnikom Andrejem Razdrihom, se je pogovarjala Jolanda Lebar.
Dokument povzema osnovno idejo in vizijo pravične trgovine, s katero je še vedno povezanih mnogo zmot.
Danes se v Ljubljani pod organizacijo Nacionalnega inštituta za javno zdravje odvija prvo nacionalno skupno srečanje izvajalcev SOPA, projekta, ki se glasi: Skupaj za odgovoren odnos do pitja alkohola. Srečanja se udeležuje preko 400 strokovnjakov iz zdravstvenega in socialnega sektorja, kot tudi predstavniki nevladnih organizacij, zavoda za zaposlovanje, občin in policije, ki prihajajo iz različnih lokalnih okolij po Sloveniji. Marko Rozman
V petek se bodo v okviru Evropske noči raziskovalcev po vsej Sloveniji zvrstili številni dogodki. Raziskovalcev ne najdemo le v laboratorijih, temveč tudi marsikje drugje. Kakšno raziskovanje poteka v galerijah? O tem se je Urška Henigman pogovarjala z direktorico Pilonove galerije Ajdovšščina Tino Ponebšek.
Sogovornik Mojce Delač je bil Valter Suban, kapitan dolge plovbe, magister prometnih ved (UL FPP), bivši pomorščak, vendar še vedno vsakodnevno aktiven v pomorstvu. Svoja znanja glede zaščite je pridobival s praktičnimi izkušnjami na ladji, teoretično pa se je izpopolnjeval na Svetovni pomorski univerzi (WMU -World Maritime Organisation) v kraju Malmo na Švedskem, ki je bila ustanovljena prav z namenom izobraževanja pomorskih kadrov na višjem nivoju.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Pogovor s kordinatorico projekta Noč ima svojo moč, ki bo v okviru Evropske noči raziskovalcev postregla s 170 dogodki v 21 krajih Slovenije.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Kakšen je pomen in kakšen namen mestnih središč? Kaj bi moralo biti v njih, kakšna ponudba - za turiste ali za domačine? Kaj ne bi smelo manjkati – trgovine, restavracije, kulturne ustanove, tržnica, nočni lokali …? So mestna jedra namenjena prebivalcem ali turistom, kako ustaviti odseljevanje prebivalcev in oddajanje nepremičnin zgolj v turistične namene? Bi moral biti strogi center mesta povsod peš cona, bi ga morali urediti, kako se s tem spoprijemajo mestne oblasti, kakšne načrte imajo? Kako se s temi vprašanji soočajo v Ljubljani, Mariboru, Zagrebu, Rimu in Bruslju?
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Danes je Šmentov dan, kakor so dan, ko se obeležuje 25. obletnico društva Šent, poimenovali v združenju za duševno zdravje. Namen društva je varovanje človekovih pravic in dostojanstva oseb s težavami v duševnem zdravju, doseči višjo stopnjo njihove vključitve v družbo in povečati njihovo zaposljivost. Zelenico Plavalnega kluba Ilirija v Ljubljani, kjer ravnokar praznovanje je obiskal Marko Rozman.
Po treh letih od sprejetja uredbe o enotnem trgu telekomunikacij prvi zero rating paket pri nas. Urška Henigman se je o internetni nevtralnosti pogovarjala z direktorjem Inštituta Digitas Dušanom Cafom.
Danes so na Zvezi društev gluhih in naglušnih Slovenije pripravili »Dan odprtih vrat hiše znakovnega jezika«. Obiskovalcem so bile na voljo številne dejavnosti - od igralnice znakovnega jezika za najmlajše do ogleda spletne televizije, vrata je odprl svetovalni center, v katerem je bilo možno preizkusiti tehnične pripomočke za gluhe in naglušne osebe, osebe s polževim vsadkom in gluhoslepe, pripravili so različna predavanja, predstavili pa so tudi projekt »Priročna videoslovnica slovenskega znakovnega jezika«. Ker država še vedno ni prepoznala, da imajo tudi gluhi svoj znakovni jezik, bo Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije 14. novembra 2018 - na dan slovenskega znakovnega jezika vložila predlog za spremembo ustave. Prispevek Petre Medved.
September je mesec demence, ki je med največjimi zdravstvenimi, socialnimi in finančnimi izzivi sodobne družbe. V svetu vsake tri sekunde zboli en človek. V Sloveniji je po podatkih, ki so na voljo, 33 tisoč ljudi z demenco, v Evropi deset milijonov, na svetu 47 milijonov. Še bolj skrb vzbujajoče so strokovne ocene, da je od teh diagnosticiran le vsak četrti bolnik. Prav zato je zgodnje prepoznavanje izjemno pomembno.
Južnokorejski predsednik Mun Dže In in severnokorejski vodja Kim Džong Un sta se zavezala k jedrski razorožitvi Korejskega polotoka, železniški povezavi in združitvi v vojni ločenih družin. Ali bo Korejski polotok res postal dežela miru? O tem smo se pogovarjali z našim dopisnikom Urošem Lipuščkom.
Neveljaven email naslov