Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa. Pred mikrofon jo je povabila Darja Pograjc.
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa.
V uredništvu ste iskali primerno osebo za zgodbo o aidsu kar leto dni, potem pa se je šele začelo pravo delo. Je danes sploh mogoče toliko časa nameniti eni novinarski zgodbi?
Verjetno me to sprašujete ob upoštevanju hitrosti interneta, družbenih omrežij ipd. Pomembno je, da se zavedate, da to ni bilo edino, kar smo počeli takrat. Skupaj s fotografinjo sva to zgodbo raziskovali ob preostalih dnevnih zgodbah. Tudi danes je to mogoče. Mislim, da lahko kot novinar opraviš svoje sprotno delo, hkrati pa si prihraniš nekaj časa za to, da poglobljeno pripravljaš neko dodatno zgodbo. Vsak teden malo. Možno je, ampak od novinarja to zahteva veliko truda.
Kako pa je na vaše poročanje vplivalo dejstvo, da je bila Hansonova zgodba že znana, ko ste se odločili, da jo boste pokrili? Novinarji si danes prizadevamo, da bi čim večkrat poročali ekskluzivno.
Ja, zaradi tega smo bili na začetku v skrbeh. Ko smo se prvič srečali, sem celo pomislila, da ne bo pravi za našo zgodbo, ker so o njem že pisali. Vendar pa, dlje časa smo preživeli z njim, bolj smo bili prepričani, da je njegova zgodba globlja in da je ni še nihče dobro raziskal. Takrat smo se odločili, da je zgodba vredna raziskovanja. Pravzaprav je to, da se je občasno pojavil na televiziji, postalo prednost. To je pomenilo, da so se ljudje zanimali zanj, še preden smo objavili svojo zgodbo.
Ali so napotki za pisanje dobre novinarske zgodbe danes drugačni, kot so bili pred 28 leti?
Danes moraš biti pri pisanju novinarske zgodbe še boljši, saj ima javnost na voljo ogromno informacij, ki jih spremlja. Zato mora tvoja zgodba še toliko bolj izstopati in zadržati pozornost bralca. Drugačen je tip novinarstva, ki se ukvarja s spremljanjem družbenih omrežij ter hitrim podajanjem in preverjanjem novih informacij. To se je spremenilo. Kar zadeva elemente dobrega obrtniškega pisanja, pa se verjetno v zadnjih 10.000 letih ni nič spremenilo.
Vaš nasvet novinarju, ki ne ve, kaj naj vpraša, je, naj si predstavlja, da gre s sogovornikom na pivo.
Tako za trenutek pozabim, da sem novinarka, in si predstavljam, da sem običajna oseba – človek, za katerega pišem. Po navadi lahko znanca ali prijatelja, s katerim sediš ob pijači, vprašaš kar koli in potešiš svojo radovednost. Ideja s pivom je, da te to malce sprosti in da nisi tako zelo uraden. Ta misel mi pomaga, saj se približam razmišljanju svojega bralca in ne razmišljam strogo novinarsko.
Novinarji pogosto poročamo o neki problematiki, pozneje pa ji ne sledimo več. Kako pomemben je pri zgodbi epilog?
Mislim, da je to ena izmed največjih težav in šibkosti novinarstva. Vržemo se v zgodbo, jo dobimo in potem odidemo k drugi. V vseh letih svoje poklicne poti se ukvarjam s tem vprašanjem, a ga ne znam rešiti. Včasih imamo priložnost, da se vrnemo in izvemo, kaj se je zgodilo čez nekaj tednov ali celo let. Ampak to je odvisno od posameznega novinarja.
Slišala sem dober izraz: fotograf, ki je 11. septembra v New Yorku opravljal svoje delo, je bil med dogajanjem na Manhattnu hudo poškodovan. Pripovedoval je o svoji izkušnji tistega dne in o tem, kako je vplivala na njegov poklic. Govoril pa je tudi o tem, kako se je vrnil na delo, in to je poimenoval “drugo in tretje dejanje”. Večina novinarskih zgodb pa je “prvo dejanje”.
“Mediji so bralce izgubili v trenutku, ko so se nehali spraševati, kaj je pomembno, in se namesto tega vprašali, kaj je najbolj brano,” je misel stanovskega kolega. Kako jo komentirate?
Vse življenje so me kritizirali – kot tudi veliko drugih novinarjev –, da pišemo samo zato, da prodajamo časopise. Ne vem, ali je kar koli, kar sem napisala, prodalo časopis.
