Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa. Pred mikrofon jo je povabila Darja Pograjc.
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa.
V uredništvu ste iskali primerno osebo za zgodbo o aidsu kar leto dni, potem pa se je šele začelo pravo delo. Je danes sploh mogoče toliko časa nameniti eni novinarski zgodbi?
Verjetno me to sprašujete ob upoštevanju hitrosti interneta, družbenih omrežij ipd. Pomembno je, da se zavedate, da to ni bilo edino, kar smo počeli takrat. Skupaj s fotografinjo sva to zgodbo raziskovali ob preostalih dnevnih zgodbah. Tudi danes je to mogoče. Mislim, da lahko kot novinar opraviš svoje sprotno delo, hkrati pa si prihraniš nekaj časa za to, da poglobljeno pripravljaš neko dodatno zgodbo. Vsak teden malo. Možno je, ampak od novinarja to zahteva veliko truda.
Kako pa je na vaše poročanje vplivalo dejstvo, da je bila Hansonova zgodba že znana, ko ste se odločili, da jo boste pokrili? Novinarji si danes prizadevamo, da bi čim večkrat poročali ekskluzivno.
Ja, zaradi tega smo bili na začetku v skrbeh. Ko smo se prvič srečali, sem celo pomislila, da ne bo pravi za našo zgodbo, ker so o njem že pisali. Vendar pa, dlje časa smo preživeli z njim, bolj smo bili prepričani, da je njegova zgodba globlja in da je ni še nihče dobro raziskal. Takrat smo se odločili, da je zgodba vredna raziskovanja. Pravzaprav je to, da se je občasno pojavil na televiziji, postalo prednost. To je pomenilo, da so se ljudje zanimali zanj, še preden smo objavili svojo zgodbo.
Ali so napotki za pisanje dobre novinarske zgodbe danes drugačni, kot so bili pred 28 leti?
Danes moraš biti pri pisanju novinarske zgodbe še boljši, saj ima javnost na voljo ogromno informacij, ki jih spremlja. Zato mora tvoja zgodba še toliko bolj izstopati in zadržati pozornost bralca. Drugačen je tip novinarstva, ki se ukvarja s spremljanjem družbenih omrežij ter hitrim podajanjem in preverjanjem novih informacij. To se je spremenilo. Kar zadeva elemente dobrega obrtniškega pisanja, pa se verjetno v zadnjih 10.000 letih ni nič spremenilo.
Vaš nasvet novinarju, ki ne ve, kaj naj vpraša, je, naj si predstavlja, da gre s sogovornikom na pivo.
Tako za trenutek pozabim, da sem novinarka, in si predstavljam, da sem običajna oseba – človek, za katerega pišem. Po navadi lahko znanca ali prijatelja, s katerim sediš ob pijači, vprašaš kar koli in potešiš svojo radovednost. Ideja s pivom je, da te to malce sprosti in da nisi tako zelo uraden. Ta misel mi pomaga, saj se približam razmišljanju svojega bralca in ne razmišljam strogo novinarsko.
Novinarji pogosto poročamo o neki problematiki, pozneje pa ji ne sledimo več. Kako pomemben je pri zgodbi epilog?
Mislim, da je to ena izmed največjih težav in šibkosti novinarstva. Vržemo se v zgodbo, jo dobimo in potem odidemo k drugi. V vseh letih svoje poklicne poti se ukvarjam s tem vprašanjem, a ga ne znam rešiti. Včasih imamo priložnost, da se vrnemo in izvemo, kaj se je zgodilo čez nekaj tednov ali celo let. Ampak to je odvisno od posameznega novinarja.
Slišala sem dober izraz: fotograf, ki je 11. septembra v New Yorku opravljal svoje delo, je bil med dogajanjem na Manhattnu hudo poškodovan. Pripovedoval je o svoji izkušnji tistega dne in o tem, kako je vplivala na njegov poklic. Govoril pa je tudi o tem, kako se je vrnil na delo, in to je poimenoval “drugo in tretje dejanje”. Večina novinarskih zgodb pa je “prvo dejanje”.
