Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa. Pred mikrofon jo je povabila Darja Pograjc.
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa.
V uredništvu ste iskali primerno osebo za zgodbo o aidsu kar leto dni, potem pa se je šele začelo pravo delo. Je danes sploh mogoče toliko časa nameniti eni novinarski zgodbi?
Verjetno me to sprašujete ob upoštevanju hitrosti interneta, družbenih omrežij ipd. Pomembno je, da se zavedate, da to ni bilo edino, kar smo počeli takrat. Skupaj s fotografinjo sva to zgodbo raziskovali ob preostalih dnevnih zgodbah. Tudi danes je to mogoče. Mislim, da lahko kot novinar opraviš svoje sprotno delo, hkrati pa si prihraniš nekaj časa za to, da poglobljeno pripravljaš neko dodatno zgodbo. Vsak teden malo. Možno je, ampak od novinarja to zahteva veliko truda.
Kako pa je na vaše poročanje vplivalo dejstvo, da je bila Hansonova zgodba že znana, ko ste se odločili, da jo boste pokrili? Novinarji si danes prizadevamo, da bi čim večkrat poročali ekskluzivno.
Ja, zaradi tega smo bili na začetku v skrbeh. Ko smo se prvič srečali, sem celo pomislila, da ne bo pravi za našo zgodbo, ker so o njem že pisali. Vendar pa, dlje časa smo preživeli z njim, bolj smo bili prepričani, da je njegova zgodba globlja in da je ni še nihče dobro raziskal. Takrat smo se odločili, da je zgodba vredna raziskovanja. Pravzaprav je to, da se je občasno pojavil na televiziji, postalo prednost. To je pomenilo, da so se ljudje zanimali zanj, še preden smo objavili svojo zgodbo.
Ali so napotki za pisanje dobre novinarske zgodbe danes drugačni, kot so bili pred 28 leti?
Danes moraš biti pri pisanju novinarske zgodbe še boljši, saj ima javnost na voljo ogromno informacij, ki jih spremlja. Zato mora tvoja zgodba še toliko bolj izstopati in zadržati pozornost bralca. Drugačen je tip novinarstva, ki se ukvarja s spremljanjem družbenih omrežij ter hitrim podajanjem in preverjanjem novih informacij. To se je spremenilo. Kar zadeva elemente dobrega obrtniškega pisanja, pa se verjetno v zadnjih 10.000 letih ni nič spremenilo.
Vaš nasvet novinarju, ki ne ve, kaj naj vpraša, je, naj si predstavlja, da gre s sogovornikom na pivo.
Tako za trenutek pozabim, da sem novinarka, in si predstavljam, da sem običajna oseba – človek, za katerega pišem. Po navadi lahko znanca ali prijatelja, s katerim sediš ob pijači, vprašaš kar koli in potešiš svojo radovednost. Ideja s pivom je, da te to malce sprosti in da nisi tako zelo uraden. Ta misel mi pomaga, saj se približam razmišljanju svojega bralca in ne razmišljam strogo novinarsko.
Novinarji pogosto poročamo o neki problematiki, pozneje pa ji ne sledimo več. Kako pomemben je pri zgodbi epilog?
Mislim, da je to ena izmed največjih težav in šibkosti novinarstva. Vržemo se v zgodbo, jo dobimo in potem odidemo k drugi. V vseh letih svoje poklicne poti se ukvarjam s tem vprašanjem, a ga ne znam rešiti. Včasih imamo priložnost, da se vrnemo in izvemo, kaj se je zgodilo čez nekaj tednov ali celo let. Ampak to je odvisno od posameznega novinarja.
Slišala sem dober izraz: fotograf, ki je 11. septembra v New Yorku opravljal svoje delo, je bil med dogajanjem na Manhattnu hudo poškodovan. Pripovedoval je o svoji izkušnji tistega dne in o tem, kako je vplivala na njegov poklic. Govoril pa je tudi o tem, kako se je vrnil na delo, in to je poimenoval “drugo in tretje dejanje”. Večina novinarskih zgodb pa je “prvo dejanje”.
“Mediji so bralce izgubili v trenutku, ko so se nehali spraševati, kaj je pomembno, in se namesto tega vprašali, kaj je najbolj brano,” je misel stanovskega kolega. Kako jo komentirate?
Vse življenje so me kritizirali – kot tudi veliko drugih novinarjev –, da pišemo samo zato, da prodajamo časopise. Ne vem, ali je kar koli, kar sem napisala, prodalo časopis.
