Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:
Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.
Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:
Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.
No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?
Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.
Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:
Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.
Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:
To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.
In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:
Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.
In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.
Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.
Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec
Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:
Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.
Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:
Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.
No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?
Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.
Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:
Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.
Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:
To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.
In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:
Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.
In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.
Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.
Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec
Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin
Vnovično zaprtje države bo najverjetneje marsikomu, ki je med velikonočnimi prazniki načrtoval dopustovanje, prekrižalo načrte. V turistični agenciji Kompas, ki je po dolgih mesecih kot ena redkih že začela z organizacijo dopustovanj v tujini, bodo v času popolnega zaprtja odpovedali vsa potovanja, potnikom vrnili denar ali prestavili rezervacije. Drugače je s tistimi, ki so potovanja načrtovali v lastni režiji, pojasnjujejo Evropskem potrošniškem centru. Hotelirji, katerih kapacitete ostajajo tudi za čas prihajajočih praznikov, prazne, pa si obupno želijo, da bi hotele lahko odprli vsaj do poletja.
Španska vlada se je nedavno dogovorila, da bo preizkusila štiridnevni delovni teden. Slednji se je marsikje po svetu izkazal za dobro idejo. Pri štiridnevnem delovnem tednu naj bi zaposleni zaslužili enako plačo, kljub temu, da bi delali 8 ur manj. Na spletu so dostopni podatki, da bi vlada v ta namen v naslednjih treh letih namenila 50 milijonov evrov. Podjetja bi prvo leto prejela povrnjenih 100 odstotkov vseh morebitnih nastalih stroškov zaradi krajšega delovnega tedna. Drugo leto bi ta odstotek znašal 50, tretje leto pa 33 odstotkov. Marsikatera druga država spremlja ta španski eksperiment, saj gre za edinstveno priložnost videti, kako se bo zadeva obnesla. Je to izveljivo tudi v Sloveniji? Tudi pri nas že poznamo podjetja, ki imajo prilagojene delovne čase. Več Marko Rozman.
Dan Japonske je največji festival japonske kulture v Sloveniji, na katerem obiskovalci z dejavnostmi na stojnicah, predavanji, prikazi in delavnicami na enem mestu izvedo veliko zanimivega o deželi vzhajajočega sonca. Tokrat bo potekal v organizaciji Veleposlaništva Japonske v Sloveniji podobno kot še marsikatera druga prireditev - prek spleta. Kot sta povedali kulturna atašejka Veleposlaništvo Japonske v Ljubljani Sayaka Yamashita in Sanja Paradiž, strokovna sodelavka za odnose z javnostmi in kulturo, se bo mogoče naučiti izdelati tudi ikebano.
Od konca leta 2016 imamo pravico do pitne vode zapisano v 70.a členu ustave. V minulih tednih pa smo bili priča poskusom vlade oziroma pristojnih ministrstev, da bi na vodovarstvenih območjih z zakonskimi spremembami omogočili gradnjo proizvodnjih obratov, ki uporabljajo tudi nevarne snovi. Predlog so po burnem odzivu strokovne in širše javnosti umaknili. Kako pa je s kakovostjo pitne vode v Sloveniji in kaj v okviru državnega monitoringa nadzorujejo v Nacionalnem laboratoriju za zdravje, okolje in hrano? O tem se je Mateja Železnikar pogovarjala z Darjo Repnik, ki je dala tudi nekaj nasvetov, kaj lahko sami storimo pri varovanju pitne vode.
V Slovenskem planinskem muzeju so v sodelovanju z Geografskim inštitutom Antona Melika pripravili razširitev stalne razstave Slovenskega planinskega muzeja VZPON NA GORO s predstavitvami ledenikov in njihovih značilnosti. Posebno pozornost na razstavi, ki so jo predstavili na posebnem muzejskem večeru na spletu, posvečajo tudi izginjanju obeh slovenskih ledenikov – Triglavskega ledenika in ledenika pod Skuto.
7 punc in 5 fantov je v družini. Dvanajstkratna mamica Mija Cerar, ki je prvič rodila pri devetnajstih in je tudi že babica 2 leti staremu vnučku, si je vedno želela veliko družino in želja se ji je uresničila. Najstarejši otrok je star 24 let, najmlajši pa leto in pol.
