Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:
Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.
Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:
Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.
No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?
Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.
Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:
Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.
Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:
To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.
In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:
Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.
In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.
Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.
Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec
Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:
Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.
Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:
Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.
No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?
Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.
Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:
Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.
Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:
To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.
In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:
Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.
In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.
Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.
Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec
Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin
Potem ko se je v javnosti širila razprava o seznamu priporočenega domačega branja za osnovnošolce v posodobljenem učnem načrtu za slovenščino – razlog zanjo je bil Dnevnik Ane Frank – se je kot podpora branju tega znamenitega besedila globoke etične sporočilnosti in literarnega dokumenta obdobja temne plati zgodovine, rodila civilna pobuda o branju odlomkov, ki so v t. i. Živi knjigi zbrani v verigo posnetkov na kanalu You tube. Dnevnik Ane Frank je bil namreč tako kot številne druge knjige z univerzalno pomembnimi, bistvenimi vsebinami že pred časom umaknjen. Vendar ne zato, ker bi ga s seznama črtali, pač pa zato, ker učni načrt ne predvideva več nekdanjega seznama priporočenih knjižnih naslovov. Zato je tudi veliko nejasnosti, povezanih s priporočenimi izbirnimi knjižnimi vsebinami, domačim in obveznim branjem.
Po skoraj letu dni, ko smo zaradi epidemije ostali doma in so mnogi tudi svojo službo prenesli v domače okolje, pri delu od doma še vedno ostajajo določeni izzivi. Če so se nekatere rešitve takrat zdele skoraj nerešljive, pa smo se v tem letu naučili mnogo novega in predvsem prilagodili, razlaga izr. prof. dr. Eva Boštjančič z Oddelka za psihologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Več Lucija Fatur.
Koledarska zima še traja, a s februarjem se je končala meteorološka. Občutek, da z izjemo nekaj krajših obdobij ni postregla z ravno nizkimi temperaturami, nas ne vara, pritrjuje klimatologinja Mojca Dolinar z Agencije za okolje. Kako topla je bila torej minula zima?
Tokratni teden boja proti raku poteka pod geslom Obvladovanje raka s cepljenjem. Okužbam lahko pripišemo približno 15 odstotkov vseh rakov v svetu, zato stroka poleg upoštevanja ostalih preventivnih priporočil poziva tudi k cepljenju otrok proti HPV in hepatitisu B, ki se je v času epidemije znižalo. Izpostavlja pa tudi pomen cepljenja proti covidu-19 za onkološke bolnike.
Pred nekaj dnevi smo lahko prek spleta občudovali lavine fontane. Etna, najdejavnejši evropski ognjenik, je bruhala lavo celo 1500 metrov visoko v zrak. Na prvem smo se o delovanju vulkanov in Etni, ki jo dobro pozna, pogovarjali z geologom dr. Bojanom Ambrožičem.
Dr. Bojana Beović je bila prvo ime vladne svetovalne skupine za covid-19. Epidemijo novega koronavirusa je spremljala od izbruha na Kitajskem, do prvih primerov v Evropi in do širjenja okužb po Sloveniji. Za dr. Beović smo pogosto pustili najtežja vprašanja o stanju epidemije pri nas in o ukrepih, ki jih je sprejemala vlada. Tudi tokrat ni nič drugače. Dr. Bojano Beović je spraševal Iztok Konc. Foto: BoBo
