Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa. Pred mikrofon jo je povabila Darja Pograjc.
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa.
V uredništvu ste iskali primerno osebo za zgodbo o aidsu kar leto dni, potem pa se je šele začelo pravo delo. Je danes sploh mogoče toliko časa nameniti eni novinarski zgodbi?
Verjetno me to sprašujete ob upoštevanju hitrosti interneta, družbenih omrežij ipd. Pomembno je, da se zavedate, da to ni bilo edino, kar smo počeli takrat. Skupaj s fotografinjo sva to zgodbo raziskovali ob preostalih dnevnih zgodbah. Tudi danes je to mogoče. Mislim, da lahko kot novinar opraviš svoje sprotno delo, hkrati pa si prihraniš nekaj časa za to, da poglobljeno pripravljaš neko dodatno zgodbo. Vsak teden malo. Možno je, ampak od novinarja to zahteva veliko truda.
Kako pa je na vaše poročanje vplivalo dejstvo, da je bila Hansonova zgodba že znana, ko ste se odločili, da jo boste pokrili? Novinarji si danes prizadevamo, da bi čim večkrat poročali ekskluzivno.
Ja, zaradi tega smo bili na začetku v skrbeh. Ko smo se prvič srečali, sem celo pomislila, da ne bo pravi za našo zgodbo, ker so o njem že pisali. Vendar pa, dlje časa smo preživeli z njim, bolj smo bili prepričani, da je njegova zgodba globlja in da je ni še nihče dobro raziskal. Takrat smo se odločili, da je zgodba vredna raziskovanja. Pravzaprav je to, da se je občasno pojavil na televiziji, postalo prednost. To je pomenilo, da so se ljudje zanimali zanj, še preden smo objavili svojo zgodbo.
Ali so napotki za pisanje dobre novinarske zgodbe danes drugačni, kot so bili pred 28 leti?
Danes moraš biti pri pisanju novinarske zgodbe še boljši, saj ima javnost na voljo ogromno informacij, ki jih spremlja. Zato mora tvoja zgodba še toliko bolj izstopati in zadržati pozornost bralca. Drugačen je tip novinarstva, ki se ukvarja s spremljanjem družbenih omrežij ter hitrim podajanjem in preverjanjem novih informacij. To se je spremenilo. Kar zadeva elemente dobrega obrtniškega pisanja, pa se verjetno v zadnjih 10.000 letih ni nič spremenilo.
Vaš nasvet novinarju, ki ne ve, kaj naj vpraša, je, naj si predstavlja, da gre s sogovornikom na pivo.
Tako za trenutek pozabim, da sem novinarka, in si predstavljam, da sem običajna oseba – človek, za katerega pišem. Po navadi lahko znanca ali prijatelja, s katerim sediš ob pijači, vprašaš kar koli in potešiš svojo radovednost. Ideja s pivom je, da te to malce sprosti in da nisi tako zelo uraden. Ta misel mi pomaga, saj se približam razmišljanju svojega bralca in ne razmišljam strogo novinarsko.
Novinarji pogosto poročamo o neki problematiki, pozneje pa ji ne sledimo več. Kako pomemben je pri zgodbi epilog?
Mislim, da je to ena izmed največjih težav in šibkosti novinarstva. Vržemo se v zgodbo, jo dobimo in potem odidemo k drugi. V vseh letih svoje poklicne poti se ukvarjam s tem vprašanjem, a ga ne znam rešiti. Včasih imamo priložnost, da se vrnemo in izvemo, kaj se je zgodilo čez nekaj tednov ali celo let. Ampak to je odvisno od posameznega novinarja.
Slišala sem dober izraz: fotograf, ki je 11. septembra v New Yorku opravljal svoje delo, je bil med dogajanjem na Manhattnu hudo poškodovan. Pripovedoval je o svoji izkušnji tistega dne in o tem, kako je vplivala na njegov poklic. Govoril pa je tudi o tem, kako se je vrnil na delo, in to je poimenoval “drugo in tretje dejanje”. Večina novinarskih zgodb pa je “prvo dejanje”.