“Mediji so bralce izgubili v trenutku, ko so se nehali spraševati, kaj je pomembno, in se namesto tega vprašali, kaj je najbolj brano,” je misel stanovskega kolega. Kako jo komentirate?
Vse življenje so me kritizirali – kot tudi veliko drugih novinarjev –, da pišemo samo zato, da prodajamo časopise. Ne vem, ali je kar koli, kar sem napisala, prodalo časopis.
Sprašujem zaradi odzivov bralcev na vašo nagrajeno zgodbo …
Ja, doma imam veliko škatlo sovražne pošte. Ko sem dokončala reportažo, mi je urednica povedala, da so zaradi nje izgubili bralce. Ne vem natančno, koliko, verjetno več sto, morda več tisoč. Veliko ljudi je zaradi jeze odpovedalo naročnino. Vprašala sem jo, zakaj mi tega ni povedala prej, in odgovorila mi je: “Nisem želela, da čutiš pritisk javnosti. Tvoja naloga je bila narediti čim boljšo reportažo, moja skrb pa je naklada.”
Kako med vsemi zgodbami izbrati tisto, ki jo je vredno povedati?
Treba je izbrati zgodbo, ki je trenutno relevantna. Lahko napišem zgodbo, ki je zelo zanimiva in pomembna, vendar če ne ujamem pravega časovnega okna, v katerem javnost verjame, da je pomembna, bo ostala neopažena. Opažam tudi, da se veliko novinarjev podaja na lov za zgodbo, za katero pa nimajo pravih orodij – dostopa do ljudi, podatkov, ne morejo potovati – in zato zapravijo veliko časa. Tretja stvar pa je čut za univerzalnost zgodbe. To pomeni, da tudi če zgodba pripoveduje o nekom, ki ga ne poznaš, se lahko poistovetiš z njim.
Veste, moja starša prihajata iz majhne vasi in takrat se ni odprto govorilo o homoseksualcih. Njuna hči pa gre in napiše zgodbo o dveh homoseksualcih, ki umirata za aidsom. Ups. Šele ko sem dobila Pulitzerjevo nagrado, mi je mama rekla, da bi rada prebrala mojo zgodbo. Ko je končala, mi je povedala, da še vedno ne odobrava teh ljudi in njihovega načina življenja, ampak da je odnos obeh mož neverjetno podoben njenem odnosu z možem. Prepoznala je univerzalno zgodbo o zavezanosti dveh partnerjev v razmerju.
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa. Pred mikrofon jo je povabila Darja Pograjc.
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa.
V uredništvu ste iskali primerno osebo za zgodbo o aidsu kar leto dni, potem pa se je šele začelo pravo delo. Je danes sploh mogoče toliko časa nameniti eni novinarski zgodbi?
Verjetno me to sprašujete ob upoštevanju hitrosti interneta, družbenih omrežij ipd. Pomembno je, da se zavedate, da to ni bilo edino, kar smo počeli takrat. Skupaj s fotografinjo sva to zgodbo raziskovali ob preostalih dnevnih zgodbah. Tudi danes je to mogoče. Mislim, da lahko kot novinar opraviš svoje sprotno delo, hkrati pa si prihraniš nekaj časa za to, da poglobljeno pripravljaš neko dodatno zgodbo. Vsak teden malo. Možno je, ampak od novinarja to zahteva veliko truda.
Kako pa je na vaše poročanje vplivalo dejstvo, da je bila Hansonova zgodba že znana, ko ste se odločili, da jo boste pokrili? Novinarji si danes prizadevamo, da bi čim večkrat poročali ekskluzivno.
Ja, zaradi tega smo bili na začetku v skrbeh. Ko smo se prvič srečali, sem celo pomislila, da ne bo pravi za našo zgodbo, ker so o njem že pisali. Vendar pa, dlje časa smo preživeli z njim, bolj smo bili prepričani, da je njegova zgodba globlja in da je ni še nihče dobro raziskal. Takrat smo se odločili, da je zgodba vredna raziskovanja. Pravzaprav je to, da se je občasno pojavil na televiziji, postalo prednost. To je pomenilo, da so se ljudje zanimali zanj, še preden smo objavili svojo zgodbo.
