Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa. Pred mikrofon jo je povabila Darja Pograjc.
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa.
V uredništvu ste iskali primerno osebo za zgodbo o aidsu kar leto dni, potem pa se je šele začelo pravo delo. Je danes sploh mogoče toliko časa nameniti eni novinarski zgodbi?
Verjetno me to sprašujete ob upoštevanju hitrosti interneta, družbenih omrežij ipd. Pomembno je, da se zavedate, da to ni bilo edino, kar smo počeli takrat. Skupaj s fotografinjo sva to zgodbo raziskovali ob preostalih dnevnih zgodbah. Tudi danes je to mogoče. Mislim, da lahko kot novinar opraviš svoje sprotno delo, hkrati pa si prihraniš nekaj časa za to, da poglobljeno pripravljaš neko dodatno zgodbo. Vsak teden malo. Možno je, ampak od novinarja to zahteva veliko truda.
Kako pa je na vaše poročanje vplivalo dejstvo, da je bila Hansonova zgodba že znana, ko ste se odločili, da jo boste pokrili? Novinarji si danes prizadevamo, da bi čim večkrat poročali ekskluzivno.
Ja, zaradi tega smo bili na začetku v skrbeh. Ko smo se prvič srečali, sem celo pomislila, da ne bo pravi za našo zgodbo, ker so o njem že pisali. Vendar pa, dlje časa smo preživeli z njim, bolj smo bili prepričani, da je njegova zgodba globlja in da je ni še nihče dobro raziskal. Takrat smo se odločili, da je zgodba vredna raziskovanja. Pravzaprav je to, da se je občasno pojavil na televiziji, postalo prednost. To je pomenilo, da so se ljudje zanimali zanj, še preden smo objavili svojo zgodbo.
Ali so napotki za pisanje dobre novinarske zgodbe danes drugačni, kot so bili pred 28 leti?
Danes moraš biti pri pisanju novinarske zgodbe še boljši, saj ima javnost na voljo ogromno informacij, ki jih spremlja. Zato mora tvoja zgodba še toliko bolj izstopati in zadržati pozornost bralca. Drugačen je tip novinarstva, ki se ukvarja s spremljanjem družbenih omrežij ter hitrim podajanjem in preverjanjem novih informacij. To se je spremenilo. Kar zadeva elemente dobrega obrtniškega pisanja, pa se verjetno v zadnjih 10.000 letih ni nič spremenilo.
Vaš nasvet novinarju, ki ne ve, kaj naj vpraša, je, naj si predstavlja, da gre s sogovornikom na pivo.
Tako za trenutek pozabim, da sem novinarka, in si predstavljam, da sem običajna oseba – človek, za katerega pišem. Po navadi lahko znanca ali prijatelja, s katerim sediš ob pijači, vprašaš kar koli in potešiš svojo radovednost. Ideja s pivom je, da te to malce sprosti in da nisi tako zelo uraden. Ta misel mi pomaga, saj se približam razmišljanju svojega bralca in ne razmišljam strogo novinarsko.
Novinarji pogosto poročamo o neki problematiki, pozneje pa ji ne sledimo več. Kako pomemben je pri zgodbi epilog?
Mislim, da je to ena izmed največjih težav in šibkosti novinarstva. Vržemo se v zgodbo, jo dobimo in potem odidemo k drugi. V vseh letih svoje poklicne poti se ukvarjam s tem vprašanjem, a ga ne znam rešiti. Včasih imamo priložnost, da se vrnemo in izvemo, kaj se je zgodilo čez nekaj tednov ali celo let. Ampak to je odvisno od posameznega novinarja.
Slišala sem dober izraz: fotograf, ki je 11. septembra v New Yorku opravljal svoje delo, je bil med dogajanjem na Manhattnu hudo poškodovan. Pripovedoval je o svoji izkušnji tistega dne in o tem, kako je vplivala na njegov poklic. Govoril pa je tudi o tem, kako se je vrnil na delo, in to je poimenoval “drugo in tretje dejanje”. Večina novinarskih zgodb pa je “prvo dejanje”.
“Mediji so bralce izgubili v trenutku, ko so se nehali spraševati, kaj je pomembno, in se namesto tega vprašali, kaj je najbolj brano,” je misel stanovskega kolega. Kako jo komentirate?