“Mediji so bralce izgubili v trenutku, ko so se nehali spraševati, kaj je pomembno, in se namesto tega vprašali, kaj je najbolj brano,” je misel stanovskega kolega. Kako jo komentirate?
Vse življenje so me kritizirali – kot tudi veliko drugih novinarjev –, da pišemo samo zato, da prodajamo časopise. Ne vem, ali je kar koli, kar sem napisala, prodalo časopis.
Sprašujem zaradi odzivov bralcev na vašo nagrajeno zgodbo …
Ja, doma imam veliko škatlo sovražne pošte. Ko sem dokončala reportažo, mi je urednica povedala, da so zaradi nje izgubili bralce. Ne vem natančno, koliko, verjetno več sto, morda več tisoč. Veliko ljudi je zaradi jeze odpovedalo naročnino. Vprašala sem jo, zakaj mi tega ni povedala prej, in odgovorila mi je: “Nisem želela, da čutiš pritisk javnosti. Tvoja naloga je bila narediti čim boljšo reportažo, moja skrb pa je naklada.”
Kako med vsemi zgodbami izbrati tisto, ki jo je vredno povedati?
Treba je izbrati zgodbo, ki je trenutno relevantna. Lahko napišem zgodbo, ki je zelo zanimiva in pomembna, vendar če ne ujamem pravega časovnega okna, v katerem javnost verjame, da je pomembna, bo ostala neopažena. Opažam tudi, da se veliko novinarjev podaja na lov za zgodbo, za katero pa nimajo pravih orodij – dostopa do ljudi, podatkov, ne morejo potovati – in zato zapravijo veliko časa. Tretja stvar pa je čut za univerzalnost zgodbe. To pomeni, da tudi če zgodba pripoveduje o nekom, ki ga ne poznaš, se lahko poistovetiš z njim.
Veste, moja starša prihajata iz majhne vasi in takrat se ni odprto govorilo o homoseksualcih. Njuna hči pa gre in napiše zgodbo o dveh homoseksualcih, ki umirata za aidsom. Ups. Šele ko sem dobila Pulitzerjevo nagrado, mi je mama rekla, da bi rada prebrala mojo zgodbo. Ko je končala, mi je povedala, da še vedno ne odobrava teh ljudi in njihovega načina življenja, ampak da je odnos obeh mož neverjetno podoben njenem odnosu z možem. Prepoznala je univerzalno zgodbo o zavezanosti dveh partnerjev v razmerju.
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa. Pred mikrofon jo je povabila Darja Pograjc.
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa.
V uredništvu ste iskali primerno osebo za zgodbo o aidsu kar leto dni, potem pa se je šele začelo pravo delo. Je danes sploh mogoče toliko časa nameniti eni novinarski zgodbi?
Verjetno me to sprašujete ob upoštevanju hitrosti interneta, družbenih omrežij ipd. Pomembno je, da se zavedate, da to ni bilo edino, kar smo počeli takrat. Skupaj s fotografinjo sva to zgodbo raziskovali ob preostalih dnevnih zgodbah. Tudi danes je to mogoče. Mislim, da lahko kot novinar opraviš svoje sprotno delo, hkrati pa si prihraniš nekaj časa za to, da poglobljeno pripravljaš neko dodatno zgodbo. Vsak teden malo. Možno je, ampak od novinarja to zahteva veliko truda.
Kako pa je na vaše poročanje vplivalo dejstvo, da je bila Hansonova zgodba že znana, ko ste se odločili, da jo boste pokrili? Novinarji si danes prizadevamo, da bi čim večkrat poročali ekskluzivno.
