Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa. Pred mikrofon jo je povabila Darja Pograjc.
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa.
V uredništvu ste iskali primerno osebo za zgodbo o aidsu kar leto dni, potem pa se je šele začelo pravo delo. Je danes sploh mogoče toliko časa nameniti eni novinarski zgodbi?
Verjetno me to sprašujete ob upoštevanju hitrosti interneta, družbenih omrežij ipd. Pomembno je, da se zavedate, da to ni bilo edino, kar smo počeli takrat. Skupaj s fotografinjo sva to zgodbo raziskovali ob preostalih dnevnih zgodbah. Tudi danes je to mogoče. Mislim, da lahko kot novinar opraviš svoje sprotno delo, hkrati pa si prihraniš nekaj časa za to, da poglobljeno pripravljaš neko dodatno zgodbo. Vsak teden malo. Možno je, ampak od novinarja to zahteva veliko truda.
Kako pa je na vaše poročanje vplivalo dejstvo, da je bila Hansonova zgodba že znana, ko ste se odločili, da jo boste pokrili? Novinarji si danes prizadevamo, da bi čim večkrat poročali ekskluzivno.
Ja, zaradi tega smo bili na začetku v skrbeh. Ko smo se prvič srečali, sem celo pomislila, da ne bo pravi za našo zgodbo, ker so o njem že pisali. Vendar pa, dlje časa smo preživeli z njim, bolj smo bili prepričani, da je njegova zgodba globlja in da je ni še nihče dobro raziskal. Takrat smo se odločili, da je zgodba vredna raziskovanja. Pravzaprav je to, da se je občasno pojavil na televiziji, postalo prednost. To je pomenilo, da so se ljudje zanimali zanj, še preden smo objavili svojo zgodbo.
Ali so napotki za pisanje dobre novinarske zgodbe danes drugačni, kot so bili pred 28 leti?
Danes moraš biti pri pisanju novinarske zgodbe še boljši, saj ima javnost na voljo ogromno informacij, ki jih spremlja. Zato mora tvoja zgodba še toliko bolj izstopati in zadržati pozornost bralca. Drugačen je tip novinarstva, ki se ukvarja s spremljanjem družbenih omrežij ter hitrim podajanjem in preverjanjem novih informacij. To se je spremenilo. Kar zadeva elemente dobrega obrtniškega pisanja, pa se verjetno v zadnjih 10.000 letih ni nič spremenilo.
Vaš nasvet novinarju, ki ne ve, kaj naj vpraša, je, naj si predstavlja, da gre s sogovornikom na pivo.
Tako za trenutek pozabim, da sem novinarka, in si predstavljam, da sem običajna oseba – človek, za katerega pišem. Po navadi lahko znanca ali prijatelja, s katerim sediš ob pijači, vprašaš kar koli in potešiš svojo radovednost. Ideja s pivom je, da te to malce sprosti in da nisi tako zelo uraden. Ta misel mi pomaga, saj se približam razmišljanju svojega bralca in ne razmišljam strogo novinarsko.
Novinarji pogosto poročamo o neki problematiki, pozneje pa ji ne sledimo več. Kako pomemben je pri zgodbi epilog?
Mislim, da je to ena izmed največjih težav in šibkosti novinarstva. Vržemo se v zgodbo, jo dobimo in potem odidemo k drugi. V vseh letih svoje poklicne poti se ukvarjam s tem vprašanjem, a ga ne znam rešiti. Včasih imamo priložnost, da se vrnemo in izvemo, kaj se je zgodilo čez nekaj tednov ali celo let. Ampak to je odvisno od posameznega novinarja.
Slišala sem dober izraz: fotograf, ki je 11. septembra v New Yorku opravljal svoje delo, je bil med dogajanjem na Manhattnu hudo poškodovan. Pripovedoval je o svoji izkušnji tistega dne in o tem, kako je vplivala na njegov poklic. Govoril pa je tudi o tem, kako se je vrnil na delo, in to je poimenoval “drugo in tretje dejanje”. Večina novinarskih zgodb pa je “prvo dejanje”.
