Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V središču Aten blizu parka Viktoria, kjer so prav tako bili in še vedno so vsakodnevno prisotni begunci, stoji zapuščen sedem nadstropni hotel City Plaza. Leta 2009 je bankrotiral, tako so ga zapečatile banke, katerim lastniki dolgujejo več kot 800 tisoč evrov. Pred približno tednom dni pa so ga aktivisti v tridnevni akciji zasedli, počistili in pripravili za nastanitev beguncev.
Namesto, da begunce selijo iz mesta na podeželje, kjer nimajo nikakršne možnosti za integracijo, bi jih lahko vključili v takšne projekte, kot je v hotelu City Plaza v središču Aten
Solidarnostna iniciativa za ekonomske in politične begunce v Atenah deluje že nekaj mesecev. V iniciativo so združeni avtonomni aktivisti, ki so neodvisni od države ali drugih nevladnih organizacij. Do zdaj so zasedli že kar nekaj stavb, kjer lahko prebiva nekaj deset beguncev. Že kar nekaj časa pa so razmišljali o malo večji potezi.
V središču Aten blizu parka Viktoria, kjer so prav tako bili in še vedno so vsakodnevno prisotni begunci, stoji zapuščen sedem nadstropni hotel City Plaza. Leta 2009 je bankrotiral, tako so ga zapečatile banke, katerim lastniki dolgujejo več kot 800 tisoč evrov. Pred približno tednom dni pa so ga aktivisti v tridnevni akciji zasedli, počistili in pripravili za nastanitev beguncev.
“Potem ko so se za begunce zapečatile meje z Makedonijo in se je prekinila balkanska migracijska pot, smo opazili, da so se tako imenovane vroče točke čez noč spremenile v namestitvene centre, v katerih so razmere katastrofalne. Tudi v Atenah je že dolgo več tisoč beguncev in mnogi od njih spijo po parkih na prostem. Med njimi veliko družin in otrok.” – Yorgas Maniatis, aktivist
V hotelu je ostala vsa oprema, ki jo potrebujejo za dostojno namestitev beguncev. Na začetku so bili nekaj dni brez elektrike, zdaj so jo že usposobili, kot tudi kuhinjo, s katero upravljajo kar begunci sami.
Kot pravi Yorgas Maniatis, je njihovo vodilo: sodelovanje in samoorganizacija. Trikrat na dan pripravljajo obroke, organizirajo delavnice za otroke, kmalu bo zaživel tudi šola, nekaj dni na teden pa je prisoten tudi zdravnik, saj so v hotelu predvsem družine, ki potrebujejo posebno nego.
Trenutno je v hotelu nastanjeno 220 ljudi, polovica od njih je otrok.
Na recepciji hotela dela Olga Lafazani, ki prvih sedem dni zaradi obilice dela ni zapustila hotela: “Nekako poskušamo slediti, kdo se giba po hotelu, kdo je nastanjen v kateri sobi, vendar je to, če nimaš izkušanj, precej težko.”
Olga še pravi, da je trenutno najtežje delo izbiranje ljudi, ki jih sprejmejo, saj si vsi želijo biti nastanjeni v City Plaza hotelu. Aktivisti sicer nasprotujejo vsakršnemu zaprtemu prostoru, ampak tukaj so se enostavno znašli pred tem, da morajo, za sicer odprt prostor, dejansko postavljati kriterije.
Projekt pa ima tudi sporočilno vrednost, saj namesto tega, da oblasti begunce selijo iz mesta na podeželje, daleč od oči, kjer nimajo nikakršne možnosti za integracijo, bi jih lahko vključili v takšne projekte, kot je ta v hotelu City Plaza v središču Aten.
Mreža donatorjev, ki jim pomagajo, je precej razširjena, tako da projekt zaenkrat deluje brez težav. Na samem začetku so jih sicer nekaj imeli s policijo, saj navsezadnje le gre za nelegalno zavzetje zasebne lastnine.
“V tem trenutku sicer nismo v nikakršnih pogajanjih. Vztrajamo na tem, da ima človek pravico do varnega in dostojnega prostora za bivanje. In posledično s tem tudi pravico do nepremičnine, ki tako dolgo ni bila v uporabi, ampak je vseeno primerna za bivanje. Trenutno vztrajamo na tem, da so potrebe družbe nad privatnim interesom.” – Yorgas Maniatis
Zato verjamejo, da je to kar delajo tudi povsem legitimno. Hotel s kapaciteto do 400 ljudi počasi polnijo, saj hočejo postopoma vpeljati sistem samoorganiziranja. Lahko bodo ostali, kakor dolgo bodo hoteli, trenutno pa jim predvsem koristi, da se pomirijo in znova poskušajo najti človeško dostojanstvo, ki so ga na ulici izgubili.
