Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa. Pred mikrofon jo je povabila Darja Pograjc.
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa.
V uredništvu ste iskali primerno osebo za zgodbo o aidsu kar leto dni, potem pa se je šele začelo pravo delo. Je danes sploh mogoče toliko časa nameniti eni novinarski zgodbi?
Verjetno me to sprašujete ob upoštevanju hitrosti interneta, družbenih omrežij ipd. Pomembno je, da se zavedate, da to ni bilo edino, kar smo počeli takrat. Skupaj s fotografinjo sva to zgodbo raziskovali ob preostalih dnevnih zgodbah. Tudi danes je to mogoče. Mislim, da lahko kot novinar opraviš svoje sprotno delo, hkrati pa si prihraniš nekaj časa za to, da poglobljeno pripravljaš neko dodatno zgodbo. Vsak teden malo. Možno je, ampak od novinarja to zahteva veliko truda.
Kako pa je na vaše poročanje vplivalo dejstvo, da je bila Hansonova zgodba že znana, ko ste se odločili, da jo boste pokrili? Novinarji si danes prizadevamo, da bi čim večkrat poročali ekskluzivno.
Ja, zaradi tega smo bili na začetku v skrbeh. Ko smo se prvič srečali, sem celo pomislila, da ne bo pravi za našo zgodbo, ker so o njem že pisali. Vendar pa, dlje časa smo preživeli z njim, bolj smo bili prepričani, da je njegova zgodba globlja in da je ni še nihče dobro raziskal. Takrat smo se odločili, da je zgodba vredna raziskovanja. Pravzaprav je to, da se je občasno pojavil na televiziji, postalo prednost. To je pomenilo, da so se ljudje zanimali zanj, še preden smo objavili svojo zgodbo.
Ali so napotki za pisanje dobre novinarske zgodbe danes drugačni, kot so bili pred 28 leti?
Danes moraš biti pri pisanju novinarske zgodbe še boljši, saj ima javnost na voljo ogromno informacij, ki jih spremlja. Zato mora tvoja zgodba še toliko bolj izstopati in zadržati pozornost bralca. Drugačen je tip novinarstva, ki se ukvarja s spremljanjem družbenih omrežij ter hitrim podajanjem in preverjanjem novih informacij. To se je spremenilo. Kar zadeva elemente dobrega obrtniškega pisanja, pa se verjetno v zadnjih 10.000 letih ni nič spremenilo.
Vaš nasvet novinarju, ki ne ve, kaj naj vpraša, je, naj si predstavlja, da gre s sogovornikom na pivo.
Tako za trenutek pozabim, da sem novinarka, in si predstavljam, da sem običajna oseba – človek, za katerega pišem. Po navadi lahko znanca ali prijatelja, s katerim sediš ob pijači, vprašaš kar koli in potešiš svojo radovednost. Ideja s pivom je, da te to malce sprosti in da nisi tako zelo uraden. Ta misel mi pomaga, saj se približam razmišljanju svojega bralca in ne razmišljam strogo novinarsko.
Novinarji pogosto poročamo o neki problematiki, pozneje pa ji ne sledimo več. Kako pomemben je pri zgodbi epilog?
Mislim, da je to ena izmed največjih težav in šibkosti novinarstva. Vržemo se v zgodbo, jo dobimo in potem odidemo k drugi. V vseh letih svoje poklicne poti se ukvarjam s tem vprašanjem, a ga ne znam rešiti. Včasih imamo priložnost, da se vrnemo in izvemo, kaj se je zgodilo čez nekaj tednov ali celo let. Ampak to je odvisno od posameznega novinarja.
Slišala sem dober izraz: fotograf, ki je 11. septembra v New Yorku opravljal svoje delo, je bil med dogajanjem na Manhattnu hudo poškodovan. Pripovedoval je o svoji izkušnji tistega dne in o tem, kako je vplivala na njegov poklic. Govoril pa je tudi o tem, kako se je vrnil na delo, in to je poimenoval “drugo in tretje dejanje”. Večina novinarskih zgodb pa je “prvo dejanje”.
