Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa. Pred mikrofon jo je povabila Darja Pograjc.
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa.
V uredništvu ste iskali primerno osebo za zgodbo o aidsu kar leto dni, potem pa se je šele začelo pravo delo. Je danes sploh mogoče toliko časa nameniti eni novinarski zgodbi?
Verjetno me to sprašujete ob upoštevanju hitrosti interneta, družbenih omrežij ipd. Pomembno je, da se zavedate, da to ni bilo edino, kar smo počeli takrat. Skupaj s fotografinjo sva to zgodbo raziskovali ob preostalih dnevnih zgodbah. Tudi danes je to mogoče. Mislim, da lahko kot novinar opraviš svoje sprotno delo, hkrati pa si prihraniš nekaj časa za to, da poglobljeno pripravljaš neko dodatno zgodbo. Vsak teden malo. Možno je, ampak od novinarja to zahteva veliko truda.
Kako pa je na vaše poročanje vplivalo dejstvo, da je bila Hansonova zgodba že znana, ko ste se odločili, da jo boste pokrili? Novinarji si danes prizadevamo, da bi čim večkrat poročali ekskluzivno.
Ja, zaradi tega smo bili na začetku v skrbeh. Ko smo se prvič srečali, sem celo pomislila, da ne bo pravi za našo zgodbo, ker so o njem že pisali. Vendar pa, dlje časa smo preživeli z njim, bolj smo bili prepričani, da je njegova zgodba globlja in da je ni še nihče dobro raziskal. Takrat smo se odločili, da je zgodba vredna raziskovanja. Pravzaprav je to, da se je občasno pojavil na televiziji, postalo prednost. To je pomenilo, da so se ljudje zanimali zanj, še preden smo objavili svojo zgodbo.
Ali so napotki za pisanje dobre novinarske zgodbe danes drugačni, kot so bili pred 28 leti?
Danes moraš biti pri pisanju novinarske zgodbe še boljši, saj ima javnost na voljo ogromno informacij, ki jih spremlja. Zato mora tvoja zgodba še toliko bolj izstopati in zadržati pozornost bralca. Drugačen je tip novinarstva, ki se ukvarja s spremljanjem družbenih omrežij ter hitrim podajanjem in preverjanjem novih informacij. To se je spremenilo. Kar zadeva elemente dobrega obrtniškega pisanja, pa se verjetno v zadnjih 10.000 letih ni nič spremenilo.
Vaš nasvet novinarju, ki ne ve, kaj naj vpraša, je, naj si predstavlja, da gre s sogovornikom na pivo.
Tako za trenutek pozabim, da sem novinarka, in si predstavljam, da sem običajna oseba – človek, za katerega pišem. Po navadi lahko znanca ali prijatelja, s katerim sediš ob pijači, vprašaš kar koli in potešiš svojo radovednost. Ideja s pivom je, da te to malce sprosti in da nisi tako zelo uraden. Ta misel mi pomaga, saj se približam razmišljanju svojega bralca in ne razmišljam strogo novinarsko.
Novinarji pogosto poročamo o neki problematiki, pozneje pa ji ne sledimo več. Kako pomemben je pri zgodbi epilog?
Mislim, da je to ena izmed največjih težav in šibkosti novinarstva. Vržemo se v zgodbo, jo dobimo in potem odidemo k drugi. V vseh letih svoje poklicne poti se ukvarjam s tem vprašanjem, a ga ne znam rešiti. Včasih imamo priložnost, da se vrnemo in izvemo, kaj se je zgodilo čez nekaj tednov ali celo let. Ampak to je odvisno od posameznega novinarja.
Slišala sem dober izraz: fotograf, ki je 11. septembra v New Yorku opravljal svoje delo, je bil med dogajanjem na Manhattnu hudo poškodovan. Pripovedoval je o svoji izkušnji tistega dne in o tem, kako je vplivala na njegov poklic. Govoril pa je tudi o tem, kako se je vrnil na delo, in to je poimenoval “drugo in tretje dejanje”. Večina novinarskih zgodb pa je “prvo dejanje”.
