Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa. Pred mikrofon jo je povabila Darja Pograjc.
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa.
V uredništvu ste iskali primerno osebo za zgodbo o aidsu kar leto dni, potem pa se je šele začelo pravo delo. Je danes sploh mogoče toliko časa nameniti eni novinarski zgodbi?
Verjetno me to sprašujete ob upoštevanju hitrosti interneta, družbenih omrežij ipd. Pomembno je, da se zavedate, da to ni bilo edino, kar smo počeli takrat. Skupaj s fotografinjo sva to zgodbo raziskovali ob preostalih dnevnih zgodbah. Tudi danes je to mogoče. Mislim, da lahko kot novinar opraviš svoje sprotno delo, hkrati pa si prihraniš nekaj časa za to, da poglobljeno pripravljaš neko dodatno zgodbo. Vsak teden malo. Možno je, ampak od novinarja to zahteva veliko truda.
Kako pa je na vaše poročanje vplivalo dejstvo, da je bila Hansonova zgodba že znana, ko ste se odločili, da jo boste pokrili? Novinarji si danes prizadevamo, da bi čim večkrat poročali ekskluzivno.
Ja, zaradi tega smo bili na začetku v skrbeh. Ko smo se prvič srečali, sem celo pomislila, da ne bo pravi za našo zgodbo, ker so o njem že pisali. Vendar pa, dlje časa smo preživeli z njim, bolj smo bili prepričani, da je njegova zgodba globlja in da je ni še nihče dobro raziskal. Takrat smo se odločili, da je zgodba vredna raziskovanja. Pravzaprav je to, da se je občasno pojavil na televiziji, postalo prednost. To je pomenilo, da so se ljudje zanimali zanj, še preden smo objavili svojo zgodbo.
Ali so napotki za pisanje dobre novinarske zgodbe danes drugačni, kot so bili pred 28 leti?
Danes moraš biti pri pisanju novinarske zgodbe še boljši, saj ima javnost na voljo ogromno informacij, ki jih spremlja. Zato mora tvoja zgodba še toliko bolj izstopati in zadržati pozornost bralca. Drugačen je tip novinarstva, ki se ukvarja s spremljanjem družbenih omrežij ter hitrim podajanjem in preverjanjem novih informacij. To se je spremenilo. Kar zadeva elemente dobrega obrtniškega pisanja, pa se verjetno v zadnjih 10.000 letih ni nič spremenilo.
Vaš nasvet novinarju, ki ne ve, kaj naj vpraša, je, naj si predstavlja, da gre s sogovornikom na pivo.
Tako za trenutek pozabim, da sem novinarka, in si predstavljam, da sem običajna oseba – človek, za katerega pišem. Po navadi lahko znanca ali prijatelja, s katerim sediš ob pijači, vprašaš kar koli in potešiš svojo radovednost. Ideja s pivom je, da te to malce sprosti in da nisi tako zelo uraden. Ta misel mi pomaga, saj se približam razmišljanju svojega bralca in ne razmišljam strogo novinarsko.
Novinarji pogosto poročamo o neki problematiki, pozneje pa ji ne sledimo več. Kako pomemben je pri zgodbi epilog?
Mislim, da je to ena izmed največjih težav in šibkosti novinarstva. Vržemo se v zgodbo, jo dobimo in potem odidemo k drugi. V vseh letih svoje poklicne poti se ukvarjam s tem vprašanjem, a ga ne znam rešiti. Včasih imamo priložnost, da se vrnemo in izvemo, kaj se je zgodilo čez nekaj tednov ali celo let. Ampak to je odvisno od posameznega novinarja.
Slišala sem dober izraz: fotograf, ki je 11. septembra v New Yorku opravljal svoje delo, je bil med dogajanjem na Manhattnu hudo poškodovan. Pripovedoval je o svoji izkušnji tistega dne in o tem, kako je vplivala na njegov poklic. Govoril pa je tudi o tem, kako se je vrnil na delo, in to je poimenoval “drugo in tretje dejanje”. Večina novinarskih zgodb pa je “prvo dejanje”.
“Mediji so bralce izgubili v trenutku, ko so se nehali spraševati, kaj je pomembno, in se namesto tega vprašali, kaj je najbolj brano,” je misel stanovskega kolega. Kako jo komentirate?
Vse življenje so me kritizirali – kot tudi veliko drugih novinarjev –, da pišemo samo zato, da prodajamo časopise. Ne vem, ali je kar koli, kar sem napisala, prodalo časopis.
