Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa. Pred mikrofon jo je povabila Darja Pograjc.
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa.
V uredništvu ste iskali primerno osebo za zgodbo o aidsu kar leto dni, potem pa se je šele začelo pravo delo. Je danes sploh mogoče toliko časa nameniti eni novinarski zgodbi?
Verjetno me to sprašujete ob upoštevanju hitrosti interneta, družbenih omrežij ipd. Pomembno je, da se zavedate, da to ni bilo edino, kar smo počeli takrat. Skupaj s fotografinjo sva to zgodbo raziskovali ob preostalih dnevnih zgodbah. Tudi danes je to mogoče. Mislim, da lahko kot novinar opraviš svoje sprotno delo, hkrati pa si prihraniš nekaj časa za to, da poglobljeno pripravljaš neko dodatno zgodbo. Vsak teden malo. Možno je, ampak od novinarja to zahteva veliko truda.
Kako pa je na vaše poročanje vplivalo dejstvo, da je bila Hansonova zgodba že znana, ko ste se odločili, da jo boste pokrili? Novinarji si danes prizadevamo, da bi čim večkrat poročali ekskluzivno.
Ja, zaradi tega smo bili na začetku v skrbeh. Ko smo se prvič srečali, sem celo pomislila, da ne bo pravi za našo zgodbo, ker so o njem že pisali. Vendar pa, dlje časa smo preživeli z njim, bolj smo bili prepričani, da je njegova zgodba globlja in da je ni še nihče dobro raziskal. Takrat smo se odločili, da je zgodba vredna raziskovanja. Pravzaprav je to, da se je občasno pojavil na televiziji, postalo prednost. To je pomenilo, da so se ljudje zanimali zanj, še preden smo objavili svojo zgodbo.
Ali so napotki za pisanje dobre novinarske zgodbe danes drugačni, kot so bili pred 28 leti?
Danes moraš biti pri pisanju novinarske zgodbe še boljši, saj ima javnost na voljo ogromno informacij, ki jih spremlja. Zato mora tvoja zgodba še toliko bolj izstopati in zadržati pozornost bralca. Drugačen je tip novinarstva, ki se ukvarja s spremljanjem družbenih omrežij ter hitrim podajanjem in preverjanjem novih informacij. To se je spremenilo. Kar zadeva elemente dobrega obrtniškega pisanja, pa se verjetno v zadnjih 10.000 letih ni nič spremenilo.
Vaš nasvet novinarju, ki ne ve, kaj naj vpraša, je, naj si predstavlja, da gre s sogovornikom na pivo.
Tako za trenutek pozabim, da sem novinarka, in si predstavljam, da sem običajna oseba – človek, za katerega pišem. Po navadi lahko znanca ali prijatelja, s katerim sediš ob pijači, vprašaš kar koli in potešiš svojo radovednost. Ideja s pivom je, da te to malce sprosti in da nisi tako zelo uraden. Ta misel mi pomaga, saj se približam razmišljanju svojega bralca in ne razmišljam strogo novinarsko.
Novinarji pogosto poročamo o neki problematiki, pozneje pa ji ne sledimo več. Kako pomemben je pri zgodbi epilog?
Mislim, da je to ena izmed največjih težav in šibkosti novinarstva. Vržemo se v zgodbo, jo dobimo in potem odidemo k drugi. V vseh letih svoje poklicne poti se ukvarjam s tem vprašanjem, a ga ne znam rešiti. Včasih imamo priložnost, da se vrnemo in izvemo, kaj se je zgodilo čez nekaj tednov ali celo let. Ampak to je odvisno od posameznega novinarja.
Slišala sem dober izraz: fotograf, ki je 11. septembra v New Yorku opravljal svoje delo, je bil med dogajanjem na Manhattnu hudo poškodovan. Pripovedoval je o svoji izkušnji tistega dne in o tem, kako je vplivala na njegov poklic. Govoril pa je tudi o tem, kako se je vrnil na delo, in to je poimenoval “drugo in tretje dejanje”. Večina novinarskih zgodb pa je “prvo dejanje”.