Rezultati vzporednih volitev in tisti, ki smo jih dobili po zaprtju volišč so Netanjahuju in njegovemu Likudu kazali nekoliko bolje kot pa tisti, ki jih je čez dan dalo štetje glasov. Stranka Likud je zmagovalka volitev, vendar pa je dobila manj glasov kot na predhodnih volitvah. Netanjahuju pri sestavi vlade ne pomaga niti to, da ima desnica okoli tričetrt glasov, saj voditelji desnih strank med seboj gojijo osebne zamere, kar jim preprečuje sklepanje koalicijskih pogodb. Levica je v Izraelu šibka in razdrobljena, belomodra stranka Benija Ganca, ki je na zadnjih volitvah prejela več glasov kot Likud, pa je tokrat izginila iz političnega zemljevida Izraela. Volilci so jo kaznovali, ker je šla v koalicijo z Likudom. O politični klimi v Izraelu po že četrtih volitvah v dveh letih smo se pogovarjali s Karmen Švegl.
Slovenija bo od 24. do 31. marca gostilo Evropsko prvenstvo v nogometu do 21 let. Slovenija to prvenstvo organizira skupaj z Madžarsko. Novinar Aljaža Golčerja iz športnega uredništva, ki bo spremljalo to evropsko prvenstvo, je v pogovoru s Cirilo Štuber poudaril pomembnost dogodka.
Zadnjih deset dni nam število novih okužb vztrajno narašča, kar se že odraža tudi na povečevanju števila bolnikov, ki potrebujejo bolnišnično obravnavo. V bolnišnicah je danes že več kot 500 bolnikov, na intenzivnih terapijah pa skoraj 100. Tako morajo zdaj ponovno vse bolnišnice sprejemati covid bolnike, tudi Brežice in Izola, ki sta do prejšnjega tedna sprejem teh bolnikov lahko že ustavili. V 48 urah se morajo pripraviti na tretji val in dvigniti kapacitete za povečan pritisk bolnikov na bolnišnice. Naraščanje števila bolnikov so zaznali tudi v ljubljanskem UKC. Helena Lovinčič se je o tamkajšnjih razmerah pogovarjala z dr. Tatjano Lejko, predstojnico Infekcijske klinike.
Še pred kratkim smo v Bosni in Hercegovini v trgovinah lahko videli ljudi brez mask, zdaj pa zapirajo smučarske centre, uvajajo policijsko uro in ponavlja se zgodba zaprte družbe, kar so v Bosni in Hercegovini že enkrat doživeli. V Srbijo pa je včeraj prišla nova pošiljka cepiva Pfeizer Biontech, prihaja pošiljka kitajskega Sinofarma in že več kot dva milijona prebivalcev Srbije je že bila cepljena, milijon z obvema odmerkoma. Kampanja cepljenja se v Srbiji zelo hitro odvija, vendar pa zanimanje za cepljenje že pojema. V Beogradu napovedujejo dva koncerta in organizatorji enega izmed njih cepljenim ponujajo brezplačne vstopnice.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Skupščina Zavoda za zdravstveno zavarovanje je potrdila paket novih pravic s področja medicinskih pripomočkov iz Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki bodo med drugim poenostavila postopke za zavarovance, z uvedbo trajne napotnice za kronične bolezni pa tudi razbremenile osebne zdravnike. V prihodnje bo tudi obvezno vlaganje zahtevkov za bolniška nadomestila s strani delodajalcev prek elektronske SPOT točke. Omenjene novosti mora potrditi še minister, nato pa gredo v objavo v Uradni list. O tem se je Helena Lovinčič pogovarjala z Ano Vodičar iz ZZZS
Leta 1999 je UNESCO razglasil 21. marec – sicer prvi dan pomladi na severni hemisferi – za svetovni dan poezije. To so pri Organizaciji Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo storili v prepričanju, da je prav pesniška umetnost tista, ki razkriva, da prav vsi ljudje – ne glede na to, na kateri celini živimo, v katerega boga verjamemo ali koliko imamo pod palcem – delimo ista občutja in si zastavljamo ista vprašanja o skrivnostih bivanja. Prav ob letošnjem svetovnem dnevu poezije pa je UNESCO-va generalna direktorica Audrey Azoulay v posebni izjavi še zapisala, da se skoraj nič ne more meriti z močjo dobro napisane pesmi, ko iščemo načine, kako povezati sicer močno heterogeno človeštvo v eno samo skupnost. To prepričanje delimo tudi na Prvem, spričo česar smo popoldanski program 21. marca posvetili poeziji. Za rdečo nit pa smo si izbrali pomladansko intonirane pesmi štirih priljubljenih, malodane ponarodelih pesnikov, ki so v težkih letih po drugi svetovni vojni pomagali preobrniti razvojni lok sodobnega slovenskega pesništva in razjasniti njegov dotlej nekoliko mrki obraz. Tu seveda govorimo o Kajetanu Koviču, Janezu Menartu, Tonetu Pavčku in Cirilu Zlobcu. Kakšno mesto na pobočju slovenskega Parnasa torej pripada avtorjem legendarne zbirke Pesmi štirih? V čem so si pravzaprav podobni in kako se njihove poetike med seboj vendarle tudi razlikujejo ter kakšen je njihov odnos do narave, smo preverjali v pogovoru z vrhunsko poznavalko povojnega slovenskega pesništva, literarno zgodovinarko, dr. Ireno Novak Popov. Pred naš mikrofon jo je povabil Goran Dekleva. foto: naslovnica Pesmi štirih (Goran Dekleva)
