Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa. Pred mikrofon jo je povabila Darja Pograjc.
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa.
V uredništvu ste iskali primerno osebo za zgodbo o aidsu kar leto dni, potem pa se je šele začelo pravo delo. Je danes sploh mogoče toliko časa nameniti eni novinarski zgodbi?
Verjetno me to sprašujete ob upoštevanju hitrosti interneta, družbenih omrežij ipd. Pomembno je, da se zavedate, da to ni bilo edino, kar smo počeli takrat. Skupaj s fotografinjo sva to zgodbo raziskovali ob preostalih dnevnih zgodbah. Tudi danes je to mogoče. Mislim, da lahko kot novinar opraviš svoje sprotno delo, hkrati pa si prihraniš nekaj časa za to, da poglobljeno pripravljaš neko dodatno zgodbo. Vsak teden malo. Možno je, ampak od novinarja to zahteva veliko truda.
Kako pa je na vaše poročanje vplivalo dejstvo, da je bila Hansonova zgodba že znana, ko ste se odločili, da jo boste pokrili? Novinarji si danes prizadevamo, da bi čim večkrat poročali ekskluzivno.
Ja, zaradi tega smo bili na začetku v skrbeh. Ko smo se prvič srečali, sem celo pomislila, da ne bo pravi za našo zgodbo, ker so o njem že pisali. Vendar pa, dlje časa smo preživeli z njim, bolj smo bili prepričani, da je njegova zgodba globlja in da je ni še nihče dobro raziskal. Takrat smo se odločili, da je zgodba vredna raziskovanja. Pravzaprav je to, da se je občasno pojavil na televiziji, postalo prednost. To je pomenilo, da so se ljudje zanimali zanj, še preden smo objavili svojo zgodbo.
Ali so napotki za pisanje dobre novinarske zgodbe danes drugačni, kot so bili pred 28 leti?
Danes moraš biti pri pisanju novinarske zgodbe še boljši, saj ima javnost na voljo ogromno informacij, ki jih spremlja. Zato mora tvoja zgodba še toliko bolj izstopati in zadržati pozornost bralca. Drugačen je tip novinarstva, ki se ukvarja s spremljanjem družbenih omrežij ter hitrim podajanjem in preverjanjem novih informacij. To se je spremenilo. Kar zadeva elemente dobrega obrtniškega pisanja, pa se verjetno v zadnjih 10.000 letih ni nič spremenilo.
Vaš nasvet novinarju, ki ne ve, kaj naj vpraša, je, naj si predstavlja, da gre s sogovornikom na pivo.
Tako za trenutek pozabim, da sem novinarka, in si predstavljam, da sem običajna oseba – človek, za katerega pišem. Po navadi lahko znanca ali prijatelja, s katerim sediš ob pijači, vprašaš kar koli in potešiš svojo radovednost. Ideja s pivom je, da te to malce sprosti in da nisi tako zelo uraden. Ta misel mi pomaga, saj se približam razmišljanju svojega bralca in ne razmišljam strogo novinarsko.
Novinarji pogosto poročamo o neki problematiki, pozneje pa ji ne sledimo več. Kako pomemben je pri zgodbi epilog?
Mislim, da je to ena izmed največjih težav in šibkosti novinarstva. Vržemo se v zgodbo, jo dobimo in potem odidemo k drugi. V vseh letih svoje poklicne poti se ukvarjam s tem vprašanjem, a ga ne znam rešiti. Včasih imamo priložnost, da se vrnemo in izvemo, kaj se je zgodilo čez nekaj tednov ali celo let. Ampak to je odvisno od posameznega novinarja.
Slišala sem dober izraz: fotograf, ki je 11. septembra v New Yorku opravljal svoje delo, je bil med dogajanjem na Manhattnu hudo poškodovan. Pripovedoval je o svoji izkušnji tistega dne in o tem, kako je vplivala na njegov poklic. Govoril pa je tudi o tem, kako se je vrnil na delo, in to je poimenoval “drugo in tretje dejanje”. Večina novinarskih zgodb pa je “prvo dejanje”.
“Mediji so bralce izgubili v trenutku, ko so se nehali spraševati, kaj je pomembno, in se namesto tega vprašali, kaj je najbolj brano,” je misel stanovskega kolega. Kako jo komentirate?
