Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa. Pred mikrofon jo je povabila Darja Pograjc.
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa.
V uredništvu ste iskali primerno osebo za zgodbo o aidsu kar leto dni, potem pa se je šele začelo pravo delo. Je danes sploh mogoče toliko časa nameniti eni novinarski zgodbi?
Verjetno me to sprašujete ob upoštevanju hitrosti interneta, družbenih omrežij ipd. Pomembno je, da se zavedate, da to ni bilo edino, kar smo počeli takrat. Skupaj s fotografinjo sva to zgodbo raziskovali ob preostalih dnevnih zgodbah. Tudi danes je to mogoče. Mislim, da lahko kot novinar opraviš svoje sprotno delo, hkrati pa si prihraniš nekaj časa za to, da poglobljeno pripravljaš neko dodatno zgodbo. Vsak teden malo. Možno je, ampak od novinarja to zahteva veliko truda.
Kako pa je na vaše poročanje vplivalo dejstvo, da je bila Hansonova zgodba že znana, ko ste se odločili, da jo boste pokrili? Novinarji si danes prizadevamo, da bi čim večkrat poročali ekskluzivno.
Ja, zaradi tega smo bili na začetku v skrbeh. Ko smo se prvič srečali, sem celo pomislila, da ne bo pravi za našo zgodbo, ker so o njem že pisali. Vendar pa, dlje časa smo preživeli z njim, bolj smo bili prepričani, da je njegova zgodba globlja in da je ni še nihče dobro raziskal. Takrat smo se odločili, da je zgodba vredna raziskovanja. Pravzaprav je to, da se je občasno pojavil na televiziji, postalo prednost. To je pomenilo, da so se ljudje zanimali zanj, še preden smo objavili svojo zgodbo.
Ali so napotki za pisanje dobre novinarske zgodbe danes drugačni, kot so bili pred 28 leti?
Danes moraš biti pri pisanju novinarske zgodbe še boljši, saj ima javnost na voljo ogromno informacij, ki jih spremlja. Zato mora tvoja zgodba še toliko bolj izstopati in zadržati pozornost bralca. Drugačen je tip novinarstva, ki se ukvarja s spremljanjem družbenih omrežij ter hitrim podajanjem in preverjanjem novih informacij. To se je spremenilo. Kar zadeva elemente dobrega obrtniškega pisanja, pa se verjetno v zadnjih 10.000 letih ni nič spremenilo.
Vaš nasvet novinarju, ki ne ve, kaj naj vpraša, je, naj si predstavlja, da gre s sogovornikom na pivo.
Tako za trenutek pozabim, da sem novinarka, in si predstavljam, da sem običajna oseba – človek, za katerega pišem. Po navadi lahko znanca ali prijatelja, s katerim sediš ob pijači, vprašaš kar koli in potešiš svojo radovednost. Ideja s pivom je, da te to malce sprosti in da nisi tako zelo uraden. Ta misel mi pomaga, saj se približam razmišljanju svojega bralca in ne razmišljam strogo novinarsko.
Novinarji pogosto poročamo o neki problematiki, pozneje pa ji ne sledimo več. Kako pomemben je pri zgodbi epilog?
Mislim, da je to ena izmed največjih težav in šibkosti novinarstva. Vržemo se v zgodbo, jo dobimo in potem odidemo k drugi. V vseh letih svoje poklicne poti se ukvarjam s tem vprašanjem, a ga ne znam rešiti. Včasih imamo priložnost, da se vrnemo in izvemo, kaj se je zgodilo čez nekaj tednov ali celo let. Ampak to je odvisno od posameznega novinarja.
Slišala sem dober izraz: fotograf, ki je 11. septembra v New Yorku opravljal svoje delo, je bil med dogajanjem na Manhattnu hudo poškodovan. Pripovedoval je o svoji izkušnji tistega dne in o tem, kako je vplivala na njegov poklic. Govoril pa je tudi o tem, kako se je vrnil na delo, in to je poimenoval “drugo in tretje dejanje”. Večina novinarskih zgodb pa je “prvo dejanje”.
“Mediji so bralce izgubili v trenutku, ko so se nehali spraševati, kaj je pomembno, in se namesto tega vprašali, kaj je najbolj brano,” je misel stanovskega kolega. Kako jo komentirate?
Vse življenje so me kritizirali – kot tudi veliko drugih novinarjev –, da pišemo samo zato, da prodajamo časopise. Ne vem, ali je kar koli, kar sem napisala, prodalo časopis.