Sprašujem zaradi odzivov bralcev na vašo nagrajeno zgodbo …
Ja, doma imam veliko škatlo sovražne pošte. Ko sem dokončala reportažo, mi je urednica povedala, da so zaradi nje izgubili bralce. Ne vem natančno, koliko, verjetno več sto, morda več tisoč. Veliko ljudi je zaradi jeze odpovedalo naročnino. Vprašala sem jo, zakaj mi tega ni povedala prej, in odgovorila mi je: “Nisem želela, da čutiš pritisk javnosti. Tvoja naloga je bila narediti čim boljšo reportažo, moja skrb pa je naklada.”
Kako med vsemi zgodbami izbrati tisto, ki jo je vredno povedati?
Treba je izbrati zgodbo, ki je trenutno relevantna. Lahko napišem zgodbo, ki je zelo zanimiva in pomembna, vendar če ne ujamem pravega časovnega okna, v katerem javnost verjame, da je pomembna, bo ostala neopažena. Opažam tudi, da se veliko novinarjev podaja na lov za zgodbo, za katero pa nimajo pravih orodij – dostopa do ljudi, podatkov, ne morejo potovati – in zato zapravijo veliko časa. Tretja stvar pa je čut za univerzalnost zgodbe. To pomeni, da tudi če zgodba pripoveduje o nekom, ki ga ne poznaš, se lahko poistovetiš z njim.
Veste, moja starša prihajata iz majhne vasi in takrat se ni odprto govorilo o homoseksualcih. Njuna hči pa gre in napiše zgodbo o dveh homoseksualcih, ki umirata za aidsom. Ups. Šele ko sem dobila Pulitzerjevo nagrado, mi je mama rekla, da bi rada prebrala mojo zgodbo. Ko je končala, mi je povedala, da še vedno ne odobrava teh ljudi in njihovega načina življenja, ampak da je odnos obeh mož neverjetno podoben njenem odnosu z možem. Prepoznala je univerzalno zgodbo o zavezanosti dveh partnerjev v razmerju.
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa. Pred mikrofon jo je povabila Darja Pograjc.
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa.
V uredništvu ste iskali primerno osebo za zgodbo o aidsu kar leto dni, potem pa se je šele začelo pravo delo. Je danes sploh mogoče toliko časa nameniti eni novinarski zgodbi?
Verjetno me to sprašujete ob upoštevanju hitrosti interneta, družbenih omrežij ipd. Pomembno je, da se zavedate, da to ni bilo edino, kar smo počeli takrat. Skupaj s fotografinjo sva to zgodbo raziskovali ob preostalih dnevnih zgodbah. Tudi danes je to mogoče. Mislim, da lahko kot novinar opraviš svoje sprotno delo, hkrati pa si prihraniš nekaj časa za to, da poglobljeno pripravljaš neko dodatno zgodbo. Vsak teden malo. Možno je, ampak od novinarja to zahteva veliko truda.
Kako pa je na vaše poročanje vplivalo dejstvo, da je bila Hansonova zgodba že znana, ko ste se odločili, da jo boste pokrili? Novinarji si danes prizadevamo, da bi čim večkrat poročali ekskluzivno.
Ja, zaradi tega smo bili na začetku v skrbeh. Ko smo se prvič srečali, sem celo pomislila, da ne bo pravi za našo zgodbo, ker so o njem že pisali. Vendar pa, dlje časa smo preživeli z njim, bolj smo bili prepričani, da je njegova zgodba globlja in da je ni še nihče dobro raziskal. Takrat smo se odločili, da je zgodba vredna raziskovanja. Pravzaprav je to, da se je občasno pojavil na televiziji, postalo prednost. To je pomenilo, da so se ljudje zanimali zanj, še preden smo objavili svojo zgodbo.
Ali so napotki za pisanje dobre novinarske zgodbe danes drugačni, kot so bili pred 28 leti?
Danes moraš biti pri pisanju novinarske zgodbe še boljši, saj ima javnost na voljo ogromno informacij, ki jih spremlja. Zato mora tvoja zgodba še toliko bolj izstopati in zadržati pozornost bralca. Drugačen je tip novinarstva, ki se ukvarja s spremljanjem družbenih omrežij ter hitrim podajanjem in preverjanjem novih informacij. To se je spremenilo. Kar zadeva elemente dobrega obrtniškega pisanja, pa se verjetno v zadnjih 10.000 letih ni nič spremenilo.
