Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa. Pred mikrofon jo je povabila Darja Pograjc.
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa.
V uredništvu ste iskali primerno osebo za zgodbo o aidsu kar leto dni, potem pa se je šele začelo pravo delo. Je danes sploh mogoče toliko časa nameniti eni novinarski zgodbi?
Verjetno me to sprašujete ob upoštevanju hitrosti interneta, družbenih omrežij ipd. Pomembno je, da se zavedate, da to ni bilo edino, kar smo počeli takrat. Skupaj s fotografinjo sva to zgodbo raziskovali ob preostalih dnevnih zgodbah. Tudi danes je to mogoče. Mislim, da lahko kot novinar opraviš svoje sprotno delo, hkrati pa si prihraniš nekaj časa za to, da poglobljeno pripravljaš neko dodatno zgodbo. Vsak teden malo. Možno je, ampak od novinarja to zahteva veliko truda.
Kako pa je na vaše poročanje vplivalo dejstvo, da je bila Hansonova zgodba že znana, ko ste se odločili, da jo boste pokrili? Novinarji si danes prizadevamo, da bi čim večkrat poročali ekskluzivno.
Ja, zaradi tega smo bili na začetku v skrbeh. Ko smo se prvič srečali, sem celo pomislila, da ne bo pravi za našo zgodbo, ker so o njem že pisali. Vendar pa, dlje časa smo preživeli z njim, bolj smo bili prepričani, da je njegova zgodba globlja in da je ni še nihče dobro raziskal. Takrat smo se odločili, da je zgodba vredna raziskovanja. Pravzaprav je to, da se je občasno pojavil na televiziji, postalo prednost. To je pomenilo, da so se ljudje zanimali zanj, še preden smo objavili svojo zgodbo.
Ali so napotki za pisanje dobre novinarske zgodbe danes drugačni, kot so bili pred 28 leti?
Danes moraš biti pri pisanju novinarske zgodbe še boljši, saj ima javnost na voljo ogromno informacij, ki jih spremlja. Zato mora tvoja zgodba še toliko bolj izstopati in zadržati pozornost bralca. Drugačen je tip novinarstva, ki se ukvarja s spremljanjem družbenih omrežij ter hitrim podajanjem in preverjanjem novih informacij. To se je spremenilo. Kar zadeva elemente dobrega obrtniškega pisanja, pa se verjetno v zadnjih 10.000 letih ni nič spremenilo.
Vaš nasvet novinarju, ki ne ve, kaj naj vpraša, je, naj si predstavlja, da gre s sogovornikom na pivo.
Tako za trenutek pozabim, da sem novinarka, in si predstavljam, da sem običajna oseba – človek, za katerega pišem. Po navadi lahko znanca ali prijatelja, s katerim sediš ob pijači, vprašaš kar koli in potešiš svojo radovednost. Ideja s pivom je, da te to malce sprosti in da nisi tako zelo uraden. Ta misel mi pomaga, saj se približam razmišljanju svojega bralca in ne razmišljam strogo novinarsko.
Novinarji pogosto poročamo o neki problematiki, pozneje pa ji ne sledimo več. Kako pomemben je pri zgodbi epilog?
Mislim, da je to ena izmed največjih težav in šibkosti novinarstva. Vržemo se v zgodbo, jo dobimo in potem odidemo k drugi. V vseh letih svoje poklicne poti se ukvarjam s tem vprašanjem, a ga ne znam rešiti. Včasih imamo priložnost, da se vrnemo in izvemo, kaj se je zgodilo čez nekaj tednov ali celo let. Ampak to je odvisno od posameznega novinarja.
Slišala sem dober izraz: fotograf, ki je 11. septembra v New Yorku opravljal svoje delo, je bil med dogajanjem na Manhattnu hudo poškodovan. Pripovedoval je o svoji izkušnji tistega dne in o tem, kako je vplivala na njegov poklic. Govoril pa je tudi o tem, kako se je vrnil na delo, in to je poimenoval “drugo in tretje dejanje”. Večina novinarskih zgodb pa je “prvo dejanje”.