Sprašujem zaradi odzivov bralcev na vašo nagrajeno zgodbo …
Ja, doma imam veliko škatlo sovražne pošte. Ko sem dokončala reportažo, mi je urednica povedala, da so zaradi nje izgubili bralce. Ne vem natančno, koliko, verjetno več sto, morda več tisoč. Veliko ljudi je zaradi jeze odpovedalo naročnino. Vprašala sem jo, zakaj mi tega ni povedala prej, in odgovorila mi je: “Nisem želela, da čutiš pritisk javnosti. Tvoja naloga je bila narediti čim boljšo reportažo, moja skrb pa je naklada.”
Kako med vsemi zgodbami izbrati tisto, ki jo je vredno povedati?
Treba je izbrati zgodbo, ki je trenutno relevantna. Lahko napišem zgodbo, ki je zelo zanimiva in pomembna, vendar če ne ujamem pravega časovnega okna, v katerem javnost verjame, da je pomembna, bo ostala neopažena. Opažam tudi, da se veliko novinarjev podaja na lov za zgodbo, za katero pa nimajo pravih orodij – dostopa do ljudi, podatkov, ne morejo potovati – in zato zapravijo veliko časa. Tretja stvar pa je čut za univerzalnost zgodbe. To pomeni, da tudi če zgodba pripoveduje o nekom, ki ga ne poznaš, se lahko poistovetiš z njim.
Veste, moja starša prihajata iz majhne vasi in takrat se ni odprto govorilo o homoseksualcih. Njuna hči pa gre in napiše zgodbo o dveh homoseksualcih, ki umirata za aidsom. Ups. Šele ko sem dobila Pulitzerjevo nagrado, mi je mama rekla, da bi rada prebrala mojo zgodbo. Ko je končala, mi je povedala, da še vedno ne odobrava teh ljudi in njihovega načina življenja, ampak da je odnos obeh mož neverjetno podoben njenem odnosu z možem. Prepoznala je univerzalno zgodbo o zavezanosti dveh partnerjev v razmerju.
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa. Pred mikrofon jo je povabila Darja Pograjc.
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa.
V uredništvu ste iskali primerno osebo za zgodbo o aidsu kar leto dni, potem pa se je šele začelo pravo delo. Je danes sploh mogoče toliko časa nameniti eni novinarski zgodbi?
Verjetno me to sprašujete ob upoštevanju hitrosti interneta, družbenih omrežij ipd. Pomembno je, da se zavedate, da to ni bilo edino, kar smo počeli takrat. Skupaj s fotografinjo sva to zgodbo raziskovali ob preostalih dnevnih zgodbah. Tudi danes je to mogoče. Mislim, da lahko kot novinar opraviš svoje sprotno delo, hkrati pa si prihraniš nekaj časa za to, da poglobljeno pripravljaš neko dodatno zgodbo. Vsak teden malo. Možno je, ampak od novinarja to zahteva veliko truda.
Kako pa je na vaše poročanje vplivalo dejstvo, da je bila Hansonova zgodba že znana, ko ste se odločili, da jo boste pokrili? Novinarji si danes prizadevamo, da bi čim večkrat poročali ekskluzivno.
Ja, zaradi tega smo bili na začetku v skrbeh. Ko smo se prvič srečali, sem celo pomislila, da ne bo pravi za našo zgodbo, ker so o njem že pisali. Vendar pa, dlje časa smo preživeli z njim, bolj smo bili prepričani, da je njegova zgodba globlja in da je ni še nihče dobro raziskal. Takrat smo se odločili, da je zgodba vredna raziskovanja. Pravzaprav je to, da se je občasno pojavil na televiziji, postalo prednost. To je pomenilo, da so se ljudje zanimali zanj, še preden smo objavili svojo zgodbo.
Ali so napotki za pisanje dobre novinarske zgodbe danes drugačni, kot so bili pred 28 leti?
Danes moraš biti pri pisanju novinarske zgodbe še boljši, saj ima javnost na voljo ogromno informacij, ki jih spremlja. Zato mora tvoja zgodba še toliko bolj izstopati in zadržati pozornost bralca. Drugačen je tip novinarstva, ki se ukvarja s spremljanjem družbenih omrežij ter hitrim podajanjem in preverjanjem novih informacij. To se je spremenilo. Kar zadeva elemente dobrega obrtniškega pisanja, pa se verjetno v zadnjih 10.000 letih ni nič spremenilo.