“Mediji so bralce izgubili v trenutku, ko so se nehali spraševati, kaj je pomembno, in se namesto tega vprašali, kaj je najbolj brano,” je misel stanovskega kolega. Kako jo komentirate?
Vse življenje so me kritizirali – kot tudi veliko drugih novinarjev –, da pišemo samo zato, da prodajamo časopise. Ne vem, ali je kar koli, kar sem napisala, prodalo časopis.
Sprašujem zaradi odzivov bralcev na vašo nagrajeno zgodbo …
Ja, doma imam veliko škatlo sovražne pošte. Ko sem dokončala reportažo, mi je urednica povedala, da so zaradi nje izgubili bralce. Ne vem natančno, koliko, verjetno več sto, morda več tisoč. Veliko ljudi je zaradi jeze odpovedalo naročnino. Vprašala sem jo, zakaj mi tega ni povedala prej, in odgovorila mi je: “Nisem želela, da čutiš pritisk javnosti. Tvoja naloga je bila narediti čim boljšo reportažo, moja skrb pa je naklada.”
Kako med vsemi zgodbami izbrati tisto, ki jo je vredno povedati?
Treba je izbrati zgodbo, ki je trenutno relevantna. Lahko napišem zgodbo, ki je zelo zanimiva in pomembna, vendar če ne ujamem pravega časovnega okna, v katerem javnost verjame, da je pomembna, bo ostala neopažena. Opažam tudi, da se veliko novinarjev podaja na lov za zgodbo, za katero pa nimajo pravih orodij – dostopa do ljudi, podatkov, ne morejo potovati – in zato zapravijo veliko časa. Tretja stvar pa je čut za univerzalnost zgodbe. To pomeni, da tudi če zgodba pripoveduje o nekom, ki ga ne poznaš, se lahko poistovetiš z njim.
Veste, moja starša prihajata iz majhne vasi in takrat se ni odprto govorilo o homoseksualcih. Njuna hči pa gre in napiše zgodbo o dveh homoseksualcih, ki umirata za aidsom. Ups. Šele ko sem dobila Pulitzerjevo nagrado, mi je mama rekla, da bi rada prebrala mojo zgodbo. Ko je končala, mi je povedala, da še vedno ne odobrava teh ljudi in njihovega načina življenja, ampak da je odnos obeh mož neverjetno podoben njenem odnosu z možem. Prepoznala je univerzalno zgodbo o zavezanosti dveh partnerjev v razmerju.
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa. Pred mikrofon jo je povabila Darja Pograjc.
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa.
V uredništvu ste iskali primerno osebo za zgodbo o aidsu kar leto dni, potem pa se je šele začelo pravo delo. Je danes sploh mogoče toliko časa nameniti eni novinarski zgodbi?
Verjetno me to sprašujete ob upoštevanju hitrosti interneta, družbenih omrežij ipd. Pomembno je, da se zavedate, da to ni bilo edino, kar smo počeli takrat. Skupaj s fotografinjo sva to zgodbo raziskovali ob preostalih dnevnih zgodbah. Tudi danes je to mogoče. Mislim, da lahko kot novinar opraviš svoje sprotno delo, hkrati pa si prihraniš nekaj časa za to, da poglobljeno pripravljaš neko dodatno zgodbo. Vsak teden malo. Možno je, ampak od novinarja to zahteva veliko truda.
Kako pa je na vaše poročanje vplivalo dejstvo, da je bila Hansonova zgodba že znana, ko ste se odločili, da jo boste pokrili? Novinarji si danes prizadevamo, da bi čim večkrat poročali ekskluzivno.
Ja, zaradi tega smo bili na začetku v skrbeh. Ko smo se prvič srečali, sem celo pomislila, da ne bo pravi za našo zgodbo, ker so o njem že pisali. Vendar pa, dlje časa smo preživeli z njim, bolj smo bili prepričani, da je njegova zgodba globlja in da je ni še nihče dobro raziskal. Takrat smo se odločili, da je zgodba vredna raziskovanja. Pravzaprav je to, da se je občasno pojavil na televiziji, postalo prednost. To je pomenilo, da so se ljudje zanimali zanj, še preden smo objavili svojo zgodbo.