Ali so napotki za pisanje dobre novinarske zgodbe danes drugačni, kot so bili pred 28 leti?
Danes moraš biti pri pisanju novinarske zgodbe še boljši, saj ima javnost na voljo ogromno informacij, ki jih spremlja. Zato mora tvoja zgodba še toliko bolj izstopati in zadržati pozornost bralca. Drugačen je tip novinarstva, ki se ukvarja s spremljanjem družbenih omrežij ter hitrim podajanjem in preverjanjem novih informacij. To se je spremenilo. Kar zadeva elemente dobrega obrtniškega pisanja, pa se verjetno v zadnjih 10.000 letih ni nič spremenilo.
Vaš nasvet novinarju, ki ne ve, kaj naj vpraša, je, naj si predstavlja, da gre s sogovornikom na pivo.
Tako za trenutek pozabim, da sem novinarka, in si predstavljam, da sem običajna oseba – človek, za katerega pišem. Po navadi lahko znanca ali prijatelja, s katerim sediš ob pijači, vprašaš kar koli in potešiš svojo radovednost. Ideja s pivom je, da te to malce sprosti in da nisi tako zelo uraden. Ta misel mi pomaga, saj se približam razmišljanju svojega bralca in ne razmišljam strogo novinarsko.
Novinarji pogosto poročamo o neki problematiki, pozneje pa ji ne sledimo več. Kako pomemben je pri zgodbi epilog?
Mislim, da je to ena izmed največjih težav in šibkosti novinarstva. Vržemo se v zgodbo, jo dobimo in potem odidemo k drugi. V vseh letih svoje poklicne poti se ukvarjam s tem vprašanjem, a ga ne znam rešiti. Včasih imamo priložnost, da se vrnemo in izvemo, kaj se je zgodilo čez nekaj tednov ali celo let. Ampak to je odvisno od posameznega novinarja.
Slišala sem dober izraz: fotograf, ki je 11. septembra v New Yorku opravljal svoje delo, je bil med dogajanjem na Manhattnu hudo poškodovan. Pripovedoval je o svoji izkušnji tistega dne in o tem, kako je vplivala na njegov poklic. Govoril pa je tudi o tem, kako se je vrnil na delo, in to je poimenoval “drugo in tretje dejanje”. Večina novinarskih zgodb pa je “prvo dejanje”.
“Mediji so bralce izgubili v trenutku, ko so se nehali spraševati, kaj je pomembno, in se namesto tega vprašali, kaj je najbolj brano,” je misel stanovskega kolega. Kako jo komentirate?
Vse življenje so me kritizirali – kot tudi veliko drugih novinarjev –, da pišemo samo zato, da prodajamo časopise. Ne vem, ali je kar koli, kar sem napisala, prodalo časopis.
Sprašujem zaradi odzivov bralcev na vašo nagrajeno zgodbo …
Ja, doma imam veliko škatlo sovražne pošte. Ko sem dokončala reportažo, mi je urednica povedala, da so zaradi nje izgubili bralce. Ne vem natančno, koliko, verjetno več sto, morda več tisoč. Veliko ljudi je zaradi jeze odpovedalo naročnino. Vprašala sem jo, zakaj mi tega ni povedala prej, in odgovorila mi je: “Nisem želela, da čutiš pritisk javnosti. Tvoja naloga je bila narediti čim boljšo reportažo, moja skrb pa je naklada.”
Kako med vsemi zgodbami izbrati tisto, ki jo je vredno povedati?
Treba je izbrati zgodbo, ki je trenutno relevantna. Lahko napišem zgodbo, ki je zelo zanimiva in pomembna, vendar če ne ujamem pravega časovnega okna, v katerem javnost verjame, da je pomembna, bo ostala neopažena. Opažam tudi, da se veliko novinarjev podaja na lov za zgodbo, za katero pa nimajo pravih orodij – dostopa do ljudi, podatkov, ne morejo potovati – in zato zapravijo veliko časa. Tretja stvar pa je čut za univerzalnost zgodbe. To pomeni, da tudi če zgodba pripoveduje o nekom, ki ga ne poznaš, se lahko poistovetiš z njim.