Vaš nasvet novinarju, ki ne ve, kaj naj vpraša, je, naj si predstavlja, da gre s sogovornikom na pivo.
Tako za trenutek pozabim, da sem novinarka, in si predstavljam, da sem običajna oseba – človek, za katerega pišem. Po navadi lahko znanca ali prijatelja, s katerim sediš ob pijači, vprašaš kar koli in potešiš svojo radovednost. Ideja s pivom je, da te to malce sprosti in da nisi tako zelo uraden. Ta misel mi pomaga, saj se približam razmišljanju svojega bralca in ne razmišljam strogo novinarsko.
Novinarji pogosto poročamo o neki problematiki, pozneje pa ji ne sledimo več. Kako pomemben je pri zgodbi epilog?
Mislim, da je to ena izmed največjih težav in šibkosti novinarstva. Vržemo se v zgodbo, jo dobimo in potem odidemo k drugi. V vseh letih svoje poklicne poti se ukvarjam s tem vprašanjem, a ga ne znam rešiti. Včasih imamo priložnost, da se vrnemo in izvemo, kaj se je zgodilo čez nekaj tednov ali celo let. Ampak to je odvisno od posameznega novinarja.
Slišala sem dober izraz: fotograf, ki je 11. septembra v New Yorku opravljal svoje delo, je bil med dogajanjem na Manhattnu hudo poškodovan. Pripovedoval je o svoji izkušnji tistega dne in o tem, kako je vplivala na njegov poklic. Govoril pa je tudi o tem, kako se je vrnil na delo, in to je poimenoval “drugo in tretje dejanje”. Večina novinarskih zgodb pa je “prvo dejanje”.
“Mediji so bralce izgubili v trenutku, ko so se nehali spraševati, kaj je pomembno, in se namesto tega vprašali, kaj je najbolj brano,” je misel stanovskega kolega. Kako jo komentirate?
Vse življenje so me kritizirali – kot tudi veliko drugih novinarjev –, da pišemo samo zato, da prodajamo časopise. Ne vem, ali je kar koli, kar sem napisala, prodalo časopis.
Sprašujem zaradi odzivov bralcev na vašo nagrajeno zgodbo …
Ja, doma imam veliko škatlo sovražne pošte. Ko sem dokončala reportažo, mi je urednica povedala, da so zaradi nje izgubili bralce. Ne vem natančno, koliko, verjetno več sto, morda več tisoč. Veliko ljudi je zaradi jeze odpovedalo naročnino. Vprašala sem jo, zakaj mi tega ni povedala prej, in odgovorila mi je: “Nisem želela, da čutiš pritisk javnosti. Tvoja naloga je bila narediti čim boljšo reportažo, moja skrb pa je naklada.”
Kako med vsemi zgodbami izbrati tisto, ki jo je vredno povedati?
Treba je izbrati zgodbo, ki je trenutno relevantna. Lahko napišem zgodbo, ki je zelo zanimiva in pomembna, vendar če ne ujamem pravega časovnega okna, v katerem javnost verjame, da je pomembna, bo ostala neopažena. Opažam tudi, da se veliko novinarjev podaja na lov za zgodbo, za katero pa nimajo pravih orodij – dostopa do ljudi, podatkov, ne morejo potovati – in zato zapravijo veliko časa. Tretja stvar pa je čut za univerzalnost zgodbe. To pomeni, da tudi če zgodba pripoveduje o nekom, ki ga ne poznaš, se lahko poistovetiš z njim.
Veste, moja starša prihajata iz majhne vasi in takrat se ni odprto govorilo o homoseksualcih. Njuna hči pa gre in napiše zgodbo o dveh homoseksualcih, ki umirata za aidsom. Ups. Šele ko sem dobila Pulitzerjevo nagrado, mi je mama rekla, da bi rada prebrala mojo zgodbo. Ko je končala, mi je povedala, da še vedno ne odobrava teh ljudi in njihovega načina življenja, ampak da je odnos obeh mož neverjetno podoben njenem odnosu z možem. Prepoznala je univerzalno zgodbo o zavezanosti dveh partnerjev v razmerju.