Sprašujem zaradi odzivov bralcev na vašo nagrajeno zgodbo …
Ja, doma imam veliko škatlo sovražne pošte. Ko sem dokončala reportažo, mi je urednica povedala, da so zaradi nje izgubili bralce. Ne vem natančno, koliko, verjetno več sto, morda več tisoč. Veliko ljudi je zaradi jeze odpovedalo naročnino. Vprašala sem jo, zakaj mi tega ni povedala prej, in odgovorila mi je: “Nisem želela, da čutiš pritisk javnosti. Tvoja naloga je bila narediti čim boljšo reportažo, moja skrb pa je naklada.”
Kako med vsemi zgodbami izbrati tisto, ki jo je vredno povedati?
Treba je izbrati zgodbo, ki je trenutno relevantna. Lahko napišem zgodbo, ki je zelo zanimiva in pomembna, vendar če ne ujamem pravega časovnega okna, v katerem javnost verjame, da je pomembna, bo ostala neopažena. Opažam tudi, da se veliko novinarjev podaja na lov za zgodbo, za katero pa nimajo pravih orodij – dostopa do ljudi, podatkov, ne morejo potovati – in zato zapravijo veliko časa. Tretja stvar pa je čut za univerzalnost zgodbe. To pomeni, da tudi če zgodba pripoveduje o nekom, ki ga ne poznaš, se lahko poistovetiš z njim.
Veste, moja starša prihajata iz majhne vasi in takrat se ni odprto govorilo o homoseksualcih. Njuna hči pa gre in napiše zgodbo o dveh homoseksualcih, ki umirata za aidsom. Ups. Šele ko sem dobila Pulitzerjevo nagrado, mi je mama rekla, da bi rada prebrala mojo zgodbo. Ko je končala, mi je povedala, da še vedno ne odobrava teh ljudi in njihovega načina življenja, ampak da je odnos obeh mož neverjetno podoben njenem odnosu z možem. Prepoznala je univerzalno zgodbo o zavezanosti dveh partnerjev v razmerju.
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa. Pred mikrofon jo je povabila Darja Pograjc.
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa.
V uredništvu ste iskali primerno osebo za zgodbo o aidsu kar leto dni, potem pa se je šele začelo pravo delo. Je danes sploh mogoče toliko časa nameniti eni novinarski zgodbi?
Verjetno me to sprašujete ob upoštevanju hitrosti interneta, družbenih omrežij ipd. Pomembno je, da se zavedate, da to ni bilo edino, kar smo počeli takrat. Skupaj s fotografinjo sva to zgodbo raziskovali ob preostalih dnevnih zgodbah. Tudi danes je to mogoče. Mislim, da lahko kot novinar opraviš svoje sprotno delo, hkrati pa si prihraniš nekaj časa za to, da poglobljeno pripravljaš neko dodatno zgodbo. Vsak teden malo. Možno je, ampak od novinarja to zahteva veliko truda.
Kako pa je na vaše poročanje vplivalo dejstvo, da je bila Hansonova zgodba že znana, ko ste se odločili, da jo boste pokrili? Novinarji si danes prizadevamo, da bi čim večkrat poročali ekskluzivno.
Ja, zaradi tega smo bili na začetku v skrbeh. Ko smo se prvič srečali, sem celo pomislila, da ne bo pravi za našo zgodbo, ker so o njem že pisali. Vendar pa, dlje časa smo preživeli z njim, bolj smo bili prepričani, da je njegova zgodba globlja in da je ni še nihče dobro raziskal. Takrat smo se odločili, da je zgodba vredna raziskovanja. Pravzaprav je to, da se je občasno pojavil na televiziji, postalo prednost. To je pomenilo, da so se ljudje zanimali zanj, še preden smo objavili svojo zgodbo.
Ali so napotki za pisanje dobre novinarske zgodbe danes drugačni, kot so bili pred 28 leti?
Danes moraš biti pri pisanju novinarske zgodbe še boljši, saj ima javnost na voljo ogromno informacij, ki jih spremlja. Zato mora tvoja zgodba še toliko bolj izstopati in zadržati pozornost bralca. Drugačen je tip novinarstva, ki se ukvarja s spremljanjem družbenih omrežij ter hitrim podajanjem in preverjanjem novih informacij. To se je spremenilo. Kar zadeva elemente dobrega obrtniškega pisanja, pa se verjetno v zadnjih 10.000 letih ni nič spremenilo.