Veste, moja starša prihajata iz majhne vasi in takrat se ni odprto govorilo o homoseksualcih. Njuna hči pa gre in napiše zgodbo o dveh homoseksualcih, ki umirata za aidsom. Ups. Šele ko sem dobila Pulitzerjevo nagrado, mi je mama rekla, da bi rada prebrala mojo zgodbo. Ko je končala, mi je povedala, da še vedno ne odobrava teh ljudi in njihovega načina življenja, ampak da je odnos obeh mož neverjetno podoben njenem odnosu z možem. Prepoznala je univerzalno zgodbo o zavezanosti dveh partnerjev v razmerju.
Pretekli teden je na povabilo Britanskega veleposlaništva v Sloveniji v Ljubljano prišel britanski alpinist in pisec, Tom Livingstone, ki ga je slovenska javnost spoznala leta 2018 po uspešno preplezanem Latoku 1 v Pakistanu, skupaj s Slovencema Alešem Česnom in Luko Stražarjem. Za ta podvig, ki se je štiri desetletja zdel nedosegljiv, je trojica prejela nagrado Zlati cepin. Ob obisku Slovenije, ki ga izkoristil tudi za plezanje, je Toma Livingstona v radijski studio povabila Mojca Delač.
Tudi na Hrvaškem je zavladala panika med komitenti Sberbanke, nadaljuje se tudi spor med predsednikom Zoranom Milanovićem in vodjo vlade Andrejem Plenkovićem. O aktualnem dogajanju na Hrvaškem, predvsem v času ruske invazije v Ukrajini, Tanja Borčič Bernard.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Že dlje časa lahko opažamo, da je raven diskurza na družbenih omrežjih posebej nizka. K temu pomembno prispevajo politiki, ki z željo po pritegnitvi pozornosti pogosto izpadejo vulgarni in neolikani. Ob tem se seveda začne postavljati vprašanje, zakaj so politiki komuniciranje prestavili od uradnih izjav v tradicionalnih medijih do poluradnih na družbenih omrežjih.
Vojna povzroča kolone ljudi, ki bežijo iz Ukrajine, zbežalo naj bi jih že več kot 680.000. Naš posebni poročevalec Boštjan Anžin je na romunsko-ukrajinski meji, na mejnem prehodu, ki se ga lahko iz Ukrajine doseže tudi z vlakom.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Karmen Švegl poroča o razmerah na poljsko - ukrajinski meji.
V 43 milijonski Ukrajini je bilo v zadnjih sedem letih razseljenih več kot milijon in pol ljudi. Humanitarno pomoč so tako potrebovali že od leta 2014, zaradi vdora ruske vojske v državo so se pred dnevi potrebe po pomoči večkratno povečale in na to se odzivata tudi humanitarni organizaciji Rdeči križ Slovenije in slovenska Karitas. Pomoč za Ukrajino zbirjo tudi pri UNICEF.
Sankcije proti Rusiji občutimo tudi pri nas. Jasno je bilo, da bodo doletele finančni sektor. Pri nas je edina banka z ruskim lastništvom Sberbank. Njeno poslovanje je danes omejeno na kartice, dvigniti pa je možno le do 400 evrov. Minister za finance Andrej Šircelj zagotavlja, da so prihranki do 100.000 evrov zavarovani z jamstvom države, tudi prihranki v Sberbank
Spopadi po vsej Ukrajini se krepijo, invazija traja že peti dan. Aktualne razmere komentira dober poznavalec, nekdanji dopisnik RTV Slovenija iz Moskve, Miha Lampreht.
Statistika je o prostituciji v Sloveniji slepa. Jasno je le, da se s to dejavnostjo ukvarja ogromno ljudi in da je tesno povezana s trgovino z ljudmi, suženjskimi odnosi in kriminalnim podzemljem. V sredo bo v Kinu Šiška predvajan film z naslovom Ključ, ki prikazuje pričevanje osebe, ki ji je uspelo po izkušnji v prostituciji, s pomočjo društva Ključ, ponovno začeti živeti svobodno življenje. Skozi njene besede in igrane prizore spoznavamo realnost prostitucije v Sloveniji. Njeno pričevanje s svojo življenjsko zgodbo dopolnjuje Katjuša Popovič, nekdanja kriminalistka in ustanoviteljica društva Ključ. Več Marko Rozman.