Sprašujem zaradi odzivov bralcev na vašo nagrajeno zgodbo …
Ja, doma imam veliko škatlo sovražne pošte. Ko sem dokončala reportažo, mi je urednica povedala, da so zaradi nje izgubili bralce. Ne vem natančno, koliko, verjetno več sto, morda več tisoč. Veliko ljudi je zaradi jeze odpovedalo naročnino. Vprašala sem jo, zakaj mi tega ni povedala prej, in odgovorila mi je: “Nisem želela, da čutiš pritisk javnosti. Tvoja naloga je bila narediti čim boljšo reportažo, moja skrb pa je naklada.”
Kako med vsemi zgodbami izbrati tisto, ki jo je vredno povedati?
Treba je izbrati zgodbo, ki je trenutno relevantna. Lahko napišem zgodbo, ki je zelo zanimiva in pomembna, vendar če ne ujamem pravega časovnega okna, v katerem javnost verjame, da je pomembna, bo ostala neopažena. Opažam tudi, da se veliko novinarjev podaja na lov za zgodbo, za katero pa nimajo pravih orodij – dostopa do ljudi, podatkov, ne morejo potovati – in zato zapravijo veliko časa. Tretja stvar pa je čut za univerzalnost zgodbe. To pomeni, da tudi če zgodba pripoveduje o nekom, ki ga ne poznaš, se lahko poistovetiš z njim.
Veste, moja starša prihajata iz majhne vasi in takrat se ni odprto govorilo o homoseksualcih. Njuna hči pa gre in napiše zgodbo o dveh homoseksualcih, ki umirata za aidsom. Ups. Šele ko sem dobila Pulitzerjevo nagrado, mi je mama rekla, da bi rada prebrala mojo zgodbo. Ko je končala, mi je povedala, da še vedno ne odobrava teh ljudi in njihovega načina življenja, ampak da je odnos obeh mož neverjetno podoben njenem odnosu z možem. Prepoznala je univerzalno zgodbo o zavezanosti dveh partnerjev v razmerju.
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa. Pred mikrofon jo je povabila Darja Pograjc.
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa.
V uredništvu ste iskali primerno osebo za zgodbo o aidsu kar leto dni, potem pa se je šele začelo pravo delo. Je danes sploh mogoče toliko časa nameniti eni novinarski zgodbi?
Verjetno me to sprašujete ob upoštevanju hitrosti interneta, družbenih omrežij ipd. Pomembno je, da se zavedate, da to ni bilo edino, kar smo počeli takrat. Skupaj s fotografinjo sva to zgodbo raziskovali ob preostalih dnevnih zgodbah. Tudi danes je to mogoče. Mislim, da lahko kot novinar opraviš svoje sprotno delo, hkrati pa si prihraniš nekaj časa za to, da poglobljeno pripravljaš neko dodatno zgodbo. Vsak teden malo. Možno je, ampak od novinarja to zahteva veliko truda.
Kako pa je na vaše poročanje vplivalo dejstvo, da je bila Hansonova zgodba že znana, ko ste se odločili, da jo boste pokrili? Novinarji si danes prizadevamo, da bi čim večkrat poročali ekskluzivno.
Ja, zaradi tega smo bili na začetku v skrbeh. Ko smo se prvič srečali, sem celo pomislila, da ne bo pravi za našo zgodbo, ker so o njem že pisali. Vendar pa, dlje časa smo preživeli z njim, bolj smo bili prepričani, da je njegova zgodba globlja in da je ni še nihče dobro raziskal. Takrat smo se odločili, da je zgodba vredna raziskovanja. Pravzaprav je to, da se je občasno pojavil na televiziji, postalo prednost. To je pomenilo, da so se ljudje zanimali zanj, še preden smo objavili svojo zgodbo.
Ali so napotki za pisanje dobre novinarske zgodbe danes drugačni, kot so bili pred 28 leti?
Danes moraš biti pri pisanju novinarske zgodbe še boljši, saj ima javnost na voljo ogromno informacij, ki jih spremlja. Zato mora tvoja zgodba še toliko bolj izstopati in zadržati pozornost bralca. Drugačen je tip novinarstva, ki se ukvarja s spremljanjem družbenih omrežij ter hitrim podajanjem in preverjanjem novih informacij. To se je spremenilo. Kar zadeva elemente dobrega obrtniškega pisanja, pa se verjetno v zadnjih 10.000 letih ni nič spremenilo.