Na Nizozemskem so v začetku tedna potekale kar tridnevne parlamentarne volitve. Rezultati vzporednih volitev kažejo, da bo mandatarstvo že četrtič pripadlo Marku Rutteju, ki je sicer januarja zaradi afere z otroškimi dodatki odstopil kot predsednik vlade. Volitve so potekale pod strogimi varnostnimi ukrepi in na morda nekoliko nenavadnih prizoriščih (celo na pokopališču), da so volivci lahko držali medosebno razdaljo. Sicer pa so največ razburjenja povzročile rdeče barvice za obkrožitev izbrane stranke – ne, ne zaradi istega razloga, na katerega je zdaj verjetno pomislilo mnogo Slovencev, pravi Vito Rožej, igralec in nekdanji poslanec, ki že nekaj let živi na Nizozemskem. In kaj meni, bomo letos tulipane lahko občudovali na Nizozemskem ter koliko nizozemskih avtodomov bo letos v slovenskih kampih?
V nedeljo zaznamujemo svetovni dan Downovega sindroma. Datum simbolno izraža gensko posebnost tega sindroma, trisomijo 21. kromosoma. To pomeni dodaten kromosom na 21. paru, ki vpliva na posameznikov telesni in duševni razvoj. Petra Medved je pred mikrofon povabila predsednico Medobčinskega društva Sožitje s sedežem v Mengšu Tatjano Novak, ki je mama otroka z Downovim sindromom. Pogovarjali sta se o tem, kako je, ko se v družini rodi otrok z Downovim sindromom, kako pomembno je, da ti otroci in mladostniki živijo čim samostojneje, kako je poskrbljeno za starejše ljudi z Downovim sindromom in kaj so pripravili ob letošnjem svetovnem dnevu.
Letos bo srednješolsko izobraževanje s poklicno maturo zaključilo 9 tisoč dijakov, s splošno pa malo manj kot 7 tisoč maturantov. Marsikdo izmed njih je te dni pred težko odločitvijo. Prvi prijavni rok za vpis na višje in visoke šole se namreč zaključujeta, mladi pa ponavadi s svojo odločitvijo in oddajo prijave čakajo do zadnjega trenutka. Danes je zadnji dan za oddajo prijave za vpis v višje strokovno izobraževanje, jutri pa zadnji dan za vpis na dodiplomske in enovite magistrske študijske programe v študijskem letu 2021/2022, zato je Špela Šebenik povzela nekaj zadnjih napotkov in informacij o letošnjem vpisnem postopku, ki je, vsaj za vpis na fakultete, nekoliko drugačen kot minula leta.
Še zlasti otroci so tisti, ki nagovarjajo starše za to, da bi imeli domačega ljubljenčka. Skrb za domačega ljubljenčka ima najbrž dober vpliv na otroke, vseeno pa se otroci najbrž ne zavedajo, kaj to pomeni. O čem se morajo družinski člani med seboj pogovoriti preden se odločijo, da bodo v svoje stanovanje sprejeli malo žival. O času, prostoru in drugih potrebah domačih živali sprašujemo Mašo Cerjak Kastelic iz Društva za zaščito živali.
V Sloveniji je začel delovati Center za zaščito žvižgačev
Ustavitev cepljenja s cepivom AstraZeneca v javnosti sproža številna vprašanja. Med drugim tudi to, kako bo zastoj v cepljenju vplival na epidemijo covida in na širjenje novih različic koronavirusa. Teh je vedno več tudi pri nas. Poklicali smo v Maribor - v Nacionalni laboratorij za zdravje okolje in hrano. Z vodjo oddelka za mikrobiološke raziskave dr. Majo Rupnik se je pogovarjal Iztok Konc. Foto: BoBo
Slovenskemu združenju bolnikov z limfomom in levkemijo, s katero želijo zagotoviti ustrezne aparate za napredno zdravljenje nekaterim skupinam bolnikov s krvnimi raki, se pridružujejo tudi študenti Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Akciji zbiranja sredstev bo namenjen izkupiček dražbe malih črnih oblek, ki so jih pod vodstvom mentorjev fakultete ustvarili prav študenti. Gre za zaključek projekta Fenomen Chanel, ki se je začel že lani.
Neveljaven email naslov