Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:
Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.
Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:
Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.
No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?
Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.
Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:
Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.
Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:
To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.
In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:
Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.
In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.
Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.
Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec
Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:
Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.
Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:
Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.
No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?
Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.
Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:
Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.
Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:
To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.
In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:
Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.
In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.
Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.
Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec
Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin
Les je favorit med materiali prihodnosti za industrijsko predelavo. Jernejka Drolec
Pred 100 leti, 12.novembra 1920 sta Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev ter Italija, podpisali Rapalsko pogodbo. Dokument, ki je začrtal mejo med takratnima državama je bil eden najusodnejših mejnikov v slovenski narodni zgodovini. Kraljevina SHS je v zameno za italijansko priznanje novo nastale države žrtvovala kar tretjino slovenskega etničnega ozemlja, na Italijanski strani je ostalo več kot 300.000 Slovencev, poleg tega pa še Istro in del Dalmacije. Mesec dni po Koroškem plebiscitu je bil to že drugi, neizmerno boleč udarec za Slovence. Več Sabrina Mulec.
Martinovovo bi ta teden v normalnih razmerah v gostilne in restavracije pritegnilo številne častilce mladega vina in martinovih kulinaričnih dobrot. A gostilne so zaprte, gostinci pa se že drugič letos borijo za preživetje. Z nekaterimi od njih je o težavah, izgubi, strahovih in upih govorila Andreja Čokl.
Številni lokali, trgovine in drugi ponudniki v stari Ljubljani v veliki meri živijo od turistov, ki pa jih že od prvega vala epidemije tako rekoč ni. Poleg tega so bili številni prisiljeni znova zapreti svoja vrata. Nekateri so že obupali in trajno zaprli dejavnost, drugi pa vztrajajo, a komaj preživijo. Zato že težko čakajo ukrepe 6. protikoronskega zakona, predvsem delno nadomestilo fiksnih stroškov tistim, ki zaradi epidemije ne morejo opravljati dejavnosti oziroma jo opravljajo v bistveno zmanjšanem obsegu. Iva Renčelj iz trgovine IKA poudarja, da je ta ukrep pričakovala že prej, saj fiksni stroški nastajajo ne glede na to, ali posluješ ali ne. Kot še poudarja, kriza ni prizadela le trgovin, kot je njihova - gre za družinsko drjavnost -, temveč tudi vse, s katerimi sodelujejo. Ker prodajajo izdelke izključno slovenskih avtorjev, je velik upad prodaje močno prizadel tudi njih. V trgovini so želeli letos še koga redno zaposliti, a je tudi to padlo vodo.
Ko se je letos spomladi začela epidemija novega koronavirusa, se je zaradi ustavitve velikega dela gospodarskih dejavnosti močno povečala brezposelnost. Med skupinami, ki jih je to najbolj prizadelo, so tudi mladi: skupno število brezposelnih, mlajših od 30 let, je bilo konec preteklega meseca za slabih 30 odstotkov višje kot pred enim letom. Po zadnjih podatkih o stopnji brezposelnosti, ki veljajo za mesec avgust, je brezposelnih skoraj 11 odstotkov mladih od 25 do 29 let in dobrih 16 odstotkov mladih od 15 do 24 let. Prispevek Alje Zore. foto: useche70 (Pixabay)
Število testiranj se je v drugem valu epidemije zaradi novega koronavirusa povečalo kar za petkrat. Kot je opozoril član strokovne skupine ministrstva za zdravje in predstojnik Inštituta za mikrobiologijo in imunologijo Miroslav Petrovec, so trenutne zmogljivosti trenutno v zgornjih mejah. Vprašanje, ki se ob tem postavlja, je, ali so rešitev lahko hitri testi. Strokovnjaki s področja mikrobiologije so do uporabe tako imenovanih hitrih antigenskih testov za zdaj še zadržani, saj je lahko njihova kakovost v določenih primerih vprašljiva. Skrbi jih predvsem uporaba antigenskih testov pri asimptomatskih bolnikih v bolnišnicah, saj so po besedah Petrovca zadnje študije pokazale, da če je test uporabljen pri tistih, ki nimajo simptomov, zgreši večino tistih, pri katerih bi okužbo s covidom-19 potrdil s PCR-metodo. Kaj so hitri testi, kako delujejo, zakaj so manj zanesljivi od molekularnih PCR testov, v kolikšnem odstotku so nezanesljivi in kaj prinaša razvoj hitre diagnostike? O tem se je z dr. Majo Rupnik, vodjo raziskovalnega laboratorija v Nacionalnem laboratorij za zdravje okolje in hrano, pogovarjal Peter Močnik.