“Mediji so bralce izgubili v trenutku, ko so se nehali spraševati, kaj je pomembno, in se namesto tega vprašali, kaj je najbolj brano,” je misel stanovskega kolega. Kako jo komentirate?
Vse življenje so me kritizirali – kot tudi veliko drugih novinarjev –, da pišemo samo zato, da prodajamo časopise. Ne vem, ali je kar koli, kar sem napisala, prodalo časopis.
Sprašujem zaradi odzivov bralcev na vašo nagrajeno zgodbo …
Ja, doma imam veliko škatlo sovražne pošte. Ko sem dokončala reportažo, mi je urednica povedala, da so zaradi nje izgubili bralce. Ne vem natančno, koliko, verjetno več sto, morda več tisoč. Veliko ljudi je zaradi jeze odpovedalo naročnino. Vprašala sem jo, zakaj mi tega ni povedala prej, in odgovorila mi je: “Nisem želela, da čutiš pritisk javnosti. Tvoja naloga je bila narediti čim boljšo reportažo, moja skrb pa je naklada.”
Kako med vsemi zgodbami izbrati tisto, ki jo je vredno povedati?
Treba je izbrati zgodbo, ki je trenutno relevantna. Lahko napišem zgodbo, ki je zelo zanimiva in pomembna, vendar če ne ujamem pravega časovnega okna, v katerem javnost verjame, da je pomembna, bo ostala neopažena. Opažam tudi, da se veliko novinarjev podaja na lov za zgodbo, za katero pa nimajo pravih orodij – dostopa do ljudi, podatkov, ne morejo potovati – in zato zapravijo veliko časa. Tretja stvar pa je čut za univerzalnost zgodbe. To pomeni, da tudi če zgodba pripoveduje o nekom, ki ga ne poznaš, se lahko poistovetiš z njim.
Veste, moja starša prihajata iz majhne vasi in takrat se ni odprto govorilo o homoseksualcih. Njuna hči pa gre in napiše zgodbo o dveh homoseksualcih, ki umirata za aidsom. Ups. Šele ko sem dobila Pulitzerjevo nagrado, mi je mama rekla, da bi rada prebrala mojo zgodbo. Ko je končala, mi je povedala, da še vedno ne odobrava teh ljudi in njihovega načina življenja, ampak da je odnos obeh mož neverjetno podoben njenem odnosu z možem. Prepoznala je univerzalno zgodbo o zavezanosti dveh partnerjev v razmerju.
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa. Pred mikrofon jo je povabila Darja Pograjc.
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa.
V uredništvu ste iskali primerno osebo za zgodbo o aidsu kar leto dni, potem pa se je šele začelo pravo delo. Je danes sploh mogoče toliko časa nameniti eni novinarski zgodbi?
Verjetno me to sprašujete ob upoštevanju hitrosti interneta, družbenih omrežij ipd. Pomembno je, da se zavedate, da to ni bilo edino, kar smo počeli takrat. Skupaj s fotografinjo sva to zgodbo raziskovali ob preostalih dnevnih zgodbah. Tudi danes je to mogoče. Mislim, da lahko kot novinar opraviš svoje sprotno delo, hkrati pa si prihraniš nekaj časa za to, da poglobljeno pripravljaš neko dodatno zgodbo. Vsak teden malo. Možno je, ampak od novinarja to zahteva veliko truda.
Kako pa je na vaše poročanje vplivalo dejstvo, da je bila Hansonova zgodba že znana, ko ste se odločili, da jo boste pokrili? Novinarji si danes prizadevamo, da bi čim večkrat poročali ekskluzivno.
Ja, zaradi tega smo bili na začetku v skrbeh. Ko smo se prvič srečali, sem celo pomislila, da ne bo pravi za našo zgodbo, ker so o njem že pisali. Vendar pa, dlje časa smo preživeli z njim, bolj smo bili prepričani, da je njegova zgodba globlja in da je ni še nihče dobro raziskal. Takrat smo se odločili, da je zgodba vredna raziskovanja. Pravzaprav je to, da se je občasno pojavil na televiziji, postalo prednost. To je pomenilo, da so se ljudje zanimali zanj, še preden smo objavili svojo zgodbo.
