Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa. Pred mikrofon jo je povabila Darja Pograjc.
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa.
V uredništvu ste iskali primerno osebo za zgodbo o aidsu kar leto dni, potem pa se je šele začelo pravo delo. Je danes sploh mogoče toliko časa nameniti eni novinarski zgodbi?
Verjetno me to sprašujete ob upoštevanju hitrosti interneta, družbenih omrežij ipd. Pomembno je, da se zavedate, da to ni bilo edino, kar smo počeli takrat. Skupaj s fotografinjo sva to zgodbo raziskovali ob preostalih dnevnih zgodbah. Tudi danes je to mogoče. Mislim, da lahko kot novinar opraviš svoje sprotno delo, hkrati pa si prihraniš nekaj časa za to, da poglobljeno pripravljaš neko dodatno zgodbo. Vsak teden malo. Možno je, ampak od novinarja to zahteva veliko truda.
Kako pa je na vaše poročanje vplivalo dejstvo, da je bila Hansonova zgodba že znana, ko ste se odločili, da jo boste pokrili? Novinarji si danes prizadevamo, da bi čim večkrat poročali ekskluzivno.
Ja, zaradi tega smo bili na začetku v skrbeh. Ko smo se prvič srečali, sem celo pomislila, da ne bo pravi za našo zgodbo, ker so o njem že pisali. Vendar pa, dlje časa smo preživeli z njim, bolj smo bili prepričani, da je njegova zgodba globlja in da je ni še nihče dobro raziskal. Takrat smo se odločili, da je zgodba vredna raziskovanja. Pravzaprav je to, da se je občasno pojavil na televiziji, postalo prednost. To je pomenilo, da so se ljudje zanimali zanj, še preden smo objavili svojo zgodbo.
Ali so napotki za pisanje dobre novinarske zgodbe danes drugačni, kot so bili pred 28 leti?
Danes moraš biti pri pisanju novinarske zgodbe še boljši, saj ima javnost na voljo ogromno informacij, ki jih spremlja. Zato mora tvoja zgodba še toliko bolj izstopati in zadržati pozornost bralca. Drugačen je tip novinarstva, ki se ukvarja s spremljanjem družbenih omrežij ter hitrim podajanjem in preverjanjem novih informacij. To se je spremenilo. Kar zadeva elemente dobrega obrtniškega pisanja, pa se verjetno v zadnjih 10.000 letih ni nič spremenilo.
Vaš nasvet novinarju, ki ne ve, kaj naj vpraša, je, naj si predstavlja, da gre s sogovornikom na pivo.
Tako za trenutek pozabim, da sem novinarka, in si predstavljam, da sem običajna oseba – človek, za katerega pišem. Po navadi lahko znanca ali prijatelja, s katerim sediš ob pijači, vprašaš kar koli in potešiš svojo radovednost. Ideja s pivom je, da te to malce sprosti in da nisi tako zelo uraden. Ta misel mi pomaga, saj se približam razmišljanju svojega bralca in ne razmišljam strogo novinarsko.
Novinarji pogosto poročamo o neki problematiki, pozneje pa ji ne sledimo več. Kako pomemben je pri zgodbi epilog?
Mislim, da je to ena izmed največjih težav in šibkosti novinarstva. Vržemo se v zgodbo, jo dobimo in potem odidemo k drugi. V vseh letih svoje poklicne poti se ukvarjam s tem vprašanjem, a ga ne znam rešiti. Včasih imamo priložnost, da se vrnemo in izvemo, kaj se je zgodilo čez nekaj tednov ali celo let. Ampak to je odvisno od posameznega novinarja.
Slišala sem dober izraz: fotograf, ki je 11. septembra v New Yorku opravljal svoje delo, je bil med dogajanjem na Manhattnu hudo poškodovan. Pripovedoval je o svoji izkušnji tistega dne in o tem, kako je vplivala na njegov poklic. Govoril pa je tudi o tem, kako se je vrnil na delo, in to je poimenoval “drugo in tretje dejanje”. Večina novinarskih zgodb pa je “prvo dejanje”.