“Mediji so bralce izgubili v trenutku, ko so se nehali spraševati, kaj je pomembno, in se namesto tega vprašali, kaj je najbolj brano,” je misel stanovskega kolega. Kako jo komentirate?
Vse življenje so me kritizirali – kot tudi veliko drugih novinarjev –, da pišemo samo zato, da prodajamo časopise. Ne vem, ali je kar koli, kar sem napisala, prodalo časopis.
Sprašujem zaradi odzivov bralcev na vašo nagrajeno zgodbo …
Ja, doma imam veliko škatlo sovražne pošte. Ko sem dokončala reportažo, mi je urednica povedala, da so zaradi nje izgubili bralce. Ne vem natančno, koliko, verjetno več sto, morda več tisoč. Veliko ljudi je zaradi jeze odpovedalo naročnino. Vprašala sem jo, zakaj mi tega ni povedala prej, in odgovorila mi je: “Nisem želela, da čutiš pritisk javnosti. Tvoja naloga je bila narediti čim boljšo reportažo, moja skrb pa je naklada.”
Kako med vsemi zgodbami izbrati tisto, ki jo je vredno povedati?
Treba je izbrati zgodbo, ki je trenutno relevantna. Lahko napišem zgodbo, ki je zelo zanimiva in pomembna, vendar če ne ujamem pravega časovnega okna, v katerem javnost verjame, da je pomembna, bo ostala neopažena. Opažam tudi, da se veliko novinarjev podaja na lov za zgodbo, za katero pa nimajo pravih orodij – dostopa do ljudi, podatkov, ne morejo potovati – in zato zapravijo veliko časa. Tretja stvar pa je čut za univerzalnost zgodbe. To pomeni, da tudi če zgodba pripoveduje o nekom, ki ga ne poznaš, se lahko poistovetiš z njim.
Veste, moja starša prihajata iz majhne vasi in takrat se ni odprto govorilo o homoseksualcih. Njuna hči pa gre in napiše zgodbo o dveh homoseksualcih, ki umirata za aidsom. Ups. Šele ko sem dobila Pulitzerjevo nagrado, mi je mama rekla, da bi rada prebrala mojo zgodbo. Ko je končala, mi je povedala, da še vedno ne odobrava teh ljudi in njihovega načina življenja, ampak da je odnos obeh mož neverjetno podoben njenem odnosu z možem. Prepoznala je univerzalno zgodbo o zavezanosti dveh partnerjev v razmerju.
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa. Pred mikrofon jo je povabila Darja Pograjc.
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa.
V uredništvu ste iskali primerno osebo za zgodbo o aidsu kar leto dni, potem pa se je šele začelo pravo delo. Je danes sploh mogoče toliko časa nameniti eni novinarski zgodbi?
Verjetno me to sprašujete ob upoštevanju hitrosti interneta, družbenih omrežij ipd. Pomembno je, da se zavedate, da to ni bilo edino, kar smo počeli takrat. Skupaj s fotografinjo sva to zgodbo raziskovali ob preostalih dnevnih zgodbah. Tudi danes je to mogoče. Mislim, da lahko kot novinar opraviš svoje sprotno delo, hkrati pa si prihraniš nekaj časa za to, da poglobljeno pripravljaš neko dodatno zgodbo. Vsak teden malo. Možno je, ampak od novinarja to zahteva veliko truda.
Kako pa je na vaše poročanje vplivalo dejstvo, da je bila Hansonova zgodba že znana, ko ste se odločili, da jo boste pokrili? Novinarji si danes prizadevamo, da bi čim večkrat poročali ekskluzivno.