Vse življenje so me kritizirali – kot tudi veliko drugih novinarjev –, da pišemo samo zato, da prodajamo časopise. Ne vem, ali je kar koli, kar sem napisala, prodalo časopis.
Sprašujem zaradi odzivov bralcev na vašo nagrajeno zgodbo …
Ja, doma imam veliko škatlo sovražne pošte. Ko sem dokončala reportažo, mi je urednica povedala, da so zaradi nje izgubili bralce. Ne vem natančno, koliko, verjetno več sto, morda več tisoč. Veliko ljudi je zaradi jeze odpovedalo naročnino. Vprašala sem jo, zakaj mi tega ni povedala prej, in odgovorila mi je: “Nisem želela, da čutiš pritisk javnosti. Tvoja naloga je bila narediti čim boljšo reportažo, moja skrb pa je naklada.”
Kako med vsemi zgodbami izbrati tisto, ki jo je vredno povedati?
Treba je izbrati zgodbo, ki je trenutno relevantna. Lahko napišem zgodbo, ki je zelo zanimiva in pomembna, vendar če ne ujamem pravega časovnega okna, v katerem javnost verjame, da je pomembna, bo ostala neopažena. Opažam tudi, da se veliko novinarjev podaja na lov za zgodbo, za katero pa nimajo pravih orodij – dostopa do ljudi, podatkov, ne morejo potovati – in zato zapravijo veliko časa. Tretja stvar pa je čut za univerzalnost zgodbe. To pomeni, da tudi če zgodba pripoveduje o nekom, ki ga ne poznaš, se lahko poistovetiš z njim.
Veste, moja starša prihajata iz majhne vasi in takrat se ni odprto govorilo o homoseksualcih. Njuna hči pa gre in napiše zgodbo o dveh homoseksualcih, ki umirata za aidsom. Ups. Šele ko sem dobila Pulitzerjevo nagrado, mi je mama rekla, da bi rada prebrala mojo zgodbo. Ko je končala, mi je povedala, da še vedno ne odobrava teh ljudi in njihovega načina življenja, ampak da je odnos obeh mož neverjetno podoben njenem odnosu z možem. Prepoznala je univerzalno zgodbo o zavezanosti dveh partnerjev v razmerju.
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa. Pred mikrofon jo je povabila Darja Pograjc.
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa.
V uredništvu ste iskali primerno osebo za zgodbo o aidsu kar leto dni, potem pa se je šele začelo pravo delo. Je danes sploh mogoče toliko časa nameniti eni novinarski zgodbi?
Verjetno me to sprašujete ob upoštevanju hitrosti interneta, družbenih omrežij ipd. Pomembno je, da se zavedate, da to ni bilo edino, kar smo počeli takrat. Skupaj s fotografinjo sva to zgodbo raziskovali ob preostalih dnevnih zgodbah. Tudi danes je to mogoče. Mislim, da lahko kot novinar opraviš svoje sprotno delo, hkrati pa si prihraniš nekaj časa za to, da poglobljeno pripravljaš neko dodatno zgodbo. Vsak teden malo. Možno je, ampak od novinarja to zahteva veliko truda.
Kako pa je na vaše poročanje vplivalo dejstvo, da je bila Hansonova zgodba že znana, ko ste se odločili, da jo boste pokrili? Novinarji si danes prizadevamo, da bi čim večkrat poročali ekskluzivno.
Ja, zaradi tega smo bili na začetku v skrbeh. Ko smo se prvič srečali, sem celo pomislila, da ne bo pravi za našo zgodbo, ker so o njem že pisali. Vendar pa, dlje časa smo preživeli z njim, bolj smo bili prepričani, da je njegova zgodba globlja in da je ni še nihče dobro raziskal. Takrat smo se odločili, da je zgodba vredna raziskovanja. Pravzaprav je to, da se je občasno pojavil na televiziji, postalo prednost. To je pomenilo, da so se ljudje zanimali zanj, še preden smo objavili svojo zgodbo.
Ali so napotki za pisanje dobre novinarske zgodbe danes drugačni, kot so bili pred 28 leti?