Smo sredi pustnega časa, ko zaradi sproščanja epidemičnih ukrepov, vendarle tudi v živo - spontano in neorganizirano - poteka vrsta tradicionalnih pustnih prireditev. Tako so že sredi tedna kurenti zavzeli Ptuj, Butalci so v Cerknici na debeli četrtek žagali babo, v Litiji so na pustno soboto volili najboljšo namišljeno pustno stranko. Pravkar se končuje tradicionalna Cerkljanska "laufarija, kjer so "Pustu" prebrali obtožnico. Tudi v karnevalski prestolnici Slovenije - na Ptuju - se je letos odvijala tradicionalna nedeljska karnevalska povorka s kurenti na čelu, ki jo je obiskala Gabrijela Milošič.
Slovenski gospodarstveniki z zaskrbljenostjo spremljajo zaostrovanje razmer v Ukrajini. Predstavniki več kot 10 podjetij, ki poslujejo z državami Ukrajine, Rusije in Belorusije so na današnjem sestanku na Gospodarski zbornici opozorili, naj politika ne sprejema sankcij proti Rusiji, ki bi škodile gospodarstvu v Evropski Uniji. Najbolj se bojijo prekinitve plačilnega sistema Swift. Več Urška Jereb.
Mineva trideset let odkar je Slovenija iz registra stalnega prebivalstva nezakonito izbrisala 25.671 ljudi, od tega več kot 5300 otrok, ki so tedaj prebivali v Sloveniji. Gre za eno največjih kršitev človekovih pravic v zgodovini samostojne države. Kot so zapisali pri Amnesty International Slovenije, so bile posledice izbrisa strahotne. Ljudje so izgubili zaposlitve ter socialno in zdravstveno zavarovanje, možnost izobraževanja, številni so bili izgnani in ločeni od najbližjih, ostali pa so živeli pod vsakodnevno grožnjo izgona. Ob obletnici izbrisa so žrtve, po dolgih letih, le dočakale opravičilo s strani predsednika države Boruta. Novinarka Tita Mayer se je pogovarjala z Aleksandro Todorović Novak in Mirjano Učakar, ki sta izbris doživeli na lastni koži in ki se s svojim javnim izpostavljanjem borita predvsem za to, da se kaj takšnega ne bi nikoli več ponovilo.
Svet je osupnila grozljiva agresija Rusije na suvereno državo Ukrajino. Zgodilo se je, kar so nekateri napovedovali, pa vendar se je zdelo, da je v današnjem času to skoraj nemogoče. Z Ukrajine smo dobivali informacije o spopadih na vzhodu države, kjer je frontna črta med ukrajinskimi silami in silami upornikov iz Donetska in Luganska, pa o ruskem zavzetju Černobila in o tem, da je ruska vojska zavzela letališče pri Kijevu. Mateja Železnikar v pogovoru z Marjanom Vešligajem.
Epidemija je ustavila mnoge popotnike tega sveta. A kot kaže, je čas, da se znova odpravijo na pot. Zlasti tisti, ki se zanašajo na lastne noge. Ena takšnih je Vienna Cammarota, 72-letna italijanska upokojenka. Pri sosedih je dobro poznajo kot maratonsko pohodnico. Toda zdaj hoče premagati tudi sebe, saj se 26. aprila odpravlja – za tri leta po Svilni poti. Če ji bo uspelo, bo Vienna Cammarota prva ženska, ki bo pot med Italijo in Pekingom opravila peš. - Še pred odhodom se je z njo v Rimu pogovarjal Janko Petrovec.
Pogovor z Matejem Šurcem, nekdanjim dopisnikom RTV Slovenija iz ZDA o aktualnem dogajanju v Ukrajini, vzporednicah z nekaterimi drugimi vojaškimi spopadi v zgodovini in napovedih nadaljnjega dogajanja.
Neveljaven email naslov