Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa. Pred mikrofon jo je povabila Darja Pograjc.
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa.
V uredništvu ste iskali primerno osebo za zgodbo o aidsu kar leto dni, potem pa se je šele začelo pravo delo. Je danes sploh mogoče toliko časa nameniti eni novinarski zgodbi?
Verjetno me to sprašujete ob upoštevanju hitrosti interneta, družbenih omrežij ipd. Pomembno je, da se zavedate, da to ni bilo edino, kar smo počeli takrat. Skupaj s fotografinjo sva to zgodbo raziskovali ob preostalih dnevnih zgodbah. Tudi danes je to mogoče. Mislim, da lahko kot novinar opraviš svoje sprotno delo, hkrati pa si prihraniš nekaj časa za to, da poglobljeno pripravljaš neko dodatno zgodbo. Vsak teden malo. Možno je, ampak od novinarja to zahteva veliko truda.
Kako pa je na vaše poročanje vplivalo dejstvo, da je bila Hansonova zgodba že znana, ko ste se odločili, da jo boste pokrili? Novinarji si danes prizadevamo, da bi čim večkrat poročali ekskluzivno.
Ja, zaradi tega smo bili na začetku v skrbeh. Ko smo se prvič srečali, sem celo pomislila, da ne bo pravi za našo zgodbo, ker so o njem že pisali. Vendar pa, dlje časa smo preživeli z njim, bolj smo bili prepričani, da je njegova zgodba globlja in da je ni še nihče dobro raziskal. Takrat smo se odločili, da je zgodba vredna raziskovanja. Pravzaprav je to, da se je občasno pojavil na televiziji, postalo prednost. To je pomenilo, da so se ljudje zanimali zanj, še preden smo objavili svojo zgodbo.
Ali so napotki za pisanje dobre novinarske zgodbe danes drugačni, kot so bili pred 28 leti?
Danes moraš biti pri pisanju novinarske zgodbe še boljši, saj ima javnost na voljo ogromno informacij, ki jih spremlja. Zato mora tvoja zgodba še toliko bolj izstopati in zadržati pozornost bralca. Drugačen je tip novinarstva, ki se ukvarja s spremljanjem družbenih omrežij ter hitrim podajanjem in preverjanjem novih informacij. To se je spremenilo. Kar zadeva elemente dobrega obrtniškega pisanja, pa se verjetno v zadnjih 10.000 letih ni nič spremenilo.
Vaš nasvet novinarju, ki ne ve, kaj naj vpraša, je, naj si predstavlja, da gre s sogovornikom na pivo.
Tako za trenutek pozabim, da sem novinarka, in si predstavljam, da sem običajna oseba – človek, za katerega pišem. Po navadi lahko znanca ali prijatelja, s katerim sediš ob pijači, vprašaš kar koli in potešiš svojo radovednost. Ideja s pivom je, da te to malce sprosti in da nisi tako zelo uraden. Ta misel mi pomaga, saj se približam razmišljanju svojega bralca in ne razmišljam strogo novinarsko.
Novinarji pogosto poročamo o neki problematiki, pozneje pa ji ne sledimo več. Kako pomemben je pri zgodbi epilog?
Mislim, da je to ena izmed največjih težav in šibkosti novinarstva. Vržemo se v zgodbo, jo dobimo in potem odidemo k drugi. V vseh letih svoje poklicne poti se ukvarjam s tem vprašanjem, a ga ne znam rešiti. Včasih imamo priložnost, da se vrnemo in izvemo, kaj se je zgodilo čez nekaj tednov ali celo let. Ampak to je odvisno od posameznega novinarja.
Slišala sem dober izraz: fotograf, ki je 11. septembra v New Yorku opravljal svoje delo, je bil med dogajanjem na Manhattnu hudo poškodovan. Pripovedoval je o svoji izkušnji tistega dne in o tem, kako je vplivala na njegov poklic. Govoril pa je tudi o tem, kako se je vrnil na delo, in to je poimenoval “drugo in tretje dejanje”. Večina novinarskih zgodb pa je “prvo dejanje”.
“Mediji so bralce izgubili v trenutku, ko so se nehali spraševati, kaj je pomembno, in se namesto tega vprašali, kaj je najbolj brano,” je misel stanovskega kolega. Kako jo komentirate?
Vse življenje so me kritizirali – kot tudi veliko drugih novinarjev –, da pišemo samo zato, da prodajamo časopise. Ne vem, ali je kar koli, kar sem napisala, prodalo časopis.