Vaš nasvet novinarju, ki ne ve, kaj naj vpraša, je, naj si predstavlja, da gre s sogovornikom na pivo.
Tako za trenutek pozabim, da sem novinarka, in si predstavljam, da sem običajna oseba – človek, za katerega pišem. Po navadi lahko znanca ali prijatelja, s katerim sediš ob pijači, vprašaš kar koli in potešiš svojo radovednost. Ideja s pivom je, da te to malce sprosti in da nisi tako zelo uraden. Ta misel mi pomaga, saj se približam razmišljanju svojega bralca in ne razmišljam strogo novinarsko.
Novinarji pogosto poročamo o neki problematiki, pozneje pa ji ne sledimo več. Kako pomemben je pri zgodbi epilog?
Mislim, da je to ena izmed največjih težav in šibkosti novinarstva. Vržemo se v zgodbo, jo dobimo in potem odidemo k drugi. V vseh letih svoje poklicne poti se ukvarjam s tem vprašanjem, a ga ne znam rešiti. Včasih imamo priložnost, da se vrnemo in izvemo, kaj se je zgodilo čez nekaj tednov ali celo let. Ampak to je odvisno od posameznega novinarja.
Slišala sem dober izraz: fotograf, ki je 11. septembra v New Yorku opravljal svoje delo, je bil med dogajanjem na Manhattnu hudo poškodovan. Pripovedoval je o svoji izkušnji tistega dne in o tem, kako je vplivala na njegov poklic. Govoril pa je tudi o tem, kako se je vrnil na delo, in to je poimenoval “drugo in tretje dejanje”. Večina novinarskih zgodb pa je “prvo dejanje”.
“Mediji so bralce izgubili v trenutku, ko so se nehali spraševati, kaj je pomembno, in se namesto tega vprašali, kaj je najbolj brano,” je misel stanovskega kolega. Kako jo komentirate?
Vse življenje so me kritizirali – kot tudi veliko drugih novinarjev –, da pišemo samo zato, da prodajamo časopise. Ne vem, ali je kar koli, kar sem napisala, prodalo časopis.
Sprašujem zaradi odzivov bralcev na vašo nagrajeno zgodbo …
Ja, doma imam veliko škatlo sovražne pošte. Ko sem dokončala reportažo, mi je urednica povedala, da so zaradi nje izgubili bralce. Ne vem natančno, koliko, verjetno več sto, morda več tisoč. Veliko ljudi je zaradi jeze odpovedalo naročnino. Vprašala sem jo, zakaj mi tega ni povedala prej, in odgovorila mi je: “Nisem želela, da čutiš pritisk javnosti. Tvoja naloga je bila narediti čim boljšo reportažo, moja skrb pa je naklada.”
Kako med vsemi zgodbami izbrati tisto, ki jo je vredno povedati?
Treba je izbrati zgodbo, ki je trenutno relevantna. Lahko napišem zgodbo, ki je zelo zanimiva in pomembna, vendar če ne ujamem pravega časovnega okna, v katerem javnost verjame, da je pomembna, bo ostala neopažena. Opažam tudi, da se veliko novinarjev podaja na lov za zgodbo, za katero pa nimajo pravih orodij – dostopa do ljudi, podatkov, ne morejo potovati – in zato zapravijo veliko časa. Tretja stvar pa je čut za univerzalnost zgodbe. To pomeni, da tudi če zgodba pripoveduje o nekom, ki ga ne poznaš, se lahko poistovetiš z njim.
Veste, moja starša prihajata iz majhne vasi in takrat se ni odprto govorilo o homoseksualcih. Njuna hči pa gre in napiše zgodbo o dveh homoseksualcih, ki umirata za aidsom. Ups. Šele ko sem dobila Pulitzerjevo nagrado, mi je mama rekla, da bi rada prebrala mojo zgodbo. Ko je končala, mi je povedala, da še vedno ne odobrava teh ljudi in njihovega načina življenja, ampak da je odnos obeh mož neverjetno podoben njenem odnosu z možem. Prepoznala je univerzalno zgodbo o zavezanosti dveh partnerjev v razmerju.
Vnovično zaprtje države bo najverjetneje marsikomu, ki je med velikonočnimi prazniki načrtoval dopustovanje, prekrižalo načrte. V turistični agenciji Kompas, ki je po dolgih mesecih kot ena redkih že začela z organizacijo dopustovanj v tujini, bodo v času popolnega zaprtja odpovedali vsa potovanja, potnikom vrnili denar ali prestavili rezervacije. Drugače je s tistimi, ki so potovanja načrtovali v lastni režiji, pojasnjujejo Evropskem potrošniškem centru. Hotelirji, katerih kapacitete ostajajo tudi za čas prihajajočih praznikov, prazne, pa si obupno želijo, da bi hotele lahko odprli vsaj do poletja.