Ja, zaradi tega smo bili na začetku v skrbeh. Ko smo se prvič srečali, sem celo pomislila, da ne bo pravi za našo zgodbo, ker so o njem že pisali. Vendar pa, dlje časa smo preživeli z njim, bolj smo bili prepričani, da je njegova zgodba globlja in da je ni še nihče dobro raziskal. Takrat smo se odločili, da je zgodba vredna raziskovanja. Pravzaprav je to, da se je občasno pojavil na televiziji, postalo prednost. To je pomenilo, da so se ljudje zanimali zanj, še preden smo objavili svojo zgodbo.
Ali so napotki za pisanje dobre novinarske zgodbe danes drugačni, kot so bili pred 28 leti?
Danes moraš biti pri pisanju novinarske zgodbe še boljši, saj ima javnost na voljo ogromno informacij, ki jih spremlja. Zato mora tvoja zgodba še toliko bolj izstopati in zadržati pozornost bralca. Drugačen je tip novinarstva, ki se ukvarja s spremljanjem družbenih omrežij ter hitrim podajanjem in preverjanjem novih informacij. To se je spremenilo. Kar zadeva elemente dobrega obrtniškega pisanja, pa se verjetno v zadnjih 10.000 letih ni nič spremenilo.
Vaš nasvet novinarju, ki ne ve, kaj naj vpraša, je, naj si predstavlja, da gre s sogovornikom na pivo.
Tako za trenutek pozabim, da sem novinarka, in si predstavljam, da sem običajna oseba – človek, za katerega pišem. Po navadi lahko znanca ali prijatelja, s katerim sediš ob pijači, vprašaš kar koli in potešiš svojo radovednost. Ideja s pivom je, da te to malce sprosti in da nisi tako zelo uraden. Ta misel mi pomaga, saj se približam razmišljanju svojega bralca in ne razmišljam strogo novinarsko.
Novinarji pogosto poročamo o neki problematiki, pozneje pa ji ne sledimo več. Kako pomemben je pri zgodbi epilog?
Mislim, da je to ena izmed največjih težav in šibkosti novinarstva. Vržemo se v zgodbo, jo dobimo in potem odidemo k drugi. V vseh letih svoje poklicne poti se ukvarjam s tem vprašanjem, a ga ne znam rešiti. Včasih imamo priložnost, da se vrnemo in izvemo, kaj se je zgodilo čez nekaj tednov ali celo let. Ampak to je odvisno od posameznega novinarja.
Slišala sem dober izraz: fotograf, ki je 11. septembra v New Yorku opravljal svoje delo, je bil med dogajanjem na Manhattnu hudo poškodovan. Pripovedoval je o svoji izkušnji tistega dne in o tem, kako je vplivala na njegov poklic. Govoril pa je tudi o tem, kako se je vrnil na delo, in to je poimenoval “drugo in tretje dejanje”. Večina novinarskih zgodb pa je “prvo dejanje”.
“Mediji so bralce izgubili v trenutku, ko so se nehali spraševati, kaj je pomembno, in se namesto tega vprašali, kaj je najbolj brano,” je misel stanovskega kolega. Kako jo komentirate?
Vse življenje so me kritizirali – kot tudi veliko drugih novinarjev –, da pišemo samo zato, da prodajamo časopise. Ne vem, ali je kar koli, kar sem napisala, prodalo časopis.
Sprašujem zaradi odzivov bralcev na vašo nagrajeno zgodbo …
Ja, doma imam veliko škatlo sovražne pošte. Ko sem dokončala reportažo, mi je urednica povedala, da so zaradi nje izgubili bralce. Ne vem natančno, koliko, verjetno več sto, morda več tisoč. Veliko ljudi je zaradi jeze odpovedalo naročnino. Vprašala sem jo, zakaj mi tega ni povedala prej, in odgovorila mi je: “Nisem želela, da čutiš pritisk javnosti. Tvoja naloga je bila narediti čim boljšo reportažo, moja skrb pa je naklada.”
Kako med vsemi zgodbami izbrati tisto, ki jo je vredno povedati?