Ja, zaradi tega smo bili na začetku v skrbeh. Ko smo se prvič srečali, sem celo pomislila, da ne bo pravi za našo zgodbo, ker so o njem že pisali. Vendar pa, dlje časa smo preživeli z njim, bolj smo bili prepričani, da je njegova zgodba globlja in da je ni še nihče dobro raziskal. Takrat smo se odločili, da je zgodba vredna raziskovanja. Pravzaprav je to, da se je občasno pojavil na televiziji, postalo prednost. To je pomenilo, da so se ljudje zanimali zanj, še preden smo objavili svojo zgodbo.
Ali so napotki za pisanje dobre novinarske zgodbe danes drugačni, kot so bili pred 28 leti?
Danes moraš biti pri pisanju novinarske zgodbe še boljši, saj ima javnost na voljo ogromno informacij, ki jih spremlja. Zato mora tvoja zgodba še toliko bolj izstopati in zadržati pozornost bralca. Drugačen je tip novinarstva, ki se ukvarja s spremljanjem družbenih omrežij ter hitrim podajanjem in preverjanjem novih informacij. To se je spremenilo. Kar zadeva elemente dobrega obrtniškega pisanja, pa se verjetno v zadnjih 10.000 letih ni nič spremenilo.
Vaš nasvet novinarju, ki ne ve, kaj naj vpraša, je, naj si predstavlja, da gre s sogovornikom na pivo.
Tako za trenutek pozabim, da sem novinarka, in si predstavljam, da sem običajna oseba – človek, za katerega pišem. Po navadi lahko znanca ali prijatelja, s katerim sediš ob pijači, vprašaš kar koli in potešiš svojo radovednost. Ideja s pivom je, da te to malce sprosti in da nisi tako zelo uraden. Ta misel mi pomaga, saj se približam razmišljanju svojega bralca in ne razmišljam strogo novinarsko.
Novinarji pogosto poročamo o neki problematiki, pozneje pa ji ne sledimo več. Kako pomemben je pri zgodbi epilog?
Mislim, da je to ena izmed največjih težav in šibkosti novinarstva. Vržemo se v zgodbo, jo dobimo in potem odidemo k drugi. V vseh letih svoje poklicne poti se ukvarjam s tem vprašanjem, a ga ne znam rešiti. Včasih imamo priložnost, da se vrnemo in izvemo, kaj se je zgodilo čez nekaj tednov ali celo let. Ampak to je odvisno od posameznega novinarja.
Slišala sem dober izraz: fotograf, ki je 11. septembra v New Yorku opravljal svoje delo, je bil med dogajanjem na Manhattnu hudo poškodovan. Pripovedoval je o svoji izkušnji tistega dne in o tem, kako je vplivala na njegov poklic. Govoril pa je tudi o tem, kako se je vrnil na delo, in to je poimenoval “drugo in tretje dejanje”. Večina novinarskih zgodb pa je “prvo dejanje”.
“Mediji so bralce izgubili v trenutku, ko so se nehali spraševati, kaj je pomembno, in se namesto tega vprašali, kaj je najbolj brano,” je misel stanovskega kolega. Kako jo komentirate?
Vse življenje so me kritizirali – kot tudi veliko drugih novinarjev –, da pišemo samo zato, da prodajamo časopise. Ne vem, ali je kar koli, kar sem napisala, prodalo časopis.
Sprašujem zaradi odzivov bralcev na vašo nagrajeno zgodbo …
Ja, doma imam veliko škatlo sovražne pošte. Ko sem dokončala reportažo, mi je urednica povedala, da so zaradi nje izgubili bralce. Ne vem natančno, koliko, verjetno več sto, morda več tisoč. Veliko ljudi je zaradi jeze odpovedalo naročnino. Vprašala sem jo, zakaj mi tega ni povedala prej, in odgovorila mi je: “Nisem želela, da čutiš pritisk javnosti. Tvoja naloga je bila narediti čim boljšo reportažo, moja skrb pa je naklada.”
Kako med vsemi zgodbami izbrati tisto, ki jo je vredno povedati?