Vse življenje so me kritizirali – kot tudi veliko drugih novinarjev –, da pišemo samo zato, da prodajamo časopise. Ne vem, ali je kar koli, kar sem napisala, prodalo časopis.
Sprašujem zaradi odzivov bralcev na vašo nagrajeno zgodbo …
Ja, doma imam veliko škatlo sovražne pošte. Ko sem dokončala reportažo, mi je urednica povedala, da so zaradi nje izgubili bralce. Ne vem natančno, koliko, verjetno več sto, morda več tisoč. Veliko ljudi je zaradi jeze odpovedalo naročnino. Vprašala sem jo, zakaj mi tega ni povedala prej, in odgovorila mi je: “Nisem želela, da čutiš pritisk javnosti. Tvoja naloga je bila narediti čim boljšo reportažo, moja skrb pa je naklada.”
Kako med vsemi zgodbami izbrati tisto, ki jo je vredno povedati?
Treba je izbrati zgodbo, ki je trenutno relevantna. Lahko napišem zgodbo, ki je zelo zanimiva in pomembna, vendar če ne ujamem pravega časovnega okna, v katerem javnost verjame, da je pomembna, bo ostala neopažena. Opažam tudi, da se veliko novinarjev podaja na lov za zgodbo, za katero pa nimajo pravih orodij – dostopa do ljudi, podatkov, ne morejo potovati – in zato zapravijo veliko časa. Tretja stvar pa je čut za univerzalnost zgodbe. To pomeni, da tudi če zgodba pripoveduje o nekom, ki ga ne poznaš, se lahko poistovetiš z njim.
Veste, moja starša prihajata iz majhne vasi in takrat se ni odprto govorilo o homoseksualcih. Njuna hči pa gre in napiše zgodbo o dveh homoseksualcih, ki umirata za aidsom. Ups. Šele ko sem dobila Pulitzerjevo nagrado, mi je mama rekla, da bi rada prebrala mojo zgodbo. Ko je končala, mi je povedala, da še vedno ne odobrava teh ljudi in njihovega načina življenja, ampak da je odnos obeh mož neverjetno podoben njenem odnosu z možem. Prepoznala je univerzalno zgodbo o zavezanosti dveh partnerjev v razmerju.
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa. Pred mikrofon jo je povabila Darja Pograjc.
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa.
V uredništvu ste iskali primerno osebo za zgodbo o aidsu kar leto dni, potem pa se je šele začelo pravo delo. Je danes sploh mogoče toliko časa nameniti eni novinarski zgodbi?
Verjetno me to sprašujete ob upoštevanju hitrosti interneta, družbenih omrežij ipd. Pomembno je, da se zavedate, da to ni bilo edino, kar smo počeli takrat. Skupaj s fotografinjo sva to zgodbo raziskovali ob preostalih dnevnih zgodbah. Tudi danes je to mogoče. Mislim, da lahko kot novinar opraviš svoje sprotno delo, hkrati pa si prihraniš nekaj časa za to, da poglobljeno pripravljaš neko dodatno zgodbo. Vsak teden malo. Možno je, ampak od novinarja to zahteva veliko truda.
Kako pa je na vaše poročanje vplivalo dejstvo, da je bila Hansonova zgodba že znana, ko ste se odločili, da jo boste pokrili? Novinarji si danes prizadevamo, da bi čim večkrat poročali ekskluzivno.
Ja, zaradi tega smo bili na začetku v skrbeh. Ko smo se prvič srečali, sem celo pomislila, da ne bo pravi za našo zgodbo, ker so o njem že pisali. Vendar pa, dlje časa smo preživeli z njim, bolj smo bili prepričani, da je njegova zgodba globlja in da je ni še nihče dobro raziskal. Takrat smo se odločili, da je zgodba vredna raziskovanja. Pravzaprav je to, da se je občasno pojavil na televiziji, postalo prednost. To je pomenilo, da so se ljudje zanimali zanj, še preden smo objavili svojo zgodbo.
Ali so napotki za pisanje dobre novinarske zgodbe danes drugačni, kot so bili pred 28 leti?