Tudi v italijanski javnosti glede dogajanja v Ukrajini vlada vsesplošna zaskrbljenost. Vlada je razglasila novo izredno stanje, ki je omejeno na ukrepe, povezane na odpravljanje posledic ukrajinskega konflikta, in ki naj bi trajalo do konca tega leta. Državljani se seveda bojijo zlasti novih podražitev cen energentov, sicer pa je ob vojnih situacijah v Evropi in Sredozemlju prva italijanska reakcija vedno sočutna in dobrodelna – in tako je tudi tokrat. Več v pogovoru z dopisnikom RTV Slovenija iz Rima Jankom Petrovcem.
Iz ukrajinskih mest Sumi in Irpin poročajo o evakuaciji civilistov. Iz Ukrajine je pred spopadi zbežalo že več kot dva milijona ljudi. Med smrtnimi žrtvami ukrajinsko-ruskih spopadov naj bi bila tudi dva ruska generala. Svet pa že gleda proti četrtku, ko naj bi se v letovišču Antalyja na jugu Turčije srečala ruski in ukrajinski zunanji minister.
Rusko-ukrajinska vojna je vse bolj tudi informacijska, ki se odraža tudi na družbenih omrežjih. Komu verjeti o dogajanju na frontnih črtah in v Rusiji, kdo zmaguje v medijski vojni, ali je cenzura tudi blokada Kremlju naklonjenih medijev Russia Today in Sputnik v Evropski uniji? O tem smo se pogovarjali s profesorjem za medijske politike in regulacijo na ljubljanski fakulteti za družbene vede Markom Milosavljevićem.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
V zadnjih dneh poslušamo številne novice o beguncih, ki prihajajo iz Ukrajine. Na Slovenski filantropiji so pred dnevi pričeli z zbiranjem interesa pripravljenosti pomoči beguncem, ki bi morebitno prispeli v Slovenijo. Predstavnik Slovenske filantropije Franci Zlatar poudarja, da je odziv javnosti dober in da se je do danes za pomoč prijavilo čez 600 prostovoljcev. Več Marko Rozman.
Na novinarski konferenci zaposlenih na RTV Slovenija so se predstavniki posameznih aktivov odzvali na dogajanje na RTVS v minulem tednu ter predstavili zahteve za ohranitev nepristranskosti in profesionalnosti javnega servisa. Menijo namreč, da sta profesionalnost in nepristranskost javnega servisa čedalje bolj ogroženi.
Sarajevska novinarka Aida Čerkez je Ukrajincem napisala pismo. Prizori iz Ukrajine jo spominjajo na oblegano Sarajevo. Ljudje, ki so vojno doživeli, vedo, da ne bo vse v redu. A na koncu bodo zmagali. Aida, nekoč vojna novinarka, je napisala tudi scenarij za kratki film - Kako se imenuje ta država? Prevod pisma Ukrajincem je prebrala Ivana Stipić Lah.
Konec aprila se izteče mandat sedemčlanskemu Svetu za radiodifuzijo. To je telo, ki ima dolg seznam pristojnosti, saj daje soglasja in mnenja k pomembnim odločitvam in dokumentom, usodnim za radiodifuzne medije, svet piše letna poročila in ocenjuje stanje na področju radiodifuzije, kar pomeni, da ima lahko v medijskem prostoru precejšen vpliv. Tatjana Pirc se je pogovarjala z Alešem Lipičnikom, predsednikom Sveta za radiodifuzijo.
Število Ukrajincev, ki so od 24. februarja, ko se je začela ruska ofenziva, zapustili svojo domovino, se je povzpelo že na več kot 1,5 milijona. Samo na Poljsko je odšlo več kot 1,067 milijona ljudi. Dopisnica RTV Slovenija Polona Fijavž poroča o kaosu na Poljskem.
»Svet je lep, ohrani vid,« je geslo ob svetovnem tednu glavkoma, ki se je začel včeraj. Le s pravočasnim odkritjem in zdravljenjem glavkoma ohranimo vid ter preprečimo hudo slabovidnost in slepoto, poudarja Sekcija za glavkom Združenja oftalmologov Slovenije. Glavkom se največkrat začne brez kakršnih koli težav za bolnika – dokler ne napreduje in povzroči nepovratne okvare na vidnem živcu. Je drugi najpogostejši vzrok za slepoto. Prispevek Petre Medved.