Treba je izbrati zgodbo, ki je trenutno relevantna. Lahko napišem zgodbo, ki je zelo zanimiva in pomembna, vendar če ne ujamem pravega časovnega okna, v katerem javnost verjame, da je pomembna, bo ostala neopažena. Opažam tudi, da se veliko novinarjev podaja na lov za zgodbo, za katero pa nimajo pravih orodij – dostopa do ljudi, podatkov, ne morejo potovati – in zato zapravijo veliko časa. Tretja stvar pa je čut za univerzalnost zgodbe. To pomeni, da tudi če zgodba pripoveduje o nekom, ki ga ne poznaš, se lahko poistovetiš z njim.
Veste, moja starša prihajata iz majhne vasi in takrat se ni odprto govorilo o homoseksualcih. Njuna hči pa gre in napiše zgodbo o dveh homoseksualcih, ki umirata za aidsom. Ups. Šele ko sem dobila Pulitzerjevo nagrado, mi je mama rekla, da bi rada prebrala mojo zgodbo. Ko je končala, mi je povedala, da še vedno ne odobrava teh ljudi in njihovega načina življenja, ampak da je odnos obeh mož neverjetno podoben njenem odnosu z možem. Prepoznala je univerzalno zgodbo o zavezanosti dveh partnerjev v razmerju.
Avstrija 1. julija uvaja nov davek na fosilna goriva, ki bo zvišal cene bencina, dizla, zemeljskega plina in kurilnega olja, prebivalci pa bodo dobili v zameno nekakšen podnebni bonus, v višini 200 evrov, razen na Dunaju, kjer bo ta bonus znašal 100 evrov. Okoljevarstvenik Štefan Merkač takšnim rešitvam ni naklonjen. Prepričan je, da bi morali sprejeti odločnejše ukrepe, čas se namreč izteka, čeprav sam, kot pravi, ostaja optimist. Kot član koroških Zelenih je bil v prejšnji deželni vladi, med letoma 2013 in 18, zadolžen za izvedbo ambicioznega energetskega načrta, s katerim naj bi korenito zmanjšali izpuste tologrednih plinov. Na naslednjih deželnih volitvah se Zeleni niso več uvrstili v deželni zbor, kakšna pa je bila usoda eneretskega načrta? O tem sva se s Štefanom Merkačem pogovarjala včeraj popoldne v Šmihelu pri Pliberku. Nad nama so se zbirali črni oblaki, veter se je krepil in narava nama je jasno sporočala, kaj se nam obeta v prihodnje. IN kako je zdaj z ambicioznim energetskim načrtom, sprejetim pred 9 leti?
Danes se začenja festival Parada ponosa, ki je festival LGBTQ+ kulture z izrazito politično noto, ki se zaključi z vsakoletno Parado ponosa, ki je protestni shod po ljubljanskih ulicah. Zaključil se bo z javno predstavitvijo političnih zahtev, ki jih naslovijo na nosilce politične in družbene moči, na institucije in tudi na širšo družbo. Festival je namenjen tudi zasedbi javnega prostora in predstavitvi življenja in dela LGBTQ+ oseb. O tem smo se pogovarjali s Simono Muršec, predsednico društva Parada ponosa in s Katjo Štefanec, vodjo mladinskega programa, ki je zadolžena tudi za odnose z javnostmi.
Ob praznovanju rojstnega dne in platinastega jubileja britanske kraljice Elizabete nas je zanimalo, kaj Britancem pomeni kraljica, kako si lahko razlagamo navdušenje množic nad platinasto obletnico, kako Britanci praznujejo to obletnico in seveda tudi, kakšen je resničen vpliv kraljice v Združenem kraljestvu. O tem smo se pogovarjali s Slovenkama, ki sta tesno povezani z britanskim otokom; s prevajalko in sodno tolmačko Evelino Ferrar iz Oxforda, ki je tudi dejavna članica odbora skrbnikov Britansko slovenskega društva in z rojalistko Mojco Masterl Štefanič iz Kočevja, Slovenko, ki je prava britanska patriotka in se je nad britansko kraljevo družino navduševala že v otroštvu ter zaradi princese Diane vpisala študij anglistike.