Danes moraš biti pri pisanju novinarske zgodbe še boljši, saj ima javnost na voljo ogromno informacij, ki jih spremlja. Zato mora tvoja zgodba še toliko bolj izstopati in zadržati pozornost bralca. Drugačen je tip novinarstva, ki se ukvarja s spremljanjem družbenih omrežij ter hitrim podajanjem in preverjanjem novih informacij. To se je spremenilo. Kar zadeva elemente dobrega obrtniškega pisanja, pa se verjetno v zadnjih 10.000 letih ni nič spremenilo.
Vaš nasvet novinarju, ki ne ve, kaj naj vpraša, je, naj si predstavlja, da gre s sogovornikom na pivo.
Tako za trenutek pozabim, da sem novinarka, in si predstavljam, da sem običajna oseba – človek, za katerega pišem. Po navadi lahko znanca ali prijatelja, s katerim sediš ob pijači, vprašaš kar koli in potešiš svojo radovednost. Ideja s pivom je, da te to malce sprosti in da nisi tako zelo uraden. Ta misel mi pomaga, saj se približam razmišljanju svojega bralca in ne razmišljam strogo novinarsko.
Novinarji pogosto poročamo o neki problematiki, pozneje pa ji ne sledimo več. Kako pomemben je pri zgodbi epilog?
Mislim, da je to ena izmed največjih težav in šibkosti novinarstva. Vržemo se v zgodbo, jo dobimo in potem odidemo k drugi. V vseh letih svoje poklicne poti se ukvarjam s tem vprašanjem, a ga ne znam rešiti. Včasih imamo priložnost, da se vrnemo in izvemo, kaj se je zgodilo čez nekaj tednov ali celo let. Ampak to je odvisno od posameznega novinarja.
Slišala sem dober izraz: fotograf, ki je 11. septembra v New Yorku opravljal svoje delo, je bil med dogajanjem na Manhattnu hudo poškodovan. Pripovedoval je o svoji izkušnji tistega dne in o tem, kako je vplivala na njegov poklic. Govoril pa je tudi o tem, kako se je vrnil na delo, in to je poimenoval “drugo in tretje dejanje”. Večina novinarskih zgodb pa je “prvo dejanje”.
“Mediji so bralce izgubili v trenutku, ko so se nehali spraševati, kaj je pomembno, in se namesto tega vprašali, kaj je najbolj brano,” je misel stanovskega kolega. Kako jo komentirate?
Vse življenje so me kritizirali – kot tudi veliko drugih novinarjev –, da pišemo samo zato, da prodajamo časopise. Ne vem, ali je kar koli, kar sem napisala, prodalo časopis.
Sprašujem zaradi odzivov bralcev na vašo nagrajeno zgodbo …
Ja, doma imam veliko škatlo sovražne pošte. Ko sem dokončala reportažo, mi je urednica povedala, da so zaradi nje izgubili bralce. Ne vem natančno, koliko, verjetno več sto, morda več tisoč. Veliko ljudi je zaradi jeze odpovedalo naročnino. Vprašala sem jo, zakaj mi tega ni povedala prej, in odgovorila mi je: “Nisem želela, da čutiš pritisk javnosti. Tvoja naloga je bila narediti čim boljšo reportažo, moja skrb pa je naklada.”
Kako med vsemi zgodbami izbrati tisto, ki jo je vredno povedati?
Treba je izbrati zgodbo, ki je trenutno relevantna. Lahko napišem zgodbo, ki je zelo zanimiva in pomembna, vendar če ne ujamem pravega časovnega okna, v katerem javnost verjame, da je pomembna, bo ostala neopažena. Opažam tudi, da se veliko novinarjev podaja na lov za zgodbo, za katero pa nimajo pravih orodij – dostopa do ljudi, podatkov, ne morejo potovati – in zato zapravijo veliko časa. Tretja stvar pa je čut za univerzalnost zgodbe. To pomeni, da tudi če zgodba pripoveduje o nekom, ki ga ne poznaš, se lahko poistovetiš z njim.
Veste, moja starša prihajata iz majhne vasi in takrat se ni odprto govorilo o homoseksualcih. Njuna hči pa gre in napiše zgodbo o dveh homoseksualcih, ki umirata za aidsom. Ups. Šele ko sem dobila Pulitzerjevo nagrado, mi je mama rekla, da bi rada prebrala mojo zgodbo. Ko je končala, mi je povedala, da še vedno ne odobrava teh ljudi in njihovega načina življenja, ampak da je odnos obeh mož neverjetno podoben njenem odnosu z možem. Prepoznala je univerzalno zgodbo o zavezanosti dveh partnerjev v razmerju.
