Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:
Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.
Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:
Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.
No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?
Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.
Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:
Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.
Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:
To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.
In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:
Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.
In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.
Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.
Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec
Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:
Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.
Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:
Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.
No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?
Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.
Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:
Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.
Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:
To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.
In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:
Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.
In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.
Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.
Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec
Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin
Zbiranje starih hišnih imen, ki ga je pred več kot desetimi leti začela Razvojna agencija Zgornje Gorenjske, je konec lanskega leta z vpisom rabe hišnih imen v nacionalni register nesnovne kulturne dediščine doseglo pomemben mejnik. Nanj pa je postala pozorna tudi Evropa, saj ga je uvrstila med izjemne primere dobrih praks na področju ohranjanja kulturne dediščine. Kar dve tako visoki priznanji sta primeren trenutek za inventuro projekta, ki se je iz obotavljivih začetkov v vseh teh letih že prerasel v pravo gibanje. Podrobneje Romana Erjavec.
V Slovenijo je prispela nova pošiljka Pfizerjevega cepiva, ki se bo jutri transportirala v zdravstvene domove. Najprej bodo cepili starejše od 85 let in kronične bolnike, a le tiste, ki bodo lahko prišli do zdravstvenega doma. Točnejši načrt cepljenja bo vlada predstavila jutri, danes pa je o cepivu tekla debata tudi na okrogli mizi Slovenske tiskovne agencije.
V vseh teh mesecih, odkar naša življenja kroji epidemija, je bilo povsod slišati veliko negodovanja nad različnimi ukrepi in omejitvami. Pa ste kdaj pomislili, da so za nekatere skupine ljudi lahko ti ukrepi in omejitve še precej večja težava kot za večino drugih, zdravih posameznikov? Ena takih skupin so slepi in slabovidni, ki se v času epidemije in ukrepov vsakodnevno srečujejo z novimi izzivi. Andreja Čokl je poklicala Antuna Smerdela, ki je slep od rojstva.
Grad Dvor v središču Preddvora, njegova temeljita obnova bi stala več milijonov evrov, bodo postopno oživljali z novimi vsebinami. Potem ko je država pred sedmimi leti grad Dvor v zelo slabem stanju brezplačno prenesla na občino, so imeli z njim v preteklosti različne načrte. Od medgeneracijskega središča do sob za starejše. Pozneje pa se je izkazalo, da prostorsko ni primeren za bivanje starejših. Zdaj je del gradu občina, ki je lastnica, s pogodbo oddala v najem zasebnikoma, ki se iz gradu Štatenberg po štirih letih selita na Gorenjsko. Postopno oživljanje dela gradu Dvor, ki je bil prvič omenjen leta 1147, za samooklicana Grofico in Grofa, ki obožujeta gradove, predstavlja novo zgodbo ob upoštevanju smernic Zavoda za varstvo kulturne dediščine.
V Sloveniji naj bi bilo približno 14 tisoč jam, a jih vsako leto odkrijejo okrog 500 novih in številke o številu registriranih jam se hitro spreminjajo. Zaskrbljujoče pa je dejstvo, da je kar 20 – 35 % vseh jam onesnaženih z odpadki. Četudi naj bi bilo onesnaževanje relikt preteklosti, se to po besedah Jureta Tičarja z Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU dogaja tudi danes. Problematiko onesnaženosti jam je Jure Tičar raziskoval v svoji doktorski dizertaciji. Z njim se je pogovarjal Peter Močnik.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Televizija Slovenija v oddaji Globus v sodelovanju z Zvezo prijateljev mladine Slovenije začenja dobrodelno akcijo, v kateri bodo zbran denar skupaj z združenjem Naša Djeca Hrvatske namenili za nakup kontejnerjev za družine, ki trenutno spijo v avtomobilih. Načini zbiranja sredstev: Prek SMS: Pošljite SMS na 1919 s ključno besedo DARILO (darovali boste 1 €) ali DARILO5 (darovali boste 5 €). Sredstva se lahko nakažejo na trr odprt pri Delavski hranilnici d.d. Podatki: SI56 6100 0000 3512 232 Zveza prijateljev mladine Slovenije, Dimičeva 9, Ljubljana sklic na 00 07-245101 Koda namena: CHAR Namen nakazila: ZA PETRINJO
V osnovni šoli se je srečala s predsodki okolice, po katerih programiranje naj ne bi bilo za punce, zato se kljub zanimanju ni vpisala v programerski krožek. Ker je bila odlična matematičarka, je po ekonomski gimnaziji vpisala študij matematike, kjer se je spet srečala s programiranjem in ugotovila, da je programiranje pravzaprav matematika. Po 12-tih letih dela v programerstvu uživa pri reševanju problemov in meni, da je treba v tem poklicu več pozornosti posvetiti medsebojnim odnosom v ekipi sodelavcev.