Sprašujem zaradi odzivov bralcev na vašo nagrajeno zgodbo …
Ja, doma imam veliko škatlo sovražne pošte. Ko sem dokončala reportažo, mi je urednica povedala, da so zaradi nje izgubili bralce. Ne vem natančno, koliko, verjetno več sto, morda več tisoč. Veliko ljudi je zaradi jeze odpovedalo naročnino. Vprašala sem jo, zakaj mi tega ni povedala prej, in odgovorila mi je: “Nisem želela, da čutiš pritisk javnosti. Tvoja naloga je bila narediti čim boljšo reportažo, moja skrb pa je naklada.”
Kako med vsemi zgodbami izbrati tisto, ki jo je vredno povedati?
Treba je izbrati zgodbo, ki je trenutno relevantna. Lahko napišem zgodbo, ki je zelo zanimiva in pomembna, vendar če ne ujamem pravega časovnega okna, v katerem javnost verjame, da je pomembna, bo ostala neopažena. Opažam tudi, da se veliko novinarjev podaja na lov za zgodbo, za katero pa nimajo pravih orodij – dostopa do ljudi, podatkov, ne morejo potovati – in zato zapravijo veliko časa. Tretja stvar pa je čut za univerzalnost zgodbe. To pomeni, da tudi če zgodba pripoveduje o nekom, ki ga ne poznaš, se lahko poistovetiš z njim.
Veste, moja starša prihajata iz majhne vasi in takrat se ni odprto govorilo o homoseksualcih. Njuna hči pa gre in napiše zgodbo o dveh homoseksualcih, ki umirata za aidsom. Ups. Šele ko sem dobila Pulitzerjevo nagrado, mi je mama rekla, da bi rada prebrala mojo zgodbo. Ko je končala, mi je povedala, da še vedno ne odobrava teh ljudi in njihovega načina življenja, ampak da je odnos obeh mož neverjetno podoben njenem odnosu z možem. Prepoznala je univerzalno zgodbo o zavezanosti dveh partnerjev v razmerju.
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa. Pred mikrofon jo je povabila Darja Pograjc.
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa.
V uredništvu ste iskali primerno osebo za zgodbo o aidsu kar leto dni, potem pa se je šele začelo pravo delo. Je danes sploh mogoče toliko časa nameniti eni novinarski zgodbi?
Verjetno me to sprašujete ob upoštevanju hitrosti interneta, družbenih omrežij ipd. Pomembno je, da se zavedate, da to ni bilo edino, kar smo počeli takrat. Skupaj s fotografinjo sva to zgodbo raziskovali ob preostalih dnevnih zgodbah. Tudi danes je to mogoče. Mislim, da lahko kot novinar opraviš svoje sprotno delo, hkrati pa si prihraniš nekaj časa za to, da poglobljeno pripravljaš neko dodatno zgodbo. Vsak teden malo. Možno je, ampak od novinarja to zahteva veliko truda.
Kako pa je na vaše poročanje vplivalo dejstvo, da je bila Hansonova zgodba že znana, ko ste se odločili, da jo boste pokrili? Novinarji si danes prizadevamo, da bi čim večkrat poročali ekskluzivno.
Ja, zaradi tega smo bili na začetku v skrbeh. Ko smo se prvič srečali, sem celo pomislila, da ne bo pravi za našo zgodbo, ker so o njem že pisali. Vendar pa, dlje časa smo preživeli z njim, bolj smo bili prepričani, da je njegova zgodba globlja in da je ni še nihče dobro raziskal. Takrat smo se odločili, da je zgodba vredna raziskovanja. Pravzaprav je to, da se je občasno pojavil na televiziji, postalo prednost. To je pomenilo, da so se ljudje zanimali zanj, še preden smo objavili svojo zgodbo.
Ali so napotki za pisanje dobre novinarske zgodbe danes drugačni, kot so bili pred 28 leti?
Danes moraš biti pri pisanju novinarske zgodbe še boljši, saj ima javnost na voljo ogromno informacij, ki jih spremlja. Zato mora tvoja zgodba še toliko bolj izstopati in zadržati pozornost bralca. Drugačen je tip novinarstva, ki se ukvarja s spremljanjem družbenih omrežij ter hitrim podajanjem in preverjanjem novih informacij. To se je spremenilo. Kar zadeva elemente dobrega obrtniškega pisanja, pa se verjetno v zadnjih 10.000 letih ni nič spremenilo.
Vaš nasvet novinarju, ki ne ve, kaj naj vpraša, je, naj si predstavlja, da gre s sogovornikom na pivo.