Vaš nasvet novinarju, ki ne ve, kaj naj vpraša, je, naj si predstavlja, da gre s sogovornikom na pivo.
Tako za trenutek pozabim, da sem novinarka, in si predstavljam, da sem običajna oseba – človek, za katerega pišem. Po navadi lahko znanca ali prijatelja, s katerim sediš ob pijači, vprašaš kar koli in potešiš svojo radovednost. Ideja s pivom je, da te to malce sprosti in da nisi tako zelo uraden. Ta misel mi pomaga, saj se približam razmišljanju svojega bralca in ne razmišljam strogo novinarsko.
Novinarji pogosto poročamo o neki problematiki, pozneje pa ji ne sledimo več. Kako pomemben je pri zgodbi epilog?
Mislim, da je to ena izmed največjih težav in šibkosti novinarstva. Vržemo se v zgodbo, jo dobimo in potem odidemo k drugi. V vseh letih svoje poklicne poti se ukvarjam s tem vprašanjem, a ga ne znam rešiti. Včasih imamo priložnost, da se vrnemo in izvemo, kaj se je zgodilo čez nekaj tednov ali celo let. Ampak to je odvisno od posameznega novinarja.
Slišala sem dober izraz: fotograf, ki je 11. septembra v New Yorku opravljal svoje delo, je bil med dogajanjem na Manhattnu hudo poškodovan. Pripovedoval je o svoji izkušnji tistega dne in o tem, kako je vplivala na njegov poklic. Govoril pa je tudi o tem, kako se je vrnil na delo, in to je poimenoval “drugo in tretje dejanje”. Večina novinarskih zgodb pa je “prvo dejanje”.
“Mediji so bralce izgubili v trenutku, ko so se nehali spraševati, kaj je pomembno, in se namesto tega vprašali, kaj je najbolj brano,” je misel stanovskega kolega. Kako jo komentirate?
Vse življenje so me kritizirali – kot tudi veliko drugih novinarjev –, da pišemo samo zato, da prodajamo časopise. Ne vem, ali je kar koli, kar sem napisala, prodalo časopis.
Sprašujem zaradi odzivov bralcev na vašo nagrajeno zgodbo …
Ja, doma imam veliko škatlo sovražne pošte. Ko sem dokončala reportažo, mi je urednica povedala, da so zaradi nje izgubili bralce. Ne vem natančno, koliko, verjetno več sto, morda več tisoč. Veliko ljudi je zaradi jeze odpovedalo naročnino. Vprašala sem jo, zakaj mi tega ni povedala prej, in odgovorila mi je: “Nisem želela, da čutiš pritisk javnosti. Tvoja naloga je bila narediti čim boljšo reportažo, moja skrb pa je naklada.”
Kako med vsemi zgodbami izbrati tisto, ki jo je vredno povedati?
Treba je izbrati zgodbo, ki je trenutno relevantna. Lahko napišem zgodbo, ki je zelo zanimiva in pomembna, vendar če ne ujamem pravega časovnega okna, v katerem javnost verjame, da je pomembna, bo ostala neopažena. Opažam tudi, da se veliko novinarjev podaja na lov za zgodbo, za katero pa nimajo pravih orodij – dostopa do ljudi, podatkov, ne morejo potovati – in zato zapravijo veliko časa. Tretja stvar pa je čut za univerzalnost zgodbe. To pomeni, da tudi če zgodba pripoveduje o nekom, ki ga ne poznaš, se lahko poistovetiš z njim.
Veste, moja starša prihajata iz majhne vasi in takrat se ni odprto govorilo o homoseksualcih. Njuna hči pa gre in napiše zgodbo o dveh homoseksualcih, ki umirata za aidsom. Ups. Šele ko sem dobila Pulitzerjevo nagrado, mi je mama rekla, da bi rada prebrala mojo zgodbo. Ko je končala, mi je povedala, da še vedno ne odobrava teh ljudi in njihovega načina življenja, ampak da je odnos obeh mož neverjetno podoben njenem odnosu z možem. Prepoznala je univerzalno zgodbo o zavezanosti dveh partnerjev v razmerju.
V centru varne vožnje na Vranskem je danes potekalo finale izbora za najboljšo mlado voznico in voznika letošnjega leta. Tega peto leto zapored pripravlja Avto-moto zveza Slovenije. Med več kot pet tisoč prijavljenih se je za končno zmago v spretnostni vožnji in praktičnem preizkusu poznavanja prve pomoči danes pomerilo po 10 mladih voznic in 10 voznikov.