V okviru vse slovenskega projekta »Inženirke inženirji bomo!« so sinoči že tretjič, tokrat zaradi epidemije novega corona virusa, virtualno, razglasili inženirko leta, prejemnica naziva Inženirka leta 2020 je Jasna Hengović, razvijalka programske opreme v podjetju Cosylab. So pa letos prvič tudi podelili posebno priznanje za vseživljenjsko delo pri vzgoji in razvoju talentov, ki ga je kot prva prejela Trboveljčanka Alenka Knez, inženirka strojništva, sicer upokojena učiteljica, ki je poučevala generacije dijakov na Srednji tehniški in poklicni šoli v Trbovljah in ki svoje izkušnje še danes prenaša tako otrokom, kot učiteljem. Eden bolj prepoznavnih njenih projektov v zadnjih letih je S.O.S. šola za pomoč mladim s težavami pri matematiki, saj je, kot zatrjuje nagrajenka, matematika temelj vsakdanjega življenja in podana na pravi način, daleč od strahu, trepeta in nelagodja, ki ga ta beseda vzbudi med številnimi učenci in dijaki, pa tudi med marsikaterim odraslim. Pogovor s prejemnico priznanja inženirko Alenko Knez, ki se je pred 50. leti kot edina ženska med 300 kolegi vpisala na strojno fakulteto, je pripravila Karmen Štrancar Rajevec
Država se je dolgoročno zadolžila za 1 milijardo 750 milijonov evrov. Obseg 10 letne evrske obveznice je 1,5 milijarde, dopolnjena izdaja 30 letne obveznice pa znaša 250 milijonov. Pogoji zadolžitve so najugodnejši doslej, pravi Primož Cencelj iz Generali Investments. Z njim se je pogovarjala Zdenka Bakalar Zdenka
Danes je srečen dan pa je bilo slišati pred vsemi slovenskimi šolami s prilagojenim programom, ki so po odredbi Ustavnega sodišča danes spet odprle svoja vrata. Tudi v OŠ Antona Janše v Radovljici, kamor so se danes vrnili domala vsi učenci. Prišlo jih je kar 90, manjkali so le trije. Kot je dejala ravnateljica Jelena Horvat, so prav otroci s posebnimi potrebami tisti, ki jim je pristnega stika z učitelji in prijatelji najbolj manjkalo. Svoj pogled na aktualno stanje je v pogovoru z Matijo Mastnakom podala tudi ravnateljica IV. OŠ Celje, Nevenka Matelič Nunčič.
Ob zadnjih potresnih sunkih smo se začeli spraševati, kako ranljiva je denimo naša nepremičnina in kako varni smo v njej. Kritične so lahko predvsem stavbe grajene po vojni in pred letom 1965 in še niso bile proti potresno sanirane. Za potresno varnost objektov smo odgovorni njihovi lastnik. Stavbe morajo ustrezati kriterijem veljavnih predpisov o potresno odporni gradnji. Kako potresno varna je naša nepremičnina lahko preverimo. Kje in kako pojasnjuje višji svetovalec na Oddelku za zaščito in reševanje na MOLu- Julij Jeraj.