“Mediji so bralce izgubili v trenutku, ko so se nehali spraševati, kaj je pomembno, in se namesto tega vprašali, kaj je najbolj brano,” je misel stanovskega kolega. Kako jo komentirate?
Vse življenje so me kritizirali – kot tudi veliko drugih novinarjev –, da pišemo samo zato, da prodajamo časopise. Ne vem, ali je kar koli, kar sem napisala, prodalo časopis.
Sprašujem zaradi odzivov bralcev na vašo nagrajeno zgodbo …
Ja, doma imam veliko škatlo sovražne pošte. Ko sem dokončala reportažo, mi je urednica povedala, da so zaradi nje izgubili bralce. Ne vem natančno, koliko, verjetno več sto, morda več tisoč. Veliko ljudi je zaradi jeze odpovedalo naročnino. Vprašala sem jo, zakaj mi tega ni povedala prej, in odgovorila mi je: “Nisem želela, da čutiš pritisk javnosti. Tvoja naloga je bila narediti čim boljšo reportažo, moja skrb pa je naklada.”
Kako med vsemi zgodbami izbrati tisto, ki jo je vredno povedati?
Treba je izbrati zgodbo, ki je trenutno relevantna. Lahko napišem zgodbo, ki je zelo zanimiva in pomembna, vendar če ne ujamem pravega časovnega okna, v katerem javnost verjame, da je pomembna, bo ostala neopažena. Opažam tudi, da se veliko novinarjev podaja na lov za zgodbo, za katero pa nimajo pravih orodij – dostopa do ljudi, podatkov, ne morejo potovati – in zato zapravijo veliko časa. Tretja stvar pa je čut za univerzalnost zgodbe. To pomeni, da tudi če zgodba pripoveduje o nekom, ki ga ne poznaš, se lahko poistovetiš z njim.
Veste, moja starša prihajata iz majhne vasi in takrat se ni odprto govorilo o homoseksualcih. Njuna hči pa gre in napiše zgodbo o dveh homoseksualcih, ki umirata za aidsom. Ups. Šele ko sem dobila Pulitzerjevo nagrado, mi je mama rekla, da bi rada prebrala mojo zgodbo. Ko je končala, mi je povedala, da še vedno ne odobrava teh ljudi in njihovega načina življenja, ampak da je odnos obeh mož neverjetno podoben njenem odnosu z možem. Prepoznala je univerzalno zgodbo o zavezanosti dveh partnerjev v razmerju.
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa. Pred mikrofon jo je povabila Darja Pograjc.
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa.
V uredništvu ste iskali primerno osebo za zgodbo o aidsu kar leto dni, potem pa se je šele začelo pravo delo. Je danes sploh mogoče toliko časa nameniti eni novinarski zgodbi?
Verjetno me to sprašujete ob upoštevanju hitrosti interneta, družbenih omrežij ipd. Pomembno je, da se zavedate, da to ni bilo edino, kar smo počeli takrat. Skupaj s fotografinjo sva to zgodbo raziskovali ob preostalih dnevnih zgodbah. Tudi danes je to mogoče. Mislim, da lahko kot novinar opraviš svoje sprotno delo, hkrati pa si prihraniš nekaj časa za to, da poglobljeno pripravljaš neko dodatno zgodbo. Vsak teden malo. Možno je, ampak od novinarja to zahteva veliko truda.
Kako pa je na vaše poročanje vplivalo dejstvo, da je bila Hansonova zgodba že znana, ko ste se odločili, da jo boste pokrili? Novinarji si danes prizadevamo, da bi čim večkrat poročali ekskluzivno.
Ja, zaradi tega smo bili na začetku v skrbeh. Ko smo se prvič srečali, sem celo pomislila, da ne bo pravi za našo zgodbo, ker so o njem že pisali. Vendar pa, dlje časa smo preživeli z njim, bolj smo bili prepričani, da je njegova zgodba globlja in da je ni še nihče dobro raziskal. Takrat smo se odločili, da je zgodba vredna raziskovanja. Pravzaprav je to, da se je občasno pojavil na televiziji, postalo prednost. To je pomenilo, da so se ljudje zanimali zanj, še preden smo objavili svojo zgodbo.