Španska vlada se je nedavno dogovorila, da bo preizkusila štiridnevni delovni teden. Slednji se je marsikje po svetu izkazal za dobro idejo. Pri štiridnevnem delovnem tednu naj bi zaposleni zaslužili enako plačo, kljub temu, da bi delali 8 ur manj. Na spletu so dostopni podatki, da bi vlada v ta namen v naslednjih treh letih namenila 50 milijonov evrov. Podjetja bi prvo leto prejela povrnjenih 100 odstotkov vseh morebitnih nastalih stroškov zaradi krajšega delovnega tedna. Drugo leto bi ta odstotek znašal 50, tretje leto pa 33 odstotkov. Marsikatera druga država spremlja ta španski eksperiment, saj gre za edinstveno priložnost videti, kako se bo zadeva obnesla. Je to izveljivo tudi v Sloveniji? Tudi pri nas že poznamo podjetja, ki imajo prilagojene delovne čase. Več Marko Rozman.
Dan Japonske je največji festival japonske kulture v Sloveniji, na katerem obiskovalci z dejavnostmi na stojnicah, predavanji, prikazi in delavnicami na enem mestu izvedo veliko zanimivega o deželi vzhajajočega sonca. Tokrat bo potekal v organizaciji Veleposlaništva Japonske v Sloveniji podobno kot še marsikatera druga prireditev - prek spleta. Kot sta povedali kulturna atašejka Veleposlaništvo Japonske v Ljubljani Sayaka Yamashita in Sanja Paradiž, strokovna sodelavka za odnose z javnostmi in kulturo, se bo mogoče naučiti izdelati tudi ikebano.
Od konca leta 2016 imamo pravico do pitne vode zapisano v 70.a členu ustave. V minulih tednih pa smo bili priča poskusom vlade oziroma pristojnih ministrstev, da bi na vodovarstvenih območjih z zakonskimi spremembami omogočili gradnjo proizvodnjih obratov, ki uporabljajo tudi nevarne snovi. Predlog so po burnem odzivu strokovne in širše javnosti umaknili. Kako pa je s kakovostjo pitne vode v Sloveniji in kaj v okviru državnega monitoringa nadzorujejo v Nacionalnem laboratoriju za zdravje, okolje in hrano? O tem se je Mateja Železnikar pogovarjala z Darjo Repnik, ki je dala tudi nekaj nasvetov, kaj lahko sami storimo pri varovanju pitne vode.
V Slovenskem planinskem muzeju so v sodelovanju z Geografskim inštitutom Antona Melika pripravili razširitev stalne razstave Slovenskega planinskega muzeja VZPON NA GORO s predstavitvami ledenikov in njihovih značilnosti. Posebno pozornost na razstavi, ki so jo predstavili na posebnem muzejskem večeru na spletu, posvečajo tudi izginjanju obeh slovenskih ledenikov – Triglavskega ledenika in ledenika pod Skuto.
7 punc in 5 fantov je v družini. Dvanajstkratna mamica Mija Cerar, ki je prvič rodila pri devetnajstih in je tudi že babica 2 leti staremu vnučku, si je vedno želela veliko družino in želja se ji je uresničila. Najstarejši otrok je star 24 let, najmlajši pa leto in pol.
Rezultati vzporednih volitev in tisti, ki smo jih dobili po zaprtju volišč so Netanjahuju in njegovemu Likudu kazali nekoliko bolje kot pa tisti, ki jih je čez dan dalo štetje glasov. Stranka Likud je zmagovalka volitev, vendar pa je dobila manj glasov kot na predhodnih volitvah. Netanjahuju pri sestavi vlade ne pomaga niti to, da ima desnica okoli tričetrt glasov, saj voditelji desnih strank med seboj gojijo osebne zamere, kar jim preprečuje sklepanje koalicijskih pogodb. Levica je v Izraelu šibka in razdrobljena, belomodra stranka Benija Ganca, ki je na zadnjih volitvah prejela več glasov kot Likud, pa je tokrat izginila iz političnega zemljevida Izraela. Volilci so jo kaznovali, ker je šla v koalicijo z Likudom. O politični klimi v Izraelu po že četrtih volitvah v dveh letih smo se pogovarjali s Karmen Švegl.