Na ulicah se pojavljajo težave, ki lahko imajo dolgotrajne posledice.
“Ne more se zgoditi, da kar celotna generacija otrok ne obiskuje šole po več let. Ne more se zgoditi, da so ljudje na ulicah brez vsakršnih možnosti. Zato moramo pritiskati tudi na evropske institucije, da pomagajo Grčiji, ker z zategovanjem pasu in 25-odstotno brezposelnostjo nimajo nikakršnih možnosti, da zagotovijo materialne pogoje za življenje beguncev.”
Takšni projekti kažejo na to, da če je solidarnost aktivna in če so zagotovljeni primerni pogoji ter se družba sama pomika v integracijo, potem tudi ni nasilja in lahko posledično odpravimo tudi probleme.
A vseeno Yorgas Maniatis opozarja, da težav nikakor še nismo odpravili in zato potrebujemo delujoč sistem upora in determinacije. Zato pa tak projekt predstavlja vsaj eno svetlo luč v Evropi, nad katero se zgrinjajo temne sile.
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
V središču Aten blizu parka Viktoria, kjer so prav tako bili in še vedno so vsakodnevno prisotni begunci, stoji zapuščen sedem nadstropni hotel City Plaza. Leta 2009 je bankrotiral, tako so ga zapečatile banke, katerim lastniki dolgujejo več kot 800 tisoč evrov. Pred približno tednom dni pa so ga aktivisti v tridnevni akciji zasedli, počistili in pripravili za nastanitev beguncev.
Namesto, da begunce selijo iz mesta na podeželje, kjer nimajo nikakršne možnosti za integracijo, bi jih lahko vključili v takšne projekte, kot je v hotelu City Plaza v središču Aten
Solidarnostna iniciativa za ekonomske in politične begunce v Atenah deluje že nekaj mesecev. V iniciativo so združeni avtonomni aktivisti, ki so neodvisni od države ali drugih nevladnih organizacij. Do zdaj so zasedli že kar nekaj stavb, kjer lahko prebiva nekaj deset beguncev. Že kar nekaj časa pa so razmišljali o malo večji potezi.
V središču Aten blizu parka Viktoria, kjer so prav tako bili in še vedno so vsakodnevno prisotni begunci, stoji zapuščen sedem nadstropni hotel City Plaza. Leta 2009 je bankrotiral, tako so ga zapečatile banke, katerim lastniki dolgujejo več kot 800 tisoč evrov. Pred približno tednom dni pa so ga aktivisti v tridnevni akciji zasedli, počistili in pripravili za nastanitev beguncev.
“Potem ko so se za begunce zapečatile meje z Makedonijo in se je prekinila balkanska migracijska pot, smo opazili, da so se tako imenovane vroče točke čez noč spremenile v namestitvene centre, v katerih so razmere katastrofalne. Tudi v Atenah je že dolgo več tisoč beguncev in mnogi od njih spijo po parkih na prostem. Med njimi veliko družin in otrok.” – Yorgas Maniatis, aktivist
V hotelu je ostala vsa oprema, ki jo potrebujejo za dostojno namestitev beguncev. Na začetku so bili nekaj dni brez elektrike, zdaj so jo že usposobili, kot tudi kuhinjo, s katero upravljajo kar begunci sami.
Kot pravi Yorgas Maniatis, je njihovo vodilo: sodelovanje in samoorganizacija. Trikrat na dan pripravljajo obroke, organizirajo delavnice za otroke, kmalu bo zaživel tudi šola, nekaj dni na teden pa je prisoten tudi zdravnik, saj so v hotelu predvsem družine, ki potrebujejo posebno nego.
Trenutno je v hotelu nastanjeno 220 ljudi, polovica od njih je otrok.
Na recepciji hotela dela Olga Lafazani, ki prvih sedem dni zaradi obilice dela ni zapustila hotela: “Nekako poskušamo slediti, kdo se giba po hotelu, kdo je nastanjen v kateri sobi, vendar je to, če nimaš izkušanj, precej težko.”