Vaš nasvet novinarju, ki ne ve, kaj naj vpraša, je, naj si predstavlja, da gre s sogovornikom na pivo.
Tako za trenutek pozabim, da sem novinarka, in si predstavljam, da sem običajna oseba – človek, za katerega pišem. Po navadi lahko znanca ali prijatelja, s katerim sediš ob pijači, vprašaš kar koli in potešiš svojo radovednost. Ideja s pivom je, da te to malce sprosti in da nisi tako zelo uraden. Ta misel mi pomaga, saj se približam razmišljanju svojega bralca in ne razmišljam strogo novinarsko.
Novinarji pogosto poročamo o neki problematiki, pozneje pa ji ne sledimo več. Kako pomemben je pri zgodbi epilog?
Mislim, da je to ena izmed največjih težav in šibkosti novinarstva. Vržemo se v zgodbo, jo dobimo in potem odidemo k drugi. V vseh letih svoje poklicne poti se ukvarjam s tem vprašanjem, a ga ne znam rešiti. Včasih imamo priložnost, da se vrnemo in izvemo, kaj se je zgodilo čez nekaj tednov ali celo let. Ampak to je odvisno od posameznega novinarja.
Slišala sem dober izraz: fotograf, ki je 11. septembra v New Yorku opravljal svoje delo, je bil med dogajanjem na Manhattnu hudo poškodovan. Pripovedoval je o svoji izkušnji tistega dne in o tem, kako je vplivala na njegov poklic. Govoril pa je tudi o tem, kako se je vrnil na delo, in to je poimenoval “drugo in tretje dejanje”. Večina novinarskih zgodb pa je “prvo dejanje”.
“Mediji so bralce izgubili v trenutku, ko so se nehali spraševati, kaj je pomembno, in se namesto tega vprašali, kaj je najbolj brano,” je misel stanovskega kolega. Kako jo komentirate?
Vse življenje so me kritizirali – kot tudi veliko drugih novinarjev –, da pišemo samo zato, da prodajamo časopise. Ne vem, ali je kar koli, kar sem napisala, prodalo časopis.
Sprašujem zaradi odzivov bralcev na vašo nagrajeno zgodbo …
Ja, doma imam veliko škatlo sovražne pošte. Ko sem dokončala reportažo, mi je urednica povedala, da so zaradi nje izgubili bralce. Ne vem natančno, koliko, verjetno več sto, morda več tisoč. Veliko ljudi je zaradi jeze odpovedalo naročnino. Vprašala sem jo, zakaj mi tega ni povedala prej, in odgovorila mi je: “Nisem želela, da čutiš pritisk javnosti. Tvoja naloga je bila narediti čim boljšo reportažo, moja skrb pa je naklada.”
Kako med vsemi zgodbami izbrati tisto, ki jo je vredno povedati?
Treba je izbrati zgodbo, ki je trenutno relevantna. Lahko napišem zgodbo, ki je zelo zanimiva in pomembna, vendar če ne ujamem pravega časovnega okna, v katerem javnost verjame, da je pomembna, bo ostala neopažena. Opažam tudi, da se veliko novinarjev podaja na lov za zgodbo, za katero pa nimajo pravih orodij – dostopa do ljudi, podatkov, ne morejo potovati – in zato zapravijo veliko časa. Tretja stvar pa je čut za univerzalnost zgodbe. To pomeni, da tudi če zgodba pripoveduje o nekom, ki ga ne poznaš, se lahko poistovetiš z njim.
Veste, moja starša prihajata iz majhne vasi in takrat se ni odprto govorilo o homoseksualcih. Njuna hči pa gre in napiše zgodbo o dveh homoseksualcih, ki umirata za aidsom. Ups. Šele ko sem dobila Pulitzerjevo nagrado, mi je mama rekla, da bi rada prebrala mojo zgodbo. Ko je končala, mi je povedala, da še vedno ne odobrava teh ljudi in njihovega načina življenja, ampak da je odnos obeh mož neverjetno podoben njenem odnosu z možem. Prepoznala je univerzalno zgodbo o zavezanosti dveh partnerjev v razmerju.
V naslednjem tednu, ko nas čaka delno zaprtje države, bodo imeli šolarji jesenske počitnice. V zmanjšanem obsegu pa bodo delovali vrtci. Odločitev o tem, kateri vrtci in v kakšni obliki bodo odprti, je ministrstvo prepustilo županom. Pogovarjali smo se s predsednico Skupnosti vrtcev Slovenije Janjo Bogataj.