Treba je izbrati zgodbo, ki je trenutno relevantna. Lahko napišem zgodbo, ki je zelo zanimiva in pomembna, vendar če ne ujamem pravega časovnega okna, v katerem javnost verjame, da je pomembna, bo ostala neopažena. Opažam tudi, da se veliko novinarjev podaja na lov za zgodbo, za katero pa nimajo pravih orodij – dostopa do ljudi, podatkov, ne morejo potovati – in zato zapravijo veliko časa. Tretja stvar pa je čut za univerzalnost zgodbe. To pomeni, da tudi če zgodba pripoveduje o nekom, ki ga ne poznaš, se lahko poistovetiš z njim.
Veste, moja starša prihajata iz majhne vasi in takrat se ni odprto govorilo o homoseksualcih. Njuna hči pa gre in napiše zgodbo o dveh homoseksualcih, ki umirata za aidsom. Ups. Šele ko sem dobila Pulitzerjevo nagrado, mi je mama rekla, da bi rada prebrala mojo zgodbo. Ko je končala, mi je povedala, da še vedno ne odobrava teh ljudi in njihovega načina življenja, ampak da je odnos obeh mož neverjetno podoben njenem odnosu z možem. Prepoznala je univerzalno zgodbo o zavezanosti dveh partnerjev v razmerju.
Načrtovanje zdravil, napovedovanje vremena, razvoj umetne inteligence ali genske analize, vrhunske znanstvene raziskave so danes odvisne od močne podpore superračunalnikov, sicer lahko ostane le pri idejah. No, ideja, da Slovenija potrebuje močno superračunalniško omrežje se je ne samo uspešno prijela in začela kazati dobre rezultate, zdaj bo dobila nadgradnjo, ki celo presega prvotne načrte. Včeraj podpisana pogodba bo v Maribor pripeljala superračunalnik Vega, ki sodi med 50 najzmogljivejših na svetu ta hip in bo del evropske superračunalniške infrastrukture. Da pa bo prišel v Slovenijo, je zasluga pri nas žal preredko uporabljenega recepta: dobro pripravljenih projektov, usklajenega delovanja različnih institucij in podpore države.
Oktobra so planinske koče v visokogorju zaprle svoja vrata, nižje ležeče pa prešle na jesensko-zimski delovni čas, čemur je treba prilagoditi tudi jesenski obisk gora in večjo pozornost nameniti načrtovanju ture. Jesenske razmere v gorah so zaradi mraza, vetra in pogosto tudi že snega lahko nevarne in zahtevajo dobro fizično in psihično pripravljenost, ustrezno opremo in znanje. O obiskovanju gora v tem letnem času smo se pogovarjali s strokovnim sodelavcem Planinske zveze Slovenije in alpinističnim inštruktorjem Matjažem Šerkezijem.
Vlada je sredi septembra kot dodaten ukrep pri omejevanju širjenja novega koronavirusa sklenila, da bo treba ob vstopu v delovne prostore meriti temperaturo zaposlenih in obiskovalcev. V uradu informacijskega pooblaščenca opozarjajo, da ukrep merjenja temperature ni nujen in smiseln vedno ter povsod. Na prvi pogled se res zdi, da podatek o trenutni temperaturi posameznika z vidika varstva osebnih podatkov ni sporen. A kot bomo slišali, ni tako preprosto in enoznačno. Po mnenje smo se podali do urada informacijske pooblaščenke. Z Alenko Jerše, namestnico informacijske pooblaščenke, se je o tem predlogu vlade pogovarjal Peter Močnik.
Ob svetovnem dnevu starejših smo v studio Prvega povabili ustanoviteljico Univerze za tretje življenjsko obdobje, dr. Dušano Findeisen. Lucija Fatur se je z njo pogovarjala o začetkih Univerze za tretje življenjsko obdobje, o ukrepih ob epidemiji covid-19, ki so prizadeli starejše, in o položaju starejših v sodobni družbi.