Ali so napotki za pisanje dobre novinarske zgodbe danes drugačni, kot so bili pred 28 leti?
Danes moraš biti pri pisanju novinarske zgodbe še boljši, saj ima javnost na voljo ogromno informacij, ki jih spremlja. Zato mora tvoja zgodba še toliko bolj izstopati in zadržati pozornost bralca. Drugačen je tip novinarstva, ki se ukvarja s spremljanjem družbenih omrežij ter hitrim podajanjem in preverjanjem novih informacij. To se je spremenilo. Kar zadeva elemente dobrega obrtniškega pisanja, pa se verjetno v zadnjih 10.000 letih ni nič spremenilo.
Vaš nasvet novinarju, ki ne ve, kaj naj vpraša, je, naj si predstavlja, da gre s sogovornikom na pivo.
Tako za trenutek pozabim, da sem novinarka, in si predstavljam, da sem običajna oseba – človek, za katerega pišem. Po navadi lahko znanca ali prijatelja, s katerim sediš ob pijači, vprašaš kar koli in potešiš svojo radovednost. Ideja s pivom je, da te to malce sprosti in da nisi tako zelo uraden. Ta misel mi pomaga, saj se približam razmišljanju svojega bralca in ne razmišljam strogo novinarsko.
Novinarji pogosto poročamo o neki problematiki, pozneje pa ji ne sledimo več. Kako pomemben je pri zgodbi epilog?
Mislim, da je to ena izmed največjih težav in šibkosti novinarstva. Vržemo se v zgodbo, jo dobimo in potem odidemo k drugi. V vseh letih svoje poklicne poti se ukvarjam s tem vprašanjem, a ga ne znam rešiti. Včasih imamo priložnost, da se vrnemo in izvemo, kaj se je zgodilo čez nekaj tednov ali celo let. Ampak to je odvisno od posameznega novinarja.
Slišala sem dober izraz: fotograf, ki je 11. septembra v New Yorku opravljal svoje delo, je bil med dogajanjem na Manhattnu hudo poškodovan. Pripovedoval je o svoji izkušnji tistega dne in o tem, kako je vplivala na njegov poklic. Govoril pa je tudi o tem, kako se je vrnil na delo, in to je poimenoval “drugo in tretje dejanje”. Večina novinarskih zgodb pa je “prvo dejanje”.
“Mediji so bralce izgubili v trenutku, ko so se nehali spraševati, kaj je pomembno, in se namesto tega vprašali, kaj je najbolj brano,” je misel stanovskega kolega. Kako jo komentirate?
Vse življenje so me kritizirali – kot tudi veliko drugih novinarjev –, da pišemo samo zato, da prodajamo časopise. Ne vem, ali je kar koli, kar sem napisala, prodalo časopis.
Sprašujem zaradi odzivov bralcev na vašo nagrajeno zgodbo …
Ja, doma imam veliko škatlo sovražne pošte. Ko sem dokončala reportažo, mi je urednica povedala, da so zaradi nje izgubili bralce. Ne vem natančno, koliko, verjetno več sto, morda več tisoč. Veliko ljudi je zaradi jeze odpovedalo naročnino. Vprašala sem jo, zakaj mi tega ni povedala prej, in odgovorila mi je: “Nisem želela, da čutiš pritisk javnosti. Tvoja naloga je bila narediti čim boljšo reportažo, moja skrb pa je naklada.”
Kako med vsemi zgodbami izbrati tisto, ki jo je vredno povedati?
Treba je izbrati zgodbo, ki je trenutno relevantna. Lahko napišem zgodbo, ki je zelo zanimiva in pomembna, vendar če ne ujamem pravega časovnega okna, v katerem javnost verjame, da je pomembna, bo ostala neopažena. Opažam tudi, da se veliko novinarjev podaja na lov za zgodbo, za katero pa nimajo pravih orodij – dostopa do ljudi, podatkov, ne morejo potovati – in zato zapravijo veliko časa. Tretja stvar pa je čut za univerzalnost zgodbe. To pomeni, da tudi če zgodba pripoveduje o nekom, ki ga ne poznaš, se lahko poistovetiš z njim.