V naslednjem tednu, ko nas čaka delno zaprtje države, bodo imeli šolarji jesenske počitnice. V zmanjšanem obsegu pa bodo delovali vrtci. Odločitev o tem, kateri vrtci in v kakšni obliki bodo odprti, je ministrstvo prepustilo županom. Pogovarjali smo se s predsednico Skupnosti vrtcev Slovenije Janjo Bogataj.
V informativnih oddajah spremljamo naraščajoče števile novo okuženih, hospitaluziranih pri nas in v sodenjih dražavh in po svetu. Zdravstveni minister Tomaž Gantar je ob skokovitem naraščanju okužb in hospitalizacij že včeraj pozval k ustavitvi javnega življenja. Vodja Oddelka za intenzivno terapijo na Kliniki za infekcijske bolezni in vročinska stanja Matjaž Jereb pa je poudaril. " Zaustavitev javnega življenja ni strokovna odločitev, ker vsi vemo, kaj vse takšna odločitev prinaša za seboj. Če me sprašujete po osebnem mnenju, pa lahko povem, da je to zelo verjetno rešitev našega problema." Po zadnji osvežitvi podatkov - pogojev za aktivacijo tretjega svežnja rdeče faze vladnih ukrepov – torej najbolj omejevalnih ukrepov – manjka le še nekoliko večje število hospitaliziranih. Ukrepi, ki nas morda čakajo, so: omejitev gibanja med občinami, zaustavitev javnega prometa, zaprtje vrtcev, zaprtje meja z izjemo tovornega prometa in nujnih prehodov, omejitev izhodov iz prebivališč in zapiranje posameznih gospodarskih dejavnosti.
V tem tednu se je začelo cepljenje proti gripi – letos je zastonj za vse. Za gripo vsako leto zboli okoli 15 odstotkov populacije. Spomnimo se – letošnjo pomlad se je gripa močno širila med otroci, mnogo več kot pred tem jih je bilo zaradi gripe tudi hospitaiziranih. Ker vpliv koronavirusa na gripo še ni znan, strokovnjaki pozivajo k cepljenju tako ranljivih skupin kot tudi vseh ostalih. Cepljenje po mnenju večine strokovnjakov ostaja eden najpomembnejših ukrepov proti okužbi, pripomore pa tudi k lažjemu poteku bolezni. Proti gripi se lahko cepimo na območnih enotah Nacionalnega inštituta za javno zdravje, ali pa pri svojem izbranem družinskem zdravniku. Iz Nacionalnega inštituta za javno zdravje sporočajo, da se želi proti gripi letos cepiti veliko ljudi. Trenutno stanje na terenu sta povzela družinska zdravnica dr. Nena Kopčaver Guček iz Zdravstvenega doma Ljubljana Vič ter Marko Pokorn, strokovni direktor Pediatrične klinike.
Številni novi ukrepi in nove omejitve, ki naj bi pripomogli k zmanjšanju širjenja novega koronavirusa, za zdaj še ne vključujejo ustavitve javnega potniškega prometa po državi. Pa so omejitve vendarle prinesle kakšne spremembe v voznih redih večjih prevoznikov, ki pri nas skrbijo za medkrajevni in mestni promet? O morebitnih spremembah o obsegu izvajanja javnega potniškega prometa odloča naročnik prevoza in v primeru integriranega javnega potniškega prometa je to Ministrstvo za infrastrukturo, v primeru mestnih prometov pa mestne občine. Z Ministrstva za infrastrukturo so v kratki pisni izjavi odgovorili, da ne načrtujejo posegov v vozne rede javnega potniškega prometa. Prepričani so namreč, da se ob doslednem spoštovanju ukrepov, ki so namenjeni preprečitvi širjenja virusa COVID-19, lahko izognemo ponovni popolni zapori javnega potniškega prometa. Tudi v največjem valu epidemije spomladi letos javni potniški promet v EU ni bil popolnoma ustavljen, še poudarjajo na infrastrukturnem ministrstvu. Kako pa je v praksi? Več Andreja Čokl.