“Mediji so bralce izgubili v trenutku, ko so se nehali spraševati, kaj je pomembno, in se namesto tega vprašali, kaj je najbolj brano,” je misel stanovskega kolega. Kako jo komentirate?
Vse življenje so me kritizirali – kot tudi veliko drugih novinarjev –, da pišemo samo zato, da prodajamo časopise. Ne vem, ali je kar koli, kar sem napisala, prodalo časopis.
Sprašujem zaradi odzivov bralcev na vašo nagrajeno zgodbo …
Ja, doma imam veliko škatlo sovražne pošte. Ko sem dokončala reportažo, mi je urednica povedala, da so zaradi nje izgubili bralce. Ne vem natančno, koliko, verjetno več sto, morda več tisoč. Veliko ljudi je zaradi jeze odpovedalo naročnino. Vprašala sem jo, zakaj mi tega ni povedala prej, in odgovorila mi je: “Nisem želela, da čutiš pritisk javnosti. Tvoja naloga je bila narediti čim boljšo reportažo, moja skrb pa je naklada.”
Kako med vsemi zgodbami izbrati tisto, ki jo je vredno povedati?
Treba je izbrati zgodbo, ki je trenutno relevantna. Lahko napišem zgodbo, ki je zelo zanimiva in pomembna, vendar če ne ujamem pravega časovnega okna, v katerem javnost verjame, da je pomembna, bo ostala neopažena. Opažam tudi, da se veliko novinarjev podaja na lov za zgodbo, za katero pa nimajo pravih orodij – dostopa do ljudi, podatkov, ne morejo potovati – in zato zapravijo veliko časa. Tretja stvar pa je čut za univerzalnost zgodbe. To pomeni, da tudi če zgodba pripoveduje o nekom, ki ga ne poznaš, se lahko poistovetiš z njim.
Veste, moja starša prihajata iz majhne vasi in takrat se ni odprto govorilo o homoseksualcih. Njuna hči pa gre in napiše zgodbo o dveh homoseksualcih, ki umirata za aidsom. Ups. Šele ko sem dobila Pulitzerjevo nagrado, mi je mama rekla, da bi rada prebrala mojo zgodbo. Ko je končala, mi je povedala, da še vedno ne odobrava teh ljudi in njihovega načina življenja, ampak da je odnos obeh mož neverjetno podoben njenem odnosu z možem. Prepoznala je univerzalno zgodbo o zavezanosti dveh partnerjev v razmerju.
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa. Pred mikrofon jo je povabila Darja Pograjc.
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa.
V uredništvu ste iskali primerno osebo za zgodbo o aidsu kar leto dni, potem pa se je šele začelo pravo delo. Je danes sploh mogoče toliko časa nameniti eni novinarski zgodbi?
Verjetno me to sprašujete ob upoštevanju hitrosti interneta, družbenih omrežij ipd. Pomembno je, da se zavedate, da to ni bilo edino, kar smo počeli takrat. Skupaj s fotografinjo sva to zgodbo raziskovali ob preostalih dnevnih zgodbah. Tudi danes je to mogoče. Mislim, da lahko kot novinar opraviš svoje sprotno delo, hkrati pa si prihraniš nekaj časa za to, da poglobljeno pripravljaš neko dodatno zgodbo. Vsak teden malo. Možno je, ampak od novinarja to zahteva veliko truda.
Kako pa je na vaše poročanje vplivalo dejstvo, da je bila Hansonova zgodba že znana, ko ste se odločili, da jo boste pokrili? Novinarji si danes prizadevamo, da bi čim večkrat poročali ekskluzivno.
Ja, zaradi tega smo bili na začetku v skrbeh. Ko smo se prvič srečali, sem celo pomislila, da ne bo pravi za našo zgodbo, ker so o njem že pisali. Vendar pa, dlje časa smo preživeli z njim, bolj smo bili prepričani, da je njegova zgodba globlja in da je ni še nihče dobro raziskal. Takrat smo se odločili, da je zgodba vredna raziskovanja. Pravzaprav je to, da se je občasno pojavil na televiziji, postalo prednost. To je pomenilo, da so se ljudje zanimali zanj, še preden smo objavili svojo zgodbo.