Pred dobrim tednom je v Grčiji oz. njenem vzhodnem delu, na polotoku Halkídika, potekalo srečanje predstavnikov slovenskih in grških čebelarjev. Namen seveda izmenjava izkušenj, dobrih praks in vzpostavitev nadaljnjega sodelovanja. Njihovo srečanje je spremljala Andreja Čokl, ki je bila na nek način tudi pobudnica tovrstnega sodelovanja.
To soboto bomo zaznamovali dan slovenskega krvodajalstva. Kako pomembno je krvodajalstvo za nemoteno preskrbo s krvjo, dokazuje zgodba o reševanju 21-letnega Siniše Milunovića iz Kočevja, ki je pri opravljanju krovskih del padel s strehe in se pri tem tako hudo poškodoval, da je zaradi krvavitev notranjih organov potreboval skoraj 100 litrov krvi. Za tolikšno količino krvi je bilo potrebno darovanje krvi 200 darovalcev. Zgodba se je srečno končala tudi zaradi odličnega delovanja vseh služb in zdravstvenih delavcev, ki so sodelovali pri reševanju. Več o sami nesreči in pomenu krvodajalstva pa v prispevku Lucije Dimnik Rikić
Zaživela je prva platforma za iskanje dela za upokojence Slovenija je odslej bogatejša za prvo stičišče starejših, ki želijo še naprej delati in podjetij ter fizičnih oseb, ki potrebujejo zanesljive in izkušene delavce. Nahaja se na spletnem naslovu www.Seniordela.si. Gre torej za ena izmed prvih platform v Evropi, specializiranih za povezovanje ponudnikov dela in dela ter vključenosti željnih seniorjev. Več o tem v nadaljevnaju v studiu pozdravljam Mitja Pajek, ustanovitelj SeniorDela.si in Andreja Kočar Pečnik, soustanoviteljica platforme za iskanje dela.
Prvi teden v juniju je že tradicionalno namenjen ozaveščanju videčih o potrebah in prilagoditvah, pa tudi o težavah, s katerimi se srečujejo slepi in slabovidni v vsakdanjih situacijah. Te jim v vsakdanjem zasebnem, poklicnem in javnem življenju povzročajo vrsto izzivov, ki pa jih je v razumevajoči in odprti družbi največkrat mogoče močno omiliti oziroma odpraviti, so zapisali v poslanici Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije. Teden slepih bo v znamenju kulture. Prispevek Petre Medved.
Prvi junij je svetovni dan ozaveščanja o narcistični zlorabi in je namenjen tudi okrepitvi prepoznavanja in ozaveščanja o posledicah narcistične osebnostne motnje. Močno izražene narcistične osebnostne poteze so odkrito večvredno vedenje, razvrednotenje drugih, manipulativnost, ukazovalnost. Dolgotrajna zveza z osebo z izraženimi tovrstnimi potezami pa lahko privede do sindroma narcistične zlorabe. Zakaj družba takšno obnašanje celo spodbuja in zakaj je veliko narcisov v politiki in na vodilnih položajih?
Na Radiu Slovenija smo s prireditvijo zabeležili prenovo skrivnostnega klavirja Bösendorfer, ki je dolga leta sameval, prekrit s plahto v radijskem studiu. Projekt prenove je potekal pod okriljem našega tretjega radijskega programa ARS. Klavir, ki so ga izdelali leta 1927, je poseben, tudi zato, ker ima 4 tipke več kot običajni klavir. Na klavir, ki je bil takrat v klavrnem stanju, je leta 2011 slučajno naletel skladatelj, aranžer in pianist Gregor Strniša. Začel je raziskovati njegov izvor, lastništvo in tej, že kar detektivski zgodbi, lahko sledimo v njegovih esejih.
