Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa. Pred mikrofon jo je povabila Darja Pograjc.
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa.
V uredništvu ste iskali primerno osebo za zgodbo o aidsu kar leto dni, potem pa se je šele začelo pravo delo. Je danes sploh mogoče toliko časa nameniti eni novinarski zgodbi?
Verjetno me to sprašujete ob upoštevanju hitrosti interneta, družbenih omrežij ipd. Pomembno je, da se zavedate, da to ni bilo edino, kar smo počeli takrat. Skupaj s fotografinjo sva to zgodbo raziskovali ob preostalih dnevnih zgodbah. Tudi danes je to mogoče. Mislim, da lahko kot novinar opraviš svoje sprotno delo, hkrati pa si prihraniš nekaj časa za to, da poglobljeno pripravljaš neko dodatno zgodbo. Vsak teden malo. Možno je, ampak od novinarja to zahteva veliko truda.
Kako pa je na vaše poročanje vplivalo dejstvo, da je bila Hansonova zgodba že znana, ko ste se odločili, da jo boste pokrili? Novinarji si danes prizadevamo, da bi čim večkrat poročali ekskluzivno.
Ja, zaradi tega smo bili na začetku v skrbeh. Ko smo se prvič srečali, sem celo pomislila, da ne bo pravi za našo zgodbo, ker so o njem že pisali. Vendar pa, dlje časa smo preživeli z njim, bolj smo bili prepričani, da je njegova zgodba globlja in da je ni še nihče dobro raziskal. Takrat smo se odločili, da je zgodba vredna raziskovanja. Pravzaprav je to, da se je občasno pojavil na televiziji, postalo prednost. To je pomenilo, da so se ljudje zanimali zanj, še preden smo objavili svojo zgodbo.
Ali so napotki za pisanje dobre novinarske zgodbe danes drugačni, kot so bili pred 28 leti?
Danes moraš biti pri pisanju novinarske zgodbe še boljši, saj ima javnost na voljo ogromno informacij, ki jih spremlja. Zato mora tvoja zgodba še toliko bolj izstopati in zadržati pozornost bralca. Drugačen je tip novinarstva, ki se ukvarja s spremljanjem družbenih omrežij ter hitrim podajanjem in preverjanjem novih informacij. To se je spremenilo. Kar zadeva elemente dobrega obrtniškega pisanja, pa se verjetno v zadnjih 10.000 letih ni nič spremenilo.
Vaš nasvet novinarju, ki ne ve, kaj naj vpraša, je, naj si predstavlja, da gre s sogovornikom na pivo.
Tako za trenutek pozabim, da sem novinarka, in si predstavljam, da sem običajna oseba – človek, za katerega pišem. Po navadi lahko znanca ali prijatelja, s katerim sediš ob pijači, vprašaš kar koli in potešiš svojo radovednost. Ideja s pivom je, da te to malce sprosti in da nisi tako zelo uraden. Ta misel mi pomaga, saj se približam razmišljanju svojega bralca in ne razmišljam strogo novinarsko.
Novinarji pogosto poročamo o neki problematiki, pozneje pa ji ne sledimo več. Kako pomemben je pri zgodbi epilog?
Mislim, da je to ena izmed največjih težav in šibkosti novinarstva. Vržemo se v zgodbo, jo dobimo in potem odidemo k drugi. V vseh letih svoje poklicne poti se ukvarjam s tem vprašanjem, a ga ne znam rešiti. Včasih imamo priložnost, da se vrnemo in izvemo, kaj se je zgodilo čez nekaj tednov ali celo let. Ampak to je odvisno od posameznega novinarja.
Slišala sem dober izraz: fotograf, ki je 11. septembra v New Yorku opravljal svoje delo, je bil med dogajanjem na Manhattnu hudo poškodovan. Pripovedoval je o svoji izkušnji tistega dne in o tem, kako je vplivala na njegov poklic. Govoril pa je tudi o tem, kako se je vrnil na delo, in to je poimenoval “drugo in tretje dejanje”. Večina novinarskih zgodb pa je “prvo dejanje”.