Ali so napotki za pisanje dobre novinarske zgodbe danes drugačni, kot so bili pred 28 leti?
Danes moraš biti pri pisanju novinarske zgodbe še boljši, saj ima javnost na voljo ogromno informacij, ki jih spremlja. Zato mora tvoja zgodba še toliko bolj izstopati in zadržati pozornost bralca. Drugačen je tip novinarstva, ki se ukvarja s spremljanjem družbenih omrežij ter hitrim podajanjem in preverjanjem novih informacij. To se je spremenilo. Kar zadeva elemente dobrega obrtniškega pisanja, pa se verjetno v zadnjih 10.000 letih ni nič spremenilo.
Vaš nasvet novinarju, ki ne ve, kaj naj vpraša, je, naj si predstavlja, da gre s sogovornikom na pivo.
Tako za trenutek pozabim, da sem novinarka, in si predstavljam, da sem običajna oseba – človek, za katerega pišem. Po navadi lahko znanca ali prijatelja, s katerim sediš ob pijači, vprašaš kar koli in potešiš svojo radovednost. Ideja s pivom je, da te to malce sprosti in da nisi tako zelo uraden. Ta misel mi pomaga, saj se približam razmišljanju svojega bralca in ne razmišljam strogo novinarsko.
Novinarji pogosto poročamo o neki problematiki, pozneje pa ji ne sledimo več. Kako pomemben je pri zgodbi epilog?
Mislim, da je to ena izmed največjih težav in šibkosti novinarstva. Vržemo se v zgodbo, jo dobimo in potem odidemo k drugi. V vseh letih svoje poklicne poti se ukvarjam s tem vprašanjem, a ga ne znam rešiti. Včasih imamo priložnost, da se vrnemo in izvemo, kaj se je zgodilo čez nekaj tednov ali celo let. Ampak to je odvisno od posameznega novinarja.
Slišala sem dober izraz: fotograf, ki je 11. septembra v New Yorku opravljal svoje delo, je bil med dogajanjem na Manhattnu hudo poškodovan. Pripovedoval je o svoji izkušnji tistega dne in o tem, kako je vplivala na njegov poklic. Govoril pa je tudi o tem, kako se je vrnil na delo, in to je poimenoval “drugo in tretje dejanje”. Večina novinarskih zgodb pa je “prvo dejanje”.
“Mediji so bralce izgubili v trenutku, ko so se nehali spraševati, kaj je pomembno, in se namesto tega vprašali, kaj je najbolj brano,” je misel stanovskega kolega. Kako jo komentirate?
Vse življenje so me kritizirali – kot tudi veliko drugih novinarjev –, da pišemo samo zato, da prodajamo časopise. Ne vem, ali je kar koli, kar sem napisala, prodalo časopis.
Sprašujem zaradi odzivov bralcev na vašo nagrajeno zgodbo …
Ja, doma imam veliko škatlo sovražne pošte. Ko sem dokončala reportažo, mi je urednica povedala, da so zaradi nje izgubili bralce. Ne vem natančno, koliko, verjetno več sto, morda več tisoč. Veliko ljudi je zaradi jeze odpovedalo naročnino. Vprašala sem jo, zakaj mi tega ni povedala prej, in odgovorila mi je: “Nisem želela, da čutiš pritisk javnosti. Tvoja naloga je bila narediti čim boljšo reportažo, moja skrb pa je naklada.”
Kako med vsemi zgodbami izbrati tisto, ki jo je vredno povedati?