Šole in zavodi za učence s posebnimi potrebami jutri po skoraj treh mesecih učenja na daljavo znova odpirajo vrata. Učitelji in zaposleni pa se danes udeležujejo preventivnega testiranja. Pogovarjali smo se s Katjušo Koprivnikar, direktorico centra za izobraževanje, rehabilitacijo, inkluzijo in svetovanje za slepe in slabovidne Ljubljana.
Dvojna zmaga na kolesarski dirki po Franciji in ubranitev naslova na Vuelti. Prva peterka lige NBA in najboljši strelec finalista. Vnovič svetovni prvak v motokrosu. To je le nekaj poudarkov slovenskega športa v letu 2020. Leto, ki je resda postreglo z mnogimi odpovedmi, a ponovno, s kopico slovenskih uspehov. Nekaj vrhuncev – slovenskega in tudi mednarodnega športa minulega leta je prepletel Luka Petrič.
Danes smo izvedeli, da je v 82. letu starosti umrl pisatelj, dramatik, režiser in scenarist Dušan Jovanović, ki je več kot pet desetletij sooblikoval slovensko in širše gledališko dogajanje. Pred dvema letoma, je ta eden najbolj plodovitih in nagrajenih slovenskih ustvarjalcev, izdal avtobiografijo z naslovom Na stara leta sem vzljubil svojo mamo. Novembra leta 2018 ga je v oddaji Sobotno branje gostila Liana Buršič. Prisluhnite delu pogovora
Letošnja silvestrovanja so bila zaradi znanih razmer povsem drugačna. Celjski policisti so denimo v najdaljši noči obravnavali skupno 11 kršitev javnega reda in miru v zasebnem prostoru in 26 – krat na javnem kraju. Večinoma je šlo za prijave kršitev s pirotehniko, eno osebe so pridržali zaradi kršitve javnega reda in miru. Obravnavali so še tri prometne nesreče s škodo na vozilih eno nasilje v družini ter izrekli ukrep prepovedi približevanja. Kaj se je pred polnočjo dogajalo na najdaljšo noč v letu na celjskih ulicah, je preverila novinarka Metka Pirc.
Ko te dni zakorakate v verjetno najbolj polno beograjsko nakupovalno ulico Knez Mihajlovo, se vsaj za trenutek zazdi, da je vse tako kot mora biti. Trubači na vsakem koraku, sicer opazno manj božično-novoletne razsvetljave, vrvež, polne trgovine. Reportaža Boštjana Anžina.
Ob dvorcu Ravne v bližini Pivke se sproščeno pase 50 žrebičkov – lipicancev. Kaj tam počnejo, zakaj so tam in kdo se z njimi ukvarja, pa boste lahko izvedeli v prispevku Sabrine Mulec.
Nagrajenec mednarodnega Medisovega natečaja za spodbujanje in nagrajevanje znanstveno-raziskovalnega dela v klinični medicini in farmaciji je bil tudi revmatolog Rok Ješe, ki na kliničnem oddelku za revmatologijo v Ljubljani uspešno povezuje klinično in raziskovalno delo. Pri bolnikih s sumom na gigantocelični arteritis so uspeli zmanjšati delež oslepelih z dobrih trideset na manj kot 10 odstotkov. Njegova strokovna prizadevanja so prepoznali tudi v mednarodnem okolju. »Tega sem zelo vesel«, je v pogovoru z Aljano Jocif najprej povedal revmatolog dr. Rok Ješe.
Če gre za ledene gore, potem vemo, da iz oceanov štrlijo samo njihovi vrhovi. Če pa gre za trgovine, potem moramo vedeti, da so prodajalne založene samo z majhnim delom tistega, kar hranijo v skladiščih. In ker je prostor v mestih običajno velika težava, smo kolega Jureta K. Čokla poslali tja, kjer prostor ni tako velika težava - v ljubljanski Logistični center BTC.
Neveljaven email naslov