Na ministrstvu za Infrastrukturo naj bi v kratkem v vladno potrditev poslali predlog sprememb zakona o pravilih v cestnem prometu. Sprememb so se sicer lotili že pred več kot letom dni, o čemer je tekla tudi javna razprava, zdaj pa naj bi bile te nared za obravnavo na vladi in potem tudi za zakonodajni postopek. Poleg drugega, so se zdaj pojavili tudi predlogi o znižanju denarnih kazni za nekatere prekoračitve najvišje dovoljene hitrosti. Večinoma gre za manjše prekoračitve, in so temu primerno tudi predlagana znižanja manjša - po nekaj deset evrov, znižali pa naj bi tudi kazni za večjo prekoračitev na območju umirjenega oz. skupnega prometa in na območju omejene hitrosti. Kazen za prekoračitev za 20 do 30 km/h je na teh območjih zdaj 1000 evrov, po novem naj bi bila prepolovljena, torej 500 €. Bi pa te in druge prekrške kaznovali z več kazenskimi točkami. Kot pravijo na ministrstvu za infrastrukturo, vse podrobnosti še niso povsem dorečene, a nekatere denarne kazni nameravajo znižati. Dejstvo je, da je Slovenija med državami, kjer so denarni kazni za te in druge prekrške med najvišjimi, sploh ob upoštevanju kupne moči, kljub temu pa je hitrost vzrok za skoraj polovico vseh najhujših nesreč v Sloveniji. Strokovna javnost je predlog sprejela z nekaj zadržki; o tem kakšni so, več v nadaljevanju. Najprej pa poslušajmo, kako vzroke in namen znižanja nekaterih glob pojasnjuje minister za Infrastrukturo Jernej Vrtovec, ki mi je uvodoma povedal, da so do predloga prišli, ko so primerjali našo kaznovalno politiko s tistimi v Avstriji, Italiji, Franciji in Nemčiji.
Po nekaterih izračunih energetska revščina v Evropi prizadene več kot 50 milijonov ljudi. O njej govorimo, kadar si gospodinjstvo ne more oz. zelo težko privošči zagotovitev vseh osnovnih energetskih potreb, kot so električna energija, ogrevanje in dostop do vode. V zimskih mesecih se tveganje za energetsko revščino še poveča. Evropski projekt EmpowerMED, ki ga koordinira društvo za sonaraven razvoj Focus, se bori proti energetski revščini, poleg tega pa poskuša doseči tudi zmanjšanje izpustov CO2 in spodbuditi naložbe v trajnostno energijo. V Okviru projekta bodo pomagali več kot 4 tisoč energetsko revnim gospodinjstvom v Sredozemlju. Več o pomoči, ki bo na voljo v Sloveniji, pa v pogovoru, ki ga je pripravila Andreja Gradišar. Njen sogovornik je dr. Tomislav Tkalec iz Društva Focus.
Od danes naprej se vzgojno-izobraževalni proces v osnovnih, glasbenih in srednjih šolah izvaja na daljavo. Šolanje na daljavo sicer sproža kar nekaj vprašanj, med drugim tudi o enakopravnosti otrok glede dostopa do računalnikov in interneta, kot tudi glede vloge staršev v učnem procesu na daljavo. Ali je izobraževanje otrok na daljavo mogoče in dovolj učinkovito brez intenzivnega sodelovanja staršev?
S posledicami pandemije se spopadajo številna podjetja v Sloveniji. Evropska komisija je sicer napovedala, da naj bi slovensko gospodarstvo prišlo na raven pred pandemijo leta 2022. Tudi v žirovski družbi Poclain Hydraulics, ki je trinajst let v večinski francoski lasti, čutijo nova nihanja na evropskem trgu, obenem pa tudi spodbudna oživljanja pri globalnih kupcih. Pogovor z direktorjem Alešem Bizjakom.
Danilo Katz je ravnatelj evropske ljudske šole v Šmihelu pri Pliberku, na kateri za 95 učencev skrbi 15 učiteljic. Učenci se učijo kar 4 jezike, poleg nemščine in slovenščine še angleščino in italijanščino, in tu je zelo pomemben stik z učitelji. Medtem ko pouk v Avstriji za učence višjih razredov in za študente vnovič poteka na daljavo, so učenci nižjih razredov - od 1. do 4. - še v šolskih klopeh, tudi v Šmihelu pri Pliberku. Vprašanje pa je, kako dolgo še.