Danes moraš biti pri pisanju novinarske zgodbe še boljši, saj ima javnost na voljo ogromno informacij, ki jih spremlja. Zato mora tvoja zgodba še toliko bolj izstopati in zadržati pozornost bralca. Drugačen je tip novinarstva, ki se ukvarja s spremljanjem družbenih omrežij ter hitrim podajanjem in preverjanjem novih informacij. To se je spremenilo. Kar zadeva elemente dobrega obrtniškega pisanja, pa se verjetno v zadnjih 10.000 letih ni nič spremenilo.
Vaš nasvet novinarju, ki ne ve, kaj naj vpraša, je, naj si predstavlja, da gre s sogovornikom na pivo.
Tako za trenutek pozabim, da sem novinarka, in si predstavljam, da sem običajna oseba – človek, za katerega pišem. Po navadi lahko znanca ali prijatelja, s katerim sediš ob pijači, vprašaš kar koli in potešiš svojo radovednost. Ideja s pivom je, da te to malce sprosti in da nisi tako zelo uraden. Ta misel mi pomaga, saj se približam razmišljanju svojega bralca in ne razmišljam strogo novinarsko.
Novinarji pogosto poročamo o neki problematiki, pozneje pa ji ne sledimo več. Kako pomemben je pri zgodbi epilog?
Mislim, da je to ena izmed največjih težav in šibkosti novinarstva. Vržemo se v zgodbo, jo dobimo in potem odidemo k drugi. V vseh letih svoje poklicne poti se ukvarjam s tem vprašanjem, a ga ne znam rešiti. Včasih imamo priložnost, da se vrnemo in izvemo, kaj se je zgodilo čez nekaj tednov ali celo let. Ampak to je odvisno od posameznega novinarja.
Slišala sem dober izraz: fotograf, ki je 11. septembra v New Yorku opravljal svoje delo, je bil med dogajanjem na Manhattnu hudo poškodovan. Pripovedoval je o svoji izkušnji tistega dne in o tem, kako je vplivala na njegov poklic. Govoril pa je tudi o tem, kako se je vrnil na delo, in to je poimenoval “drugo in tretje dejanje”. Večina novinarskih zgodb pa je “prvo dejanje”.
“Mediji so bralce izgubili v trenutku, ko so se nehali spraševati, kaj je pomembno, in se namesto tega vprašali, kaj je najbolj brano,” je misel stanovskega kolega. Kako jo komentirate?
Vse življenje so me kritizirali – kot tudi veliko drugih novinarjev –, da pišemo samo zato, da prodajamo časopise. Ne vem, ali je kar koli, kar sem napisala, prodalo časopis.
Sprašujem zaradi odzivov bralcev na vašo nagrajeno zgodbo …
Ja, doma imam veliko škatlo sovražne pošte. Ko sem dokončala reportažo, mi je urednica povedala, da so zaradi nje izgubili bralce. Ne vem natančno, koliko, verjetno več sto, morda več tisoč. Veliko ljudi je zaradi jeze odpovedalo naročnino. Vprašala sem jo, zakaj mi tega ni povedala prej, in odgovorila mi je: “Nisem želela, da čutiš pritisk javnosti. Tvoja naloga je bila narediti čim boljšo reportažo, moja skrb pa je naklada.”
Kako med vsemi zgodbami izbrati tisto, ki jo je vredno povedati?
Treba je izbrati zgodbo, ki je trenutno relevantna. Lahko napišem zgodbo, ki je zelo zanimiva in pomembna, vendar če ne ujamem pravega časovnega okna, v katerem javnost verjame, da je pomembna, bo ostala neopažena. Opažam tudi, da se veliko novinarjev podaja na lov za zgodbo, za katero pa nimajo pravih orodij – dostopa do ljudi, podatkov, ne morejo potovati – in zato zapravijo veliko časa. Tretja stvar pa je čut za univerzalnost zgodbe. To pomeni, da tudi če zgodba pripoveduje o nekom, ki ga ne poznaš, se lahko poistovetiš z njim.