“Mediji so bralce izgubili v trenutku, ko so se nehali spraševati, kaj je pomembno, in se namesto tega vprašali, kaj je najbolj brano,” je misel stanovskega kolega. Kako jo komentirate?
Vse življenje so me kritizirali – kot tudi veliko drugih novinarjev –, da pišemo samo zato, da prodajamo časopise. Ne vem, ali je kar koli, kar sem napisala, prodalo časopis.
Sprašujem zaradi odzivov bralcev na vašo nagrajeno zgodbo …
Ja, doma imam veliko škatlo sovražne pošte. Ko sem dokončala reportažo, mi je urednica povedala, da so zaradi nje izgubili bralce. Ne vem natančno, koliko, verjetno več sto, morda več tisoč. Veliko ljudi je zaradi jeze odpovedalo naročnino. Vprašala sem jo, zakaj mi tega ni povedala prej, in odgovorila mi je: “Nisem želela, da čutiš pritisk javnosti. Tvoja naloga je bila narediti čim boljšo reportažo, moja skrb pa je naklada.”
Kako med vsemi zgodbami izbrati tisto, ki jo je vredno povedati?
Treba je izbrati zgodbo, ki je trenutno relevantna. Lahko napišem zgodbo, ki je zelo zanimiva in pomembna, vendar če ne ujamem pravega časovnega okna, v katerem javnost verjame, da je pomembna, bo ostala neopažena. Opažam tudi, da se veliko novinarjev podaja na lov za zgodbo, za katero pa nimajo pravih orodij – dostopa do ljudi, podatkov, ne morejo potovati – in zato zapravijo veliko časa. Tretja stvar pa je čut za univerzalnost zgodbe. To pomeni, da tudi če zgodba pripoveduje o nekom, ki ga ne poznaš, se lahko poistovetiš z njim.
Veste, moja starša prihajata iz majhne vasi in takrat se ni odprto govorilo o homoseksualcih. Njuna hči pa gre in napiše zgodbo o dveh homoseksualcih, ki umirata za aidsom. Ups. Šele ko sem dobila Pulitzerjevo nagrado, mi je mama rekla, da bi rada prebrala mojo zgodbo. Ko je končala, mi je povedala, da še vedno ne odobrava teh ljudi in njihovega načina življenja, ampak da je odnos obeh mož neverjetno podoben njenem odnosu z možem. Prepoznala je univerzalno zgodbo o zavezanosti dveh partnerjev v razmerju.
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa. Pred mikrofon jo je povabila Darja Pograjc.
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa.
V uredništvu ste iskali primerno osebo za zgodbo o aidsu kar leto dni, potem pa se je šele začelo pravo delo. Je danes sploh mogoče toliko časa nameniti eni novinarski zgodbi?
Verjetno me to sprašujete ob upoštevanju hitrosti interneta, družbenih omrežij ipd. Pomembno je, da se zavedate, da to ni bilo edino, kar smo počeli takrat. Skupaj s fotografinjo sva to zgodbo raziskovali ob preostalih dnevnih zgodbah. Tudi danes je to mogoče. Mislim, da lahko kot novinar opraviš svoje sprotno delo, hkrati pa si prihraniš nekaj časa za to, da poglobljeno pripravljaš neko dodatno zgodbo. Vsak teden malo. Možno je, ampak od novinarja to zahteva veliko truda.
Kako pa je na vaše poročanje vplivalo dejstvo, da je bila Hansonova zgodba že znana, ko ste se odločili, da jo boste pokrili? Novinarji si danes prizadevamo, da bi čim večkrat poročali ekskluzivno.
Ja, zaradi tega smo bili na začetku v skrbeh. Ko smo se prvič srečali, sem celo pomislila, da ne bo pravi za našo zgodbo, ker so o njem že pisali. Vendar pa, dlje časa smo preživeli z njim, bolj smo bili prepričani, da je njegova zgodba globlja in da je ni še nihče dobro raziskal. Takrat smo se odločili, da je zgodba vredna raziskovanja. Pravzaprav je to, da se je občasno pojavil na televiziji, postalo prednost. To je pomenilo, da so se ljudje zanimali zanj, še preden smo objavili svojo zgodbo.