Slovenija bo od 24. do 31. marca gostilo Evropsko prvenstvo v nogometu do 21 let. Slovenija to prvenstvo organizira skupaj z Madžarsko. Novinar Aljaža Golčerja iz športnega uredništva, ki bo spremljalo to evropsko prvenstvo, je v pogovoru s Cirilo Štuber poudaril pomembnost dogodka.
Zadnjih deset dni nam število novih okužb vztrajno narašča, kar se že odraža tudi na povečevanju števila bolnikov, ki potrebujejo bolnišnično obravnavo. V bolnišnicah je danes že več kot 500 bolnikov, na intenzivnih terapijah pa skoraj 100. Tako morajo zdaj ponovno vse bolnišnice sprejemati covid bolnike, tudi Brežice in Izola, ki sta do prejšnjega tedna sprejem teh bolnikov lahko že ustavili. V 48 urah se morajo pripraviti na tretji val in dvigniti kapacitete za povečan pritisk bolnikov na bolnišnice. Naraščanje števila bolnikov so zaznali tudi v ljubljanskem UKC. Helena Lovinčič se je o tamkajšnjih razmerah pogovarjala z dr. Tatjano Lejko, predstojnico Infekcijske klinike.
Še pred kratkim smo v Bosni in Hercegovini v trgovinah lahko videli ljudi brez mask, zdaj pa zapirajo smučarske centre, uvajajo policijsko uro in ponavlja se zgodba zaprte družbe, kar so v Bosni in Hercegovini že enkrat doživeli. V Srbijo pa je včeraj prišla nova pošiljka cepiva Pfeizer Biontech, prihaja pošiljka kitajskega Sinofarma in že več kot dva milijona prebivalcev Srbije je že bila cepljena, milijon z obvema odmerkoma. Kampanja cepljenja se v Srbiji zelo hitro odvija, vendar pa zanimanje za cepljenje že pojema. V Beogradu napovedujejo dva koncerta in organizatorji enega izmed njih cepljenim ponujajo brezplačne vstopnice.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Skupščina Zavoda za zdravstveno zavarovanje je potrdila paket novih pravic s področja medicinskih pripomočkov iz Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki bodo med drugim poenostavila postopke za zavarovance, z uvedbo trajne napotnice za kronične bolezni pa tudi razbremenile osebne zdravnike. V prihodnje bo tudi obvezno vlaganje zahtevkov za bolniška nadomestila s strani delodajalcev prek elektronske SPOT točke. Omenjene novosti mora potrditi še minister, nato pa gredo v objavo v Uradni list. O tem se je Helena Lovinčič pogovarjala z Ano Vodičar iz ZZZS
Leta 1999 je UNESCO razglasil 21. marec – sicer prvi dan pomladi na severni hemisferi – za svetovni dan poezije. To so pri Organizaciji Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo storili v prepričanju, da je prav pesniška umetnost tista, ki razkriva, da prav vsi ljudje – ne glede na to, na kateri celini živimo, v katerega boga verjamemo ali koliko imamo pod palcem – delimo ista občutja in si zastavljamo ista vprašanja o skrivnostih bivanja. Prav ob letošnjem svetovnem dnevu poezije pa je UNESCO-va generalna direktorica Audrey Azoulay v posebni izjavi še zapisala, da se skoraj nič ne more meriti z močjo dobro napisane pesmi, ko iščemo načine, kako povezati sicer močno heterogeno človeštvo v eno samo skupnost. To prepričanje delimo tudi na Prvem, spričo česar smo popoldanski program 21. marca posvetili poeziji. Za rdečo nit pa smo si izbrali pomladansko intonirane pesmi štirih priljubljenih, malodane ponarodelih pesnikov, ki so v težkih letih po drugi svetovni vojni pomagali preobrniti razvojni lok sodobnega slovenskega pesništva in razjasniti njegov dotlej nekoliko mrki obraz. Tu seveda govorimo o Kajetanu Koviču, Janezu Menartu, Tonetu Pavčku in Cirilu Zlobcu. Kakšno mesto na pobočju slovenskega Parnasa torej pripada avtorjem legendarne zbirke Pesmi štirih? V čem so si pravzaprav podobni in kako se njihove poetike med seboj vendarle tudi razlikujejo ter kakšen je njihov odnos do narave, smo preverjali v pogovoru z vrhunsko poznavalko povojnega slovenskega pesništva, literarno zgodovinarko, dr. Ireno Novak Popov. Pred naš mikrofon jo je povabil Goran Dekleva. foto: naslovnica Pesmi štirih (Goran Dekleva)
Na Nizozemskem so v začetku tedna potekale kar tridnevne parlamentarne volitve. Rezultati vzporednih volitev kažejo, da bo mandatarstvo že četrtič pripadlo Marku Rutteju, ki je sicer januarja zaradi afere z otroškimi dodatki odstopil kot predsednik vlade. Volitve so potekale pod strogimi varnostnimi ukrepi in na morda nekoliko nenavadnih prizoriščih (celo na pokopališču), da so volivci lahko držali medosebno razdaljo. Sicer pa so največ razburjenja povzročile rdeče barvice za obkrožitev izbrane stranke – ne, ne zaradi istega razloga, na katerega je zdaj verjetno pomislilo mnogo Slovencev, pravi Vito Rožej, igralec in nekdanji poslanec, ki že nekaj let živi na Nizozemskem. In kaj meni, bomo letos tulipane lahko občudovali na Nizozemskem ter koliko nizozemskih avtodomov bo letos v slovenskih kampih?