Ali so napotki za pisanje dobre novinarske zgodbe danes drugačni, kot so bili pred 28 leti?
Danes moraš biti pri pisanju novinarske zgodbe še boljši, saj ima javnost na voljo ogromno informacij, ki jih spremlja. Zato mora tvoja zgodba še toliko bolj izstopati in zadržati pozornost bralca. Drugačen je tip novinarstva, ki se ukvarja s spremljanjem družbenih omrežij ter hitrim podajanjem in preverjanjem novih informacij. To se je spremenilo. Kar zadeva elemente dobrega obrtniškega pisanja, pa se verjetno v zadnjih 10.000 letih ni nič spremenilo.
Vaš nasvet novinarju, ki ne ve, kaj naj vpraša, je, naj si predstavlja, da gre s sogovornikom na pivo.
Tako za trenutek pozabim, da sem novinarka, in si predstavljam, da sem običajna oseba – človek, za katerega pišem. Po navadi lahko znanca ali prijatelja, s katerim sediš ob pijači, vprašaš kar koli in potešiš svojo radovednost. Ideja s pivom je, da te to malce sprosti in da nisi tako zelo uraden. Ta misel mi pomaga, saj se približam razmišljanju svojega bralca in ne razmišljam strogo novinarsko.
Novinarji pogosto poročamo o neki problematiki, pozneje pa ji ne sledimo več. Kako pomemben je pri zgodbi epilog?
Mislim, da je to ena izmed največjih težav in šibkosti novinarstva. Vržemo se v zgodbo, jo dobimo in potem odidemo k drugi. V vseh letih svoje poklicne poti se ukvarjam s tem vprašanjem, a ga ne znam rešiti. Včasih imamo priložnost, da se vrnemo in izvemo, kaj se je zgodilo čez nekaj tednov ali celo let. Ampak to je odvisno od posameznega novinarja.
Slišala sem dober izraz: fotograf, ki je 11. septembra v New Yorku opravljal svoje delo, je bil med dogajanjem na Manhattnu hudo poškodovan. Pripovedoval je o svoji izkušnji tistega dne in o tem, kako je vplivala na njegov poklic. Govoril pa je tudi o tem, kako se je vrnil na delo, in to je poimenoval “drugo in tretje dejanje”. Večina novinarskih zgodb pa je “prvo dejanje”.
“Mediji so bralce izgubili v trenutku, ko so se nehali spraševati, kaj je pomembno, in se namesto tega vprašali, kaj je najbolj brano,” je misel stanovskega kolega. Kako jo komentirate?
Vse življenje so me kritizirali – kot tudi veliko drugih novinarjev –, da pišemo samo zato, da prodajamo časopise. Ne vem, ali je kar koli, kar sem napisala, prodalo časopis.
Sprašujem zaradi odzivov bralcev na vašo nagrajeno zgodbo …
Ja, doma imam veliko škatlo sovražne pošte. Ko sem dokončala reportažo, mi je urednica povedala, da so zaradi nje izgubili bralce. Ne vem natančno, koliko, verjetno več sto, morda več tisoč. Veliko ljudi je zaradi jeze odpovedalo naročnino. Vprašala sem jo, zakaj mi tega ni povedala prej, in odgovorila mi je: “Nisem želela, da čutiš pritisk javnosti. Tvoja naloga je bila narediti čim boljšo reportažo, moja skrb pa je naklada.”
Kako med vsemi zgodbami izbrati tisto, ki jo je vredno povedati?