Ali so napotki za pisanje dobre novinarske zgodbe danes drugačni, kot so bili pred 28 leti?
Danes moraš biti pri pisanju novinarske zgodbe še boljši, saj ima javnost na voljo ogromno informacij, ki jih spremlja. Zato mora tvoja zgodba še toliko bolj izstopati in zadržati pozornost bralca. Drugačen je tip novinarstva, ki se ukvarja s spremljanjem družbenih omrežij ter hitrim podajanjem in preverjanjem novih informacij. To se je spremenilo. Kar zadeva elemente dobrega obrtniškega pisanja, pa se verjetno v zadnjih 10.000 letih ni nič spremenilo.
Vaš nasvet novinarju, ki ne ve, kaj naj vpraša, je, naj si predstavlja, da gre s sogovornikom na pivo.
Tako za trenutek pozabim, da sem novinarka, in si predstavljam, da sem običajna oseba – človek, za katerega pišem. Po navadi lahko znanca ali prijatelja, s katerim sediš ob pijači, vprašaš kar koli in potešiš svojo radovednost. Ideja s pivom je, da te to malce sprosti in da nisi tako zelo uraden. Ta misel mi pomaga, saj se približam razmišljanju svojega bralca in ne razmišljam strogo novinarsko.
Novinarji pogosto poročamo o neki problematiki, pozneje pa ji ne sledimo več. Kako pomemben je pri zgodbi epilog?
Mislim, da je to ena izmed največjih težav in šibkosti novinarstva. Vržemo se v zgodbo, jo dobimo in potem odidemo k drugi. V vseh letih svoje poklicne poti se ukvarjam s tem vprašanjem, a ga ne znam rešiti. Včasih imamo priložnost, da se vrnemo in izvemo, kaj se je zgodilo čez nekaj tednov ali celo let. Ampak to je odvisno od posameznega novinarja.
Slišala sem dober izraz: fotograf, ki je 11. septembra v New Yorku opravljal svoje delo, je bil med dogajanjem na Manhattnu hudo poškodovan. Pripovedoval je o svoji izkušnji tistega dne in o tem, kako je vplivala na njegov poklic. Govoril pa je tudi o tem, kako se je vrnil na delo, in to je poimenoval “drugo in tretje dejanje”. Večina novinarskih zgodb pa je “prvo dejanje”.
“Mediji so bralce izgubili v trenutku, ko so se nehali spraševati, kaj je pomembno, in se namesto tega vprašali, kaj je najbolj brano,” je misel stanovskega kolega. Kako jo komentirate?
Vse življenje so me kritizirali – kot tudi veliko drugih novinarjev –, da pišemo samo zato, da prodajamo časopise. Ne vem, ali je kar koli, kar sem napisala, prodalo časopis.
Sprašujem zaradi odzivov bralcev na vašo nagrajeno zgodbo …
Ja, doma imam veliko škatlo sovražne pošte. Ko sem dokončala reportažo, mi je urednica povedala, da so zaradi nje izgubili bralce. Ne vem natančno, koliko, verjetno več sto, morda več tisoč. Veliko ljudi je zaradi jeze odpovedalo naročnino. Vprašala sem jo, zakaj mi tega ni povedala prej, in odgovorila mi je: “Nisem želela, da čutiš pritisk javnosti. Tvoja naloga je bila narediti čim boljšo reportažo, moja skrb pa je naklada.”
Kako med vsemi zgodbami izbrati tisto, ki jo je vredno povedati?
Treba je izbrati zgodbo, ki je trenutno relevantna. Lahko napišem zgodbo, ki je zelo zanimiva in pomembna, vendar če ne ujamem pravega časovnega okna, v katerem javnost verjame, da je pomembna, bo ostala neopažena. Opažam tudi, da se veliko novinarjev podaja na lov za zgodbo, za katero pa nimajo pravih orodij – dostopa do ljudi, podatkov, ne morejo potovati – in zato zapravijo veliko časa. Tretja stvar pa je čut za univerzalnost zgodbe. To pomeni, da tudi če zgodba pripoveduje o nekom, ki ga ne poznaš, se lahko poistovetiš z njim.