Ali so napotki za pisanje dobre novinarske zgodbe danes drugačni, kot so bili pred 28 leti?
Danes moraš biti pri pisanju novinarske zgodbe še boljši, saj ima javnost na voljo ogromno informacij, ki jih spremlja. Zato mora tvoja zgodba še toliko bolj izstopati in zadržati pozornost bralca. Drugačen je tip novinarstva, ki se ukvarja s spremljanjem družbenih omrežij ter hitrim podajanjem in preverjanjem novih informacij. To se je spremenilo. Kar zadeva elemente dobrega obrtniškega pisanja, pa se verjetno v zadnjih 10.000 letih ni nič spremenilo.
Vaš nasvet novinarju, ki ne ve, kaj naj vpraša, je, naj si predstavlja, da gre s sogovornikom na pivo.
Tako za trenutek pozabim, da sem novinarka, in si predstavljam, da sem običajna oseba – človek, za katerega pišem. Po navadi lahko znanca ali prijatelja, s katerim sediš ob pijači, vprašaš kar koli in potešiš svojo radovednost. Ideja s pivom je, da te to malce sprosti in da nisi tako zelo uraden. Ta misel mi pomaga, saj se približam razmišljanju svojega bralca in ne razmišljam strogo novinarsko.
Novinarji pogosto poročamo o neki problematiki, pozneje pa ji ne sledimo več. Kako pomemben je pri zgodbi epilog?
Mislim, da je to ena izmed največjih težav in šibkosti novinarstva. Vržemo se v zgodbo, jo dobimo in potem odidemo k drugi. V vseh letih svoje poklicne poti se ukvarjam s tem vprašanjem, a ga ne znam rešiti. Včasih imamo priložnost, da se vrnemo in izvemo, kaj se je zgodilo čez nekaj tednov ali celo let. Ampak to je odvisno od posameznega novinarja.
Slišala sem dober izraz: fotograf, ki je 11. septembra v New Yorku opravljal svoje delo, je bil med dogajanjem na Manhattnu hudo poškodovan. Pripovedoval je o svoji izkušnji tistega dne in o tem, kako je vplivala na njegov poklic. Govoril pa je tudi o tem, kako se je vrnil na delo, in to je poimenoval “drugo in tretje dejanje”. Večina novinarskih zgodb pa je “prvo dejanje”.
“Mediji so bralce izgubili v trenutku, ko so se nehali spraševati, kaj je pomembno, in se namesto tega vprašali, kaj je najbolj brano,” je misel stanovskega kolega. Kako jo komentirate?
Vse življenje so me kritizirali – kot tudi veliko drugih novinarjev –, da pišemo samo zato, da prodajamo časopise. Ne vem, ali je kar koli, kar sem napisala, prodalo časopis.
Sprašujem zaradi odzivov bralcev na vašo nagrajeno zgodbo …
Ja, doma imam veliko škatlo sovražne pošte. Ko sem dokončala reportažo, mi je urednica povedala, da so zaradi nje izgubili bralce. Ne vem natančno, koliko, verjetno več sto, morda več tisoč. Veliko ljudi je zaradi jeze odpovedalo naročnino. Vprašala sem jo, zakaj mi tega ni povedala prej, in odgovorila mi je: “Nisem želela, da čutiš pritisk javnosti. Tvoja naloga je bila narediti čim boljšo reportažo, moja skrb pa je naklada.”
Kako med vsemi zgodbami izbrati tisto, ki jo je vredno povedati?
Treba je izbrati zgodbo, ki je trenutno relevantna. Lahko napišem zgodbo, ki je zelo zanimiva in pomembna, vendar če ne ujamem pravega časovnega okna, v katerem javnost verjame, da je pomembna, bo ostala neopažena. Opažam tudi, da se veliko novinarjev podaja na lov za zgodbo, za katero pa nimajo pravih orodij – dostopa do ljudi, podatkov, ne morejo potovati – in zato zapravijo veliko časa. Tretja stvar pa je čut za univerzalnost zgodbe. To pomeni, da tudi če zgodba pripoveduje o nekom, ki ga ne poznaš, se lahko poistovetiš z njim.