Olga še pravi, da je trenutno najtežje delo izbiranje ljudi, ki jih sprejmejo, saj si vsi želijo biti nastanjeni v City Plaza hotelu. Aktivisti sicer nasprotujejo vsakršnemu zaprtemu prostoru, ampak tukaj so se enostavno znašli pred tem, da morajo, za sicer odprt prostor, dejansko postavljati kriterije.
Projekt pa ima tudi sporočilno vrednost, saj namesto tega, da oblasti begunce selijo iz mesta na podeželje, daleč od oči, kjer nimajo nikakršne možnosti za integracijo, bi jih lahko vključili v takšne projekte, kot je ta v hotelu City Plaza v središču Aten.
Mreža donatorjev, ki jim pomagajo, je precej razširjena, tako da projekt zaenkrat deluje brez težav. Na samem začetku so jih sicer nekaj imeli s policijo, saj navsezadnje le gre za nelegalno zavzetje zasebne lastnine.
“V tem trenutku sicer nismo v nikakršnih pogajanjih. Vztrajamo na tem, da ima človek pravico do varnega in dostojnega prostora za bivanje. In posledično s tem tudi pravico do nepremičnine, ki tako dolgo ni bila v uporabi, ampak je vseeno primerna za bivanje. Trenutno vztrajamo na tem, da so potrebe družbe nad privatnim interesom.” – Yorgas Maniatis
Zato verjamejo, da je to kar delajo tudi povsem legitimno. Hotel s kapaciteto do 400 ljudi počasi polnijo, saj hočejo postopoma vpeljati sistem samoorganiziranja. Lahko bodo ostali, kakor dolgo bodo hoteli, trenutno pa jim predvsem koristi, da se pomirijo in znova poskušajo najti človeško dostojanstvo, ki so ga na ulici izgubili.
Na ulicah se pojavljajo težave, ki lahko imajo dolgotrajne posledice.
“Ne more se zgoditi, da kar celotna generacija otrok ne obiskuje šole po več let. Ne more se zgoditi, da so ljudje na ulicah brez vsakršnih možnosti. Zato moramo pritiskati tudi na evropske institucije, da pomagajo Grčiji, ker z zategovanjem pasu in 25-odstotno brezposelnostjo nimajo nikakršnih možnosti, da zagotovijo materialne pogoje za življenje beguncev.”
Takšni projekti kažejo na to, da če je solidarnost aktivna in če so zagotovljeni primerni pogoji ter se družba sama pomika v integracijo, potem tudi ni nasilja in lahko posledično odpravimo tudi probleme.
A vseeno Yorgas Maniatis opozarja, da težav nikakor še nismo odpravili in zato potrebujemo delujoč sistem upora in determinacije. Zato pa tak projekt predstavlja vsaj eno svetlo luč v Evropi, nad katero se zgrinjajo temne sile.
Vse odkar je svet in Slovenijo zajela pandemija novega koronavirusa, veliko govorimo o samozaščitnih ukrepih za preprečitev širjenja bolezni. V tem kontekstu menda še prav pogosto omenjamo nujnost vzdrževanja tako imenovane socialne distance. A čeprav je nasvet sam po sebi seveda povsem na mestu, strokovnjaki za slovenščino opozarjajo, da se, ko govorimo o socialni distanci, vendarle tudi motimo. Sama besedna zveza »socialni distanca« naj bi namreč nikakor ne bila pomensko ustrezna. S čim bi jo torej veljalo nadomestiti? – Odgovor je v pogovoru z literarno zgodovinarko, kritičarko in urednico mariborske revije Dialogi, Emico Antončič, iskal Goran Dekleva. foto: Alexandra_Koch (Pixabay)
Gospodarska združenja so že pred časom začela opozarjati na dejavnike, ki lahko dvignejo slovensko produktivnost. Slovenija je lani zabeležila okrog 46 tisoč 700 evrov dodane vrednosti na zaposlenega, Avstrija okrog 80 tisoč. Naša država je na račun višje stopnje zaposlenosti v zadnjih letih zmanjšala vrzel do povprečja Evropske unije po bruto domačem proizvodu, vrzel v produktivnosti pa kar vztraja ali se povečuje. To, drugače povedano, pomeni, da izdelke prodamo slabše kot Avstrijci in Nemci. Zakaj? Kako to popraviti? Na gospodarskem ministrstvu so prejeli akcijski načrt za višjo rast produktivnosti. Med avtorji je tudi Polona Domadenik, z njo se je pogovarjala Maja Derčar.