Treba je izbrati zgodbo, ki je trenutno relevantna. Lahko napišem zgodbo, ki je zelo zanimiva in pomembna, vendar če ne ujamem pravega časovnega okna, v katerem javnost verjame, da je pomembna, bo ostala neopažena. Opažam tudi, da se veliko novinarjev podaja na lov za zgodbo, za katero pa nimajo pravih orodij – dostopa do ljudi, podatkov, ne morejo potovati – in zato zapravijo veliko časa. Tretja stvar pa je čut za univerzalnost zgodbe. To pomeni, da tudi če zgodba pripoveduje o nekom, ki ga ne poznaš, se lahko poistovetiš z njim.
Veste, moja starša prihajata iz majhne vasi in takrat se ni odprto govorilo o homoseksualcih. Njuna hči pa gre in napiše zgodbo o dveh homoseksualcih, ki umirata za aidsom. Ups. Šele ko sem dobila Pulitzerjevo nagrado, mi je mama rekla, da bi rada prebrala mojo zgodbo. Ko je končala, mi je povedala, da še vedno ne odobrava teh ljudi in njihovega načina življenja, ampak da je odnos obeh mož neverjetno podoben njenem odnosu z možem. Prepoznala je univerzalno zgodbo o zavezanosti dveh partnerjev v razmerju.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Pogajanja s sindikati javnega sektorja še niso zaključena, zato tudi niso znane vse finančne posledice dogovora vlade in stavkovnih odborov. Dejstvo pa je, da bodo morala biti sredstva za napovedana zvišanja plač zagotovljena v okviru obstoječih sistemov financiranja za povečane stroške dela. Po vzoru Združenja zdravstvenih zavodov so se zdaj oglasili tudi v Skupnosti socialnih zavodov Slovenije in pozvali odgovorne, da zagotovijo potrebna sredstva. Če se to ne bo zgodilo, bodo domovi za starejše primorani podražiti oskrbnine, ki pri nas glede na ostale evropske države že tako ali tako močno udarijo po žepu.
Ko se je šele začel risati dan, nas je, preden se je odpravila v ambulanto, na Prvem obiskala dr. Nina Fokter Dovnik. Pred kratkim je prejela posebno priznanje Evropskega združenja za internistično onkologijo (ESMO). Na specialističnem izpitu iz internistične onkologije, ki ga je opravljala lani v Madridu, je namreč dosegla največje možno število točk in bila najboljša med 360 kandidati iz vsega sveta. O izpitu, onkologiji, malih radovednostih, ki so prerasle v velike raziskave in delo, prehojenih poteh in željah za prihodnost se je pogovarjala z Mojco Delač.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Potem ko je Rusija v bližini polotoka Krim zavzela tri ukrajinske ladje, je ukrajinski predsednik Petro Porošenko podpisal odlok o razglasitvi vojnih razmer za dva meseca, ki pa ga mora odobriti še parlament. Kaj se je zgodilo? V bližini polotoka Krim je najprej ladja ruske obalne straže trčila v ukrajinski vlačilec, nato pa so ruski specialci streljali in zasegli tri ukrajinske ladje – vlačilec in še dve manjši vojaški ladji. Rusija je potrdila uporabo strelnega orožja. Po trditvah Moskve so bili poškodovani trije ukrajinski mornarji, po trditvah Kijeva pa je ranjenih šest ljudi. O tem smo se pogovarjali z nekdanjim dopisnikom iz Moskve in odgovornim urednikom Prvega dr. Andrejem Stoparjem.
Slovenija je dežela, kjer že desetletja prevladuje tako imenovana mokra kultura. Po porabi alkohola smo namreč visoko nad evropskim povprečjem, ki pa je že tako skoraj dvakrat višje kot svetovno. Letno popijemo 10,5 litra čistega alkohola na prebivalca starejšega od 15 let, pivske navade pa se že desetletja ne spreminjajo. Posebej zaskrbljujoče je, da narašča poraba alkohola med mladostniki in mladimi, še posebej med dekleti. Stroški zaradi škode, ki jo imamo zaradi tega že več kot dvakrat presegajo koristi, kot jih ima zaradi trošarine državni proračun, ugotavljajo danes na 10. nacionalni konferenci o alkoholni politiki. Tam je bila tudi Helena Lovinčič.