Sprememba bo pomenila konec uporabe fizičnih artefaktov, tako da bodo prvič vse osnovne enote opredeljene z naravnimi konstantami in ne s fizičnimi predmeti. Redefinicija bo danes doletela še amper, kelvin in mol. Enotne definicije enot zagotavljajo, da so vsakodnevni koncepti merjenja dosledno primerljivi po celem svetu. Tako kot so za hišo pomembni trdni temelji, so za napredek tehnologije in znanosti potrebne zanesljive definicije SI enot. Več o tem sta nam v studiu Prvega pojasnila magi. Dominika Rozoničnik in dr. Rado Lapuh.
Stomatologi se v svojih ordinacijah srečujejo z otroki, ki jim morajo izpuliti tudi do 20 zob in trpijo neznosne bolečine. Na seji odbora za zobozdravstvo Zdravniške zbornice so opozorili, da je treba osvežiti preventivne programe. Pa ne le zaradi otrok, ki uživajo vse več sladkorja, ampak tudi zaradi starajočega prebivalstva.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Delnice Nove Ljubljanske banke so prvi trgovalni dan na Ljubljanski in Londonski borzi doživele topel sprejem. V Ljubljani so se ob nekaj več kot dveh milijonih prometa podražile za 10 %, medtem ko v Londonu ob 4x večjem prometu za 12%. Tako v NLB, kot na SDH, pa tudi na Ljubljanski borzi so nad skoraj povsem končano privatizacijo nove Ljubljanske banke olajšani in zadovoljni.
Za evropske filmske nagrade LUX so se potegovali trije filmi, in sicer Druga stran vsega srbske režiserke Mile Turajlić, Stiks avstrijskega režiserja Wolfganga Fischerja in Bojevnica v režiji Islandsa Benedikta Erlingssona. Dobitnika nagrade, s katero Evropski parlament spodbuja kulturno raznolikost in povezovanje med evropskimi državami, so razglasili danes v Strasbourgu - to je film Bojevnica. Iz Strasbourga se javlja Marko Rozman.
14. novembra zaznamujemo svetovni dan sladkorne bolezni. Tista tipa 1 je še vedno najpogostejša sladkorna bolezen otrok in mladostnikov, čeprav se lahko pojavi v katerem koli življenjskem obdobju. Je pa seveda pričakovano, da mlajši ko je otrok, bolj je odvisen od družine. Takšna bolezen je kronična in zahteva dosmrtno zdravljenje vedno in povsod, tudi v vzgojno-izobraževalnih zavodih. Takšni otroci so sicer opredeljeni kot dolgotrajno bolni otroci in zato upravičeni do začasnega spremljevalca, ki ga spremlja v šolskem okolju. A očitno papir prenese vse, praksa je pogosto drugačna. Več Tina Lamovšek.
Celoten pogovor z Evanom Grmom, programskim koordinatorjem Zavoda Transakcija, o neurejenem pravnem stanju oz. postopku priznanja spola pri transspolnih osebah.
Shod je javen poziv odgovornim institucijam k ureditvi človekovih pravic transspolne skupnosti.
Kalifornija se bori z obsežnimi požari na severu in na jugu. Evakuiranih je bilo na tisoče ljudi, do ponedeljka zvečer so poročali o 42 smrtnih žrtvah zaradi požara Camp na severu Kalifornije, vsaj dve smrtni žrtvi pa je terjal tudi požar Woolsey na jugu države. Na sever in na jug zvezne države, v kateri so sicer vajeni požarov, je Mojca Delač poklicala dve Slovenki, ki tam živita. Irena Mozetič v Santa Monici živi že 18 let, tam je finančna direktorica v podjetju, ki se ukvarja z restavracijami po celi Ameriki, dr. Marinka Žitnik pa je postdoktorska raziskovalka na področju računalništva na Univerzi Stanford (San Francisco).
13. novembra leta 2002 se je ob severozahodni obali Španije potopil tanker Prestige in morje ter obalo je onesnažilo več kot 63.000 ton surove nafte. Eni največjih ekoloških katastrof v evropski zgodovini in prostovoljski akciji, ki je sledila, smo ob obletnici namenili Torkov kviz na Prvem.