Veste, moja starša prihajata iz majhne vasi in takrat se ni odprto govorilo o homoseksualcih. Njuna hči pa gre in napiše zgodbo o dveh homoseksualcih, ki umirata za aidsom. Ups. Šele ko sem dobila Pulitzerjevo nagrado, mi je mama rekla, da bi rada prebrala mojo zgodbo. Ko je končala, mi je povedala, da še vedno ne odobrava teh ljudi in njihovega načina življenja, ampak da je odnos obeh mož neverjetno podoben njenem odnosu z možem. Prepoznala je univerzalno zgodbo o zavezanosti dveh partnerjev v razmerju.
Mojco Kamnik se je že pred epidemijo sistematično lotila projekta Predvajaj mi spomin, v katerem je raziskovala, na katero glasbo se starostniki, ki stanujejo v slovenjgraški enoti Koroškega doma starostnikov najbolje odzivajo. Poslušanje prav izbrane glasbe dementnim stanovalcem pomaga tudi zdaj, v času življenja na socialni distanci in rdečih con.
Pri proizvodnji plastike se uporabljajo številne snovi, ki jo naredijo mehkejšo, odporno na svetlobo in toploto. Med njimi so tudi take, ki so zdravju škodljive in brez težav preidejo v človeško telo, zlasti preko prehranske embalaže. To je potrdilo že več raziskav s področja takoimenovanega humanega biomonitoringa, tudi zadnja, ki jo je izvedlo šest nevladnih organizacij iz različnih držav, med njimi slovenski Ekolo
V spomin na več kot 200 letno tradicijo rudarjenja v Zasavju stoji na Ostrem vrhu nad Trbovljami osemmetrska železna skulptura Rudarja – Prometeja
Mineva sto let od rojstva Štefana Faleža, prvega veleposlanika republike Slovenije pri Svetem sedežu, posebej zaslužnega za mednarodno priznanje naše države. Falež se je rodil 3. decembra leta 1920 v Orehovi vasi pri Slivnici, v Italiji pa je živel od leta 1941. Tam je postal uspešen hotelir, prijatelj številnih italijanskih politikov in papeža Wojtyłe ter vplivna osebnost papeškega dvora. Z njegovimi bližnjimi se je ob obletnici srečal Janko Petrovec.
3. december je kot mednarodni dan invalidov generalna skupščina leta 1992 razglasila z namenom ozaveščanja o problematiki invalidnosti in spodbude k prizadevanjem za izboljšanje statusa invalidov. Svoje mnenje o trenutnem položaju invalidov pri nas je z nami delil varuh človekovih pravic Peter Svetina, spoznali smo projekt Veščine za samostojno življenje, ki ga je za skupino odraslih invalidnih oseb pripravilo podjetje Želva, in preverili, kako za dostopnost RTV programov skrbi naša medijska hiša.
Portal Vida je nastal iz obupa, saj se iz leta v leto veča število starostnikov, ki potrebujejo pomoč. Seveda tudi fizično, a pomembnemu deležu ljudi bi pomagale že uveljavljene sistemske rešitve. Do katerih pa ne znajo priti. Med takimi so denimo izredna denarna pomoč, varstveni dodatek, subvencija najemnine, plačilo dopolnilnega zavarovanja. Zato so na enem mestu zbrali vse informacije in obrazce v upanju, da bodo bližnji znali pomagati neveščim starostnikom v svoji okolici.
Kmetje rotijo državo in deležnike v agroživilski verigi naj za prašičje in goveje meso dobijo vedno manj, potrošniki plačujemo vedno več.
Jutri in v četrtek bo po napovedih vremenoslovcev v večjem delu države snežilo in kljub temu da naj bi sneženje do konca tedna že ponehalo, lahko na cestah v teh dneh pričakujemo nekaj več preglavic. Na Darsu zatrjujejo, da so na zimo dobro pripravljeni, zapolnili so skladišča soli v avtocestnih vzdrževalnih bazah ter silose ob avtocestnem križu, sicer pa imajo za letošnjo zimo trenutno pogodbeno zagotovljenih še 58.000 ton soli ter 1,8 milijona litrov kalcijevega klorida za preprečevanja nastanka poledice.