Veste, moja starša prihajata iz majhne vasi in takrat se ni odprto govorilo o homoseksualcih. Njuna hči pa gre in napiše zgodbo o dveh homoseksualcih, ki umirata za aidsom. Ups. Šele ko sem dobila Pulitzerjevo nagrado, mi je mama rekla, da bi rada prebrala mojo zgodbo. Ko je končala, mi je povedala, da še vedno ne odobrava teh ljudi in njihovega načina življenja, ampak da je odnos obeh mož neverjetno podoben njenem odnosu z možem. Prepoznala je univerzalno zgodbo o zavezanosti dveh partnerjev v razmerju.
Trgovina rabljenih predmetov Stara roba, nova raba je po dvanajstih letih delovanja v petek zaprla svoja vrata. Prodajalna v središču Ljubljane je zaposlovala osebe z izkušnjo brezdomstva in posameznike iz drugih ranljivih skupin. Šlo je za socialni projekt, ki je spodbujal trajnost, a je najemnina postala prevelik strošek za nadaljevanje delovanja. Čeprav Mestna občina Ljubljana do sedaj ni pokazala interesa za reševanje trgovine, danes z občine prihajajo spodbudne novice.
Znani so rezultati meritev Triglavskega ledenika in ledenika pod Skuto, ki so pokazale, da sta se ledenika močno skrčila in stanjšala. Meritve so bile letos bolj obsežne, saj so poleg površine merili tudi debelino in prostornino ledenikov. Kaj se dogaja s slovenskima ledenikoma, sprašujemo Miho Pavška, vodjo raziskav ledenikov z Geografskega inštituta Antona Melika.
Na dan spomina na mrtve in katoliški praznik Vseh svetih govorimo o žalovanju za našimi ljubljenimi osebami. Jezuit pater dr. Ivan Platovnjak ugotavlja, da je žalovanje tabujska tema tudi za Katoliško cerkev. Zakaj? Kako pomembno je, da se poslovimo od umrlega človeka? Kako smemo žalovati? To so vprašanja, o katerih premišljuje pater Platovnjak. Med drugim vodi tudi trimesečni program za žalujoče v Ignacijevem domu duhovnosti v Ljubljani. Avtorica oddaje je Nataša Lang.
Pokopališča niso le posvečeni prostori, kjer se poklonimo svojcem, prijateljem. Pogosto razkrivajo usode posameznikov, naroda, privlačijo pa tudi zaradi umetniške, arhitekturne in zgodovinske dediščine ali slavnih ljudi, ki so tam pokopani. Spomnimo se pariškega pokopališča Pere Lachaise, kjer počivajo pevec Jim Morrison, šansonjerka Edith Piaff, skladatelj Frédéric Chopin in pisatelj Oscar Wilde, če omenimo le nekatere. Pokopališča so torej tudi svojevrstne turistične atrakcije. O pokopališkem oziroma temačnem turizmu se bomo pogovarjali z doktorico Barbaro Pavlakovič s Fakultete za turizem Univerze v Mariboru.
Danes se začenja mesec, ki ga imenujemo tudi movember - mesec ozaveščanja o zdravju moških. Društvo uroloških bolnikov Slovenije in drugi deležniki opozarjajo na pomanjkanje urologov in na predolge čakalne dobe. Prizadevajo si tudi za čimprejšnjo uvedbo presejalnega programa za zgodnje odkrivanje raka na prostati. Posledica pomanjkanja urologov je tudi prepozno diagnosticiranje in zdravljenje raka. V naši državi imamo enega urologa na 35 tisoč prebivalcev, evropsko povprečje pa je urolog na 20 tisoč prebivalcev. Na leto pri nas odkrijejo 1.600 primerov raka na prostati, več kot 400 bolnikov pa zaradi te bolezni umre.
Praznično oddajo namenjamo slovenskemu jeziku kot enemu temeljnih gradnikov naše nacionalne identitete skozi čas in še posebej v zdajšnjem globaliziranem času. O tem razmišljata katoliški duhovnik, pisatelj, publicist in raziskovalec, tudi doktor znanosti s področja slovenske književnosti, pater Karel Gržan in eden vodilnih slovenskih jezikoslovcev današnjega časa, profesor, raziskovalec, publicist in pesnik dr. Kozma Ahačič, predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša pri ZRC SAZU. Z njima se je pogovarjal Tone Petelinšek.