V nedeljo zaznamujemo svetovni dan Downovega sindroma. Datum simbolno izraža gensko posebnost tega sindroma, trisomijo 21. kromosoma. To pomeni dodaten kromosom na 21. paru, ki vpliva na posameznikov telesni in duševni razvoj. Petra Medved je pred mikrofon povabila predsednico Medobčinskega društva Sožitje s sedežem v Mengšu Tatjano Novak, ki je mama otroka z Downovim sindromom. Pogovarjali sta se o tem, kako je, ko se v družini rodi otrok z Downovim sindromom, kako pomembno je, da ti otroci in mladostniki živijo čim samostojneje, kako je poskrbljeno za starejše ljudi z Downovim sindromom in kaj so pripravili ob letošnjem svetovnem dnevu.
Letos bo srednješolsko izobraževanje s poklicno maturo zaključilo 9 tisoč dijakov, s splošno pa malo manj kot 7 tisoč maturantov. Marsikdo izmed njih je te dni pred težko odločitvijo. Prvi prijavni rok za vpis na višje in visoke šole se namreč zaključujeta, mladi pa ponavadi s svojo odločitvijo in oddajo prijave čakajo do zadnjega trenutka. Danes je zadnji dan za oddajo prijave za vpis v višje strokovno izobraževanje, jutri pa zadnji dan za vpis na dodiplomske in enovite magistrske študijske programe v študijskem letu 2021/2022, zato je Špela Šebenik povzela nekaj zadnjih napotkov in informacij o letošnjem vpisnem postopku, ki je, vsaj za vpis na fakultete, nekoliko drugačen kot minula leta.
Še zlasti otroci so tisti, ki nagovarjajo starše za to, da bi imeli domačega ljubljenčka. Skrb za domačega ljubljenčka ima najbrž dober vpliv na otroke, vseeno pa se otroci najbrž ne zavedajo, kaj to pomeni. O čem se morajo družinski člani med seboj pogovoriti preden se odločijo, da bodo v svoje stanovanje sprejeli malo žival. O času, prostoru in drugih potrebah domačih živali sprašujemo Mašo Cerjak Kastelic iz Društva za zaščito živali.
V Sloveniji je začel delovati Center za zaščito žvižgačev
Ustavitev cepljenja s cepivom AstraZeneca v javnosti sproža številna vprašanja. Med drugim tudi to, kako bo zastoj v cepljenju vplival na epidemijo covida in na širjenje novih različic koronavirusa. Teh je vedno več tudi pri nas. Poklicali smo v Maribor - v Nacionalni laboratorij za zdravje okolje in hrano. Z vodjo oddelka za mikrobiološke raziskave dr. Majo Rupnik se je pogovarjal Iztok Konc. Foto: BoBo
Slovenskemu združenju bolnikov z limfomom in levkemijo, s katero želijo zagotoviti ustrezne aparate za napredno zdravljenje nekaterim skupinam bolnikov s krvnimi raki, se pridružujejo tudi študenti Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Akciji zbiranja sredstev bo namenjen izkupiček dražbe malih črnih oblek, ki so jih pod vodstvom mentorjev fakultete ustvarili prav študenti. Gre za zaključek projekta Fenomen Chanel, ki se je začel že lani.
Neveljaven email naslov