Umetna inteligenca in humanoidni roboti že uresničujejo nekatere znanstveno fantastične scenarije. V veliko primerih gre v resnici za trike v smislu »pokaži kaj znaš«, pravih razmišljujočih bitij še nismo ustvarili. Kje so meje umetne inteligence, kakšna naj bodo njene pravice in koliko svobodne volje naj ji dopustimo? To so vprašanja, ki si jih bo človeštvo najverjetneje moralo zastaviti. Odgovore na vprašanji, o čem bodo razmišljali humanoidni roboti in kako bodo živeli leta 2084, pa ponuja predstava Robot Nao, ki si jo še danes in jutri lahko brezplačno ogledate v Kinu Šiška. V njej nastopa robot Nao, predstavo pa bi moral odigrati osemkrat dnevno. Prvi dan se je zataknilo, saj Nao zaradi neznanih programskih hroščev ni deloval pravilno. Je bila vzrok trema ali protest? Na vrata so izobesili napis: »Zaradi osebnih razlogov danes ne delam«. Po stresnem prvem dnevu CoFestivala Nao zdaj nastopa, sicer v angleščini. Z avtorjem predstave in koreografom Dejanom Srhojem se je pogovarjala Urška Henigman.
25. november je dan, ki se je za vedno zapisal v slovensko letalsko zgodovino. Na ta dan pred 109 leti, samo 6 let za poletom bratov Wright, Edvard Rusjan prvič poleti z letalom lastne izdelave. Za naš radio je prvi Rusjanov polet opisal Srečko Gombač, avtor knjige o začetkih motornega letenja med Slovenci. O tistih najbolj pomembnih mejnikih v civilnem oz. komercialnem letalstvu smo govorili z Borutom Podgorškom, dipl. inž. strojništva (smer letalstvo), ki je tudi avtor slovenskega letalskega portala Sierra5.net. Svoje poklicne izkušnje pa sta z nami delila še Alen Debeljak, kapitana pri Adrii Airways, in Natalija Jezerčić, stevardesa pri Emiratih.
Kritičen pogled na ameriški "črni petek", ki ga z vsakim letom bolj posvojujejo tudi naši trgovci, je prispevala Živa Lopatič, vodja pravične trgovine Tri MUHE in soustanoviteljica Zadruge BUNA.
Prejšnji konec tedna je Ljubljano obiskal eden najbolj vidnih, vplivnih pa tudi razvpitih in kontroverznih javnih intelektualcev na svetu, kanadski psiholog Jordan B. Peterson, čigar knjiga 12 pravil za življenje, v kateri ponuja recepte za premagovanje kaosa sodobnega življenja, je postala globalna pa – odkar je za prevod poskrbela založba Družina – tudi slovenska prodajna uspešnica. Peterson je imel dobro obiskano predavanje na ljubljanskem Gospodarskem razstavišču, mi pa smo ga po predavanju povabili pred naš mikrofon. O 12 pravilih za življenje se je z Jordanom Petersonom pogovarjal Goran Dekleva, prvode pa je bral Matej Rus. foto: Wikipedia
Pritiski na novinarje in lastništvo medijev sta tudi osrednji temi letošnjega, sicer že sedmega festivala Naprej/Forward. Na razpravi "Medijska bera 2018” so predstavili štiri medijske projekte, ki so v tem letu odstopali od povprečja.
Slovenija letos praznuje 50. letnico organizirane psihoterapevtske dejavnosti in 50. letnico ustanovitve Sekcije za psihoterapijo pri Slovenskem zdravniškem društvu.
Slovenska televizija je letos praznovala 60. obletnico, svetovna televizija pa od začetka rednega oddajanja britanske BBC 24 let več. Na današnji svetovni dan televizije so pri organizaciji združenih narodov povedali, da lahko televizija zaradi svoje ključne vloge pri razvoju informacijske družbe pomaga pri distribuciji visoko kakovostnih vsebin tako v razvitih državah kot državah v razvoju. Medtem v razvitih državah opažamo, da gledanost televizijskih programov upada. O prihodnosti televizije smo govorili s prof. dr. Sandra Bašić Hrvatin.