Kmalu bomo vstopili v mesec, ki ga v Turizmu Ljubljana označujejo kot najbolj kulinaričnega. Vrača se namreč festival November Gourmet Ljubljana, ki se začenja 2. novembra. Organizatorji želijo tako domačim kot tujim turistom prikazati različne gastronomske podobe naše prestolnice. Festival – že 6. po vrsti – se letos osredotoča na ženske v kulinariki, tudi zaradi največjega ženskega športnega dogodka v zgodovini Slovenije, tj. evropskega prvenstva v rokometu za ženske, ki bo istočasno kot festival. Več pa v prispevku Tine Lamovšek.
31. oktober je bil za svetovni dan varčevanja določen na prvem mednarodnem kongresu hranilnic v Milanu v Italiji leta 1924. Glavni cilj kongresa je bil spodbuditi prebivalstvo k varčevanju, zlasti v obliki vlog na računih v bankah in hranilnicah. Posameznik se skozi življenje srečuje s številnimi izzivi. Odvisen je od svojih dejanj pa tudi od stanja v družbi. Vse dobrine so se podražile, negotova je bližnja prihodnost. Kam torej z zasluženim denarjem? Ga plemenititi, pustiti na računu ali je potrebno biti v teh divjih časih še bolj varčen? Več o tem v pogovoru s strokovnjakinjo za osebne finance, Ano Vezovišek.
Štiri leta po predlogu Evropske komisije, po katerem bi v EU odpravili premikanje ure dvakrat na leto, članice pa bi se odločile, kateri čas želijo uveljaviti, smo tudi v Sloveniji znova prešli na zimski čas. Kot kaže, pa bomo uro premikali vsaj še naslednjih nekaj let, objava v uradnem listu EU kaže, da vsaj do leta 2026. Kako premikanje ure vpliva na naše zdravje in higieno spanja, se je Cirila Štuber pogovarjala z dr. Lejo Dolenc Grošelj, vodjo Centra za motnje spanja odraslih na Inštitutu za klinično nevrofiziologijo v UKC Ljubljana.
Po včerajšnjem napadu na Niko Kovač, direktorico Inštituta 8. marec, se vrstijo odzivi. Premier Robert Golob je napovedal vojno sovražnemu govoru, pravosodna ministrica Dominika Švarc Pipan pa pravi, da za nasilje niso odgovorni samo napadalci, ampak tudi tisti, ki širijo sovražni govor. Strokovnjaki dodajajo, da se napadi stopnjujejo, ko jih s sovražnim govorom legitimirajo javne osebnosti.
Veliko diplomatskih aktivnosti je danes povezanih z Ukrajino: v Berlinu se danes začenja konferenca o povojni obnovi Ukrajine. V Zagrebu poteka prvi parlamentarni vrh Krimske platforme, ustanovljene pred letom dni. Udeležence je že nagovorila tudi predsednica predstavniškega doma ameriškega kongresa Nancy Pelosi, pa seveda ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski prek spleta. Konference se udeležuje tudi slovenska delegacija, ki jo bo zastopala predsednica Državnega zbora Urška Klakočar Zupančič.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
V drugi krog predsedniških volitev se podajata Anže Logar in Nataša Pirc Musar. Medtem ko je bilo v štabu drugouvrščene precej glasno, je Logar slavil v ozkem krogu najbližjih podpornikov in strankarskih kolegov. Nestrpno so rezultate spremljali tudi v drugih štabih, nekateri so bili nad rezultati pozitivno presenečeni, drugi so pričakovali višjo uvrstitev. Med podpornike predsedniških kandidatov sta se s snemalnikom pomešali Lara Gril in Eva Lipovšek, ki sta pripravili reportažo povolilnega dogajanja.
Gosta povolilne oddaje sta bila Samo Uhan in Ana Bojinović Fenko, z voditeljico Jolando Lebar sta analizirala rezultate prvega kroga predsedniških volitev. Razpravljali so o zmagovalcih in poražencih prvega kroga, slišali smo reportaže s terena in oglašanja iz volilnih štabov ter predelali morebitne scenarije drugega kroga.