Na prijavni točki Spletno oko so zabeležili porast prijav vsebin, ki naj bi prikazovale posnetke spolnih zlorab. Ugotovili so, da se je povečal delež posnetkov, na katerih so žrtve najmlajši otroci, in da je narasel delež posnetkov, ki prikazujejo hujše oblike spolnih zlorab. Storilci z žrtvami navežejo stik prek klepetalnic v spletnih igrah, družbenih omrežij, SMS sporočil ali elektronske pošte. Predstavljajo se kot njihovi sovrstniki in so izjemno manipulativni, poroča Urška Valjavec. Ker je odgovornost, da zavarujejo svoje otroke predvsem na starših, je Darja Pograjc za nasvet o tem, kako se o nevarnostih na spletu pravi čas pogovoriti z otroki, vprašala psihoterapevta Petra Topića.
Na kranjski osnovni šoli Staneta Žagarja so uredili zeleno streho, za katero bodo skrbeli sedmošolci. Učenci in učitelji so dobili dve učilnici na prostem, kar je v teh koronskih časih še posebej dragoceno. Te dni bodo z zelenjem zasadili 250 kvadratnih metrov veliko površino. Nastaja pravi vrt v malem. Dišavnice, trajnice, zelišča, maline, robide, tudi trta in medovite rastline. Učenci bodo ohranjali mini zelene površine, spoznavali rastline in skrbeli zanje. Teh bo še več spomladi, ko bodo zasadili tudi uporabne rastline.
Minulo soboto so v Gorskem Karabahu, spornem ozemlju na območju Kavkaza, ki si ga lastita Armenija in Azerbajdžan, znova izbruhnili srditi spopadi med sprtima stranema. Azerbajdžan je sporočil, da je sprožil veliko "protiofenzivo" proti armenskim separatistom, v Armeniji in Gorskem Karabahu so razglasili vojno stanje in splošno mobilizacijo. Kljub pozivom številnih držav k ustavitvi spopadov se ti nadaljujejo že tretji dan, poročajo o več deset mrtvih, tudi med civilisti. Iran in še nekatere države so medtem ponudile posredovanje, vse več pa je tudi znamenj o vpletanju tujih sil, predvsem Rusije in Turčije. Spor glede Gorskega Karabaha ima korenine daleč nazaj v zgodovini. Izginil ni niti v času SZ, razplamtel pa se je pred in po koncu razpada SZ.
Generalna skupščina združenih narodov je današnji dan razglasila za Mednarodni dan osveščanja o izgubah hrane in odpadni hrani. Letos ga obeležujemo prvič. Zavržki hrane namreč postajajo vse večji globalni problem, številke pa so skrb vzbujajoče tudi v Sloveniji, saj povprečno gospodinjstvo v koš na leto odvrže za 336 evrov hrane. Na Zvezi potrošnikov Slovenije in v društvu Ekologi brez meja opozarjajo, da bo zavržke hrane mogoče zmanjšati le s spremembo nakupovalnih navad.
September je tudi čas za spravilo lešnikov - in če jih pri nas po večini pospravijo veverice, jih v nasadih na severu italijanske dežele Lacij pobirajo z avtomatiziranimi stroji. Italija je druga največja proizvajalka lešnikov na svetu - kot vse kaže, pa jih bo v naslednjih letih proizvedla še več. Toda mnogi se bojijo, da bo interes velikih svetovnih proizvajalcev sladkarij, kjer konča večina pridelka, resno onesnažil območje vulkanskih jezer severnega Lacija. V krajih okoli mesta Viterbo je bil Janko Petrovec.
Leta 1957 rojeni upokojenec Anton Kirasić iz Starega trga pri Ložu je danes zjutraj na krvodajalski akciji v Loški dolini daroval kri že 100-tič. Vsega skupaj je doslej daroval 45 litrov krvi, prve akcije se je udeležil 26. aprila leta 1978. Ker ima krvno skupino 0 negativna, ki jo tudi najbolj potrebujejo, je njegova pomoč še toliko bolj dragocena. Z njim se je pogovarjal notranjski dopisnik Marko Škrlj.