Eden naših najprepoznavnejših festivalov, Festival Ljubljana, poteka že 68 let. Neskončno število glasbenikov in drugih umetnikov iz Slovenije in tujine je v teh letih razveselilo občinstvo – nekatere z odrov v Ljubljani, mnoge druge pa je festivalsko dogajanje doseglo prek radijskih valov in televizijskih sprejemnikov. O pomenu sodelovanja z RTV Slovenija je spregovoril dolgoletni direktor Festivala Ljubljana Darko Brlek.
Z uvedbo odloka o obvezni 14-dnevni karanteni ob vrnitvi iz Hrvaške se je povečalo število karantenskih odločb in se bo še bolj. Tiste, ki jim je bila karantena že odrejena, nadzirajo zdravstveni inšpektorji. Nadzor na terenu v spremstvu policije opravlja 85 inšpektorjev. Ti zagotavljajo, da bodo nadzor tudi v prihodnje nemoteno izvajali. Podrobneje inšpektorica Deana Potza v pogovoru z Markom Rozmanom.
V četrtek bo vlada odločala o tem, ali podaljšati ukrep subvencioniranja čakanja na delo v sklopu četrtega protikorona paketa še za mesec dni. Obrtniki in podjetniki si tega seveda želijo in pozivajo k podaljšanju celo do konca leta. Več Erna Strniša.
V Srbiji se je število novih okužb v zadnjih dneh zmanjšalo, danes so ob 8646 testih odkrili 106 novih primerov, umrli so štirje ljudje s koronavirusno boleznijo. Ob strogih ukrepih je vrata odprlo prvih nekaj šol, velika večina bo to storila 1. septembra, čeprav zveza sindikatov zaposlenih v šolstvu zahteva preložitev za dva tedna. Dopisnika Boštjana Anžina je v Beograd poklicala Lucija Fatur.
Glasbeniki o svojih izkušnjah in vlogi Radia Slovenija na širokem področju, ki ga imenujemo slovenska glasba oz. glasba na Slovenskem.
Danes so na Cerkniškem jezeru v naravo izpustili malo sovo, ki jo je ki jo je nebogljeno 22. julija pred policijsko postajo Cerknica našel njen uslužbenec Bogdan Paternost. Ta je nato poklical v Notranjski park, osrednjo okoljevarstveno institucijo v regiji, kjer so poskrbeli, da je šla v varne roke.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Pandemija je v finančnem svetu ogrozila izplačila dividend. Potem ko so se za ta korak že odločili v bankah, so temu sledile tudi zavarovalnice. Agencija za zavarovalni nadzor je tako zavarovalnicam podaljšala priporočilo lastnikom, naj si del dobička za lani v imenu ohranitve kapitalske trdnosti svojih naložb, ne izplačajo. Urška Jereb
Kolikor lahko planet v enem letu obnovi naravnih virov, toliko jih bomo dejansko porabili do 22. avgusta. Da bi bila trenutna poraba vzdržna, bi potrebovali 1,6 Zemlje. Seveda pa so med državami po svetu velike razlike. Najbolj potratni so Katarci, ki bi za svoj življenjski slog potrebovali kar 8 planetov, Američani pet, slovenskemu načinu življenja bi zadoščali trije. Glede na lani, ko smo vire porabili že do 29. julija, smo bili letos na svetovni ravni za dobre tri tedne bolj varčni. Privarčevani tedni odsevajo predvsem zmanjšanje prometa, predvsem letalskega, gospodarske produktivnosti in tudi posledično manjšo proizvodnjo elektrike. Ob tem izračuni kažejo, da Slovenija kljub pandemiji svojega okoljskega dolga ni uspela zmanjšati, saj smo svojo kvoto porabili že 26.aprila, dan prej kot lani. Foto: Global Footprint Network
Predsednik ustavnega sodišča Rajko Knez pravi, da je bolj pomembno kot, kdaj bodo dobili novega ustavnega sodnika, to, ali bo novi sodnik takšnega profila, kot ga ustavno sodišče potrebuje.