Na svojem domu v Trstu je umrl pisatelj in akademik Boris Pahor, književnik evropskega slovesa in dobitnik številnih domačih priznanj in odlikovanj. Velja za enega od najpomembnejših pisateljev v slovenskem jeziku. Kot človeka in kot pisatelja ga je med drugo svetovno vojno boleče prizadela izkušnja uničevalnega koncentracijskega taborišča, ki pa mu volje do življenja ni ubila, ravno nasprotno. Nekaj misli je s poslušalci ob tem delil tudi pisatelj Drago Jančar, ki ga je s Pahorjem vezalo večdesetletno prijateljstvo.
Vseh stvari se tudi v vse bolj digitaliziranem svetu ne da opraviti na daljavo. Je le treba osebno k zdravniku, na upravno enoto in še kam. To pa za številne starejše med nami, ki so gibalno ovirani, ki nimajo osebnega avtomobila ali ki si preprosto ne morejo privoščiti vožnje s taksijem, predstavlja resen problem. No, na srečo jim že marsikje po Sloveniji pri tem lahko na pomoč priskoči Prostofer, trajnostni vseslovenski prostovoljski projekt za mobilnost starejših. Kako Prostofer deluje, katerim opravkom je storitev namenjena in kako razširjena je po Sloveniji, je pojasnil Miha Bogataj, direktor zavoda Zlata mreža, ki v organizacijskem smislu stoji za to socialno storitvijo. V kolikor je prisotna tudi v vaši občini, jih lahko pokličete na 080 10 10.
S profesorjem Fakultete za šport, trenerjem boksa in mladim uspešnim kolesarjem govorimo o gibanju; o tem, kako z rednim športom pri mladih lahko omilimo posledice epidemije, izboljšamo socialne stike, samopodobo, koncentracijo in vzdržljivost, razbremenimo stres in polepšamo svoj stas in izraz.
Začel se je 13. Znanstival, festival znanosti za otroke, ki ga organizira Hiša eksperimentov. Do nedelje se bo na ljubljanskih ulicah, mostovih, trgih in v Hiši eksperimentov zvrstilo veliko različnih poskusov, delavnic in predavanj, namenjenih otrokom vseh starosti. Festival je za obiskovalce zunanjih prireditev brezplačen, za vstop v Hišo eksperimentov pa v teh dneh velja polovična cena.
V Ljubljani je vrata odprl Javni zavod Hiša za otroke – gre za varen prostor, namenjen otrokom pričam in žrtvam kaznivih dejanj, na začetku predvsem spolnih zlorab. Gre za zaključek večletnih prizadevanj stroke in politike za izboljšanje načina obravnave otrok, ki se znajdejo v predkazenskih ali kazenskih postopkih. Pravosodno ministrstvo je, skupaj z drugimi strokovnjaki, hišo oblikovalo po zgledu islandskega modela Barnahus.
Že več kot tri mesece je od začetka ruske invazije na Ukrajino, ki je terjala že več kot 14 tisoč žrtev. V tem času so begunci postali predvsem ženske in otroci, med njimi pa so tudi osebe s posebnimi potrebami. Teh je v Ukrajini pred začetkom vojne živelo 2,7 milijona. Nekateri so zaradi svojih mankov ostali doma in čakajo na milost in nemilost vojne, drugi so se podali na pot svobode, na kateri se soočajo z mnogimi izzivi.