V Sloveniji je 58 splošnih knjižnic, ki v različnih organizacijskih oblikah izvajajo svojo dejavnost na več kot 1000 mestih po državi. Ni nas bilo malo v ponedeljek, na dan razglasitve epidemije, ki smo pohiteli v knjižnico, da ne bi ostali brez nujno potrebnega gradiva. Izkušnja z zaprtimi knjižnicami v času pomladanske razglasitve epidemije je bila namreč neprijetna. Knjižnice so še vedno odprte in kot pravi Vesna Horžen, predsednica Združenja slovenskih splošnih knjižnic, nameravajo odprte tudi ostati. Tudi 13 bibliobusov, ki obiške več kot 700 postajališč po slovenski periferiji bo nemoteno obratovalo.
Življenje teče dalje. Tudi covid ga ne ustavi. Od meseca marca je na posebnem covid porodnem bloku v ljubljanski Prodnišnici rodilo sedem porodnic, ki so bile okužene z novim koronavirusom. Pet jih je rodilo po naravni poti, dve s pomočjo carskega reza. Vse mame in dojenčke so že odpustili v domačo oskrbo. V tem obdobju pa se je v Porodnišnici Ljubljana rodilo tudi 60 nedonošenčkov, ki so bili ob rojstvu veliki komaj za dlan – to pomeni, da so bili lažji od enega kilograma. Katere nujne spremembe je covid povzročil na oddelku za nedonošenčke? Kako se je spremenilo delo zdravnikov in sester? Iztok Konc je poklical dr. Lilijano Kornhauser Cerar z Enote intenzivne terapije in nege nedonošenčkov v Porodnišnici Ljubljana. Foto: dr. Lilijana Kornhauser Cerar, UKC Ljubljana
Omejitev na zgolj eno osebo v prostoru oziroma eno osebo na 20 kvadratnih metrov površine v javnih prostorih namreč zahteva svoj čas. Prispevek Urške Jereb in Eva Lipovšek.
Uvedba » policijske ure« je v neskladju z ustavo, sta prepričana pravnik Andraž Teršek in odvetnik Damijan Pavlin. Opozarjata, da država lahko prepove gibanje le, če razglasi izredno stanje. Zato sta na ustavno sodišče že vložila pobudo za presojo ustavnosti vladnega odloka. Ideje o izrednem stanju niso le nore, ampak tudi nevarne pa opozarjajo nekateri. Jolanda Lebar.
Zaradi hitrega naraščanja števila okužb z novim koronavirusom, so v večjem delu Slovenije maske obvezne tako v zaprtih javnih prostorih kot tudi na prostem. Nekateri smo se mask že navadili, drugi se nanje šele privajajo. Skrbi jih, ali bodo kljub maskam lahko dihali. Ali bodo dobili dovolj kisika, ali jim morda grozi zastrupitev z izdihanim ogljikovim dioksidom? Kaj drži? Katere skrbi so upravičene, katere pa odveč? Iztok Konc se je obrnil na strokovnjaka zdravnika internista prof. dr. Uroša Kavčiča z Medicinske fakultete v Ljubljani. Foto: Engin_Akyurt/ Pixabay
Od danes poteka pouk za učence od 6. razreda naprej in za dijake na daljavo. Za zdaj velja, da bo pouk na daljavo potekal ta teden, prihodnji teden sledijo enotedenske, t.i. krompirjeve počitnice, ob koncu katerih naj bi bilo znano, kako naprej.
Preverili smo, kaj slaba epidemiološka slika v državi pomeni za delovanje javne zobozdravstvene mreže, ki se je spomladi hitro odzvala z zapiranjem dejavnosti za nenujne zobozdravstvene storitve in vzpostavitvijo tako imenovanih nujnih vstopnih točk. O aktualnih razmerah je spregovoril predsednikom Odbora za zobozdravstvo pri Zdravniški zbornici Slovenije, Krunoslav Pavlović. Z njim se je pogovarjala Mojca Delač.
Znanstveniki pospešeno iščejo cepivo proti koronavirusu. Rusija je pred nekaj dnevi odobrila že drugo cepivo in napoveduje, da bo v prihodnjem mesecu razdelila okrog 10 milijonov odmerkov prvega od teh cepiv, poimenovanega Sputnik 5. Znanstveniki sicer opozarjajo, da Rusija prehiteva, saj pri izdelavi cepiv niso bili upoštevani vsi varstveni standardi, ki veljajo po svetu. »Zelo pomembno je, da je pri razvoju cepiv na prvem mestu varnost,« poudarja doktor Borut Štrukelj, profesor na Fakulteti za farmacijo Univerze v Ljubljani, ki sodeluje pri izdelavi cepiva skupaj s Kemijskim inštitutom.