Veste, moja starša prihajata iz majhne vasi in takrat se ni odprto govorilo o homoseksualcih. Njuna hči pa gre in napiše zgodbo o dveh homoseksualcih, ki umirata za aidsom. Ups. Šele ko sem dobila Pulitzerjevo nagrado, mi je mama rekla, da bi rada prebrala mojo zgodbo. Ko je končala, mi je povedala, da še vedno ne odobrava teh ljudi in njihovega načina življenja, ampak da je odnos obeh mož neverjetno podoben njenem odnosu z možem. Prepoznala je univerzalno zgodbo o zavezanosti dveh partnerjev v razmerju.
Za selitev svoje predstave oz. koncerta na splet sta se odločila tudi Zoran Predin in Uroš Kuzman.
Pretekli teden je svetovno javnost prevzela zgodba o tem, kako je množica malih vlagateljev, povezanih prek družbenega omrežja Reddit, preigrala nekaj velikih hedge skladov in jim z usklajenim kupovanjem delnic podjetja Gamestop povzročila milijardne izgube. Kako je lahko skokovita rast delnic razmeroma nepomembne verige trgovin z videoigrami hedge skladom prinesla več milijardne izgube, zakaj smo ob tej zgodbi, ki jo je preplavljal močan protielitistični sentiment, vsi tako uživali ter kakšen je v resnici njen revolucionarni potencial, smo se pogovarjali z ekonomistom dr. Urbanom Sušnikom iz oddelka za obvladovanje tveganj v Novi Ljubljanski banki in dr. Gorazdom Kovačičem, profesorjem na oddelku za sociologijo ljubljanske Filozofske fakultete. Prispevek je pripravila Alja Zore.
V dneh, ko se vrstijo polemike o hitrih antigenskih testih in ko pričakujemo prvo pošiljko cepiva družbe AstraZeneca, je bilo včeraj v slovenskih bolnišnicah – prvič po 4. novembru – hospitaliziranih manj kot 1.000 bolnikov s covidom. Pravi trenutek za pogovor z dr. Alešem Rozmanom, direktorjem Klinike Golnik. Poklical ga je Iztok Konc. Foto: TV Slovenija/ zajem zaslona
Na vladnem Uradu za komuniciranje, kot poroča časnik Delo, včeraj niso dali dovoljenja za nastop vodje svetovalne skupine za covid-19 pri ministrstvu za zdravje Bojane Beović v informativni oddaji Odmevi na nacionalni televiziji. Prav tako jim sogovornika niso našli na ministrstvu za zdravje ali Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ). UKOM je prepovedal tudi nastop ministrice za šolstvo Simone Kustec, direktorja NIJZ Milana Kreka in predstavnikov ministrstva za zdravje v informativni oddaji Svet na Kanalu A. Na poteze Ukoma so se že odzvali v Društvu novinarjev Slovenije. Za mnenje o za demokratično družbo nenavadnem nadzoru nad izjavami predstavnikov vlade in strokovne skupine smo povprašali dr. Marka Milosavljevića s katedre za novinarstvo na Fakulteti za družbene vede.
Mladim epidemija onemogoča dolgoročno načrtovanje svoje prihodnosti. Prispevek Eve Lipovšek
V času epidemije so v posebej nezavidljivem položaju predvsem otroci, saj so šole zaprte, stiki pa omejeni. V stiskah so se zaradi tega znašli tudi starši. Vendar če za trenutek lahko odmislimo aktualno dogajanje, ki nas sicer vse zadeva, pa lahko vidimo, da med različnimi družbenimi skupinami izstopajo družine z gluhimi otroki in družine gluhih, ki imajo slišeče otroke. Ti se tudi v času običajnih razmer soočajo s posebnimi izzivi na področju starševstva, partnerstva in vzgoje otrok. Zakaj je temu tako? Podrobneje v pogovoru s specialistko in terapevtko družinske terapije dr. Andrejo Poljanec ter Valentinom Jenkom, sekretarjem Društva gluhih in naglušnih Ljubljana. Slednji je v pogovoru z Markom Rozmanom najprej poudaril, da je izguba sluha med različnimi vrstami invalidnosti posebna zato, ker človeku odvzame možnost neposredne komunikacije. To pa se nanaša tako na prizadetega, na njegovo družino in tudi širšo družbo.