Treba je izbrati zgodbo, ki je trenutno relevantna. Lahko napišem zgodbo, ki je zelo zanimiva in pomembna, vendar če ne ujamem pravega časovnega okna, v katerem javnost verjame, da je pomembna, bo ostala neopažena. Opažam tudi, da se veliko novinarjev podaja na lov za zgodbo, za katero pa nimajo pravih orodij – dostopa do ljudi, podatkov, ne morejo potovati – in zato zapravijo veliko časa. Tretja stvar pa je čut za univerzalnost zgodbe. To pomeni, da tudi če zgodba pripoveduje o nekom, ki ga ne poznaš, se lahko poistovetiš z njim.
Veste, moja starša prihajata iz majhne vasi in takrat se ni odprto govorilo o homoseksualcih. Njuna hči pa gre in napiše zgodbo o dveh homoseksualcih, ki umirata za aidsom. Ups. Šele ko sem dobila Pulitzerjevo nagrado, mi je mama rekla, da bi rada prebrala mojo zgodbo. Ko je končala, mi je povedala, da še vedno ne odobrava teh ljudi in njihovega načina življenja, ampak da je odnos obeh mož neverjetno podoben njenem odnosu z možem. Prepoznala je univerzalno zgodbo o zavezanosti dveh partnerjev v razmerju.
Na Prvem radijskem programu lahko drevi ob 21-ih in 5 minut prisluhnete prvi od štirih epizod igrane kriminalne nanizanke "Primeri inšpektorja Vrenka". V prvi epizodi z naslovom »Olje na balkonu« višji inšpektor Martin Vrenko rešuje primer umora zdravnika, v katerega naj bi bila vpletena skrivnostna ženska v rdeči obleki. Preostale tri epizode bomo predvajali ob torkovih večerih do 25-ega oktobra. V zahtevnem projektu igranega programa Radia Slovenija je sodelovalo več kot 25 dramskih igralk in igralcev, pod režijo sta se podpisala Ana Krauthaker in Klemen Markovčič.
Ustanovljen je sindikat za ustvarjalnost in kulturo - ZASUK. Ta združuje delavke in delavce v kulturno-ustvarjalnem sektorju, ki večinoma delujejo kot zunanji izvajalci in izvajalke javnih zavodov, nevladnih organizacij in podjetij ter jih povezujejo izkoriščanje ali neplačevanje dela, socialna in finančna negotovost. Svoje načrte za prvo leto delovanja so strnili v dve točki. Prva je izgradnja močnega in demokratičnega sindikata, druga pa reševanje problema izkoriščevalskega odnosa javnih zavodov in zasebnih podjetij, s katerimi sodelujejo delavke in delavci v kulturno-ustvarjalnem sektorju. Miha Žorž se je pogovarjal z dvema koordinatorkama kolektivnega vodstva, Mojco Senegačnik in Marijo Sirk.
Letošnji Nobelov nagrajenec za medicino je švedski genetik
Hrvaška je – sploh poleti – priljubljena destinacija za slovenske goste, še posebej nekje ob morju, česar se zavedajo tudi na predstavništvu Hrvaške turistične skupnosti v Sloveniji. A kot pravi novi direktor Bruno Bonifačič, želijo nam in drugim turistom ponuditi še drugačno izkustvo hrvaškega turizma, predvsem bi turistične tokove rade preusmerili v notranjost. Več pa v pogovoru s Tino Lamovšek.
V Avstraliji živeča Korošica, ki izdeluje eksplozivo za rudnike, je kupila nekdaj največji turistični biser Koroške Rimski vrelec in uredila fontano z zdravilno 'Hotuljsko slatino'.
Petkov program Prvega je preplet koroških legend, koroške glasbe, koroških vonjev in okusov ter pogovorov o temah, ki jih v Črni na Koroškem ni moč spregledati. Slavica Simetinger nam je predstavila nekaj tradicionalnih koroških jedi in knjižico Črjanska košta, v kateri so zbrali recepte zanje.
Pred stoletjem je majhni koroški vasici Libeliče povsem na meji z Avstrijo uspelo nepredstavljivo. Z uporom so uspeli prestaviti državne meje, ki so jih začrtale takratne velesile in se vrniti k matičnemu narodu. Na znamenitem Koroškem plebiscitu 10. oktobra 1920 so bile Libeliče priključene Avstriji. Kar dve leti pa so si domačini prizadevali, da bi se vrnili k matični domovini. Njihov uspeh je postal simbol narodne zavesti, upora in zmage. Vrhunec praznovanj ob 100-letnici bo to nedeljo v Libeličah.