V italijanskih šolah si prizadevajo za enometrsko razdaljo med poukom, ki jo bodo zagotavljali z dodatnimi prostori v občinski lasti, v skrajnih primerih s prednapetimi zunanjimi konstrukcijami, s prepolavljanjem razredov in z 2,5 milijona novih enojnih šolskih klopi. Uporaba maske bo obvezna pri vseh učencih in dijakih od 6. leta naprej pri vseh prehodih po šoli – pri pouku pa takrat, ko ne bo zagotovljene enometrske razdalje. Krizni ukrepi v šolstvu bodo državo stali skoraj tri milijarde evrov, sistem pa predvideva tudi okoli 100 tisoč novih zaposlitev. Pri sumu na okužbo bodo otroka osamili, obvestili starše in zdravstvene oblasti, sošolci in družinski člani pa bodo praviloma morali v karanteno in na testiranje. Poroča Janko Petrovec.
Vlada ima še deset dni za posredovanje rebalansa državnemu zboru. Minister Andrej Šircelj ocenjuje, da bodo prihodki nižji za milijardo in pol, odhodki pa višji za 2 milijardi
Danes obeležujemo svetovni dan humanitarnosti, ki ima trojni namen: gre za počastitev spomina na humanitarne delavce, ki so med opravljanjem dela izgubili življenje; za priznanje humanitarnim delavcem, ki opravljajo svoje delo, ter za krepitev zavedanja javnosti o pomenu humanitarnega delovanja in mednarodnega sodelovanja. Obeležje letos poteka pod geslom "Resnični junaki". V luči pandemije COVID-19, ki pomeni velik izziv za vse humanitarne operacije, je namenjen promociji solidarnosti in sodelovanju tudi v času največjih kriz. Med humanitarne organizacije sodijo tudi pro bono ambulante za ljudi brez zdravstvenega zavarovanja. Kolega Peter Močnik se je pogovarjal s strokovno vodjo ljubljanske pro bono ambulante Vido Drame Orožim, dr. med.
Pomoč obolelim za Covid-19 že od marca nudijo mnogi prostovoljci – dostavljajo hrano, hodijo po nakupih, pomagajo pri drugih nujnih opravilih. Tako je tudi v Hrastniku, ki je eno od tistih mest, ki je bilo v zadnjem času najbolj prizadeto. Za koordinacijo prostovoljcev tam skrbi območni Rdeči križ. Vsak dan je v pogonu nekaj manj kot 20 ljudi, so nam povedali. V hrastniški dom starejših so na pomoč ob izbruhu virusa prišli tudi delavci iz drugih krajev – iz Metlike, Gornjega grada, Ljubljane, Ljutomera, Trbovelj. Med njimi sta bila tudi 19-letni Žiga Ritonja in njegova 22-letna sestra Ana. Žiga je v domu pomagal tri tedne, sestra, ki je bolničarka negovalka v domu v Lukavcih, teden manj. Izkušnjo sta opisala Andreji Gradišar.
Novica dneva je, da se prvega septembra v šole vračajo vsi učenci in dijaki, je opoldne sporočila pristojna ministrica Simona Kustec, saj zdajšnja epidemiološka slika dopušča vrnitev vseh učencev v učilnice. Vendar bo pouk potekal v skladu s priporočili za preprečevanje širjenja korona virusa oziroma v skladu s tako imenovanim zelenim B modelom.
Zdravstvena stroka skupaj z ministrom za zdravje Tomažem Gantarjem poziva dopustnike na Hrvaškem, naj se čim prej vrnejo domov, preden bo začela veljati karantena.
Mnogi so pomladne in poletne mesece izkoristili tudi za tek in kolesarjenje in že nestrpno pričakujejo dve veliki rekreativni prireditvi. Trenutno so v boljšem položaju kolesarji, saj so prireditelji maratona Franje dobili zeleno luč za izvedbo, dokončna odločitev o ljubljanskem maratonu pa bo znana 10. septembra. Več, tudi o jeklenem triatlonu, v prispevku Jureta Jeromna
Že od leta 2005 je 17. avgust državni praznik Združitve prekmurskih Slovencev za matičnim narodom. Pred 101. letom je namreč vojska na množičnem zborovanju v Beltincih po zgolj petih dneh zasedbe Prekmurja, ki ga je tedanja kraljevina Srbov, Slovencev in Hrvatov dobila za zeleno mizo na pariški mirovni konferenci, predala oblast civilni upravi. Na tedanje dogodke je v pogovoru z Lidijo Kosi spomnila zgodovinarka in direktorica Pomurskega muzeja Metka Fujs.
Neveljaven email naslov