“Mediji so bralce izgubili v trenutku, ko so se nehali spraševati, kaj je pomembno, in se namesto tega vprašali, kaj je najbolj brano,” je misel stanovskega kolega. Kako jo komentirate?
Vse življenje so me kritizirali – kot tudi veliko drugih novinarjev –, da pišemo samo zato, da prodajamo časopise. Ne vem, ali je kar koli, kar sem napisala, prodalo časopis.
Sprašujem zaradi odzivov bralcev na vašo nagrajeno zgodbo …
Ja, doma imam veliko škatlo sovražne pošte. Ko sem dokončala reportažo, mi je urednica povedala, da so zaradi nje izgubili bralce. Ne vem natančno, koliko, verjetno več sto, morda več tisoč. Veliko ljudi je zaradi jeze odpovedalo naročnino. Vprašala sem jo, zakaj mi tega ni povedala prej, in odgovorila mi je: “Nisem želela, da čutiš pritisk javnosti. Tvoja naloga je bila narediti čim boljšo reportažo, moja skrb pa je naklada.”
Kako med vsemi zgodbami izbrati tisto, ki jo je vredno povedati?
Treba je izbrati zgodbo, ki je trenutno relevantna. Lahko napišem zgodbo, ki je zelo zanimiva in pomembna, vendar če ne ujamem pravega časovnega okna, v katerem javnost verjame, da je pomembna, bo ostala neopažena. Opažam tudi, da se veliko novinarjev podaja na lov za zgodbo, za katero pa nimajo pravih orodij – dostopa do ljudi, podatkov, ne morejo potovati – in zato zapravijo veliko časa. Tretja stvar pa je čut za univerzalnost zgodbe. To pomeni, da tudi če zgodba pripoveduje o nekom, ki ga ne poznaš, se lahko poistovetiš z njim.
Veste, moja starša prihajata iz majhne vasi in takrat se ni odprto govorilo o homoseksualcih. Njuna hči pa gre in napiše zgodbo o dveh homoseksualcih, ki umirata za aidsom. Ups. Šele ko sem dobila Pulitzerjevo nagrado, mi je mama rekla, da bi rada prebrala mojo zgodbo. Ko je končala, mi je povedala, da še vedno ne odobrava teh ljudi in njihovega načina življenja, ampak da je odnos obeh mož neverjetno podoben njenem odnosu z možem. Prepoznala je univerzalno zgodbo o zavezanosti dveh partnerjev v razmerju.
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa. Pred mikrofon jo je povabila Darja Pograjc.
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa.
V uredništvu ste iskali primerno osebo za zgodbo o aidsu kar leto dni, potem pa se je šele začelo pravo delo. Je danes sploh mogoče toliko časa nameniti eni novinarski zgodbi?
Verjetno me to sprašujete ob upoštevanju hitrosti interneta, družbenih omrežij ipd. Pomembno je, da se zavedate, da to ni bilo edino, kar smo počeli takrat. Skupaj s fotografinjo sva to zgodbo raziskovali ob preostalih dnevnih zgodbah. Tudi danes je to mogoče. Mislim, da lahko kot novinar opraviš svoje sprotno delo, hkrati pa si prihraniš nekaj časa za to, da poglobljeno pripravljaš neko dodatno zgodbo. Vsak teden malo. Možno je, ampak od novinarja to zahteva veliko truda.
Kako pa je na vaše poročanje vplivalo dejstvo, da je bila Hansonova zgodba že znana, ko ste se odločili, da jo boste pokrili? Novinarji si danes prizadevamo, da bi čim večkrat poročali ekskluzivno.
Ja, zaradi tega smo bili na začetku v skrbeh. Ko smo se prvič srečali, sem celo pomislila, da ne bo pravi za našo zgodbo, ker so o njem že pisali. Vendar pa, dlje časa smo preživeli z njim, bolj smo bili prepričani, da je njegova zgodba globlja in da je ni še nihče dobro raziskal. Takrat smo se odločili, da je zgodba vredna raziskovanja. Pravzaprav je to, da se je občasno pojavil na televiziji, postalo prednost. To je pomenilo, da so se ljudje zanimali zanj, še preden smo objavili svojo zgodbo.