Tako za trenutek pozabim, da sem novinarka, in si predstavljam, da sem običajna oseba – človek, za katerega pišem. Po navadi lahko znanca ali prijatelja, s katerim sediš ob pijači, vprašaš kar koli in potešiš svojo radovednost. Ideja s pivom je, da te to malce sprosti in da nisi tako zelo uraden. Ta misel mi pomaga, saj se približam razmišljanju svojega bralca in ne razmišljam strogo novinarsko.
Novinarji pogosto poročamo o neki problematiki, pozneje pa ji ne sledimo več. Kako pomemben je pri zgodbi epilog?
Mislim, da je to ena izmed največjih težav in šibkosti novinarstva. Vržemo se v zgodbo, jo dobimo in potem odidemo k drugi. V vseh letih svoje poklicne poti se ukvarjam s tem vprašanjem, a ga ne znam rešiti. Včasih imamo priložnost, da se vrnemo in izvemo, kaj se je zgodilo čez nekaj tednov ali celo let. Ampak to je odvisno od posameznega novinarja.
Slišala sem dober izraz: fotograf, ki je 11. septembra v New Yorku opravljal svoje delo, je bil med dogajanjem na Manhattnu hudo poškodovan. Pripovedoval je o svoji izkušnji tistega dne in o tem, kako je vplivala na njegov poklic. Govoril pa je tudi o tem, kako se je vrnil na delo, in to je poimenoval “drugo in tretje dejanje”. Večina novinarskih zgodb pa je “prvo dejanje”.
“Mediji so bralce izgubili v trenutku, ko so se nehali spraševati, kaj je pomembno, in se namesto tega vprašali, kaj je najbolj brano,” je misel stanovskega kolega. Kako jo komentirate?
Vse življenje so me kritizirali – kot tudi veliko drugih novinarjev –, da pišemo samo zato, da prodajamo časopise. Ne vem, ali je kar koli, kar sem napisala, prodalo časopis.
Sprašujem zaradi odzivov bralcev na vašo nagrajeno zgodbo …
Ja, doma imam veliko škatlo sovražne pošte. Ko sem dokončala reportažo, mi je urednica povedala, da so zaradi nje izgubili bralce. Ne vem natančno, koliko, verjetno več sto, morda več tisoč. Veliko ljudi je zaradi jeze odpovedalo naročnino. Vprašala sem jo, zakaj mi tega ni povedala prej, in odgovorila mi je: “Nisem želela, da čutiš pritisk javnosti. Tvoja naloga je bila narediti čim boljšo reportažo, moja skrb pa je naklada.”
Kako med vsemi zgodbami izbrati tisto, ki jo je vredno povedati?
Treba je izbrati zgodbo, ki je trenutno relevantna. Lahko napišem zgodbo, ki je zelo zanimiva in pomembna, vendar če ne ujamem pravega časovnega okna, v katerem javnost verjame, da je pomembna, bo ostala neopažena. Opažam tudi, da se veliko novinarjev podaja na lov za zgodbo, za katero pa nimajo pravih orodij – dostopa do ljudi, podatkov, ne morejo potovati – in zato zapravijo veliko časa. Tretja stvar pa je čut za univerzalnost zgodbe. To pomeni, da tudi če zgodba pripoveduje o nekom, ki ga ne poznaš, se lahko poistovetiš z njim.
Veste, moja starša prihajata iz majhne vasi in takrat se ni odprto govorilo o homoseksualcih. Njuna hči pa gre in napiše zgodbo o dveh homoseksualcih, ki umirata za aidsom. Ups. Šele ko sem dobila Pulitzerjevo nagrado, mi je mama rekla, da bi rada prebrala mojo zgodbo. Ko je končala, mi je povedala, da še vedno ne odobrava teh ljudi in njihovega načina življenja, ampak da je odnos obeh mož neverjetno podoben njenem odnosu z možem. Prepoznala je univerzalno zgodbo o zavezanosti dveh partnerjev v razmerju.
“Povej mi, koliko zaslužiš, in povem ti, kaj delaš”. Generacija X vidi v delu smisel, generacija Y išče smisel v delu. Številni zaradi preživetja delajo pri dveh delodajalcih in v oblikah dela, ki ne zagotavljajo socialno-pravne varnosti. Zaradi nestandardnih oblik dela in digitalizacije so delavci pogosto postali volkovi, sindikalizem pa njihov plen. Je delo vrednota samo takrat, ko nam je všeč in prinaša socialni status? Ta in druga razmišljanja ljudi različnih poklicev o delu odstiramo v praznični oddaji ob 17-ih.