V sredo, 16. junija, sta se v Ženevi srečala ameriški predsednik Joe Biden in ruski predsednik Vladimir Putin. Prav na ta dan pred dvajsetimi leti, 16. junija leta 2001, sta se ameriški in ruski predsednik sestala v Sloveniji na Brdu pri Kranju. Ameriki je takrat predsedoval Geroge Bush mlajši, Rusiji pa, ni težko uganiti, Vladimir Putin. O čem sta predsednika govorila takrat in o čem danes v tokratni Info Retrospektivi.
O venarnostih invazivnih tujerodnih rastlinskih vrst v pogovoru z biologinjo Jano Kus.
Vožnje z motornimi vozili po naravnem prostoru že zdaj niso dovoljene, a kaj, ko velja Pohorje tudi v svetovnem spletu za eno od najbolj atraktivnih lokacij za sproščanje adrenalina s štirikolesniki in drugimi prevoznimi sredstvi. Vozniki posnetke objavijo na spletu in postanejo sredstvo za nabiranje všečkov na družbenih omrežjih, kar v gozd privabi še druge voznike. A na zavodu za varstvo narave so odločeni temu narediti konec. V boj z nedovoljeno vožnjo se bo podalo več institucij, ki so združile moči. Podrobneje Metka Pirc.
Iniciativa »Študenti še obstajamo«, ki združuje različna študentska gibanja, zavode in svete univerz, opozarja, da so študenti še vedno ena najbolj zapostavljenih in marginaliziranih družbenih skupin.
Stanje v zdravstveni negi je alarmantno, piše v pismu vladi Zbornica zdravstvene in babiške nege. Predvsem v bolnišnicah ni več mogoče zagotavljati kakovostne in varne obravnave, ponekod že omejujejo sprejeme bolnikov, saj medicinske sestre dnevno zapuščajo poklic in iščejo lažje delo. V Sloveniji je 23 tisoč medicinskih sester, v največji bolnišnici, UKC Ljubljana, 3740. Tu že dolgo bijejo plat zvona, v času epidemije jih je odšlo 300, samo letos skoraj že 100. Za enako plačo raje delajo v trgovini za blagajno.
Podeljena je nagrada za največji jamarski dosežek v preteklem letu. Nagrada Vilijema Puticka gre v roke Jamarskemu klubu Rakek, toda tokrat ne morda za novo odkrito brezno, pač pa za nov najdaljši preplavan sifon v našem podzemlju. Gre za Jamo Suhadolca na robu Cerkniškega jezera , o potapljanju v podzemlju in tem velikem dosežku pa jamski potapljač Anže Abram.
Za slovensko šahistko Lauro Unuk je bilo zadnje leto zelo uspešno. Kot prva Slovenka je pridobila naziv mednarodnega mojstra, drugi najvišji naziv v svetu šaha. Več je vreden le še naziv velemojstra, ki pa ga je doslej doseglo le 38 šahistk. Tudi zato je pri 21 letih prejšnji teden od Šahovske zveze Slovenije prejela naziv ambasadorke šaha. Za promocijo šaha skrbi na vsakem koraku, v zadnjem letu pa je zelo dejavna tudi na spletnih platformah, kjer skupaj z reprezentančnimi kolegicami komentira partije in igra z naključnimi soigralci z vsega sveta. O njenih zadnjih dosežkih in ciljih za prihodnost pa tudi o študijskih izzivih se je z najboljšo slovensko šahistko pogovarjal Matej Hrastar.
Generalna skupščina ZN je današnji mednarodni dan ozaveščanja o nasilju nad starejšimi razglasila leta 2011 z namenom, da bi se v svetu slišal glas proti nasilju nad starejšimi. Svetovna zdravstvena organizacija opredeljuje nasilje nad starejšimi kot enkratno ali ponavljajoče se dejanje, ki povzroči veliko škodo ali stisko starejše osebe. Najočitnejši so znaki fizičnega nasilja, pogoste so psihične in čustvene zlorabe, ekonomsko izkoriščanje in različne oblike zanemarjanja, tudi spolne zlorabe niso redke. Starejši o tem, da njihovi lastni otroci, vnuki, drugi sorodniki ali celo negovalci, zaposleni v zdravstvu in socialnem varstvu nad njimi izvajajo nasilje, zelo težko spregovorijo. Več o tem v pogovoru z varuhom človekovih pravic Petrom Svetino.