Vrnitev Srednjeevropske univerze, ki jo je v ustanovil ameriški poslovnež madžarskega rodu George Soros, iz Dunaja v madžarsko prestolnico je malo verjetna, čeprav je Sodišče Evropske unije pred kratkim razsodilo, da madžarski zakon o visokem šolstvu iz leta 2017 krši evropsko pravo. O usodi Srednjeevropske univerze, ki je dvignila veliko prahu tudi v Bruslju, se je Sandra Krišelj pogovarjala z direktorjem tamkajšnjega doktorskega programa za zgodovino Laszlom Kontlerjem, pa tudi o pritiskih madžarske vlade na izobraževalni sistem ter reševanju koronavirusne krize. Zaradi razsodbe sodišča EU mora vlada v Budimpešti odpraviti nezakonitosti, sicer ji grozi finančna kazen Evropske komisije. Ministrica za pravosodje je dejala, da bo Madžarska spoštovala sodbo, a tako, da bo to v interesu madžarskega naroda.
Danes je začelo delovati drugo nacionalno digitalno omrežje DAB+. Pred štirimi leti je v Sloveniji začelo delovati prvo digitalno radijsko omrežje, preko katerega oddajamo 4 nacionalne radijske programe: program , ki ga pravkar poslušate, torej Prvi, Val 202, ARS in Radio SI, ter 15 komercialnih postaj. Od aprila letos deluje lokalno DAB+ omrežje za območje Ljubljane in širše okolice, zdaj pa je, kot rečeno, vzpostavljeno še eno za celotno Slovenijo.
Trajnost je smer, v katero si Slovenija že leta prizadeva, da bi šla. Njen trud in delo pa opazijo tudi v tujini. Mednarodna organizacija Green Destinations je tako letos med 100 najbolj trajnostne destinacije na svetu uvrstila tudi 9 slovenskih: Bled, Brda, Dolina Soče, Kočevsko, Ljubljano, Logarsko dolino-Solčavsko, Miren, Kras, Podčetrtek in Rogaško Slatino. Gre tudi za destinacije, ki so nosilke zlatega znaka Slovenia Green v okviru Zelene sheme slovenskega turizma. A komu so sploh namenjene uvrstitve na takšnih seznamih, kot je 100 najbolj trajnostnih destinacij na svetu? Zgolj destinacijam kot priznanju za dobro delo ali morda tudi turistom v »oporo«, kam iti? Tina Lamovšek se je pogovarjala z Emilom Juvanom s katedre za trajnostni razvoj destinacij fakultete za turistične študije – Turistica. Foto: BoBo
Od polnoči bo omejeno zbiranje na 10 ljudi. V regijah, ki so zaradi števila okužb na rdečem seznamu, je zbiranje popolnoma prepovedano. Prebivalcem iz rdečih regij bo prepovedan prehod v druge regije. Katere so izjeme za prehajanje? S katerim dokumentom ali dokazilom je mogoče prehajati v druge regije? Na ta in vaša vprašanja je odgovarjal mag. Lado Bradač, direktor direktorata za policijo in druge varnostne naloge na Ministrstvu za notranje zadeve.
15. oktobra obeležujemo svetovni dan hoje. Hoja je izjemnega pomena za vse generacije, poudarjajo strokovnjaki, in pozitivno vpliva tako na zdravstveno kot psihično stanje posameznika. V času, ko se odsvetuje rekreacija v zaprtih prostorih, je lahko hoja v naravi dobra izbira, pravi izr. prof. dr. Blaž Mavčič, ortoped in Medicinskega centra Barsos.
Pogovor o smrti še danes obvladuje strah in takšnemu občutku se raje umaknemo. V Slovenskem društvu hospic, ki že 25 let skrbi za fizične, psihosocialne in duhovne potrebe umirajočih bolnikov ter daje oporo svojcem, si prizadevajo, da umirajoči zadnje obdobje življenja preživijo pomirjeni s samim seboj in svojimi bližnjimi. Letos, ob 25-letnici delovanja, opozarjajo na pravico do poslovitve od umrle osebe - možnost dostojne poslovitve v obdobju virusne epidemije. O njihovem poslanstvu se je Petra Medved pogovarjala s predsednico Društva Renato Jakob Roban.
Če želimo do leta 2050 doseči podnebno nevtralnost, se bomo morali lotiti celovitega prestrukturiranja energetskega sistema in opustiti premog, rešiti bo treba tudi dilemo okrog nadaljnje rabe jedrske energije.
Neveljaven email naslov