“Povej mi, koliko zaslužiš, in povem ti, kaj delaš”. Generacija X vidi v delu smisel, generacija Y išče smisel v delu. Številni zaradi preživetja delajo pri dveh delodajalcih in v oblikah dela, ki ne zagotavljajo socialno-pravne varnosti. Zaradi nestandardnih oblik dela in digitalizacije so delavci pogosto postali volkovi, sindikalizem pa njihov plen. Je delo vrednota samo takrat, ko nam je všeč in prinaša socialni status? Ta in druga razmišljanja ljudi različnih poklicev o delu odstiramo v praznični oddaji ob 17-ih.
Jasna Likar Jelinčič je v svet organizacije porok prišla pred približno šestimi leti, ko je prevzela podjetje Pravljični trenutek. Njena naloga je, v grobem, da nase prevzame vso odgovornost in nervozo mladoporočencev.
V duhu minulega praznika, dneva upora proti okupatorju, se lahko spominjamo tudi upora Slovencev ponemčevanju slovenskih gora ob koncu 19. in začetku 20. stoletja. Leta 1893 so Slovenci ravno zaradi vse bolj agresivnega vpliva nemškega DÖAV oziroma Deutscher und Österreichischer Alpenvereina na poimenovanje poti, gora in koč, ki so bile prvenstveno namenjene nemškim 'turistom', kakor so takrat poimenovali gornike, sklenili ustanoviti SPD - Slovensko planinsko društvo. In tu se zgodba, o kateri smo se pogovarjali s članom uredniškega odbora Planinskega vestnika in avtorjem članka 'Vzpon in propad Kranjske sekcije DÖAV, Dušanom Škodičem, šele začne.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Pred nami je kadrovsko prepišno obdobje. Najprej zato, ker imajo ob siceršnjem pomanjkanju kadrov zaposleni večjo pogajalsko moč in hitreje zapustijo starega delodajalca ter odidejo k novemu. Drugič pa zato, ker se nam obeta sestava nove, drugačne vlade, z njo pa na vodstvene položaje v državnih službah in državnih podjetjih prihajajo novi kadri. Ena najbolj spoštovanih kadrovnic pri nas je Milena Pervanje, ki se je z iskanjem primernih kandidatov za različne položaje ukvarjala zadnjih 25 let, zdaj je izdala tudi priročnik z naslovom Skrita moč – šest stebrov uspešnega kadrovanja.
Za nami sta dve leti pandemije, dve leti negotovosti in nenehnih sprememb, prilagajanja, novega načina življenja in seveda tudi drugačne rabe tehnologije. Strokovnjakinje in strokovnjaki so veliko opozarjali o čustvenih in duševnih stiskah otrok in mladih v tem času. Kakšne so posledice pandemije in zaprtja, ko gre za prekomerno rabo digitalnih tehnologij? Kaj bi morali narediti za »sanacijo« povzročene škode? Ali lahko tehnologija ne le krši, temveč tudi omogoča spoštovanje pravic otrok v digitalnem okolju? Urška Henigman je na pogovor o tem pred mikrofon povabila Roka Gumzeja s Centra pomoči pri prekomerni rabi interneta Logout.
Projekt 1000 ur zunaj je zasnovala magistrica gozdarstva in ljubiteljica narave Lucija Odar. Drevo s 1000 lističi v krošnji spodbuja k preživljanju prostega časa v naravi. Za vsako uro, ki jo preživimo zunaj, pobarvamo en listič. Cilj je, da je krošnja drevesa pobarvana v enem letu.
Janko Prunk je bil eden prvih slovenskih zgodovinarjev, ki so se po drugi svetovni vojni začeli ukvarjati s katoliško politiko na Slovenskem. Svojo vlogo v zgodovinopisju je dokončno napovedal z doktorsko disertacijo o krščanskih socialistih med obema vojnama. Ta je pred 45 leti izšla v knjigi Pot krščanskih socialistov v Osvobodilno fronto slovenskega naroda. To je bil čas, ko smo si tudi Slovenci z uporom proti okupatorju pridobili ugled v mednarodni skupnosti, hkrati pa spoznali tisto, kar je Edvard Kocbek septembra 1945 strnil v zapis, da je slovenski narod v osvobodilnem boju spoznal tri nasprotnike: okupatorja, klerikalizem in ekskluzivnost kompartije …. Dr. Janko Prunk je nedavno svojemu raziskovalnemu delu dodal še literarni prvenec – roman Iskanje pristana, v katerem se prav tako srečuje s tematiko druge svetovne vojne na Slovenskem. Pred mikrofon ga je povabil Stane Kocutar.