Financiranje Slovenske tiskovne agencije je postavljeno pod vprašaj, saj je Urad vlade za komuniciranje vlado seznanil z informacijo o nezmožnosti nadaljnjega financiranja STA v letu 2021, prav tako niso poravnani računi za oktober. STA se polovično financira iz naslova javne službe, delno iz tržne dejavnosti. Na UKOM-u vztrajajo, da morajo za nadaljnje financiranje videti vso poslovno dokumentacijo, da lahko določijo znesek financiranja. Vodstvo STA pa trdi, da so odgovorili na vse dopise s strani vladne službe za komuniciranje, a v skladu z Zakonom o gospodarskih družbam. Slovenska tiskovna agencija je namreč družba z omejeno odgovornostjo, katere edini lastnik je država. Kaj pa finančna slabitev STA pomeni za slovenski medijski prostor? Katja Arhar se je o tem pogovarjala s profesorjem novinarstva na Fakulteti za družbene vede dr.Markom Milosavljevićem.
Za ukrepe blaženja podnebnih sprememb in prilagajanju nanje so pri nas namenjena tudi sredstva iz proračunskega sklada za podnebne spremembe, s katerim upravlja ministrstvo za okolje, financira pa se iz denarja od emisijskih kuponov. Največji plačnik je Termoleketrarna Šoštanj. A od 106 milijonov evrov, ki so bili letos na voljo, je bil letos izplačan le manjši del.
Kip Boj z Orjuno kiparja Stojana Batiča, ki stoji pred Zasavskim muzejem v Trbovljah in spominja na spopad delavstva z takratnimi jugoslovanskimi nacionalisti, je po temeljitem restavratorskem posegu, po slabe pol stoletja od njegove postavitve, dobil nov sijaj.
S stanovskimi nagradami Društvo novinarjev Slovenije vsako leto nagradi projekte in kolege, ki so v zadnjem letu izstopili iz povprečja in pokazali, da v Sloveniji kljub nezavidljivim razmeram kakovostno novinarstvo še ni izumrlo. Društvo podeli tudi nagrado za življenjski prispevek k slovenskemu novinarstvu.
Na podlagi iniciative državnega vrha že nekaj časa potekajo priprave in predstavitve osnutkov pokrajinske zakonodaje, vse okoli ustanovitve pokrajin v Sloveniji. Država je torej v procesu teritorialne členitve države na pokrajine in ureditve njihovega pravnega statusa. Ustava Republike Slovenije v 143. členu že dolgo določa ustanovitev pokrajin kot samoupravnih lokalnih skupnosti. Z namenom doseganja čim širšega družbenega konsenza pri oblikovanju pokrajin se v tem času zbirajo mnenja, predlogi, pripombe in pobude. Društvo Heraldica Slovenica je med pripravami temeljne pokrajinske ureditve izdelalo izhodišča za njihove simbole. Predsednik društva Aleksander Hribovšek poudarja, da predlogi temeljijo na že uveljavljeni slovenski zgodovinski simboliki, katere bogata tradicija izvira iz 13. in 14. stoletja. Krasila je nekdanje slovenske zgodovinske dežele in ozemlja, kot so Goriška, Istra, Koroška, Kranjska, Prekmurje in Štajerska in krasi številne slovenske kraje. Več Marko Rozman.
Vseevropski projekt Noč raziskovalcev si prizadeva na različne načine delo raziskovalcev in raziskovalk približati kar najširšemu krogu zainteresiranih radovednežev. V Sloveniji letos dogodki pod dvema krovnima projektoma. Pod imenom Noč ima svojo moč so združili moči Hiša eksperimentov, Institut "Jožef Stefan", Kemijski inštitut, Nacionalni inštitut za biologijo, Tehniški muzej Bistra ter še številni drugi. Zajetno ponudbo pa so pripravili tudi na Univerzi v Ljubljani, kjer program pod naslovom Humanistika, to si ti koordinira Filozofska fakulteta. Na nekatere dogodke se je potrebno tudi prijaviti, ker je število mest omejeno, drugim se preprosto priključite. Pobrskajte malo in ne bo vam žal. V našem prispevku pa smo šest raziskovalcev in raziskovalk povabili, da nam predstavijo svoje delo, povejo, kaj jih navdušuje in kako je videti svet skozi raziskovalna očala.