Razlog, da med karanteno zaznamo več nekemičnih zasvojenosti kot običajno, je v tem, da so starši bodisi zaradi šolajočih se mlajših otrok bodisi zaradi dela od doma več doma in laže opazijo odvisniško vedenje svojih otrok. Miha Kramli, vodja centra za zdravljenje odvisnosti v Zdravstvenem domu Nova Gorica.
V javnosti in na družbenih omrežjih odmeva izpoved igralke Mie Skrbinac, ki je za Televizijo Slovenija razkrila, da jo je med študijem na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo nadlegoval znan igralec in profesor igre. Na Univerzi v Ljubljani pojasnjujejo, da prijave omenjene igralke sicer še niso prejeli. V Sloveniji tako stroka kot širša javnost opozarjata tudi na problem definicije kaznivega dejanja posilstva, ki v našem kazenskem zakoniku po mnenju mnogih ni ustrezno urejena. Tako menijo tudi predstavniki Inštituta 8. marec, ki so v državni zbor danes vložili pobudo za zbiranje 5000 podpisov državljanov v podporo predlogu redefinicije kaznivega dejanja posilstva in spolnega nasilja. Predlagajo ureditev po modelu »ja pomeni ja«. Več o problematiki spolnega nasilja pri nas pa v pogovoru s predsednico Društva za nenasilno komunikacijo Katjo Zabukovec Kerin.
Upokojenec s povprečno pokojnino komajda zmore plačati stroške bivanja v Domu za starejše, vsako poslabšanje zdravstvenega stanja pa pomeni še dodaten udarec, čeprav bi načeloma ta del morala poravnati Zdravstvena zavarovalnica. V zadnjem času se vrstijo pritožbe, da bolniki, ki potrebujejo rehabilitacijo po covidu plačujejo v domovih bistveno višjo oskrbovalnino. Kako je to mogoče, je preverila Alenka Terlep.
Pogledali smo, kako poteka testiranje učiteljev in šolanje prve triade otrok v Šentvidu pri Stični, kako starši izražajo svoje nestrinjanje z zaprtjem šol v Zasavju in kako poteka šolanje na Hrvaškem.
Pogledali smo, kako poteka testiranje učiteljev in šolanje prve triade otrok v Šentvidu pri Stični, kako starši izražajo svoje nestrinjanje z zaprtjem šol v Zasavju in kako poteka šolanje na Hrvaškem.
V ponedeljek bi letošnji maturanti morali dobiti v roke razpis študijskih programov za prihodnje študijsko leto in na podlagi razpisa izbrati, na kateri študijski program se bodo vpisali. Včeraj vlada ni potrdila razpisa in ta v ponedeljek tako ne bo objavljen. Predsednik Študentske organizacije Klemen Peran meni, da vlada s tem posega v avtonomijo slovenskega visokega šolstva, saj so se deležniki z ministrstvom za izobraževanje že dogovorili o razpisu. Predsednik vlade ga še nikoli ni zavrnil, saj je za razpis odgovorna ministrica za šolstvo. A aktualni predsednik vlade visokošolskim ustanovam očita, da je razpis zbirka želja tistih, ki vodijo fakultete. "Ta očitek je smešen," odgovarja prof. dr. Igor Papič, rektor Univerze v Ljubljani in izpostavlja že tako veliko negotovost letošnjih maturantov, najbolj ranljive generacije, ki ne vedo, koliko časa se bodo še šolali na daljavo, kako bo z maturo, zdaj pa ne bodo vedeli niti tega, ali je dovolj vpisnih mest na njihovem želenem programu.
Lani je za posledicami prometnih nesreč umrlo najmanj ljudi doslej. A na to je vplivalo predvsem dejstvo, da je bilo prometa zaradi protikoronskih ukrepov precej manj. O prometni varnosti smo govorili z Erikom Logarjem z AMZS.