Ali so napotki za pisanje dobre novinarske zgodbe danes drugačni, kot so bili pred 28 leti?
Danes moraš biti pri pisanju novinarske zgodbe še boljši, saj ima javnost na voljo ogromno informacij, ki jih spremlja. Zato mora tvoja zgodba še toliko bolj izstopati in zadržati pozornost bralca. Drugačen je tip novinarstva, ki se ukvarja s spremljanjem družbenih omrežij ter hitrim podajanjem in preverjanjem novih informacij. To se je spremenilo. Kar zadeva elemente dobrega obrtniškega pisanja, pa se verjetno v zadnjih 10.000 letih ni nič spremenilo.
Vaš nasvet novinarju, ki ne ve, kaj naj vpraša, je, naj si predstavlja, da gre s sogovornikom na pivo.
Tako za trenutek pozabim, da sem novinarka, in si predstavljam, da sem običajna oseba – človek, za katerega pišem. Po navadi lahko znanca ali prijatelja, s katerim sediš ob pijači, vprašaš kar koli in potešiš svojo radovednost. Ideja s pivom je, da te to malce sprosti in da nisi tako zelo uraden. Ta misel mi pomaga, saj se približam razmišljanju svojega bralca in ne razmišljam strogo novinarsko.
Novinarji pogosto poročamo o neki problematiki, pozneje pa ji ne sledimo več. Kako pomemben je pri zgodbi epilog?
Mislim, da je to ena izmed največjih težav in šibkosti novinarstva. Vržemo se v zgodbo, jo dobimo in potem odidemo k drugi. V vseh letih svoje poklicne poti se ukvarjam s tem vprašanjem, a ga ne znam rešiti. Včasih imamo priložnost, da se vrnemo in izvemo, kaj se je zgodilo čez nekaj tednov ali celo let. Ampak to je odvisno od posameznega novinarja.
Slišala sem dober izraz: fotograf, ki je 11. septembra v New Yorku opravljal svoje delo, je bil med dogajanjem na Manhattnu hudo poškodovan. Pripovedoval je o svoji izkušnji tistega dne in o tem, kako je vplivala na njegov poklic. Govoril pa je tudi o tem, kako se je vrnil na delo, in to je poimenoval “drugo in tretje dejanje”. Večina novinarskih zgodb pa je “prvo dejanje”.
“Mediji so bralce izgubili v trenutku, ko so se nehali spraševati, kaj je pomembno, in se namesto tega vprašali, kaj je najbolj brano,” je misel stanovskega kolega. Kako jo komentirate?
Vse življenje so me kritizirali – kot tudi veliko drugih novinarjev –, da pišemo samo zato, da prodajamo časopise. Ne vem, ali je kar koli, kar sem napisala, prodalo časopis.
Sprašujem zaradi odzivov bralcev na vašo nagrajeno zgodbo …
Ja, doma imam veliko škatlo sovražne pošte. Ko sem dokončala reportažo, mi je urednica povedala, da so zaradi nje izgubili bralce. Ne vem natančno, koliko, verjetno več sto, morda več tisoč. Veliko ljudi je zaradi jeze odpovedalo naročnino. Vprašala sem jo, zakaj mi tega ni povedala prej, in odgovorila mi je: “Nisem želela, da čutiš pritisk javnosti. Tvoja naloga je bila narediti čim boljšo reportažo, moja skrb pa je naklada.”
Kako med vsemi zgodbami izbrati tisto, ki jo je vredno povedati?
Treba je izbrati zgodbo, ki je trenutno relevantna. Lahko napišem zgodbo, ki je zelo zanimiva in pomembna, vendar če ne ujamem pravega časovnega okna, v katerem javnost verjame, da je pomembna, bo ostala neopažena. Opažam tudi, da se veliko novinarjev podaja na lov za zgodbo, za katero pa nimajo pravih orodij – dostopa do ljudi, podatkov, ne morejo potovati – in zato zapravijo veliko časa. Tretja stvar pa je čut za univerzalnost zgodbe. To pomeni, da tudi če zgodba pripoveduje o nekom, ki ga ne poznaš, se lahko poistovetiš z njim.