Strah je ena izmed vse bolj poudarjenih čustvenih resničnosti današnjega časa in se kaže v različnih oblikah ter občutno vpliva na naše doživljanje, vedenje ter zaznavo smisla. Pogovor s predsednikom Slovenskega društva za logoterapijo Logos mag. Martinom Liscem,
Ljubljančanka Nada Tarman, ki je 2. aprila dopolnila 100 let, se je rodila na Ohridu, kjer je njen oče služboval kot puškarski mojster. Njeno življenje je v največjem delu povezano z Ljubljano, kjer se je že na začetku okupacije vključila v odporniško gibanje. Sredi meseca aprila 1945 so dekleta iz partizanskih vrst pozvali na avdicijo, ki jo je pripravil Radio Osvobodilne fronte (ROF). Nadin govor je bil odlično ocenjen. Prve dni po osvoboditvi je delovala v Ljubljani, nato pa je s tedanjim upravnikom Radia Ljubljana Antejem Novakom odšla v Celovec ter od tam v Maribor, kjer je za nekaj mesecev prevzela vodenje novoustanovljenega Radia Maribor. Na tisti čas Nado Tarman še danes spominja nekaj dobro ohranjenih fotografij, med njimi tista s podobo lepe 23 - letne črnolaske v britanski vojaški bluzi in križcem, ki jo je neznani fotograf posnel v radijskem studiu na Koroški cesti 19 v Mariboru.
Krajinska parka Strunjan in Debeli rtič skupaj z gostinci in prebivalci zmanjšujeta morske odpadke. Največ je še vedno plastičnih. Na prvem mestu so cigaretni ogorki, ki jim sledi plastika za enkratno uporabo. Zanimivo pri tem je, da je vzdolž obale več odpadkov pozimi, kot poleti ugotavljajo v Krajinskem parku Strunjan, kjer so dopoldan predstavili akcijski načrt za zmanjševanje odpadkov in izzive, ki jih prinaša uvajanje alternativnih kozarcev in drugega pribora. Poroča Lea Širok.
Problematika pomanjkanja kadra se med drugim kaže v premajhnem številu diplomantov za IKT poklice in premajhnem številu vpisnih mest na univerzitetne programe za digitalne poklice, kar je tudi posledica neobveznega predmeta Računalništva in informatike v osnovnih in srednjih šolah.
Na državnozborskih volitvah so volivke in volivci v prvi vrsti izrazili nezaupnico vladi Janeza Janše z največjo vladno strank SDS na čelu. To potrjuje izjemno visoka volilna udeležba in taktično glasovanje, zaradi katerega je Gibanje Svoboda, novinka na političnem prizorišču pod vodstvom Roberta Goloba, zmagala z naskokom, žrtve množičnega zavračanja poražene SDS pa so tudi stranke opozicijske alternative KUL.
Volitve so budno spremljali tudi umetnice in umetniki in ostali kulturni ustvarjalci. Ni skrivnost, da z ministrovanjem Vaska Simonitija, kljub rekordnemu proračunu za kulturo, niso bili zadovoljni. Največ prahu je dvigovalo razdeljevanje sredstev na javnih razpisih, kadrovanje in pogosto, tako kulturniki, zaničljiv odnos do resorja. Miha Žorž je o obetih in pričakovanjih za prihodnje povprašal nekaj ustvarjalk in ustvarjalcev s področja neodvisne umetniške scene.
Kdo bo v vladi in kdaj bomo vlado dobili, pa tudi, kaj bodo njene prve naloge?
Izjemoma v živo na Prvem. Aleš Kocjan in Tanja Starič komentirata rezultate parlamentarnih volitev. Vsake volitve so novo presenečenje, tokrat pa smo zabeležili tudi zelo visoko volilno udeležbo. Kar je dobro za demokracijo, pa je zoprno za majhne stranke. Za vstop v Državni zbor morajo namreč zbrati bistveno več glasov.
Včerajšnje parlamentarne volitve je zaznamovala zmaga nove stranke Gibanje Svoboda, v Cvetličarni, kjer so praznovali svojo zmago, je bilo bučno. Slovenska demokratska stranka volitev ni komentirala iz svojega sedeža, v štabu NSi-ja pa so povedali, da je tretje mesto za njihovo stranko dober rezultat. Tudi v Levici so si zagotovili mesto v parlamentu, vzdušje pa je bilo v štabu vseskozi napeto.
Parlamentarne volitve 2022. Izjave iz štabov strank in iz medijskega središča Državne volilne komisije
Z gosti v studiu in novinarji na terenu analiziramo in komentiramo rezultate. Gosti: politologa Tomaž Deželan in Miro Haček, ustavni pravnik Igor Kaučič in ekonomist Marko Pahor.
Neveljaven email naslov