V petkovem dopoldnevu smo gostili ministra za zdravje, Tomaža Gantarja. O dinamiki poteka epidemije, o zmogljivosti zdravstvenega sistema, o politiki testiranja, o založenosti s testi ter načini nabave ter o nagrajevanju zdravstvenih delavcev, ki so preobremenjeni in ki zaradi izpostavljenosti virusu delajo v nevarnih razmerah, se je z njim pogovarjala Helena Lovinčič.
Aktualna dogajanja in negotove razmere, ki jih s seboj prinaša drugi val epidemije, v mnogih ljudeh krepijo občutke negotovosti, nemoči in izgube nadzora. Nekateri ljudje se lažje soočajo z izzivi, nekaterim pa predstavlja aktualna situacija realno grožnjo z vidika izgube zdravja, zaposlitve, socialno-ekonomskega preživetja. Že obstoječe težave lahko postanejo za posameznike v prihodnje še težje obvladljive. Pred dnevi je bil vzpostavljen telefon za psihološko podporo prebivalcem ob epidemiji COVID-19. Na brezplačni telefonski številki 080 51 00 24 ur na dan, vse dni v tednu, strokovno pomoč nudijo izkušeni psihologi, psihoterapevti in drugi strokovnjaki s področja duševnega zdravja. Telefon je nastal v sodelovanju s številnimi organizacijami, ki so že v prvem valu nudile telefonsko pomoč. Tokrat so se povezale v telefon s skupno številko.
Danes Romi po svetu obeležujejo svetovni dan romskega jezika. Prvič so ga obeležili leta 2008, ko je izšel prvi romsko-hrvaški in hrvaško-romski slovar. Sandi Horvat, ki na našem programu pripravlja romsko oddajo Naše poti, se je o novodobnih izzivih romskega jezika pogovarjal z jezikoslovko, eno prvih izobraženih Rominj pri nas, Samanto Baranjo, ki za omenjeno oddajo vsak mesec pripravlja tudi posebno rubriko, namenjeno romskemu jeziku. Ta pravi, da romski jezik, kljub temu, da v Evropi živi okoli petnajst milijonov Romov, izumira.
Avstrijski parlament bo na izrednem zasedanju razpravljal o ponedeljkovem terorističnem napadu na Dunaju, v katerem so umrle štiri osebe, več je bilo ranjenih. Policija je napadalca, 20-letnega simpatizerja Islamske države, rojenega v Avstriji, sicer pa po rodu Albanca iz Severne Makedonije, ubila. Miha Lampreht se je z dr. Primožem Šterbencem, velikim poznavalcem islamskega sveta, pogovarjal o razlogih za stopnjevani islamski radikalizem tako v Avstriji kot v Franciji, o morebitnem trku civilizacij in o vprašanjih neposredne varnostne ogroženosti Slovenije zaradi dunajskih dogodkov.
Želja po obsežnejšem glasbeno-scenskem projektu za otroke je na Prvem tlela že dlje časa, do realizacije pa je končno prišlo v sezoni 2018/2019. Nastala je nova kantata, ki je premiero doživela v mesecu aprilu lanskega leta. Pod besedila in scenarij se je podpisala Barbara Gregorič Gorenc, ki je znana po malce zahtevnejših besedilih za otroke, glasbeni del je prevzel Matevž Goršič. Ilustracije, ki pomagajo otrokom zgodbo spremljati še bolj doživeto, je ustvarila Andreja Gregorič. V pripravi je tudi notna zbirka, ki bo kmalu na voljo v digitalni obliki kot zapis pesmi s klavirsko spremljavo in veznim besedilom za morebitno šolsko predstavo.
Že peto leto zapored je direktorica DEOS Centra starejših Notranje Gorice Ana Petrič povabila na vseslovensko akcijo izdelovanja novoletnih čestitk za starejše, ki bivajo v domovih in centrih za starejše po Sloveniji. Letos se na vse obrača s prav posebno željo. "V teh posebnih časih, ki res niso naklonjeni starejšim v domovih in centrih, bi rada razveselila prav vse starostnike, zato si iskreno želim zbrati 21 tisoč voščil. Lahko nam pošljete voščilnico, napišete kratko pismo ali kaj narišete. Pomembno je, da je napisano na roke, črke pa morajo biti dovolj velike in berljive." Pisma lahko pošljete na naslov: Ana Petrič DEOS Center starejših Notranje Gorice Gmajna 7 1357 Notranje Gorice PRIPIS: Mala pozornost za veliko veselje
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Neveljaven email naslov