Svetovni dan civilne zaščite, ki ga zaznamujemo 1. marca, poudarja krepitev zavesti javnosti o ogroženosti pred naravnimi in drugimi nesrečami ter poudarja pomembnost vloge civilne zaščite pri varstvu pred njimi. V Sloveniji je v civilno zaščito, ki je del širšega sistema zaščite in reševanja, operativno vključenih več kot 30.000 ljudi. Zadnje leto se vse vrti okoli novega koronavirusa in pri organizaciji pomoči je pomembno soudeležena tudi civilna zaščita. Uroš Mehle, bolničar in vodja ekipe prve pomoči Rdečega križa Slovenija - OU Grosuplje, je med drugim tri mesece deloval tudi na covidnem oddelku v UKC Ljubljana. Podrobneje v pogovoru z Markom Rozmanom.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Od prvega uradno potrjenega primera okužbe z novim koronavirusom v Sloveniji je le še teden dni. Bil je 4. marec 2020. Covid so dokazali 60-letnemu moškemu, ki se je okužen iz Maroka preko Italije vrnil domov. Zdaj, po enem letu, si o okužbi z novim koronavirusom postavljamo drugačna vprašanja kot takrat. Usmerjena so v cepivo in testiranje, skrbijo nas britanska, brazilska in južnoafriška različica virusa. Kaj nam bodo torej prinesli prihodnji dnevi, tedni in meseci? Veliko vprašanj za sogovornika, ki covid spremlja že od vsega začetka, na dileme epidemije pa odgovarja brez dlake na jeziku. Z nami bo dr. Andrej Trampuž, ki dela na Kliniki Charite v Berlinu. Poklical ga je Iztok Konc. Foto: Andrej Trampuž
Armenski premier Nikol Pašinjan je danes vojsko obtožil, da je izvedla poskus državnega udara, ter se z več sto privrženci zbral na osrednjem trgu Erevana. Vrh armenske vojske ga je pred tem pozval k odstopu. Opozicija opozarja, da se je z njegovim odstopom mogoče izogniti državljanski vojni. Kot pravi Miha Lampreht, gre širše razloge iskati v posledicah šesttedenskega vojaškega spopadu za Gorski Karabah, ki se je 9. novembra lani končal s tristranskim mirovnim sporazumom pod pokroviteljstvom Ruske federacije. Že takrat je bilo jasno, da je premier Pašinjan ob vojaški premoči Azerbajdžana potisnjen v kot, Rusija pa seveda ni mogla tvegati neposredne vojaške pomoči.
Ustavno sodišče je razveljavilo določilo, da ima ženska pravico do oploditve z biomedicinsko pomočjo le do 43. leta starosti. Odpravljen je torej člen pravilnika obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki starostno omejuje pravico do takšne oploditve. Starostne omejitve zdaj ni več. V povezavi s tem so se že oglasili tudi z Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, kjer pravijo, da starostna meja temelji na strokovni presoji. Govorili smo z doc.dr.Nino Jančar, vodjo oddelka za oploditev z biomedicinsko pomočjo Ginekološke klinike v Ljubljani.
V uredništvo 1. programa Radia Slovenija smo prejeli elektronsko sporočilo poslušalca, ki pravi, da je zaposlen v privatnem sektorju, kot varnostnik na tožilstvu, kjer ima vsakodnevno veliko neposrednih stikov s strankami, ki prihajajo na tožilstvo. Opravljati mora vsa dela, ki so povezana z varnostjo ljudi in premoženja, kar pomeni evidentiranje stranke, merjenje temperature, površinski telesni pregled (torej neposreden stik). Za to delo ne prejema nobenega kriznega dodatka, ki zadeva delo v obdobju covida, v primerjavi z nekaterimi zaposlenimi na tožilstvu, ki imajo neprimerno manj opravka s strankami in dodatek dobijo. Prepričan je, da vlada zaposlene v zasebnem sektorju, ki so ravno tako izpostavljeni tej nevarnosti, v primerjavi s tistimi v javnem sektorju diskriminira. Po odgovor smo se obrnili tudi na pristojno ministrstvo.
Temeljne človekove pravice in svoboščine, kot so svoboda gibanja in pravica do shoda z namenom izražanja političnih stališč, smo imeli pred pojavom epidemije za samoumevne. Že več mesecev pa ni več tako. Zaradi zajezitve širjenja novega koronavirusa je vlada te pravice močno omejila. Javnost pa je razburil zlasti nedavni odlok vlade, ki dovoljuje zbiranje do 10 ljudi, vendar ne, če protestirajo. Pravna stroka opozarja, da taka prepoved ni skladna z ustavo. Podrobneje Lucija Dimnik Rikić
V živo preverjamo vzdušje na Naj planinski koči 2020 - na Mihovem domu na Vršiču. Njen oskrbnik Aleš Štefe pravi, da se močno nadejajo ugodnejših epidemioloških ukrepov. Gornik, alpinist, dolgoletni gorski reševalec in inštruktor ter predsednik Komisije za informiranje in analize GRZS (KINFO) Jani Bele pa opozarja na trenutno nestabilno snežno odejo v gorah.