Agencija za okolje, oziroma njen predhodnik Hidrometeorološki zavod,že od leta 1954 neprekinjeno izvaja meteorološke meritve. Z njimi želijo seveda nadaljevati, ovira za to pa so dotrajani, energetsko neučinkoviti in premajhni prostori na Kredarici, ki so za stalno prisotnost dveh meteoroloških opazovalcev neprimerni. Zato so se že lotili projekta povečanja metereološke postaje in s tem v zvezi razmišljajo tudi o možnosti, kako na Kredarico pripeljati elektriko. Na pobudo ARSO je Elektro Gorenjska že ocenila možnost izvedbe , pobuda pa je že zaokrožila tudi v javnosti in naletela na različne odzive.
V Matenji vasi pri Postojni že tri leta in pol deluje pro bono zobna ambulanta, ki jo vodi upokojeni zobozdravnik dr. Želimir Božić. Dobrodelnost in prostovoljstvo, pravi, mu prinašata veliko zadovoljstva in ga izpolnjujeta. Z njim se je pogovarjala Sabrina Mulec.
Že 55 let lahko legendarnemu avizu skladatelja Urbana Kodra in radijski pravljici prisluhnemo prav vsak večer ob 19.45 na našem Prvem programu. Za prijaznejši vstop v zadnji mesec leta je izšla najnovejša izdaja pravljic v obliki zvočne knjige, in to tako v digitalni verziji kot na zgoščenki s priloženo pobarvanko: Lahko noč, otroci! S pravljico v svet sanj.
Diego Armando Maradona se je rodil v revnem predmestju Buenos Airesa oktobra 1960. Deset dni pred dopolnjenim šestnajstim letom je že zaigral v prvi argentinski ligi. Njegov prvi prestop, leta 1981, iz kluba Argentina Juniors v Boca Juniors je bil vreden milijon funtov. Leto dni pozneje je za petkratno vrednost prestopil k Barceloni, vendar se tam ni znašel. Začel se je spogledovati s kokainom. Dve leti pozneje je prestopil k Napoliju, italijanskemu klubu brez pravega ugleda na evropski ali italijanski sceni, in klub prerodil. V sedmih letih je vse postavil na glavo, prekinil je desetletja dolgo premoč klubov z italijanskega severa, Napoli je prvič in, za zdaj, zadnjič osvajal naslove. Vmes je na svetovnem prvenstvu 1986 z državno reprezentanco osvojil krono svetovnega. Po letu 1991 je njegova zvezda potemnela: kokainska zasvojenost, suspenzi, posledično upadanje forme. Po dokončni upokojitvi leta 1997 je nadaljeval z zlorabo prepovedanih substanc, soočil se je s prekomerno telesno težo, se zapletal v javne in odmevne spore s predsedniki argentinske nogometne zveze, mnoge je razburjal s prijateljevanjem s Fidelom Castrom. In vendar je Maradona ostal Maradona, genij par excellence, nogometaš, ki mu je svetovna javnost na internetnem glasovanju podelila naslov najboljšega nogometaša 20. stoletja. Prejel je neverjetnih 53 odstotkov vseh glasov, pa so glasovali tudi Brazilci, Angleži, navijači Milana in drugi, ki nimajo posebnega razloga, da bi Maradono imeli radi. S čim jih je torej prepričal? - Odgovor se skriva v prispevku, ki ga je ob svetovnem prvenstvu 2010 v Južni Afriki, ko je Maradona vodil aregentinsko reprezentanco kot selektor, pripravil Goran Dekleva. foto: Maradona na ramenih navijačev kluba Boca uniors ob osvojitvi naslova argentinskega državnega prvaka l. 1981 (Wikipedia, javna last)
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Neveljaven email naslov