Veste, moja starša prihajata iz majhne vasi in takrat se ni odprto govorilo o homoseksualcih. Njuna hči pa gre in napiše zgodbo o dveh homoseksualcih, ki umirata za aidsom. Ups. Šele ko sem dobila Pulitzerjevo nagrado, mi je mama rekla, da bi rada prebrala mojo zgodbo. Ko je končala, mi je povedala, da še vedno ne odobrava teh ljudi in njihovega načina življenja, ampak da je odnos obeh mož neverjetno podoben njenem odnosu z možem. Prepoznala je univerzalno zgodbo o zavezanosti dveh partnerjev v razmerju.
Z jutrišnjim 1. februarjem začnejo veljati nova pravila pri omejitvi covidnih potrdil. Potrdila bo mogoče podaljšati s cepljenjem s poživitvenim odmerkom.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Kako težki časi so trenutno za šolarje in njihove profesorje, so pokazali tudi nedavni žal tragični dogodki. Večina teh težav pa do staršev in profesorjev sploh ne pride. Kako bo, ko se bo naše življenje vrnilo v normalne tirnice, ne ve nihče. Da bi iz prve roke izvedeli, kako se s težavami spopadajo na srednjih šolah, smo govorili z ravnateljico Srednje ekonomske šole Ljubljana (Roška) mag. Andrejo Tamše.
Ročna dela, kot je na primer kvačkanje, mnogi še vedno povezujejo s preganjanjem dolgčasa v zrelih letih. A vse raje kvačkajo tudi mlajše generacije, celo kak moški se najde vmes, kar dokazuje projekt Slovenija kvačka. V zadnjih nekaj mesecih so se po vsej Sloveniji kvačkali občinski grbi, zakaj in kako, nam je povedala pobudnica in gonilna sila projekta Jadranka Smiljić. Več Andreja Čokl.
Generalna skupščina Organizacije združenih narodov je leta 2005 razglasila 27. januar kot Mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta. Na ta dan leta 1945 so namreč vojaki sovjetske rdeče armade osvobodili uničevalno taborišče Auschwitz Birkenau, kjer je bilo ubitih več kot milijon ljudi, med njimi je bilo tudi več kot 1300 Slovencev. Ob Mednarodnem dnevu spomina na holokavst se spominjamo vseh žrtev enega najhujših genocidov v zgodovini. Spominjamo se tudi pravičnikov in drugih, ki so pomagali reševati življenja v času tega tragičnega zgodovinskega obdobja, pa tudi otrok, ki so povsem nedolžni umrli v moriji 2. svetovne vojne. Već Lidija Cokan.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
V naslednjih minutah pa o dokumentih. O osebnih izkaznicah in vozniških dovoljenjih bomo govorili. V roku enega leta bo namreč na področju teh uradnih identifikacijskih dokumentov prišlo do sprememb. Pri osebnih izkaznicah bomo priča posodobitvi, pri vozniških dokumentih pa čez leto dni ne bodo več veljala stara dovoljenja na tridelnem roza obrazcu. Voznice in vozniki ga bodo morali obvezno zamenjati s kartičnim, sicer ne bodo več smeli voziti v prometu. Več Marko Rozman.
Vprašanje ali bo prišlo do napada Rusije na Ukrajino, je še vedno v zraku. Potekajo diplomatski pogovori, tudi v ostrejših tonih. Predsednik ZDA Joe Biden je po včerajšnjih pogovorih z evropskimi voditelji razglasil enotnost med zavezniki. Pentagon je sporočil, da je v pripravljenosti 8500 vojakov, tudi Nato se je oglasil in sporočil, da že pošilja letala in ladje za krepitev varnosti vzhodne Evrope.
V Sloveniji smo prvi primer okuženosti s koronavirusom potrdili 4. marca 2020. Epidemija je bila uradno razglašena 12. marca. Skoraj dve leti je, odkar nam je covid spremenil življenje, razmere pa še kar trajajo. Laboratoriji so na robu zmogljivosti, zdravstveni delavci so izgoreli, ljudje pa smo nasploh utrujeni, brezvoljni in naveličani. Strokovnjaki govorijo o posebni vrsti utrujenosti - pandemični utrujenosti. Kakšne so značilnosti, kako jo prepoznamo pri sebi, drugih in kako si lahko pomagamo, o tem Tina Bončina, zdravnica in psihoterapevtka.