Desetnica je nagrada za otroško in mladinsko književnost, ki jo Društvo slovenskih pisateljev podeljuje za uveljavljanje izvirnega otroškega in mladinskega leposlovja. Nagrada se podeljuje za obdobje zadnjih treh let, v katerem se je na področju mladinske in otroške izvirne slovenske literature nabralo kar 1065 del. Nominacijo si jih je prislužilo kar deset, od tega šest pisateljic in štirje pisatelji. Desetnico sta sinoči podelila predsednica žirije Aksinja Kermauner ter predsednik Društva slovenskih pisateljev Dušan Merc. Za najboljši mladinski roman sta razglasila socialno-psihološki roman Balada o drevesu, avtorice Mateje Gomboc. Mateja Gomboc (1964) je pisateljica, prevajalka, profesorica in publicistka. Otroštvo je preživela v Ajdovščini in Sovodnjah ob Soči. Po srednji šoli v Novi Gorici je leta 1988 na Filozofski fakulteti diplomirala kot profesorica slovenskega in italijanskega jezika. Je avtorica več učbenikov in delovnih zvezkov za slovenski jezik za srednje šole. Ustvarjati je začela v 90. letih. Sprva je pisala kratko prozo za odrasle, jo objavljala v literarnih revijah in precej uspešno sodelovala na različnih literarnih natečajih, saj je prejela več nagrad in priznanj. Sledilo je ustvarjanje za slovenske otroške revije, od tod tudi otroške in mladinske knjige ter odločitev za večja dela, tj. romane. Piše za otroke in za odrasle, poleg tega pa tudi prevaja iz italijanščine. Matejo Gomboc smo gostili tudi v mladinski oddaji Kulturomat. Pogovoru o knjigi lahko prisluhnete tu: Kulturomat - Balada o drevesu
Letos mineva trideset let od vzpostavitve diplomatskih odnosov med Slovenijo in Združenim Kraljestvom. Ta jubilej spremljajo različni dogodki. Že od konca aprila pa poteka tudi literarni projekt »30 let. 30 zgodb«, ki ga British Council Slovenija izvaja skupaj z britanskim veleposlaništvom v Ljubljani. O tem se je Mojca Delač pogovarjala z britansko veleposlanico v Sloveniji, Tiffany Sadler in direktorjem British Councila v Sloveniji, Draganom Barbutovskim. Avtorica: Mojca Delač.
Projekt Prehod mladih – stičišče sistemov in zakonodaj se ukvarja s problematiko visoke stopnje brezposelnosti med mladimi s posebnimi potrebami v slovenskem prostoru. Gre za pilotni projekt na nivoju nacionalnega projektnega partnerstva, katerega koordinator je Združenje izvajalcev zaposlitvene rehabilitacije v Republiki Sloveniji, v njem pa sodeluje 13 izvajalcev zaposlitvene rehabilitacije. Od leta 2018 so v projekt uspešno vključili več kot 2000 mladih s posebnimi potrebami. Petra Medved se je o tej problematiki pogovarjala s koordinatorico projekta magistrico Majo Zovko Stele.
Včeraj se je na Kongresnem trgu in v Parku Zvezda v Ljubljani začel 16. mednarodni festival Igraj se z mano, ki ga organizirata Center Janeza Levca Ljubljana in Društvo za kulturo inkluzije. Namenjen enakovrednemu vključevanju otrok, mladostnikov in odraslih oseb s posebnimi potrebami v družbo. Prireditve in delavnic se udeležuje veliko vrtcev, šol, zavodov, različnih organizacij in društev ter posameznikov. Sklepni koncert pa namenjajo otrokom iz 14 ukrajinskih šol in nevladnih organizacij, ki so poslale v Slovenijo 113 likovnih del. Festivalsko dogajanje je spremljala Petra Medved.
Ob zaključku današnjega tematskega dne, ki ga posvečamo tisti glasbi, ki je dobila oznako druga - pri tem pa mislimo na ljudsko glasbo, seveda tudi na etno glasbo in glasbe sveta - je kratek pogovor z etnomuzikologom, rednim profesorjem na Oddelku za muzikologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, dr. Svaniborjem Pettanom pripravila Teja Klobčar. Svanibor Pettan predseduje uglednemu Mednarodnemu združenju za tradicijsko glasbo – ICTM, kot raziskovalca pa ga vodi neizmerna radovednost, s katero pristopa k raziskovanju najrazličnejših glasb sveta, obenem pa tudi odgovornost, da bi pridobljeno znanje na kar najboljši način mogli uporabiti v praksi.
Neveljaven email naslov