Veste, moja starša prihajata iz majhne vasi in takrat se ni odprto govorilo o homoseksualcih. Njuna hči pa gre in napiše zgodbo o dveh homoseksualcih, ki umirata za aidsom. Ups. Šele ko sem dobila Pulitzerjevo nagrado, mi je mama rekla, da bi rada prebrala mojo zgodbo. Ko je končala, mi je povedala, da še vedno ne odobrava teh ljudi in njihovega načina življenja, ampak da je odnos obeh mož neverjetno podoben njenem odnosu z možem. Prepoznala je univerzalno zgodbo o zavezanosti dveh partnerjev v razmerju.
Zaradi zaostrovanja epidemiološke situacije v državi, se več kot polovica upravičencev turističnih bonov najverjetneje upravičeno sprašuje, ali bodo bone lahko vnovčili do konca leta. Na gospodarskem ministrstvu namreč za zdaj o podaljšanju roka za njihovo uporabo ne razmišljajo. S tem vprašanjem se bodo ukvarjali po jesenskih počitnicah, ko bo epidemiološka slika bolj jasna. Sicer pa se v zvezi s turističnimi boni pojavljajo tudi zlorabe; od kraj do fiktivnih vnovčevanj.
V času koronakrize je pred letošnjo zimsko sezono odprtih mnogo vprašanj.
Nobelova nagrajenca za ekonomijo sta Američana Paul R. Milgrom in Robert Wilson za prispevek na področju TEORIJE DRAŽB in izuma novih formatov dražb.
Prejšnjo sredo je vlada sprejela nov ukrep v boju proti širjenju virusa SARS-COV-2. Ob vhodu v večstanovanjske hiše in dvigala so morali upravniki zgradb namestiti razpršilnike z razkužili. Več o tem v pogovoru z Borutom Okretičem, direktorjem Zbornice za poslovanje z nepremičninami.
Modra 3D boginja je navdušila spletno občinstvo revije Cake Masters, ki je med 450 tortami z vsega sveta za najlepšo izglasovalo torto Eve Klinc. Čeprav hladnejše zunanje temperature velikokrat poskrbijo za višjo temperaturo v domači pečici, se verjetno ravno izdelave Neytiri ne boste lotili, zanjo je Eva porabila kar 70 ur. Za ljubitelje čokolade tudi okus takšnih kreacij ni kompromis.
Smo v Svetovnem tednu vesolja. Da bo čas med 4. in 10. oktobrom po svetu namenjen ozaveščanju in izobraževanju o vesolju, oziroma o prispevku razvoja znanosti in tehnologije, je Generalna skupščina Združenih narodov določila decembra leta 1999. 4. oktobra leta 1957 je bil v vesolje izstreljen prvi umetni satelit Sputnik I. in prav pomenu satelitov je posvečen tudi letošnji svetovni teden vesolja. Maruška Strah je izvršna direktorica nevladne organizacije »World space week«, s sedežem na Dunaju, katere osrednji cilj in poslanstvo je približevanje znanosti o vesolju ljudem. V tem, zanje seveda prav posebnem tednu, jo je ob obisku rodne domovine pred mikrofon povabila Mojca Delač.
Plebiscit je odločil tudi o tem, da so koroški Slovenci leta 1938 postali državljani nemškega nacističnega rajha, ki je načrtoval tudi dokončno rešitev slovanskega vprašanja, kar je sicer manj znano kot zgodba o dokončni rešitvi judovskega vprašanja. Projekt, znan kot Generalplan Ost, je predvideval izgon več kot 30 milijonov Slovanov daleč na Vzhod, a ga zaradi potreb po aktivnem prebivalstvu zaradi druge svetovne vojne niso uresničili. Ena zadnjih preselitev – sicer v Nemčijo – pa je doletela več sto Slovencev, obdobje nacizma pa je tudi sicer zaznamovalo življenje koroških prebivalcev slovenskega rodu. Prispevek Polone Balantič.