V vrtce v devetih regijah so se v torek po več tednih zagotavljanja le nujnega varstva ponovno lahko vrnili vsi otroci. Po prvih podatkih Skupnosti vrtcev Slovenije se je večinoma vrnilo do 70 odstotkov otrok.
Slovenija se je na Indeksu zaznave korupcije, ki ga je danes objavila nevladna organizacija Transpareny International, med 180-timi državami lani uvrstila na 35-to mesto, dosegla pa je oceno 60, kar je enako kot leta 2019. Ocena 0 pomeni visoko koruptivnost države, 100 pa zelo "čisto" državo. Pri rezultatu se je naša država, ki na tem področju že več let ne beleži napredka, ponovno znašla pod povprečjem EU in OECD. Več o tem, zakaj na področju preprečevanja korupcije ne napredujemo in kako na korupcijska tveganja vpliva pandemija Covida 19, pa v pogovoru s predsednico Transparency International Slovenija Almo Sedlar.
V spodnjem Podravju so ptujski Dom upokojencev, Zdravstveni dom in Center za socialno delo spodnje Podravje lani septembra začeli izvajati dvoletni pilotni projekt "SOS - Sodobna oskrba starejših", ki ga financirata Evropski socialni sklad in država, v višini 2, 6 milijona evrov. Projekt SOS starejšim od 65 let ob podpori strokovnih zdravstvenih in socialnih služb omogoča, da ostanejo doma in ohranjajo samostojnost, kljub starosti, oviranosti ali bolezni. Poroča Gabrijela Milošič
27. januarja leta 1945 je ruska Rdeča armada osvobodila največje nacistično taborišče smrti Auschwitz - Birkenau na Poljskem. V njem je med drugo svetovno vojno v plinskih celicah ali poskusih nacističnih znanstvenikov umrlo od 1,1 do 1,5 milijona ljudi, pretežno Judov. V holokavstu je skupaj umrlo okoli šest milijonov Judov. Ob spominu na žrtve holokavsta svojo zgodbo pripoveduje 93-letni Dušan Stefančič, ki je preživel internacijo v kar 6-ih različnih taboriščih. Med drugim je prejemnik nagrade Austrian Holocaust Memorial Award za zasluge pri ohranjanju spomina na holokavst. Pripoveduje o spominih, tudi o zgodovinskem revizionizmu in o tem, zakaj se iz takšnih tragičnih zgodb ne naučimo prav veliko.
Da dostopnost do zdravljenja bolnikov s covidom-19, ki stanujejo v domovih za ostarele, ni enaka kot pri drugih obolelih, menijo tudi tisti, ki so se zaradi tega pritožili na Zagovorniku načela enakosti. Z Miho Lobnikom se je danes o tem pogovarjala Cirila Štuber.
Začetek včerajšnje seje DZ je zaznamoval besedni dvoboj med premierjem Janezom Janšo in poslancem Levice Miho Kordišem. Ta je Janši očital sodelovanje s kriminalnimi združbami, premier pa mu je odvrnil, da se bo "pozanimal pri pristojnih institucijah, kako pomagati takim, ki trosijo takšne nebuloze". Poslanci Levice so nato sejo protestno zapustili. Dr. Dejan Verčič, predstojnik Oddelka za komunikologijo in vodja Centra za marketing in odnose z javnostmi na Fakulteti za družbene vede, je drugi najbolj citirani raziskovalec na področju globalnih odnosov z javnostmi na svetu. Komentiral je komunikacijo v DZ.
Kljub temu, da je bilo še včeraj čez dan precej nejasno, ali se bodo najmlajši danes zares vrnili v vrtce in šole, so otroci, starši in učitelji pozno popoldne le dobili odgovor. Danes tako svoja vrata v devetih regijah z boljšo epidemiološko sliko za vse otroke ponovno odpirajo vsi vrtci, po več kot treh mesecih pouka na daljavo pa se v šolske klopi vračajo učenke in učenci prvih treh razredov osnovne šole. Tadeja Bizilj je pred Osnovno šolo Prežihovega voranca v Ljubljani.
Neveljaven email naslov