V Unescov program Človek in biosfera so v Sloveniji uvrščena štiri območja, Julijske Alpe, Kras, Kozjansko in Obsotelje ter Mura. Letos prvič skupaj praznujejo dan biosfernih območij, ki ga je Unesco razglasil ob svoji 50-letnici. S široko zasnovanim praznovanjem želijo prebivalce biosfernih območjih in slovensko javnost opozoriti na pomen globalnega programa Človek in biosfera, predstaviti svoje aktivnosti in spregovoriti o svojih vrednotah. Slovenska biosferna območja so odličen primer prakse odgovornega upravljanja z okoljem, v katerem je v ospredju človek. Kozjansko in Obsotelje sta bila v mednarodno mrežo biosfernih območij Unescovega programa Človek in biosfera sprejeta leta 2010.
V Unescov program Človek in biosfera so v Sloveniji uvrščena štiri območja, Julijske Alpe, Kras, Kozjansko in Obsotelje ter Mura. Letos prvič skupaj praznujejo dan biosfernih območij, ki ga je Unesco razglasil ob svoji 50-letnici. S široko zasnovanim praznovanjem želijo prebivalce biosfernih območjih in slovensko javnost opozoriti na pomen globalnega programa Človek in biosfera, predstaviti svoje aktivnosti in spregovoriti o svojih vrednotah. Slovenska biosferna območja so odličen primer prakse odgovornega upravljanja z okoljem, v katerem je v ospredju človek. Kozjansko in Obsotelje sta bila v mednarodno mrežo biosfernih območij Unescovega programa Človek in biosfera sprejeta leta 2010.
V Unescov program Človek in biosfera so v Sloveniji uvrščena štiri območja, Julijske Alpe, Kras, Kozjansko in Obsotelje ter Mura. Letos prvič skupaj praznujejo dan biosfernih območij, ki ga je Unesco razglasil ob svoji 50-letnici. S široko zasnovanim praznovanjem želijo prebivalce biosfernih območjih in slovensko javnost opozoriti na pomen globalnega programa Človek in biosfera, predstaviti svoje aktivnosti in spregovoriti o svojih vrednotah. Slovenska biosferna območja so odličen primer prakse odgovornega upravljanja z okoljem, v katerem je v ospredju človek. Kozjansko in Obsotelje sta bila v mednarodno mrežo biosfernih območij Unescovega programa Človek in biosfera sprejeta leta 2010.
Medčloveške razlike v vrednotah, ki smo jih ponotranjili skozi življenje, niso posledica razumske odločitve, pač pa prej življenjskih izkušenj, vzgoje in odziva osebnosti na vse to. Delovnost, natančnost, kakovost in kvantiteta, ki ju dosegamo pri svojem delu so vrednote, ki si jih želi od svojih zaposlenih vsak delodajalec. Pravičnost, poštenost in prilagodljivost pa so vrednote, ki bi si jih želeli pri nadrejenih. O tem se je Cirila Štuber pogovarjala z Zinko Kosec iz akademije Akcija.
Medčloveške razlike v vrednotah, ki smo jih ponotranjili skozi življenje, niso posledica razumske odločitve, pač pa prej življenjskih izkušenj, vzgoje in odziva osebnosti na vse to. Delovnost, natančnost, kakovost in kvantiteta, ki ju dosegamo pri svojem delu so vrednote, ki si jih želi od svojih zaposlenih vsak delodajalec. Pravičnost, poštenost in prilagodljivost pa so vrednote, ki bi si jih želeli pri nadrejenih. O tem se je Cirila Štuber pogovarjala z Zinko Kosec iz akademije Akcija.
Medčloveške razlike v vrednotah, ki smo jih ponotranjili skozi življenje, niso posledica razumske odločitve, pač pa prej življenjskih izkušenj, vzgoje in odziva osebnosti na vse to. Delovnost, natančnost, kakovost in kvantiteta, ki ju dosegamo pri svojem delu so vrednote, ki si jih želi od svojih zaposlenih vsak delodajalec. Pravičnost, poštenost in prilagodljivost pa so vrednote, ki bi si jih želeli pri nadrejenih. O tem se je Cirila Štuber pogovarjala z Zinko Kosec iz akademije Akcija.
Neveljaven email naslov