Petkov program Prvega je preplet koroških legend, koroške glasbe, koroških vonjev in okusov ter pogovorov o temah, ki jih v Črni na Koroškem ni moč spregledati. Začeli smo ga s pogovorom z županjo Romano Lesjak in predsednikom tukajšnjega turističnega društva Janijem Hercogom, med njim pa nas je presenetil celo kralj Matjaž!
Odkar je poleti začel z resnim znanstvenim delom, Vesoljski teleskop Jamesa Webba navdušuje z bogastvom podatkov in podrobnimi ter tudi čudovitimi fotografijami. Več kot očitno je, da prinaša res številna nova spoznanja o vesolju, nove uvide. Med svežimi odkritji je tudi galaksija s svetlikajočimi se najstarejšimi zvezdnimi kopicami v vesolju, ki jo je odkrila mednarodna skupina raziskovalcev, pri kateri sodeluje tudi naša astrofizičarka prof. dr. Maruša Bradač s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. Opis slike: Raziskovalci so preučili galaksijo Sparkler v Webbovem prvem globokem polju in s pomočjo teleskopa JWST za pet svetlikajočih se objektov okrog galaksije ugotovili, da so kroglaste kopice. Avtorji fotografije: Lamiya Mowla s slikami avtorjev; NASA, ESA, CSA, STScI; Mowla, Iyer in sod. 2022
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Tudi letos poteka v Sloveniji projekt Evropska noč raziskovalk in raziskovalcev, ki ga koordinirata dva konzorcija. Projekt Noč ima svojo moč! z akronimom NOČMOČ, ki ga koordinira Ustanova Hiša eksperimentov in izvaja konzorcij partnerjev Institut »Jožef Stefan«, Kemijski inštitut, Tehniški muzej Slovenije, Geološki zavod Slovenije in Botanični vrt Univerze v Ljubljani ter skoraj 60 pridruženih partnerjev in podpornikov projekta. projekt Humanistika, to si ti! s sloganom Človek, žival, ki ga koordinira Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani in vključuje še deset fakultet in dve akademiji Univerze v Ljubljani, Inštitut za novejšo zgodovino, Pedagoški inštitut ter druge partnerje. Informacije na https://www.nocmoc.eu/.
Kulturni resor bo z rebalansom proračuna prejel 1,4 milijona evrov manj sredstev kot je bilo predvideno. Po rekordno visokem proračunu je to korak nazaj, opozarjajo v kulturnem sektorju. Področje filma in širše avdiovizualne produkcije, ki je v času epidemije potegnilo enega krajših koncev, še vedno čaka na primerno financiranje nacionalnih filmskih programov. Miha Žorž se je pogovarjal z večkrat nagrajenim režiserjem in scenaristom Matevžem Luzarjem, ki je hkrati tudi predsednik Društva slovenskih režiserjev in režiserk. Njegov zadnji film Orkester je slovenski kandidat za mednarodnega oskarja.
Kar četrtina mladih se sooča s težavami na področju duševnega zdravja. Ker je tema še vedno močno tabuizirana, iskanje strokovne pomoči oteženo zaradi dolgih čakalnih dob, mladi pa so generacija, ki odgovore najprej poišče na spletu, so Zavod Vozim in Mladinski center Dravinjske doline, skupaj z Nacionalnim inštitutom za javno zdravje in Slovenskim centrom za raziskovanje samomora, ki deluje v okviru Univerze na Primorskem, razvili novo digitalno orodje Najdi.se. Na njem lahko mladi najdejo odgovor na vprašanje, kaj se mi dogaja? Kot pove že ime spletišča, pa mladi tam ne najdejo le odgovora, temveč tudi sebega sebe. V okviru Najdi.se delujejo Samo Iskalnik, profil na Instagramu dusozlom, ki ga upravljajo diplomantke psihologije, na osnovnih in srednjih šolah pa se izvajajo delavnice, na katerih pogovor o duševnih stiskah in izkušnjah odpreta poškodovanec na invalidskem vozičku in znani slovenski športnik ali športnica.