Gre za program, ki podpira mlade raziskovalke na njihovi znanstveni poti, jih spodbuja, opozarja na pomen žensk v znanosti in tudi ruši stereotipe. Tokrat bodo s finančno podporo podprli mlade raziskovalke že 15. po vrsti, v sklopu projekta so tako podprli že 43 mladih slovenskih raziskovalk, ker pa gre za mednarodni projekt je treba poudariti, da so v okviru tega projekta od leta 1998 podprli že 3.600 znanstvenic iz 117 držav. Z nami je dr. Martina Štampar, ena od treh letošnjih nagrajenk, ki je januarja uspešno zagovarjala svoje doktorsko delo.
Pred dnevi smo obeleževali slovenski dan krvodajalstva, danes pa svetovni dan. Dejstvo je, da ozaveščanje, da varna in zadostna preskrba s krvjo je eden izmed pomembnih stebrov zdravstvene oskrbe in s tem tudi javnega zdravja. Letošnja kampanja poteka pod sloganom Darujte kri in svet naj bije!, ki poudarja prispevek krvodajalcev k ohranjanju 'utripa sveta' z reševanjem življenj in izboljšanjem zdravja. Anton Justin, predsednik Sekcije medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v anesteziologiji, intenzivni terapiji in transfuziologiji pri Zbornici – Zvezi poudarja, da letošnja svetovna kampanja ob dnevu krvodajalcev posebej izpostavlja mlade in njihovo vlogo pri zagotavljanju varne oskrbe s krvjo. Ti so v mnogih državah v ospredju dejavnosti in pobud, katerih cilj je doseči varno oskrbo s krvjo. Mladi so polni idealizma, navdušenja in ustvarjalnosti ter lahko veliko doprinesejo družbi.
V organizaciji RTV Slovenija bo danes ob 10. uri potekal spletni dogodek ob koncu mednarodnega projekta EASIT z naslovom Avdiovizualno novinarstvo in lahko razumljiv jezik, na katerem bodo strokovnjaki, zagovorniki in uporabniki lahko razumljivega jezika predstavili svoj pogled na avdiovizualno novinarstvo v kontekstu lahko razumljivega jezika: kako ustvariti novice v lahko razumljivem jeziku? Kakšno znanje potrebujejo novinarji? Kakšna so pričakovanja in potrebe uporabnikov? Petra Medved je ob tem dogodku pred mikrofon povabila Veroniko Rot, vodjo projekta na RTV Slovenija.
Zdi se, da je Slovenija že nekaj časa v nekakšnem družbeno-političnem krču. Kaj je temu razlog, sicer ni povsem jasno, a v javnih debatah, ki v pogosto precej povišanih tonih potekajo v medijih, družabnih in tradicionalnih, nekateri poglavitnega krivca iščejo v nerazčiščenem odnosu do preteklosti, spet drugi v sistemski korupciji, ki da se je zajedla v vse pore naše družbe, tretji se pritožujejo nad politiko, ki da hoče nadzorovati vse družbene podsisteme od gospodarstva do umetnosti, medtem ko četrti obupujejo nad apatičnostjo ljudskih množic, ki da se niso pripravljene resnično angažirati v javnem, civilno-družbenem življenju. Naj bo tako ali drugače, Slovenija je po splošnem konsenzu v krizi. Kako, kje torej najti izhod? – V Sintezi, civilnodružbenem gibanju za prenovo družbe, so prepričani, da bi v tem smislu veljalo spremeniti volilni sistem za volitve poslank in poslancev v Državni zbor. Zakaj naj bi prav sprememba volilne zakonodaje pomagala premakniti slovensko družbo z mrtve točke, sta pojasnjevala sociolog in nekdanji rektor Univerze v Ljubljani, dr. Ivan Svetlik, ter pravnik in nekdanji ustavni sodnik, dr. Ciril Ribičič. Prispevek je pripravil Goran Dekleva. foto: Thor_Deichmann (Pixabay)
V Ljubljani je bila včeraj uradno ustanovljena za zdaj pilotna mreža vključujočih organizacij, gre za 13 le-teh,večinoma nevladnih, ki sodelujejo z mladimi iz MOL-a. Izšel je tudi priročnik za bolj vključujoče organizacije, dostopnejše za ljudi, ki so izključeni zaradi osebnih okoliščin, npr. spolna usmerjenost, hendikep in drugo.