Letošnjo Nobelovo nagrado za mir prejme Svetovni program za hrano in sicer zlasti za prizadevanja za boj proti lakoti. Podatki kažejo, da se lakota v svetu še povečuje, čeprav pzoizvodnja hrane po drugi strani presega povpraševanje in v razvitem svetu veliko hrane zavržemo. Najhuje je na območjih konfliktov, dodatno je k poslabšanju razmer prispevala pandemija bolezni kovid-19. Zato ima izbor letošnjega nagrajenca zelo pomembno sporočilo, je Špeli Novak povedala doktorica Maja Bučar s Fakultete za družbene vede.
Kako pojasnjevati zgodovinske dogodke manj izključujoče? Odgovor na to vprašanje ponuja zbornik z naslovom 'Spominske kulture na obmejnem območju'. Nastal je ob 100. obletnici koroškega plebiscita, izdala pa ga je celovška Mohorjeva. Dvojezično nemško slovensko delo je namenjeno predvsem učiteljem in profesorjem zgodovine na obeh straneh meje, vendar pa ne le njim. Več o zgodovini, njeni interpretaciji ter čezmejni spominski kulturi pripoveduje dr. Daniel Wutti, eden od avtorjev zbornika.
Švedska akademija je razglasila letošnjo prejemnico Nobelove nagrade za književnost in s tem končala ugibanja, kdo bo nasledil lanskoletnega kontroverznega prejemnika nagrade Petra Handkeja. Prispevek Maje Žvokelj.
Marija in Andrej Štremfelj sta 7. oktobra 1990 kot prvi zakonski par stala na Mont Everestu. V Kranj ju je ob obletnici poklicala Lucija Fatur.
Tema letošnjega Tedna otroka je Odgovor je pogovor. Gre za slogan Tom telefona, še enega programa Zaveze prijateljev mladine Slovenije, ki letos praznuje 30 let delovanja. Prostovoljci na tem splošnem telefonu za otroke in mladostnike opravijo na leto okoli 5000 svetovalnih pogovorov, vseh kontaktov pa je več kot 30 tisoč. Pa so se telefon za otroke in mladostnike v stiski in teme, o katerih sprašujejo otroci, v teh 30 letih kaj spremenili?
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Tik pred poldnevom so v Stockholmu razglasili prejemnike letošnje Nobelove nagrado za kemijo, ki jo letos prejmeta Francozinja Emmanuelle Charpentier in Američanka Jennifer Doudna za razvoj metode genskega editiranja crispr-cas9. Strokovna javnost je razglasitev pospremila z odobravanjem, češ, da je bila najprestižnejša nagrada v znanosti za to odmevno odkritje le še vprašanje časa. Čeprav je metoda, pod katero se podpisujeta obe znanstvenici, stara šele nekaj let, kaže pomemben potencial za zdravljenje dednih bolezni.
7. oktober je svetovni dan dostojnega dela. Z izrazom dostojno delo se definira priložnost za delo s poštenim plačilom, varnost delovnega mesta in socialno varnost, boljše možnosti za osebni razvoj in socialno vključenost, svobodo posameznikov pri izražanju njihovih skrbi in težav pri delu, svobodo združevanja in sodelovanje pri odločitvah, ki vplivajo na njihova življenja, ter enake možnosti in enako obravnavanje za vse moške in ženske. Z dostojnim delom sta v veliki meri povezani tudi kakovost dela oziroma kakovost zaposlitve.. Po besedah Gorana Lukiča iz Delavske svetovalnice pa smo v zadnjih mesecih, predvsem v času pandemije, priča konkretnim novim izzivom. Hana Radilovič iz Gibanja za dostojno delo in socialno družbo pa je povzela trenutno stanje na področju prekarstva.