V okviru 24-urne stavke Koordinacije novinarskih sindikatov RTV so sinoči na ljubljanskem Trgu republike pripravili protest. Stavkajoči in njihovi podporniki so opozarjali na nadaljnje poslabševanje razmer v javnem zavodu, predvsem na Televiziji Slovenija in v Multimedijskem centru.
V Koordinaciji novinarskih sindikatov na Radioteleviziji Slovenija so danes še dodatno zaostrili stavko. S celodnevno prekinitvijo dela na Televiziji Slovenija in v Multimedijskem centru tako zagotavljajo le minimum opravljanja javne službe. Na novinarski konferenci pred stavbo Televizije so zaposleni vnovič opozorili na cenzuro programa, na nezakonitost ukinjanja in premeščanja vsebin iz Programsko-produkcijskega načrta, na kršenje stavkovnih pravic ter predvsem na nižanje avtonomnosti javnega zavoda.
Tomaž Wraber, nekdanji predsednik Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije, ki ga je pred radijski mikrofon povabila Tatjana Pirc, zelo dobro pozna pomen javne radiotelevizije in ve, kako tesno so invalidi povezani z RTV Slovenija.
Koordinacija novinarskih sindikatov na RTV Slovenija zaostruje stavko, ki jo je začela 23. maja, in sicer s 24-urno prekinitvijo dela na TV Slovenija in MMC-ju, zagotovljen bo le minimum javne službe. Stavka večina ustvarjalcev programov na Televiziji Slovenija, zato bo televizijski program spremenjen. Vse Informativne oddaje, vključno z Dnevnikom in Odmevi ter oddajami o športu in kulturi, bodo ta dan "zatemnjene". Na spletnih straneh MMC-ja ne bo novih prispevkov, zastal bo tudi teletekst. Na radijskih postajah RTV Slovenija in regionalnih centrih je vsebina prilagojena stavki. Razvedrilni program bo predvajal ponovitve oddaj. Več v pogovoru s Heleno Milinković, predsednico generalnega vodstva stavkovnega odbora in predsednico Koordinacije novinarskih sindikatov.
Ob dnevu slovenskega športa je bil gost prof.dr. Gregor Jurak, profesor športne vzgoje z ljubljanske Fakultete za šport, tudi vodja raziskovalne skupine SLOfit in nekdanji vrhunski športnik.
Novinar Denis Malačič o romanju po Jakobovi poti
Zgodovina alkohola tako pri nas kot v tujini razkriva, da je javni diskurz uvrščal pitje alkohola pri moških v kategorijo užitka, pri ženskah pa v kategorijo škodljive razvade ali zasvojenosti. Ti diskurzi so vse bolj stvar preteklosti, kot ugotavljajo raziskovalke in raziskovalci, so se namreč v minulih desetletjih močno spremenile pivske navade žensk. Kaj pa med nosečnostjo in dojenjem? Pred kratkim smo obeležili mednarodni dan ozaveščanja o posledicah pitja alkohola med nosečnostjo in izpostavljenosti otroka alkoholu pred rojstvom – dan Fetalnega alkoholnega sindroma. Kot opozarjajo strokovnjakinje in strokovnjaki, pitje alkohola med nosečnostjo nikoli ni varno, saj je alkohol celični strup, ki prosto prehaja v plod nosečnice. Prehaja pa tudi v mleko, če ženska doji in ob tem pije alkoholne pijače. Vendar v digitaliirani družbi strokovne in znanstveno dokazane informacije na spletu pogosto preglasi ciljano in personalizirano oglaševnaje, ki vsebuje nepreverjene in škodljive informacije o vplivu alkohola na plod in doječega otroka.
Neveljaven email naslov