Iz Slovenije je bil viden delni sončev mrk, ki se je v Ljubljani začel ob 11.54, končal pa se bo ob 13.11. V sredini mrka ob 12.32 je bil viden tudi s prostim očesom. Sončni mrk nastane, kadar se Sonce, Luna in Zemlja navidezno poravnajo na premico, Luna pa je med Zemljo in Soncem in tako zastira svetlobo, ki s Sonca prihaja na Zemljo. Okoli 25 do 30 odstotkov mrkov je popolnih ? takrat Luna za opazovalce na ožjem območju, imenovanem območje popolnega mrka, za nekaj minut popolnoma zastre Sonce. Vsako leto je z Zemlje vidnih od dva do celo pet sončnih mrkov, ki so v večini vidni iz neposeljenih območij. Nazadnje je bil mrk v Sloveniji viden 20. marca 2015. Naslednji delni sončni mrk bo iz Slovenije mogoče videti 25. oktobra prihodnje leto. Takrat bo zaradi 36-odstotne pokritosti bolje opazen tudi s prostim očesom. Z astronom Maticem Smrekarjem iz Zavoda Z lahkoto se je o tem pogovarjala Cirila Štuber.
Bližajoči se dopusti in počitnice so v zadnjih tednih pogost motiv za cepljenje proti covidu. Cepiva varujejo pred okužbo z novim koronavirusom in olajšajo prehod meja. Nekateri bi radi pohiteli s prvim odmerkom, mnogi že težko čakajo na drugega. Kaj o tem meni stroka? Kdaj po cepljenju smo zaščiteni in za koliko časa? Odgovarja infektologinja prof. dr. Bojana Beović. Foto: UKC Ljubljana
Sprememba zakona o tujcih, ki je bila sprejeta marca, posega v življenje študentov, ki prihajajo k nam študirat iz držav, ki niso članice EU. Ti študentje in študentke bodo morale imeti po novi zakonodaji na bančnem računu 5 tisoč evrov – če tega ne bo, bodo morali zapustiti SLO in Univerzo. Koliko je takih študentov na Filozofski fakulteti in na ljubljanski Univerzi, kako bo to vplivalo na možnost študija tujih študentov iz tretjih držav in kako bo s študenti, ki že študirajo, smo vprašali prof. dr. Romana Kuharja, dekana Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Kolegica Vesna Martinec pa se je pogovarjala s študenti, ki jih zadeva sprememba zakona.
Če vas poletje ne premami z morsko obalo, vas morda premamijo slovenske gore. Te so v zadnjih štirih letih izgubile kar štiri planinske koče. Po Kocbekovem domu na Korošici, Frischaufovem domu na Okrešlju in Mozirski koči na Golteh, je aprila pogorel še Dom na Osankarici. V Info Retrospektivi se sprašujemo, kaj so bili vzroki požarov in kako poteka obnova.
Generalna skupščina Združenih narodov je leta 2018 sprejela resolucijo, s katero je 7. junij razglasila za svetovni dan varnosti hrane. Na ta dan naj bi si tako vsaj za trenutek vzeli čas za razmislek o pomenu in prihodnosti varne hrane. Hkrati je to priložnost za spodbujanje ukrepov za preprečevanje, odkrivanje in obvladovanje tveganj, povezanih s hrano. Letošnji mednarodni dan sicer poteka pod sloganom "Varna hrana danes za zdrav jutri" in izpostavlja povezanost med zdravjem ljudi, živali, rastlin, okolja in gospodarstva. Z Matjažem Gučkom, direktorjem Uprava Republike Slovenije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, se je pogovarjal Marko Rozman.
Marsikomu je znan po tem, da se je v razpravi o libidu in spolnosti sprl s slovitim psihoanalitikom Sigmundom Freudom. Drugi so slišali, da je svojo avtobiografsko Rdečo knjigo za petdeset let zaklenil v sef. Večina pa ve, da je oče analitične psihologije. Seveda, to je švicarski mislec Carl Gustav Jung. Ob šestdeseti obletnici njegove smrti se spominjamo njegovega izjemnega dela in življenja. Sogovornika: jungovski psihoanalitik dr. Matjaž Regovec (Institut IPAL) in sociolog kulture prof. dr. Igor Škamperle (Filozofska fakulteta). Pripravil: Iztok Konc. Foto: WikimediaCommons
Neveljaven email naslov