Razmere za delo novinarjev se opazno slabšajo, pri čemer ne mislimo samo na njihov gmotni položaj, ki se naglo spreminja zaradi novih tehnologij in posledično upadanja naklad tiskanih medijev, gledanosti in poslušanosti radijskih in televizijskih postaj. Priča smo vse bolj grobim napadom in pritiskom na novinarstvo, hkrati s tem pa si državni organi in drugi centri odločanja prizadevajo onemogočiti dostop javnosti do pomembnih informacij. Slednje se zdaj očitno dogaja tudi v pravosodnem sistemu. Okrožno sodišče v Ljubljani je pred kratkim novinarki POP TV zavrnilo celo vpogled v pravnomočno sodbo, češ da njena zahteva ni bila vložena na ustrezni pravni podlagi. Sklicevala se je namreč na Zakon o dostopu do informacij javnega značaja, uporabiti pa bi morala, tako sodišče, procesno zakonodajo oz. t.i. specialne zakone. Pri tem se je sodišče sklicevalo na sodbo Vrhovnega sodišča. To pomeni, da bi morali novinarji za dostop do spisov ali informacij v pravosodju izkazati pravni interes. Več v pogovoru z nekdanjo novinarko in informacijsko pooblaščenko, zdaj odvetnico Natašo Pirc Musar ter generalno sekretarko Društva novinarjev Slovenije Špelo Stare.
Tokratni izbor Nobelovih nagrajencev za fiziko je morda presenetljiv v toliko, da ponovno - tako kot lani - slavi področje astrofizike. Če so lani nagradili prispevek k razumevanju zgradbe vesolja in odkritje planetov, ki krožijo okoli oddaljenih zvezd, so letos nagradili spoznanja, povezana z najbolj eksotičnimi pojavi v znanem vesolju, črnimi luknjami. Polovico nagrade bo prejel Anglež Robert Penrose, ki je dokazal, da v notranjosti črnih lukenj vlada singularnost, drugo polovico pa Nemec Reinhart Genzel in Američanka Andrea Ghez, ki sta v 90ih letih v središču naše galaksije odkrila supermasivno črno luknjo. Foto: Pixabay/Geralt
Ob današnjem svetovnem dnevu cerebralne paralize, ki poteka pod geslom »Pusti svoj pečat«, je Petra Medved pred mikrofon povabila direktorja Zveze Sonček – Zveze društev za cerebralno paralizo Slovenije Iztoka Suhadolnika. »V slovenskem prostoru še vedno obstajajo predsodki in ovire, ki ljudem, samo zato, ker so na vozičku, onemogočajo doseganje njihovih potencialov in s tem puščanja pečatov v družbi tako na športnem, kulturnem in drugih področjih življenja,« so zapisali v Poslanici.
Medtem ko se svet bori s pandemijo novega koronavirusa, je Nobelov odbor v Stockholmu letošnje najvišje priznanje v znanosti – Nobelovo nagrado za področje medicine – podelil trem znanstvenikom, ki so razkrili lastnosti drugega nevarnega virusa – virusa hepatitisa C. Virus hepatitisa C povzroči hudo vnetje jeter, ki se lahko zaplete s cirozo in rakom na jetrih. Strokovnjaki ocenjujejo, da je z virusom okuženih več kot 70 milijonov ljudi po svetu, vsako leto pa jih zaradi hepatitisa C umre več kot 400.000. Letošnji Nobelovi nagrajenci, Američana Harvey Alter in Charles Rice ter Anglež Michael Houghton, so prispevali ključna odkritja, ki so omogočila, da znamo hepatitis C danes hitro odkriti in pozdraviti. O njihovih prelomnih odkritjih se je Iztok Konc pogovarjal z dr. Mojco Matičič z Infekcijske klinike v Ljubljani. Dr. Matičič pravi, da je … Zdravljenje hepatitisa C eno najuspešnejših, če že ne kar najbolj uspešno protivirusno zdravljenje v zgodovini medicine.« Foto: Adam Baker/ Flickr, cc
Karavanke so naš največji infrastrukturni projekt v gradnji, po dolgem obdobju, ko se pravzaprav ni gradilo nič velikega. Pred nami sta še Tretja razvojna os in pa Drugi tir, ki je že lep čas v fazi izbire izvajalca in »obveznih« pritožb, ki so že stalnica v javnih naročilih.
Neveljaven email naslov