Po različnih krajih države, bo vse do nedelje potekal enajsti festival Odprte hiše Slovenije. Na ogled bo več kot 80 zasebnih in javnih objektov ter prostorskih ureditev, ki jih je med prijavljenimi izbrala strokovna žirija. Med drugim bodo na ogled Gozdna vasica Theodosius, Glasbena šola Šoštanj in Doživljajsko središče ob Muri. Tema letošnjega festivala je »Arhitektura za prihodnje generacije«. Več Marko Rozman.
Organizacije gluhih po vsem svetu zaznamujejo mednarodni teden gluhih, ki poteka pod sloganom "Znakovni jeziki so za vsakogar!" V Zvezi društev gluhih in naglušnih Slovenije so ob tem prazniku izpostavili dve temi, in sicer področje znakovnega jezika in izobraževanja tolmačev na področju sodstva. Prispevek Petre Medved.
Industrija srečanj, ki povezuje kongresni turizem ter organizacijo prireditev in sejmov, je v koronakrizi doživela skoraj popoln izpad prihodkov. Večina njenih predstavnikov ocenjuje, da bodo letos realizirali le 10 do 20 odstotkov lanskega, sicer odličnega prometa. Zato sta podaljšanje čakanja na delo doma in vnovična uvedba mesečnega temeljnega dohodka za samozaposlene do novega leta, kot ju je včeraj predlagala vlada, zanje ključna ukrepa. Predstavniki industrije srečanj so izoblikovali še nekaj predlogov. Poroča Urban Tarman.
Program za mlade že vrsto let po šolah izvaja radijske novinarske delavnice. Na njih se šolarji spoznajo z delom radijskega voditelja, novinarja, tonskega mojstra in glasbenega urednika, pod vodstvom radijske ekipe pa pripravijo sobotno mladinsko oddajo HUDO. Letos je projekt dobil tekmovalni značaj, zato so mladi novinarji pripravili tudi tekmovalni posnetek o svojem kraju. O tem, katera šola najbolj izstopa, katera je svoj kraj predstavila najbolj atraktivno, pa poleg žirije odločate tudi poslušalci, saj na naših spletnih straneh ta teden poteka glasovanje za najboljši novinarski razred. O tem odločajo glasovi poslušalcev in mnenje strokovne žirije, v kateri so vodja novinarskih delavnic Tadeja Bizilj, voditelj Odmevov na TV Slovenija Igorja E. Berganta in Danijel Poslek, odgovorni urednik Prvega programa Radia Slovenija.
Leto 2020 zaznamuje 30-letnico delovanja Društva liga proti epilepsiji Slovenije, strokovno- humanitarne organizacije, ki se trudi na različne načine ozaveščati in izmenjevati znanje s področja epileptologije. Slovenska liga je tudi aktivna članica Mednarodne lige proti epilepsiji. Prav v teh dneh bi morala v Ljubljani potekati 13. mednarodna podiplomska šola praktične epileptologije, a so jo seveda zaradi znanega razloga morali odpovedati. Vseeno pa smo na Prvem tridesetletnico Lige obeležili v dveh delih. V naši jutranji oddaji Možgani na dlani smo pokukali med nevronska omrežja, ki se srečajo z epilepsijo. Še več o društvu, preteklosti in prihodnosti njihovega dela, o tem, kako lahko ta nevrološka motnja vpliva na življenje posameznika pa lahko slišite v prispevku, v katerem so sodelovali predsednica Lige, dr. Natalija Krajnc ter Daša Kovačič in Tadej Votolen - Tadee.
Terenska ekipa Prvega je na dan slovenskega športa obiskala Novo mesto in med drugim raziskovala tudi pohodniške poti v mestu in okolici. Andreja Čokl je pred mikrofon povabila predsednika Pohodniškega društva Novo mesto Antona Markoviča.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Neveljaven email naslov