V teh počitniških dneh so po sprostitvi ukrepov marsikje po slovenskih smučiščih za počitnikarje pripravili tudi smučarske tečaje. Skladno z omejitvami in v veselje otrok v tej s snegom marsikje radodarni zimi, a ne povsod. Na smučiščih v gorenjskih smučarskih središčih je namreč letos ponudba tečajev zelo okrnjena. Vzroki za to so različni, od zaprtih hotelov in meja do predragih koncesij, posledica pa, da kar nekaj smučarskih šol v tem, zanje sicer glavnem vrhuncu sezone, sploh ni odprlo svojih vrat.
Na Osnovni šoli Brežice so danes sprejeli nekaj več kot 600 učencev, ki so v šolske klopi sedli prvič po oktobru. Skupaj je na šoli tako več kot 900 učencev in še 128 zaposlenih, na sobotnem testiranju so imeli namreč vsi negativni izvid testa. Učence so razredniki sprejeli na šolskem dvorišču, prihode učencev so razdelili na več terminov in več vhodov, današnji dan pa preživeli bolj športno, ta teden bo še lahkotnejši, red, rutina, pregled snovi za nazaj. Več z obiska OŠ Brežice v prispevku Suzane Vahtarić.
21. februar je mednarodni dan turističnih vodnikov. Ob tem so v Združenju turističnih vodnikov Slovenije pripravili virtualno turistično vodenje po različnih regijah. Več o tem in o svojih izkušnjah turističnega vodenja nam je povedal Uroš Ule, ki je v Slovenijo pred leti pripeljal tudi "avdiovodiče". Ohranjanje pozornosti in zanimanja pri udeležencih je seveda nujno, pravi. Digitalni svet odpira nove možnosti pa seveda tudi preizkušnje za turistične vodnike, ki morajo biti iznajdljivi in pripravljeni na vse. A časov, kot so bili zadnji meseci, nihče ni mogel predvideti. Pandemija je zarezala tudi v delo turističnih vodnikov in skorajda povsem onemogočila tisto, kar je pri vodenjih nujno- načrtovanje. Z Urošem Uletom se je pogovarjala Mojca Delač.
Po sedmih mesecih potovanja in vedno najbolj stresnem pristanku je rover Vztrajnost pripravljen na delo. Prve fotografije so bile iz vesoljskega vozla na zemljo poslane že 10 minut po pristanku. Kaj mu bo uspelo med misijo, ki naj bi trajala približno dve leti, je še preuranjeno govoriti. Prav tako se ne ve, ali bo uspelo poleteti majhnemu, 1,8 kilogramov težkemu helikopterju, ki je tudi del vesoljskega vozila. Tokrat bi bilo prvič, da bi na drugem planetu letelo nekaj, kar je bilo narejenega na zemlji. Rover bo med drugim iskal in zbiral zanimive vzorce kamnin, ki jih bo naslednja misija na zemljo pripeljala predvidoma leta 2025, pravi prof.dr.Tomaž Zwitter iz Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani.
Prehod iz vrtca v šolo je velika prelomnica za otroka in širše – celotno družino. Če je oziroma bo otrok v letošnjem letu dopolnil šest let, so ga morali starši po zakonu vpisati v prvi razred osnovne šole, potem pa lahko predlagajo odložitev šolanja. Zakaj se starši vsako leto v večjem številu odločajo za kasnejši vstop v prvi razred in ali je strah nekaterih, da med vrtcem in šolo ni mehkega prehoda, upravičen?
Včeraj je bil narejen velik korak na poti do vpisa znakovnega jezika in jezika gluhoslepih v ustavo. Ustavna komisija državnega zbora Republike Slovenije je na včerajšnji seji soglasno sprejela sklep predloga za začetek postopka za dopolnitev ustave. Slovenija bo tako postala peta država v EU za Avstrijo, Finsko, Madžarsko in Portugalsko, ki bo imela znakovni jezik vpisan v ustavo, ter prva država v EU, ki bo imela vpisan jezik gluhoslepih. Kaj bo prinesel gluhim in gluhoslepim vpis v ustavo in na katerih področjih pričakujejo spremembe, o tem se je Petra Medved v studiu pogovarjala z sekretarjem Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije Matjažem Juhartom in strokovno delavko in jezikoslovko iz Združenja gluhoslepih Slovenije Dlan Ireno Ipavec Dobrota.
Neveljaven email naslov