Na Ekonomski fakulteti v Ljubljani je potekala predstavitev raziskave Enakost spolov na slovenskem političnem parketu, ki je pod okriljem Inštituta za proučevanje enakosti spolov nastala ob spremljanju nedavnih parlamentarnih volitev. Več o tem v kolikšni meri in kako so vidike neenakosti spolov kot so nasilje nad ženskami, nedotakljivost že pridobljenih ustavnih pravic, plačna vrzel in položaj žensk na najvišjih pozicijah, naslavljale slovenske politične stranke, v prispevku Martina Černe. Foto: pixabay
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Samo v lanskem letu je bilo odkritih in preiskovanih 2690 primerov prevar, v katero so bila vpletena podjetja v 125 državah sveta. V Sloveniji so bili odkriti štirje primeri. Z globalizacijo se stopnja prevar ni upočasnila ali zmanjšala, ravno nasprotno, z vse večjim številom akterjev na trgu in tehnološkim napredkom se je tveganje za nastanek prevar povečalo. V katerih državah in v katerih dejavnostih je tveganje za korupcijo najvišje ter kako preprečevati prevare, prisluhnite v prispevku Simeone Rogelj.
Nova Ljubljanska banka je prodana. Slovenski državni holding je prodal 59,1 odstotka banke po najnižji ceni znotraj razpona, 51,5 evra za delnico. Država bo tako iztržila 609 milijonov evrov. Kaj pomeni dosežena cena in zakaj nismo prodali vseh 75 odstotkov banke, kolikor je bilo naprodaj? Država je prodajala 75 odstotkov minus eno delnico, a je odprodala zgolj dobrih 59 odstotkov. Najverjetneje gre razlog iskati v ceni. Povpraševanje po delnicah je bilo namreč na dnu postavljenega razpona, ki se je sicer raztezal do 66 evrov. Glede na doseženo ceno v prvi javni ponudbi delnic bo tržna vrednost NLB ob začetku kotiranja na ljubljanski in londonski borzi dosegla 1,03 milijarde evrov. Kot smo napovedali, bodo delnice NLB na obeh borzah začele kotirati prihodnjo sredo. Do takrat pa imajo vlagatelji čas za vplačilo svojih lastniških deležev.
Tako lep, sončen in miren dan kot je današnji težko pred oči privabi predstave o ujmi, ki je pred tednom dni zajela sotesko med Tržičem in Jelendolom. Sledovi ujme in tudi odpravljanja njenih posledic so vidni že v Tržiču, na poti do Jelendola je odsekov z udrto cesto ter nanosi kamenja in skal vse več. Tudi gradbenih strojev, ki od takrat utrjujejo strugo in vozišče. Z vozilom je mogoče priti do Velikega predora v Dolžanovi soteski, pot čez največji cestni udor še ni prevozna in jo je zdaj po dnevih sanacije mogoče prečkati peš. Tudi zato so danes otroci že lahko prečili območje in se na drugo stran odpravili v šolo. Reportaža Petra Močnika.
Marakeška politična deklaracija in globalni sporazum Združenih narodov o varnih, urejenih, regularnih migracijah nista pravno-formalo zavezujoča dokumenta. Pogovor z izr. prof. dr. Petro Roter s Katedre za mednarodne odnose Fakultete za družbene vede v Ljubljani je je pripravila Cirila Štuber.
Marakeška politična deklaracija in globalni sporazum Združenih narodov o varnih, urejenih, regularnih migracijah nista pravno-formalo zavezujoča dokumenta. Pogovor z izr. prof. dr. Petro Roter s Katedre za mednarodne odnose Fakultete za družbene vede v Ljubljani je je pripravila Cirila Štuber.
O tem, kaj lahko pričakujemo od prenovljene direktive EU o kakovosti pitne vode, v pogovoru z biologom dr. Gorazdom Urbaničem z Inštituta za vode.
Napovedi so se uresničile: demokrati so na vmesnih kongresnih volitvah po osmih letih znova prevzeli večino v predstavniškem domu oziroma spodnjem domu kongresa, v senatu pa bodo imeli še naprej večino republikanci. Več Tomaž Gerden.
Neveljaven email naslov