Mediji so prizma, skozi katero si splošna javnost oblikuje stališča o nasilju v družini in o nasilju nad ženskami. Z ustreznim poročanjem splošni javnosti pošiljajo jasno sporočilo, da je nasilje nesprejemljivo, da so zanj odgovorni izključno tisti, ki ga povzročajo, in da je prav, da žrtve poiščejo pomoč za prekinitev nasilja. Nasilje prav tako ne sme biti predstavljeno zgolj kot težava posameznice oziroma posameznika, saj ga tako potisnemo v zasebno sfero in s tem zanikamo odgovornost družbe oziroma vseh, ki nasilje opazujejo in ne ukrepajo. Martina Černe.
Območje, kjer leži Slovenija, se je v zadnjih petih desetletjih že segrelo za 1,7 stopinje Celzija, kar je skoraj dvakrat več od svetovnega povprečja, nadaljnje segrevanje ozračja pa lahko pričakujemo tudi v tem stoletju – po pesimističnem scenariju celo za dodatnih 4 do 6 stopinj v vseh letnih časih in na vseh območjih. Tako kaže danes predstavljena ocena podnebnih sprememb Agencije za okolje. Povprečna temperatura poleti bo tako denimo narasla na okoli 25 stopinj – če upoštevamo tudi noči. Zelo vroča poletja, kot je bilo leta 2003, lahko postanejo nekaj običajnega – proti koncu stoletja bodo morda celo med hladnejšimi. Prav pesimistični scenarij je menda tisti, na katerega se nekaj evropskih držav že povsem resno pripravlja. Bistvene prilagoditve bodo tako potrebne v kmetijstvu, in to ne le zaradi suše in poplav. Poleg vročih poletij bo druga pomembna posledica segrevanja ozračja tudi podaljšanje rastne dobe rastlin. Več v prispevku Erne Strniša
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Slovenci na leto proizvedemo okoli 6.600 ton nevarnih odpadkov oziroma 3,2 kilograma na prebivalca. Sem sodijo vse tiste odpadne snovi, ki vsebujejo zadostno koncentracijo nevarnih snovi, da lahko povzročijo škodo okolju in zdravju, denimo čistila, pesticidi, ostanki lakov in barv, kozmetična sredstva, zdravila, baterije, pa tudi odpadne maščobe. Ob letošnjem evropskem tednu zmanjševanja odpadkov pristojni opozarjajo, da vse našteto ne sodi v domače zabojnike, temveč v zbirne centre, na zbirna mesta ali v premične zbiralnice.
Predsednik vlade Marjan Šarec meni, da je pomembno, da je prvi premier, ki je bil župan. O njegovem videnju lokalne samouprave, o doseženi povprečnini, ki ne more stopiti v veljavo, če vlada ne potrdi Zakona o izvrševanju proračuna, pa o koalicijskih temah, kot je odstop Madžarov od namere po sodelovanju v projektu drugi tir, ga je sinoči v Kamniku vprašala Maja Derčar.
Paket svežih ruskih novic z dopisnico Vlasto Jeseničnik.
Danes popoldne se bo v Ljubljani pričel evropski del Trilateralne komisije, na katerem bo osrednja tema ekonomska prihodnost Evrope v luči desetletnice propada globalnega finančnega podjetja Lehman Brother’s. Udeležilo se ga bo prek 200 politikov in gospodarstvenikov, zbrane pa bodo nagovorili predsednik evropskega dela Trilaterale Jean-Claude Trichet, predsednik vlade Marjan Šarec in slovenski član Trilaterale Franjo Bobinac. Trilateralna komisija je zasebna organizacija, ustanovljena julija 1973 na pobudo Davida Rockefellerja. Vključno z Zbigniewom Brzezinskijem in nekaterimi predstavniki je pobudnik sklical shod, ki je takorekoč prerasel v globalno organizacijo.
Neveljaven email naslov