Ob nedavnem dogodku napada medveda na lovca nas zanima, kako ravnati ob naključnem srečanju z medvedom.
Teden, ki je pred nami je teden za opazovanje in preučevanje ptic, ki živijo okoli nas. Potem ko so pri Društvu za opazovanje in preučevanje ptic Slovenije sredi januarja šteli ptice, ki živijo ob slovenskih vodotokih in mokriščih, so zdaj na vrsti preostale ptice. Akcija, ki se začenja danes bo trajala vse do nedelje, v njej pa lahko sodelujete vsi, ki si lahko vzamete pol ure časa in ste pripravljeni svoja opažanja zapisati na papir. Več o tem je Cirili Štuber povedal Tilen Basle iz Društva za opazovanje in preučevanje ptic Slovenije.
Projektna ekipa LIFE Lynx je objavila drugo poročilo o spremljanju doselitev risov v Sloveniji in na Hrvaškem. S pomočjo različnih metod spremljanja stanja so ugotovili, da je bilo v sezoni 2020/2021 na območju slovenskih Dinaridov prisotnih vsaj 24 odraslih risov, kar je malenkost več kot v preteklem obdobju. Dodatnih pet risov ima svoje teritorije na območju Alp v Sloveniji, kamor so jih doselili aprila lansko leto. Izvedena je bila tudi javnomnenjska raziskava, ki kaže, da ima slovenska javnost pozitivno stališče do risa. Doselitvi in ohranitvi risov v naših gozdovih so naklonjeni zlasti lovci in splošna javnost. Rok Černe, vodja projekta LIFE Lynx z Zavoda za gozdove Slovenije je v pogovoru z Markom Rozmanom poudaril, da je verjetnost, da sprehajalec sreča risa v naravi, skoraj nična.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Jutri bo začela veljati novela Zakona o davku na dodano vrednost, ki med drugim prinaša ukinitev izročanja papirnega računa. Tega bodo prodajalci blaga in storitev kupcu izročili le na izrecno željo. Prodajalci na neobvezno tiskanje računov še niso povsem pripravili, v zvezi potrošnikov pa imajo glede novosti pomisleke. Več Tjaša Škamperle.
Pri založbi Inštituta za kriminologijo je izšla nova monografija z naslovom »Koga reševati v času epidemije? – Etični, medicinski in kazenskopravni vidiki triaže«, ki je nastala v sodelovanju s Slovensko akademijo znanosti in umetnosti. Monografijo je uredila Renata Salecl, med avtoricami in avtorji poglavij pa so številne raziskovalke in raziskovalci z Inštituta za kriminologijo in drugih raziskovalnih institucij. Monografija je brezplačno dostopna.
V torek je Nacionalni inštitut za biologijo vzpostavil spletno stran za spoznavanje in ugotavljanje razširjenosti cianobakterij, ki jih lahko najdemo v vodi in tudi na kopnem, kjer so površine vlažne. Gre za spletno stran ciano.si.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
V Ljubljani in nekaterih drugih mestih po državi delujejo tako imenovane pro bono ambulante, ki so namenjene ljudem brez zdravstvenega zavarovanja. Če so prej ljubljansko ambulanto obiskovali po večini brezdomci, begunci in propadli obrtniki, so med epidemijo k njim začeli prihajati tudi ljudje, ki imajo urejeno zdravstveno zavarovanje, vendar ne pridejo do zdravnika ali pa so stroški doplačila za zdravila previsoki. Vodja ambulante Vida Drame Orožim tej pravi kar mala poliklinika Ljubljana. V okviru nje deluje tudi svetovalnica, ki je edinstvena, stalno ekipo pa sestavljajo gospa Drame Orožim, upokojena zdravnica, poleg nje pa še medicinska sestra, socialna delavka in gospodinja, ki je tudi čistilka. Več v pogovoru z avtorico prispevka Evo Lipovšek.
Neveljaven email naslov