Zvoki tamburic so v Šmartnem navzoči že od leta 1892, ko je Ivan Bartl zbral in vodil tedanjo tamburaško skupino. Kasnejših pisnih virov o delovanju tamburašev je malo in šele leta 1983 je prišla pobuda za ponovno ustanovitev skupine šmarskih tamburašev. Od leta 2014 Tamburaško skupino Šmartno pri Litiji vodi Štefan Vidic. Člani orkestra se zavedajo pomena ohranjanja kulturne dediščine, zato vsako leto poskrbijo za podmladek v orkestru, ki je tako generacijsko mešan, znanja ter veščine pa prehajajo iz starejših generacij na mlajše in tudi obratno. Šmarski tamburaši se redno udeležujejo srečanj v organizaciji Javnega sklada za kulturne dejavnosti, visoke ocene in zlata priznanja so njihova stalnica. Spored koncerta bo ponudil priredbe ljudskih pesmi in popevk ter umetne skladbe za tamburaški orkester.
Pogovor z županom občine Šmartno pri Litiji Rajkom Meserkom
Ob svetovnem dnevu varčevanja z energijo smo se v jutru na Prvem pogovarjala s prof. dr. Mihaelom Sekavčnikom, dekanom Fakultete za strojništvo.
Otroci niso imuni na dogajanje okoli sebe. Marsikaj vidijo na televiziji in spletnih omrežjih, marsikaj slišijo tudi, ko se odrasli pogovarjajo med seboj. Na njihovo razumevanje vojne lahko vplivajo tudi domišljijski svet pravljic in računalniških iger, zato je dobro, da se odrasli z otroki pogovarjajo o vojni. A kako? Odkrito in otrokovi starosti primerno, pravi strokovna delavka na osnovni šoli in psihoterapevtka Andreja Ninkovič.
Ruska vojska je ponoči zavzela ukrajinsko jedrsko elektrarno Zaporožje na jugu države, je sporočila ukrajinska agencija za jedrsko energijo. V nuklearki je predtem zaradi ruskega obstreljevanja zagorelo, a so požar že pogasili. Dogodek nima vpliva na nas, sporočajo iz Uprave za jedrsko varnost. Z jedrskim strokovnjakom je govorila Maja Derčar.
Poljska je v nekaj dneh oskrbela več kot 600 tisoč beguncev. Pogovor s Polono Fijavž.
Kompromisni dogovor notranjih ministrov Evropske Unije o uporabi evropske direktive o začasni zaščiti beguncev pomeni, da bodo begunci upravičeni do nastanitve, izobraževanja, nujne zdravstvene pomoči, finančne pomoči ter dela. Prost dostop do trga dela pomeni, da se oseba lahko zaposli in dela pod enakimi pogoji kot slovenski državljani, delodajalec pa zanjo ne potrebuje posebnega delovnega dovoljenja. Odgovora na vprašanje kje se bodo migranti zaposlovali in v kakšnem obsegu, še ne moremo dati.
V ukrajinske sosede te dni vsak dan prihaja na desettiče ljudi, marsikdo se šele po več dneh čakanja za vstop na Poljsko ali Madžarsko odloči za pot do Romunije, kjer na ukrajinski strani čakajo manj, a še vedno več ur, tudi pol dneva, ko na železniško postajo, s katere gredo peš čez mejo, pripeljejo vlaki. Polni do zadnjega kotička. Pripovedujejo o boju za mesta, o grožnjah, strahu. Podrobneje v reportaži Boštjana Anžina.
Ruska vojska proti ukrajinski prestolnici Kijev napreduje počasi, trdijo britanski obveščevalci. Rusija medtem napoveduje nadaljevanje pogajanj. Ukrajinske sile so doslej pokazale trd odpor. Ali vojna zdaj vstopa v novo fazo? Kakšni so ruski cilji? Je realno, da prestolnica Kijev pade?
Mladi vozniki v starosti od 18 do 26 let so najmanj izkušeni udeleženci v prometu, a to še zdaleč ne pomeni, da jim primanjkuje znanja in spretnosti. Pri AMZS si prizadevajo, da bi znanje nenehno obnavljali. Tudi s pomočjo tekmovanj kot je »Najboljši za volanom«, kjer bodo izbirali najboljšo mlado voznico in najboljšega mladega voznika leta. Lani se je na tekmovanje prijavilo 5.200 mladih voznikov. Kar nekaj predsodkov se bomo znebili ob poslušanju pogovora Cirile Štuber z Erikom Logarjem iz AMZS. Od tega, da so moški boljši vozniki do tega, da so mladi vozniki skupina voznikov, ki na cesti predstavlja največjo nevarnost.
Neveljaven email naslov